Smisel življenja - bhakti yoga

[tantra]

Jaz pa pravim, da je nam lastno zavedanje samega sebe (torej -jaz sem)

možno ohraniti tudi brez telesa, telo je zgolj pomoč pri učenju tega posebnega stanja zavesti.

In če se tega ne naučimo nam nikakršna filozofija in jasnost ne pomaga, ko brez

telesa tudi ostanemo. Edina možnost ostane naslednje življenje in še ena priložnost se tega naučiti.

In takrat, v tistem trenutku sploh ni pomembno kaj je zavedanje ali kakršnokoli drugo nebistveno

vprašanje ampak samo kako...kako ga ohraniti...

Zavest [Naravni um] za Budiste vsekakor je.

Ko človek umira, umre, ... je za izurjene Budiste ključno ohranit

Pozornost, ko Zavest [Naravni um] zapušča, zapusti telo, ...

"... Phova ["prenos Zavesti ob trenutku smrti"] je Tibetanska Budistična praksa, ki se jo izvaja v času umiranja ... "

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/tkziu.htm

[vse to konkretno opisuje svetovalec Dalai Lame: Sogyal Rinpoche v Tibetanski knjigi Življenja in Umiranja].

[xyz]

Jaz pa pravim, da je nam lastno zavedanje samega sebe (torej -jaz sem)

možno ohraniti tudi brez telesa, telo je zgolj pomoč pri učenju tega posebnega stanja zavesti.

In če se tega ne naučimo nam nikakršna filozofija in jasnost ne pomaga, ko brez

telesa tudi ostanemo. Edina možnost ostane naslednje življenje in še ena priložnost se tega naučiti.

In takrat, v tistem trenutku sploh ni pomembno kaj je zavedanje ali kakršnokoli drugo nebistveno

vprašanje ampak samo kako...kako ga ohraniti...

 

Sem tudi še ne tako davno tega podobno razmišljal.

Konec koncev nič čudnega, saj se v večini ezoteričnih knjig zasledi ta način razmišljanja.

To, da po smrti telesa jaz, kot ga poznamo, obstaja, pa je tudi filozofija. Ugibanje.

 

"Jaz sem" je po moje vrhunski izraz razdvojenosti in tega, kar se v ezoteriki (in ne samo v ezoteriki) imenuje "ego".

 

Zavest [Naravni um] za Budiste vsekakor je.

Ko človek umira, umre, ... je za izurjene Budiste ključno ohranit

Pozornost, ko Zavest [Naravni um] zapušča, zapusti telo, ...

"... Phova ["prenos Zavesti ob trenutku smrti"] je Tibetanska Budistična praksa, ki se jo izvaja v času umiranja ... "

http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/tkziu.htm

[vse to konkretno opisuje svetovalec Dalai Lame: Sogyal Rinpoche v Tibetanski knjigi Življenja in Umiranja].

 

Tibetanski budizem je ena od oblik budizma, v kateri so verovanja zelo prisotna, ja.

[zerkalo]

Sem tudi še ne tako davno tega podobno razmišljal.

Konec koncev nič čudnega, saj se v večini ezoteričnih knjig zasledi ta način razmišljanja.

To, da po smrti telesa jaz, kot ga poznamo, obstaja, pa je tudi filozofija. Ugibanje.

"Jaz sem" je po moje vrhunski izraz razdvojenosti in tega, kar se v ezoteriki (in ne samo v ezoteriki) imenuje "ego".

 

Jaz tak kot ga poznaš seveda ne bo obstajal več po smrti, saj ne bo telesa, jasno. Bo pa možnost

ohraniti zavedanje "jaz sem". Preverjeno.

Ja, prav imaš, tale "vrhunska razdvojenost" omogoči zavedanje jaz sem. Potem pa se otreseš

poistovetenja z njo in ohraniš zavedanje. Če gre...če ne pa drugič....

[xyz]

Jaz tak kot ga poznaš seveda ne bo obstajal več po smrti, saj ne bo telesa, jasno. Bo pa možnost

ohraniti zavedanje "jaz sem". Preverjeno.

 

Kaj misliš s "preverjeno" ?

 

Ja, prav imaš, tale "vrhunska razdvojenost" omogoči zavedanje jaz sem. Potem pa se otreseš

poistovetenja z njo in ohraniš zavedanje. Če gre...če ne pa drugič....

 

Imeti namen poiskusiti vsekakor ni odveč... se strinjam; če pa je od tega namena tudi kaj odvisno, pa je vprašljivo.

[zerkalo]

Kaj misliš s "preverjeno" ?

Kaj le....tisto kar piše pred tem.

 

Imeti namen poiskusiti vsekakor ni odveč... se strinjam; če pa je od tega namena tudi kaj odvisno, pa je vprašljivo.

[xyz]

Kaj le....tisto kar piše pred tem.

 

Napisal si: "Jaz tak kot ga poznaš seveda ne bo obstajal več po smrti, saj ne bo telesa, jasno. Bo pa možnost

ohraniti zavedanje "jaz sem". Preverjeno."

 

In mene zanima, kako je bilo preverjeno oz. kako si preveril, da obstaja po smrti možnost zavedanja "jaz sem" ?

 

Saj si mislil to, kar si napisal, ali pa je bilo napisano mišljeno drugače ?

[Alan_New]

To, kar imenuješ "težava" ali "problem" je razvoj sam. Ti ga vidiš kot težavo, jaz kot proces.

Seveda je proces, ampak v procesu je treba spoznati, da je nekaj problem in težava, ne si zapirati oči pred dejstvi. No, saj, tudi v takih primerih bi šel ta proces in "razvoj" naprej, ampak spet nezavedno in počasi. Če problem imenuješ kako drugače, s tem ne spremniš njegovih lastnosti -- problem ostane še vedno problem, ki ga je treba rešit.

 

Svet ne bi bil prav nič drugačen.

Tu spet pride na svoj račun projekcija... nezadovoljstvo... determinacija problema.

V bistvu si s to izjavo rekel, da s svetom nekaj ni v redu.

A to je zgolj tvoja predstava o svetu.

Prepričan sem, da bi bil drugačen. Več zavedanja prinese več ljubezni in več pravilnih odločitev v dobrobit vseh.

 

In seveda s svetom nekaj ni v redu. A trdiš, da je svet v redu? Ja, nek red je, nek proces se dogaja, na nek način je res vse "tako, kot mora biti", ampak kdor se zadovolji s takim stanjem in izjavi, da je na svetu vse popolnoma v redu, je najmanj naiven, da ne rečem še kaj drugega.

 

Meni je seveda jasno, kaj skušaš povedati in se v okviru sistema, v katerem skušaš operirati, strinjam s tabo.

A se dotika zgolj tega, kar bi se imenovalo "človeški svet" in je nekakšen poiskus preureditve, transformacije le-tega.

Ta transformacija pa se dogaja, tudi če mislimo, da mi na temu ne delamo.

Kdo pa izvaja to transformacijo? T.i. evolucija? Naključja dogodkov? Če transformacija ni zavedna, je vsaj zame ničvredna in bistvenih sprememb ne more prinesti.

[xyz]

Seveda je proces, ampak v procesu je treba spoznati, da je nekaj problem in težava, ne si zapirati oči pred dejstvi. No, saj, tudi v takih primerih bi šel ta proces in "razvoj" naprej, ampak spet nezavedno in počasi. Če problem imenuješ kako drugače, s tem ne spremniš njegovih lastnosti -- problem ostane še vedno problem, ki ga je treba rešit.

 

Ravno nasprotno, bi rekel. Spoznati, da nekaj ni težava.

Potem ne poiskušaš več zavirati procesa. Ta poiskus je namreč brezploden.

 

In seveda s svetom nekaj ni v redu. A trdiš, da je svet v redu? Ja, nek red je, nek proces se dogaja, na nek način je res vse "tako, kot mora biti", ampak kdor se zadovolji s takim stanjem in izjavi, da je na svetu vse popolnoma v redu, je najmanj naiven, da ne rečem še kaj drugega.

 

Ja, svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je. To, da ti misliš, da s tvojo osebno voljo nekaj spreminjaš, je nekaj drugega;

da raje ne rečem, kaj.

 

Kdo pa izvaja to transformacijo? T.i. evolucija? Naključja dogodkov? Če transformacija ni zavedna, je vsaj zame ničvredna in bistvenih sprememb ne more prinesti.

 

Zakaj bi jo moral "nekdo" izvajati ? Transformacija je to, kar ljudje imenujemo čas. Kdo izvaja čas ?

[Alan_New]

Ravno nasprotno, bi rekel. Spoznati, da nekaj ni težava.

Potem ne poiskušaš več zavirati procesa. Ta poiskus je namreč brezploden.

Proces se zavira po moje ravno s tem, ko si ne upamo priznati, da je problem problem in bežimo od njega ter se prepričujemo "saj problemov ni, to je samo v moji glavi".

 

Saj tudi jaz tebe razumem, v kakšnih okvirih mi hočeš sporočiti, kar sporočaš, in poznam ta pogled na svet. Težava je v tem, da naši možgani zaznajo samo "problemov ni" in to privede do shizofrenega stanja. Bobu je treba reči bob, problemu problem, soočiti se je treba, in potem k temu pristopiti konstruktivno in z naravnanostjo, da je problem del razvoja in ga razrešiti, če se ga razrešiti da.

 

Ja, svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je. To, da ti misliš, da s tvojo osebno voljo nekaj spreminjaš, je nekaj drugega;

da raje ne rečem, kaj.

No, reci kaj je, in utemelji. Kajti bil sem neštetokrat priča, kako de facto posamezniki s svojo voljo spreminjajo svet, pa čeprav velikokrat samo po komaj zaznavnih kapljicah.

 

Zakaj bi jo moral "nekdo" izvajati ? Transformacija je to, kar ljudje imenujemo čas. Kdo izvaja čas ?

In kaj bi svetoval nekomu, ki bi slučajno prišel do tebe z vprašanji in resnično pripravljenostjo in potreba dela na sebi, na transformaciji samega sebe? Naj se usede v kot, strmi v nebo in naj potrpežljivo čaka, ker je itak vse bog, vse je že božansko, in bo že čas opravil svoje?

[dayo]

Ja, svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je.

To lahko govorimo mi, ki mamo polne riti vsega. Nekdo, ki v darfurju umira od lakote, dvomim, da bi se strinjal s to trditvijo. In še marsikdo drug ne.

Sicer pa rečt, da je svet tak ali drugačen, je bedarija, ker je vedno stvar individualnega (ego-ujetega/ukalupljenega) doživljanja sveta. Edino fer bi blo, da rečeš moj svet je tak in tak. Za objektivno oceno stanja sveta, potrebuješ zavest, ki je najmanj tolk "široka" kot svet, če ne večja (če hočeš: kozmična zavest).

 

 

 

Kdo izvaja čas ?

Tisti, ki je nad časom.

[xyz]

Proces se zavira po moje ravno s tem, ko si ne upamo priznati, da je problem problem in bežimo od njega ter se prepričujemo "saj problemov ni, to je samo v moji glavi".

 

"Bežanje" od problema v bistvu je problem sam. Ta izjava je seveda paradoksalna, ker problema v bistvu ni.

 

Saj tudi jaz tebe razumem, v kakšnih okvirih mi hočeš sporočiti, kar sporočaš, in poznam ta pogled na svet. Težava je v tem, da naši možgani zaznajo samo "problemov ni" in to privede do shizofrenega stanja. Bobu je treba reči bob, problemu problem, soočiti se je treba, in potem k temu pristopiti konstruktivno in z naravnanostjo, da je problem del razvoja in ga razrešiti, če se ga razrešiti da.

 

Možgani prepoznajo impulze. Kot problem je potem definiran impulz,

ki se zaradi njegove intenzivnosti ali neprepoznavnosti ne sprejme.

Sprejemanje pa je naša odločitev... seveda privede vsako sprejemanje do transformacije.

Zavračanje transformacije je poiskus ohranjanja Jaz-a statičnega.

 

No, reci kaj je, in utemelji. Kajti bil sem neštetokrat priča, kako de facto posamezniki s svojo voljo spreminjajo svet, pa čeprav velikokrat samo po komaj zaznavnih kapljicah.

 

Ta sprememba je volja sama... edino, kar to spremembo navidezno zavira, je osebna volja posameznika...

ti, ki so navidezno spremenili svet, so se enostavno uskladili z voljo, ki ni osebna.

Osebna volja je med drugim tudi izraz kreativnosti... v tem oziru je vsekakor zaobjeta v celoti.

V tem oziru je tudi zaviranje napredka del napredka samega.

 

In kaj bi svetoval nekomu, ki bi slučajno prišel do tebe z vprašanji in resnično pripravljenostjo in potreba dela na sebi, na transformaciji samega sebe? Naj se usede v kot, strmi v nebo in naj potrpežljivo čaka, ker je itak vse bog, vse je že božansko, in bo že čas opravil svoje?

 

Ali popolnoma nič

ali pa tisto, kar bi mu lahko svetoval.

Mi je pa jasno, da se moji nasveti nanašajo predvsem name,

zato z njimi ne razsipavam.

 

Vprašanje se verjetno glasi: "Kaj bi "mu" ti, Alan, svetoval ?"

 

To lahko govorimo mi, ki mamo polne riti vsega. Nekdo, ki v darfurju umira od lakote, dvomim, da bi se strinjal s to trditvijo. In še marsikdo drug ne.

 

Oprosti, ampak jaz nimam "polne riti" vsega.

In tudi, če bi umiral od lakote, bi bilo to takrat (edino možno) dejstvo

in kot takšno del popolnosti.

 

Mislim pa, da premnogi tisti, ki imajo (po tvoji definiciji) "polne riti vsega", niso sposobni sprejeti takšnosti sveta.

 

Sicer pa rečt, da je svet tak ali drugačen, je bedarija, ker je vedno stvar individualnega (ego-ujetega/ukalupljenega) doživljanja sveta. Edino fer bi blo, da rečeš moj svet je tak in tak. Za objektivno oceno stanja sveta, potrebuješ zavest, ki je najmanj tolk "široka" kot svet, če ne večja (če hočeš: kozmična zavest).

 

Jaz nisem govoril o tem, kakšen svet je.

Govoril sem o sprejemanju Takšnosti sveta.

To je namreč edina možnost, da se živi v sedanjem "trenutku".

 

Tisti, ki je nad časom.

 

A, ja, starček z brado, na tega sem seveda pozabil

[dayo]

Jaz nisem govoril o tem, kakšen svet je.

Rekel si, da "svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je". Torej si govoril, kakšen je.

 

 

 

Govoril sem o sprejemanju Takšnosti sveta.

To je drugo. Osebno mi je sicer bolj všeč ideja, zaznavati svet takšen kot je - brez sprejemanja, brez zavračanja/odpora.

 

 

 

To je namreč edina možnost, da se živi v sedanjem "trenutku".

Živeti v sedanjem trenutku je mal obrabljena fraza, ki sama po seb ne pove nič. Lahko grem zdele na ulico in nekoga zakoljem z nožem, pa bo to zame življenje v tem trenutku. In če me vprašajo, zakaj sem to naredil, lahko mirno rečem, da mi je xyz sugeriral, da je edina možnost, da sprejmem sedanji trenutek in v sedanjem trenutku se mi je pač tega zahotelo...

 

 

 

A, ja, starček z brado, na tega sem seveda pozabil

Ker smo glih v topicu bhakti joga, ti lahko odgovorim v tem duhu: Večni Mladenič (ne starček z brado)

[xyz]

Rekel si, da "svet je v redu, je ok, je popoln takšen, kot je". Torej si govoril, kakšen je.

 

Ne, popolnost ne priča o kvaliteti sveta. Nikoli in nikdar. Popolnost govori o celovitosti in je ekvivalentna pojmu "svet".

 

To je drugo. Osebno mi je sicer bolj všeč ideja, zaznavati svet takšen kot je - brez sprejemanja, brez zavračanja/odpora.

 

To je eno in isto.

 

(EDIT): Zaznavanje JE sprejemanje.

 

Živeti v sedanjem trenutku je mal obrabljena fraza, ki sama po seb ne pove nič. Lahko grem zdele na ulico in nekoga zakoljem z nožem, pa bo to zame življenje v tem trenutku. In če me vprašajo, zakaj sem to naredil, lahko mirno rečem, da mi je xyz sugeriral, da je edina možnost, da sprejmem sedanji trenutek in v sedanjem trenutku se mi je pač tega zahotelo...

 

Zame to ni obrabljena fraza. Tvoj primer pa je, resnici na ljubo, za lase privlečen in nima z mojo izjavo kaj dosti skupnega. In ti to veš

 

Ker smo glih v topicu bhakti joga, ti lahko odgovorim v tem duhu: Večni Mladenič (ne starček z brado)

 

Whatever. To je tvoja projekcija in kot takšna ujeta v spone časa oz. je čas sam.

Ravno za to namreč gre - ni poti do boga, pot je bog...

a valjda je meni jasno, da gre "bhaktam" za samozadovoljevanje (ne v kontekstu spolnosti) z občutkom ločenosti od boga.

A to je laž. Sicer razdiralno kreativna, a še vedno laž.

[dayo]

Ne, popolnost ne priča o kvaliteti sveta. Nikoli in nikdar. Popolnost govori o celovitosti in je ekvivalentna pojmu "svet".

Ok, mal se ven vadiš.

 

 

To je eno in isto.

 

(EDIT): Zaznavanje JE sprejemanje.

Spet stvar definicije besede. Zame obstaja rahla razlika v teh dveh pojmih.

 

 

 

Zame to ni obrabljena fraza. Tvoj primer pa je, resnici na ljubo, za lase privlečen in nima z mojo izjavo kaj dosti skupnega. In ti to veš

Ni glih tolk za lase privlečen. Še mal pokontempliraj, pa ti bo mogoče potegnilo.

 

 

Whatever. To je tvoja projekcija in kot takšna ujeta v spone časa oz. je čas sam.

Ravno za to namreč gre - ni poti do boga, pot je bog...

a valjda je meni jasno, da gre "bhaktam" za samozadovoljevanje (ne v kontekstu spolnosti) z občutkom ločenosti od boga.

A to je laž. Sicer razdiralno kreativna, a še vedno laž.

Mogoče laž zate, za njih verjetno ne.

 

In spet smo pri vprašanju subjektivnosti vs. objektivnosti pogledov. Vsak, ki nima "kozmične" zavesti, lahko govori zgolj subjektivno (iz svojega lastnega ego-okvira) in objektivno to ne pomeni kej dost...

 

Fajn se mejte.

[xyz]

Ok, mal se ven vadiš.

 

V bistvu ne, le ti nočeš prepoznati lastne napake ; ) Poglej v slovar. Meni se ne da razmišljati zate.

 

Ni glih tolk za lase privlečen. Še mal pokontempliraj, pa ti bo mogoče potegnilo.

 

Spet sugestija... in ja, mimogrede, karkoli boš storil, karkoli se zgodi in karkšenkoli izgovor boš izumil za svoje dejanje;

rezultat bo vedno del sveta, kakršen je... popolnoma na mestu.

 

Mogoče laž zate, za njih verjetno ne.

 

In spet smo pri vprašanju subjektivnosti vs. objektivnosti pogledov. Vsak, ki nima "kozmične" zavesti, lahko govori zgolj subjektivno (iz svojega lastnega ego-okvira) in objektivno to ne pomeni kej dost...

 

Prav zato jaz resničnosti ne postavljam končnih definicij... v bistvu zame osebno je beseda "bog" prezpredmetna, celo neumestna...

uporabjam jo le v kontekstu tukajšnje teme, tako, da se tisto, kar skušam povedati, lažje razume...

a očitno je nekaterim tudi to pretežko.

 

Lahko noč.

[Alan_New]

"Bežanje" od problema v bistvu je problem sam. Ta izjava je seveda paradoksalna, ker problema v bistvu ni.

Seveda, predmetom, pojmom, situacijam itd. dajemo oznake ali imena ljudje. A vseeno: če situacijo, ki zahtevo razrešitev, in ji jaz pravim "problem", ti pa ji praviš "proces", drugače poimenujemo, s tem ne spremenimo njenega bistva in njenih lastnosti. Samo sebe prevaramo, da do te situacija morda pristopamo drugače.

 

V tem oziru je tudi zaviranje napredka del napredka samega.

Morda je res, ampak to je spet priročen izgovor.

 

Ali popolnoma nič

ali pa tisto, kar bi mu lahko svetoval.

Mi je pa jasno, da se moji nasveti nanašajo predvsem name,

zato z njimi ne razsipavam.

 

Vprašanje se verjetno glasi: "Kaj bi "mu" ti, Alan, svetoval ?"

Saj vsi dajemo nasvete iz sebe in iz svojih izkušenj. In iz teh bi mu/ji odgovoril. Podrobnosti pa so odvisne od človeka do človeka.

 

Jaz nisem govoril o tem, kakšen svet je.

Govoril sem o sprejemanju Takšnosti sveta.

To je namreč edina možnost, da se živi v sedanjem "trenutku".

Govoriš o takšnosti sveta, potem pa to zanikaš z lastnimi subjektivnimi definicijami, kako ni tega in ni onega, kako je vse isto, vseeno, itd. ...

 

 

Zaznavanje JE sprejemanje.

To pa lih ne drži. Če nekaj zaznavam, ni nujno, da to sprejemam (da je tako). Zaznavnaje se dogaja mimo naše volje, sprejemanje pa je zavestna odločitev.

 

 

Ravno za to namreč gre - ni poti do boga, pot je bog...

a valjda je meni jasno, da gre "bhaktam" za samozadovoljevanje (ne v kontekstu spolnosti) z občutkom ločenosti od boga.

A to je laž. Sicer razdiralno kreativna, a še vedno laž.

Dokler nismo zavestno spet združeni z Božanskim, pot do Božanskega ni Božansko samo (čeprav v celoti gledano je). Ne velja pa to za tistega, ki je na poti; zanj so take splošne trditve, četudi so na koncu resnične in držijo, popolnoma nerelevantne in mu niso v nikakršno pomoč. Recimo konkretno zame. Kaj mi pomaga informacija, da je vse Božansko, če pa tega ne živim, če nisem v takem stanju bitja 24 ur/dan? Ok, je neka spodbuda, a kake večje praktične vrednosti kot to nima. Namreč, če to intelektualno vem, še ne pomeni, da to tudi živim.

 

Ja, tisti, ki so se prosvetlili, nam potem sporočajo, da je res vse bila le ena prevara in laž, da smo bili in smo skozi itak povezani in del celote kljub naši iluziji ločenosti, ampak ponavljam kot papiga: to vedeti intelektualno ni dovolj. Treba je potem to praktično doseči (tistega seveda, ki ga to zanima). In tu je razlika med potjo in ciljem.

[xyz]

Govoriš o takšnosti sveta, potem pa to zanikaš z lastnimi subjektivnimi definicijami, kako ni tega in ni onega, kako je vse isto, vseeno, itd. ...

 

Kje ? Svet in predstava o svetu ni eno in isto, čeprav je predstava o svetu del sveta.

 

Edit: Naše iluzije so prav tako del popolnosti, in jih kot takšne sprejemam... ko jih prepoznam, seveda.

 

To pa lih ne drži. Če nekaj zaznavam, ni nujno, da to sprejemam (da je tako). Zaznavnaje se dogaja mimo naše volje, sprejemanje pa je zavestna odločitev.

 

Nak. Zaznavanje je sprejemanje. Kot primer naj ti služi antena. Ali nevron. Sprejemnik.

 

Dokler nismo zavestno spet združeni z Božanskim, pot do Božanskega ni Božansko samo (čeprav v celoti gledano je).

 

In kaj te ovira pri tem, da bi gledal v celoti ? Ker očitno ti je to vendarle jasno.

 

Ne velja pa to za tistega, ki je na poti; zanj so take splošne trditve, četudi so na koncu resnične in držijo, popolnoma nerelevantne in mu niso v nikakršno pomoč. Recimo konkretno zame. Kaj mi pomaga informacija, da je vse Božansko, če pa tega ne živim, če nisem v takem stanju bitja 24 ur/dan? Ok, je neka spodbuda, a kake večje praktične vrednosti kot to nima. Namreč, če to intelektualno vem, še ne pomeni, da to tudi živim.

 

Saj živiš, kako bi le drugače ?

Naša odločitev ni zavedanje, temveč ne-zavedanje, povzročeno predvsem z umetelnim postavljanjem meja...

tako so povzročene forme, ki služijo namenu kreativnosti, subjektivno gledano, seveda. Konec koncev sem umetnik

[dayo]

Če nekaj zaznavam, ni nujno, da to sprejemam (da je tako). Zaznavnaje se dogaja mimo naše volje, sprejemanje pa je zavestna odločitev.

Exactly.

[doorwoman.p]

Po mojem zaznavanje JE sprejemanje.. ker preden ti sploh nekaj 'sprejmeš' (kot 'normalno'), moraš prej temu posvetiti pozornost oz.opaziti. Ko si opazil, že v bistvu veš kaj naj bi naredil. Torej si situacijo že sprejel, ali pa si jo mimo sebe ovrgel.

 

če ti nekaj na osnovi zaznave sprejmeš, si sprejel svoje zavedanje o tem in lahko greš naprej.. v nasprotnem primeru vztrajaš in se celo tvoje zaznavanje vrti okoli tega zavedanja. Šele ko sprejmeš tovrstno zavedanje.. greš lahko dalje.

 

Če nekaj zaznavam, ni nujno, da to sprejemam (da je tako). Zaznavnaje se dogaja mimo naše volje, sprejemanje pa je zavestna odločitev.

mogoče je ravno obratno

[Alan_New]

Nak. Zaznavanje je sprejemanje. Kot primer naj ti služi antena. Ali nevron. Sprejemnik.

A o takem sprejemanju si ti govoril... To je pa nekaj drugega, jaz sem govoril o sprejemanju v duhu, ko lahko sicer nekaj zaznavam, vendar ni nujno, da to sprejemam, kar pomeni da to zavračam, se s tem ne strinjam ipd.

 

In kaj te ovira pri tem, da bi gledal v celoti ? Ker očitno ti je to vendarle jasno.

Ker če si rečem, da je pot že cilj, lahko kar nehem delat. In padem v lastno iluzijo. Najdem si izgovor, da ne delam. Razumem pa, da je vse del nekega procesa, igre, kot ji tudi pravijo.

[nosorog]

Bhagavad-gita je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.

 

Mene pa center Ljubljane za novo leto.

[dayo]

Mene pa center Ljubljane za novo leto.

Vsakemu svoje

[barbara108]

Pozdrav ,

 

nekaj časa nazaj sem napisala nekaj o bhakti-yogi oz. odgovorila na komentarje Don Karlosa v zvezi s Prabhupadovimi komentarji in otroškim vrtcem

 

Don Karlos, tvojih postov v zvezi s to temo nisem našla, ampak upam, da boš kljub temu to enkrat prebral. Če si res filozofski tip in želiš utemeljeno oblikovat svoja mnenja glede raznih svetih spisov, sploh Bhagavad-gite, ti priporočam branje knjige Šivarama swamija, učenca Šrila Prabhupada, z naslovom The Bhaktivedanta purports. Sama knjige še nisem prebrala, ker sem pred kratkim izvedela, da kaj takega sploh obstaja, ampak bi jo rada čim prej dobila.

 

Link strani:

http://www.sivaramaswami.com/?page_id=16

 

lep pozdrav in Hare Krišna

[unis]

Bog ti je Sonce in Zemlja je tvoj grob.

 

nimmo kej debatirat.

[DON KARLOS]

Pozdrav ,

 

nekaj časa nazaj sem napisala nekaj o bhakti-yogi oz. odgovorila na komentarje Don Karlosa v zvezi s Prabhupadovimi komentarji in otroškim vrtcem

 

Don Karlos, tvojih postov v zvezi s to temo nisem našla, ampak upam, da boš kljub temu to enkrat prebral. Če si res filozofski tip in želiš utemeljeno oblikovat svoja mnenja glede raznih svetih spisov, sploh Bhagavad-gite, ti priporočam branje knjige Šivarama swamija, učenca Šrila Prabhupada, z naslovom The Bhaktivedanta purports. Sama knjige še nisem prebrala, ker sem pred kratkim izvedela, da kaj takega sploh obstaja, ampak bi jo rada čim prej dobila.

 

Link strani:

http://www.sivaramaswami.com/?page_id=16

 

lep pozdrav in Hare Krišna

 

Ne skrbi, otroški vrtec Šrila Prabhupade bo kmalu predstavljen in podkrepljen z Gito.

 

A ni že trobentanje, da kako je Krišna nar nar in Šiva pa samo Polbog že dovolj močan dokaz o fanatizmu. HI HI HI

 

 

Poglejte si ljudstvo Kranjsko, predstavljamo vam Šrila Prabhupadovo vero

 

Šrila Prabhupada je dejal, da so v vedski družbi (jaz temu ne verjamem) moški in ženske tekom dneva živeli ločeno. Skupni kontakt pa so imeli vglavnem ponoči, drugače pa so živeli ločeno. Moški v zgornjem nadstropju, ženske pa v spodnjem, da nebi prišlo do negativnih motenj. HA HA HA

 

Tako Šrila Prabhupadovo vero lahko opišemo z stavkom:

 

 

ŽENSKE V KJUDER!!! (KLET PRAVILNO SLOVENSKO)

 

 

Po pravici povedano, človek ki napiše tako obupno slabe in nesmiselne komentarje svetih tekstov, kot jih je podal Šrila Prabhupada, si res ne zasluži oboževanja. Ko bereš Šrila Prabhupadova dela, ki jih je na tone, si ne moreš kaj, kot da jih nebi primerjal z partijskim brevirjem velikega Maota.

 

Pa tudi njegovi prevodi so strah in groza ter lep primer posiljevanja literarnih znanosti in nategovanja naivcev. Po Šrila Prabhupadovi tehniki prevajanja se lahko dokaže tudi, da je bil Krišna pravzaprav duh od muh. Sramota - sramota in še enkrat sramota.

 

SALVE