ko starši krojijo življenje otrok

[Indiga]

zanima me če je po vašem možno, da se človek, ki so mu doma ves čas ''prali možgane'' z neko dejavnostjo (npr pri vrhunskih športnikih), zaradi katere se je moral odreči vsem ostalim stvarem, ki bi ga morda lahko zanimale in se nehal že v otroštvu razvijat na drugih področjih in tako ostal nekako ''nebrihten'', npr. na nivoju 10 letnega otroka, še lahko spremeni in postane bolj razgledan, če bi to dejavnost (s katero se ubada 24/7) zamenjal z ''normalnim'' življenjem? da bi končno nehal biti marioneta in začel dejansko sam slediti svojim ciljem, sanjam, ne pa živeti kot starši hočejo? se lahko nekdo v kasnejših letih sploh spremeni po tolikšnem času ''življenja v samici'' pod budnim očesom staršev?

kako vi gledate na to, da nekateri starši tako vplivajo na otrokovo življenje? ga lahko v tako hudih primerih res tudi dobesedno uničijo s tem, da mu sami na nek način vcepijo drugo identiteto?

upam, da vas vprašanja niso preveč zmedla in upam, da bom dobila kaj odgovorov.

 

lp

[Indy]

zanima me če je po vašem možno, da se človek, ki so mu doma ves čas ''prali možgane'' z neko dejavnostjo (npr pri vrhunskih športnikih), zaradi katere se je moral odreči vsem ostalim stvarem, ki bi ga morda lahko zanimale in se nehal že v otroštvu razvijat na drugih področjih in tako ostal nekako ''nebrihten'', npr. na nivoju 10 letnega otroka, še lahko spremeni in postane bolj razgledan, če bi to dejavnost (s katero se ubada 24/7) zamenjal z ''normalnim'' življenjem? da bi končno nehal biti marioneta in začel dejansko sam slediti svojim ciljem, sanjam, ne pa živeti kot starši hočejo? se lahko nekdo v kasnejših letih sploh spremeni po tolikšnem času ''življenja v samici'' pod budnim očesom staršev?

kako vi gledate na to, da nekateri starši tako vplivajo na otrokovo življenje? ga lahko v tako hudih primerih res tudi dobesedno uničijo s tem, da mu sami na nek način vcepijo drugo identiteto?

upam, da vas vprašanja niso preveč zmedla in upam, da bom dobila kaj odgovorov.

 

lp

No dej bom jest nekej povedov, ker mam tak filing k da si ena moja žlahta .

 

Mislm da je to zelo široko vprašanje o katerem lahko premlevamo dneve in dneve.Sam pa sm nekega mnenja, da so starši tega zmožni.Sicer sam nisem bil deležen te "doktrine", sm pa to videl drugje, pri drugih, ko je veliko teh odraslih otrok obtičalo v starševskih vzorcih brez svoje lastne identite in bli prepuščeni na milost in nemilost svetu katerega niso hendlali in na koncu pristal pri psihiatru ki jih je pol popravlal, če se sploh še da.Mislim da je naloga staršev otroke motivirati, da najdejo sami svojo pot in nikakor njihovo lastno.Vsi smo drugačni kljub sorodnosti.Mislm pa da se da, v kolikor se upremu temu sistemu o katerm ti razlagaš, spravt na prava pota.Seveda pa to verjetno traja leta in leta, ker naučeni vzorci so teško premostljivi čez noč.Naučeni pa so, ker ko smo mlajši se z tem ne ukvarjamo in samo ubogamo dokler nam ne zleze pod kožo in ko smo starejši nam to buta ven, ker seveda ni "naše", skladno z našim jazem.

[FixMinze]

Itak lahko te zafurajo do konca, ne samo starši, tudi družba, okoliščine itd...

In IMO se vsak lahko tudi ven potegne v svet lastne identitete . Eni težje drugi lažje.

 

Sej tle se je o tem že pisalo. Oz folk je pisal, ki je imel takšne težave, ki se po opisih sodeč potem izrazijo kot težave pri socialnih odnosih z okolico. Pretirana sramežljivost, strah, panika, trma itd...

Sta pa dve očitni fazi vzpostavljanja mej Jaza z okoljem. Prva v zgodnjem otroštvu, takrat, ko otrok postane res tečen in skoz sam 'mori' in dela po svoje. Ponavadi se potem kmalu umiri. Druga v puberteti, ko otrok vzpostavlja nove meje lastnega Jaza z okoljem, ne samo v odnosu na starše kot v otroštvu pač pa tudi na starševske in avtoritetne figure iz okolja. V tej fazi menda starši lahko najbolj zjebejo otroka, če nimajo razumevanja za njegovo 'bitko' s seboj in okoljem. Lahko pride do prikrivanja, potiskanja, dušenja te faze, ki se lahko kasneje izrazi v eskalirani trmoglavosti, nesmiselnem nasprotovanju stvarem, ki so za človeka očitno dobre, sovraštvu itd....

 

Skrata v kolikor človek hehe zaide na pot samospoznavanja bo prej ali slej začel odkrivati tudi takšne plasti. Kar je za nekoga težje za drugega lažje

[katy lj 30]

Moje mišljenj je, da je nedopustno, da starši ravnajo tako in takšni starši bi morali iti na kakšna huda predavanja o vzgoji, blago rečeno. Otrokova prva leta so najpomembnejša za nadaljni razvoj in v teh letih se razvijajo sposobnosti, ki jih kasneje ne moreš razviti, če jih zamudiš. Z otrokom se je potrebno ukvarjati in ga motivirati na vseh področjih, dokler sam ne pokaže, katera pot ga zanima. Nekatere stvari se dajo popraviti, vendar je pot trnova in otrok ali kasneje odrasel človek tega ni zmožen sam, potrebuje močno zaledje. Ne bo pa nikdar postal človek, kakršen bi lahko bil, če bi imel drugačno vzgojo. Skrivnosti vzgoje se ne moreš naučiti iz knjig ali iz nasvetov soljudi. Lahko ti pomagajo, vendar vsak starš mora sam priti do prave poti, kar se redko zgodi. Največja skrivnost pravega in dobrega starša je v tem, da otroka čuti in začuti, kaj otrok v dani situaciji potrebuje, ker smo različni in se odzivamo drugače. Za dosego istega cilja sta npr pri dveh otrocih lahko potrebni popolnoma različni poti. Starš mora to začutiti in usmerjati otroka na pot ter mu pomagati, predvsem pa ga mora imeti rad kot novega edinstvenega človeka, ne pa kot podaljšek sebe, ki bo prinesel zmage, ki jih starš ni dosegel.

[FixMinze]

Strinjam se s teboj. Vendar je realnost drugačna. Si že kdaj imel/a možnost opazovati rast otroka od tiste bube naprej. Ni tako preprosto kot samo; potrebno je začutiti svojega otroka kaj potrebuje.

 

Kako je realnost drugačna ? 10 mesecev star otrok, ki je že razvil neke njemu osnovne želje; hrana ( ne več samo kot potreba ), raziskovalnost ( firbec ) , igrače, predmeti. Sam ravno sedaj to opazujem; takšen otrok zagleda en predmet in ga hoče prjet, hoče ga držat, hoče ga met. Včasih prav nemogoče stvari, samo zato, ker jo drug drži. Če jo ne dobi začne trmoglaviti, cviliti, jokati, se dreti itd. Ko dobi igračo - takoj tišina.....

 

Ni tle kej za prisluhnit otroku , če mu daš je tiho, drugače se pa dere. Moraš bit tud spreten se ukvarjat z njim, mu preusmerjat pozornost. Res jeba. In ne morš verjet kako izkoriščevalsko zna že bit tako dete. Res prav neverjetno - ona drži otroka, ki želi it na balkon, mal gledat. Otrok neki miga in mrmlja, kaže s prstom in ko opazi, da iz te moke ne bo kruha stegne roke proti meni. Jaz jo presenečeno vzamem v roke kjer ta dojenček dalje z gibi nakazuje naprej proti oknu. Ko vidi, da tudi iz te moke ne bo kruha - hop nazaj v poznane roke, zame slišat več noče

 

...ej tega zejjjj

no sej je še otrok, ki zna seveda bit tud izredno čudovito bitje, česar pri odraslih ne vidiš pogosto. enostavno preprost, nedolžen, raziskovalen, igriv itd...

vendar sem jaz ob opazovanju tega vzel precej mislečega o slabih starših nazaj. ni čist tko kot si predstavlja nekdo, ki izkušnje z otrokom nima. moraš met, živce, voljo, ljubezen, Duha, znanje, emocionalno izobraženost in razumevanje itd...da si lahko dober starš. IMO večina ljudi tega nima.

[katy lj 30]

Imam hčerko, ki bo drugi mesec stara pet let. In verjami mi, da vem, o čem govorim. Edina faza, ki me še skrbi, je puberteta. Ko bo to mimo, bom lahko tudi o tej fazi razpravljala.

 

Nisem mislila, da daš otroku vse, kar hoče. Dojenčku pač ne moreš dati škarje v roke, ker se lahko poškoduje. Ko sem pisala o tem, da otroka začutiš, se mislila na to, kar mu daješ duševno. Poznam svojo hčerko in točno vem, kako bo reagirala v dolčeni situaciji oziroma, kaj potrebuje, da bo situacijo lažje prenesla, če je negativna ali popolno živela, če je pozitivna. Naj mi knjiga daje še ne vem kakšne napotke, če začutim, da nasvet ni pravi zanjo, ga ne bom upoštevala.

 

Je pa res, da otrok do vsaj 6. meseca deluje v smislu gole zadovoljitve svojih potreb. Pri hčerki sem šele nekje po 2. letu opazila isto pristno vračanje ljubezni.

 

Zadnje čase se je nama s partnerjem zelo popravilo finančno stanje, kar pomeni, da lahko hčerki tudi privoščiva več materialnih dobrin. Jo pa kljub temu učiva, da so pomembnejša čustva. Če ji njena babica ne more kupiti recimo neke punčke, še ne pomeni, da je nima rada. Naj otrok spozna, da ljubezen ni pogojena z denarjem.

 

Zadnjič je hčerka na igrišču na hudo razlagala neki punčki, ki je rojena v manj premožno družino, da je tista igračka, ki jo je ta punčka imela, ničvredna in da ona nima, kar ima sama doma. To je bilo prvič, da je pokazala, da opaža socialne razlike. In ker to nama s partnerjem ni všeč, sva takoj začela blokirati to njeno idejo. Dokler ne bo spoznala, da ni prijateljica tista, ki ji reče, da "bo z njo", če prinese to in to punčko v vrtec, ji bova razlagala, kaj je pomembno v življenju.

 

Takšne stvari sem mislila. Kot tudi, kako jo pripraviti do tega, da se bo znala braniti pred nekimi nasilnimi fantki v vrtcu. Nekomu je dovolj, da mu rečeš, naj jih udari nazaj. Ker pa je naša hčerka bolj mila, ji ta način pač ne ustreza. Tako je to. Aja: za nasilje teh fantkov tudi krivim starše.

 

Sem pa dobila potrditev, da jo vzgajava dobro, ko smo pri njenih treh letih imeli sistematski pregled in so na psihotestih ugotovili, da je bila razvita za 5 let. Njeni vrstnki v vrtcu je ne dohajajo. Ona že piše, trenutno pozna številke do 23, začenjamo seštevanje, z risanjem je daleč pred drugimi... Ne želim povedati, da je moj otrok genij, pač pa, da se je potrebno z njim ukvarjati, čeprav vzgoja še zdaleč ni lahko delo.

 

Ko se otrok rodi, je bel list papirja. Kaj bo napisano na njem, pa je v večji meri odvisno od staršev.

[FixMinze]

No pol itak veš več od mene. sva pa slična v opažanju, da se v zgodnjem otroštvu otok nagiba zgolj k zadovoljevanju lastnega doživljanja. Ko si ravno omenila, da je pri dveh letih začel vračati nazaj. Takrat naj bi se začela cepitev otroške zavesti - ločevanje osebne identitete od želja, da začne razlikovat, da on sam ni želja pač pa, da je želja le del njega... Menda naj bi takrat največjo štalo otroc delal ?

 

Edin ni mi jasno zakaj blokirata njeno idejo in predstavo. Mogoče si se narobe izrazila ?

Jaz osebno vidim, da takšen otrok ne ločuje bitja od imetja. Drugega in sebe doživlja slabšo/boljšo skozi materialne dobrine. Ne vidi pa razlike. Podobno kot tista faza pri ločevanju želje od sebe. Pač samo še ena faza v kateri pomembno vlogo odigrajo starši z razlaganjem kot si omenila. Upam,da ne zameriš, ker si opisujem, sam mi res ne pomaga, če prebrano samo držim v sebi

[butl]

zanima me če je po vašem možno, da se človek, ki so mu doma ves čas ''prali možgane'' z neko dejavnostjo (npr pri vrhunskih športnikih), zaradi katere se je moral odreči vsem ostalim stvarem, ki bi ga morda lahko zanimale in se nehal že v otroštvu razvijat na drugih področjih in tako ostal nekako ''nebrihten'', npr. na nivoju 10 letnega otroka, še lahko spremeni in postane bolj razgledan, če bi to dejavnost (s katero se ubada 24/7) zamenjal z ''normalnim'' življenjem? da bi končno nehal biti marioneta in začel dejansko sam slediti svojim ciljem, sanjam, ne pa živeti kot starši hočejo? se lahko nekdo v kasnejših letih sploh spremeni po tolikšnem času ''življenja v samici'' pod budnim očesom staršev?

kako vi gledate na to, da nekateri starši tako vplivajo na otrokovo življenje? ga lahko v tako hudih primerih res tudi dobesedno uničijo s tem, da mu sami na nek način vcepijo drugo identiteto?

upam, da vas vprašanja niso preveč zmedla in upam, da bom dobila kaj odgovorov.

 

lp

 

Hojla Indiga

 

Starši v vsakem primeru vplivajo na razvoj otroka in ja, lahko ga tudi dobesedno uničijo.

 

Vendar.

 

Značilnost človeka je, da ima svojo glavo in da se razvija /s tem pa spreminja/ ves čas. To pa pomeni, da vsekakor lahko prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke in ga kreira po svojih željah ter v dobršni meri izniči negativne vplive neprimerne vzgoje.

 

[Alan_New]

Ko se otrok rodi, je bel list papirja. Kaj bo napisano na njem, pa je v večji meri odvisno od staršev.

Prav bel list papirja ni. Recimo, da je umazano bel.

[katy lj 30]

Prav bel list papirja ni. Recimo, da je umazano bel.

 

Ja, se strinjam, imaš popolnoma prav, čisto bel ni!

[crna_puma]

zanima me če je po vašem možno, da se človek, ki so mu doma ves čas ''prali možgane'' z neko dejavnostjo (npr pri vrhunskih športnikih), zaradi katere se je moral odreči vsem ostalim stvarem, ki bi ga morda lahko zanimale in se nehal že v otroštvu razvijat na drugih področjih in tako ostal nekako ''nebrihten'', npr. na nivoju 10 letnega otroka, še lahko spremeni in postane bolj razgledan, če bi to dejavnost (s katero se ubada 24/7) zamenjal z ''normalnim'' življenjem? da bi končno nehal biti marioneta in začel dejansko sam slediti svojim ciljem, sanjam, ne pa živeti kot starši hočejo? se lahko nekdo v kasnejših letih sploh spremeni po tolikšnem času ''življenja v samici'' pod budnim očesom staršev?

kako vi gledate na to, da nekateri starši tako vplivajo na otrokovo življenje? ga lahko v tako hudih primerih res tudi dobesedno uničijo s tem, da mu sami na nek način vcepijo drugo identiteto?

upam, da vas vprašanja niso preveč zmedla in upam, da bom dobila kaj odgovorov.

 

lp

 

ni nujno, da se to dogaja samo sportnikom ... dogaja se lahko na tudi drugih podrocjih dejavnosti ...

npr klisejska zgodba o starsu, ki ni dosegel oz izpolnih svojih ciljev, pa hoce preko otroka uresniciti svoje lastne sanje.

Najvecja zabloda takih starsev je ravno v tem, ker mislijo, da oni s tem delajo dobro svojemu otroku oz za svojega otroka hocejo le 'najboljse' in ga v nevednosti unicujejo.

So pa tudi taki starsi, ki skozi to kar oni poimenujejo bliskost oz pristnost do otroka, s tem ustvarjajo odvisnost in kontrolo nad otrokom.

 

mislim, da taki starsi zelo mocno poskodujejo duso otroka, ker namesto da bi ta sledil svoji poti, mora hoditi pot, ki jo zeli stars. Prej ko slej bo prislo do neke krize, eksplozije ali notranjega unicenja.

[katy lj 30]

No pol itak veš več od mene. sva pa slična v opažanju, da se v zgodnjem otroštvu otok nagiba zgolj k zadovoljevanju lastnega doživljanja. Ko si ravno omenila, da je pri dveh letih začel vračati nazaj. Takrat naj bi se začela cepitev otroške zavesti - ločevanje osebne identitete od želja, da začne razlikovat, da on sam ni želja pač pa, da je želja le del njega... Menda naj bi takrat največjo štalo otroc delal ?

 

Edin ni mi jasno zakaj blokirata njeno idejo in predstavo. Mogoče si se narobe izrazila ?

Jaz osebno vidim, da takšen otrok ne ločuje bitja od imetja. Drugega in sebe doživlja slabšo/boljšo skozi materialne dobrine. Ne vidi pa razlike. Podobno kot tista faza pri ločevanju želje od sebe. Pač samo še ena faza v kateri pomembno vlogo odigrajo starši z razlaganjem kot si omenila. Upam,da ne zameriš, ker si opisujem, sam mi res ne pomaga, če prebrano samo držim v sebi

Midva blokirava njeno začetno fazo razmišljanja. In sicer v tem, da ne bo svoja čustva prirejala ali sklepala prijateljstva na podlagi finančnega/materialnega stanja ljudi. Želiva jo naučiti, da je nekdo lahko njen prijatelj, tudi če nima toliko materialnih dobrin kot ona. Da ne bo postala vzvišena nad tistimi, ki imajo manj. Ni prijatelj tisti, ki te podkupuje, pač pa tisti, ki te ima rad, kakršen si, ki se veseli s teboj, ti pomaga in ti njemu.

 

Pa kljub vsemu ji ne kupiva vsega, kar si zaželi. Ni prav, da otrok dobi vse, kar mu pade na pamet, ker potem ne zna ceniti, ne uči se potrpežljivosti in sčasoma izgubi občutek za željo in veselje, ko dobi nekaj, kar je dolgo čakal. Take primere poznam v živo in nočem, da bi moja hčerka postala takšna "čustveno mrtva" oseba!

[janajam]

meni se pa zdi,da cisto vsak stars nekje sfali.vzgoja ni nikdar popolna in vedno je nekaj,kar ti bo manjkalo.sama cutim,da imam mocno zakoreninjene neke vzorce,ki so mi jih vcepili starsi(kakorkoli vcepili-nezavedno,zavedno),ampak ce mi nekaj ni vsec,potem vsaj lahko zacnes SAM delat na spreminjanju teh zablod.zablodijo pa cisto vsi,eni bolj,drugi manj.vcasih srecas koga,ki te fascinira s svojo osebnostjo,kljub temu,da je imel doma kompletno katastrofalne pogoje.vcasih ravno pomankljivost pri vzgoji naredijo cloveka bolj ozavescenega.tako da...nikoli ne ves.sicer gojim prepricanje,da bi bilo bolje,ce bi imeli otroke le tisti,ki "vedo kaj poceti z njimi",a vendarle se mi zdi kazanje s prstom na vzgojo velikokrat tudi izgovor za to,da smo lahko se naprej trapasti.imamo kar imamo.da bi bilo bolje,na to lahko vplivamo le sami.

[Tipka]

ja, prebrala komentarje, pa mi prihaja naprej vse zivo...

ce gledamo na zivljenje kot na edino in enkratno, tukaj in sedaj, brez tega da premislimo, od kod in zakaj smo prisli na Zemljo, in zakaj tocno dolocenim starsem, potem ima skoraj vse napisano tezo...ce pa verjamemo, da se nismo nakljucno rodili tem starsem in da imamo v tem zivljenju opraviti precej nalog, potem to nima veze...sploh pa, ko gledamo nekoga, kako vzgaja otroka nimamo NOBENE pravice soditi ali ga vzgaja dobro ali slabo...kajti vse je relativno..nekaj, kar je dobro zame, ni nujno dobro za drugega ...in otroci so individuum, ki je osebek zase in zahteva tudi taksen pristop..ne moremo vseh sklaciti v vse tabele, ker pridejo otroci ven, ki niso po YUSU nekoga...kar pa sploh ni res...

ko ima clovek vec otrok, ki so med sabo kot noc in dan, sele takrat spozna, kaj je raznolikost zivljenja ...in da res ni modro nekomu soliti pameti, da dela prav in narobe...

pa se konkreten primer mojega brata...nas ta srednji otrok je iskriv in zelo samosvoj, pa je moj brat stalno znal s sprtom kazati nanj in na njegove " napake "...in zdaj ima dveletno deklico, ki je pravi vrazicek in poosebljenje vseh lastnosi, ki mojemu bratu niso bile vsec pri nasem mulcku..

 

ja, bodimo pazljivi pri kazanju na duge ljudi, saj nic ni nemogoce in vse je mogoce ...

 

Mojca

[Tipka]

se ne strinjam. sama bi dala marsikaj, da bi si nekdo vzel to pravico in se vtaknil v vzgojo mojih staršev. ne vem, če je za koga dobro, da ga pretepajo, zlorabljajo, ga zapirajo v hišo, ne sme nič počet itd seveda ne moreš vseh otrok vzgajat na enak način, ampak nekateri načini pa niso dobri za nikogar. eni končajo na psihiatriji, eni si vzamejo življenje, zabluzijo tako ali drugače... seveda tudi otroci iz takih familij lahko odrastejo v super osebe, ampak sliš se mi nekako hecno, da bi pa rekel - glej ga, mojega sina, vsak dan jih je fasal s pasom, sem se drl nanj, da iz njega ne bo nikoli nič, ga kaznoval za vsako stvar itd itd, danes je direktor tepate firme, ljubeč mož, oče, vsi ga imajo radi, kolk se obnese taka vzgoja, ane!?

(sam sklepam, da tega nisi imela v mislih )

mackica, jaz sem rastla v familiji, kjer je bil prisoten alkohol, pretepanje, pa tri mame in stirje otroci , za katere vemo, da smo si polbratje in polsestre ...verjetno je se kje kdo ...pa sem prehodila in se hodim po poti, ki je popolnoma drugacna od te, ki sem jo imela v mladosti...res je bilo in je se vedno tezko biti osredotocen stars in predvsem zaveden stars...tudi meni bi bila dostikrat najkrajsa pot , da bi koga vsekala, pa imam stalno pred ocmi predstave iz otrostva, ki sem jih vzela kot ucenje...no, nisem pristala na psihiatriji, nisem pijanka ( razen kaksen refosk mi sede ), ne kadim, se ne drogiram itd...imam ljubec odnos z mozem in moskimi okoli sebe in ne izrazam besa na vse, ki jim lulcek binglja , kar bi seveda lahko z velikim izgovorom pocela...

ja, pa da ne bo pomote, NE ODOBRAVAM NASILJA v nobeni obliki, ne verbalnega in ne fizicnega... je pa vsekakor tezko lovit ravnotezje, se vtaknit v vzgojo drugega ali ne...seveda bi pretep otroka, ki ga vidim na cesti tudi jaz verjetno ne prezrla, pa vendar ni vse, kar ni po nasem merilu, za obsojat in kazat s prstom...

ja, starsi lahko naredijo ogromno skode, ce jo pac vzames za skodo in se celo zivljenje smilis samemu sebi.Ce pa stopis naprej, ti je lahko izkustvena sola, ki je nekdo, ki mu je bilo z rozicami postlano, ne bo nikoli imel

Mojca

[Andreja:)]

zanima me če je po vašem možno, da se človek, ki so mu doma ves čas ''prali možgane'' z neko dejavnostjo (npr pri vrhunskih športnikih), zaradi katere se je moral odreči vsem ostalim stvarem, ki bi ga morda lahko zanimale in se nehal že v otroštvu razvijat na drugih področjih in tako ostal nekako ''nebrihten'', npr. na nivoju 10 letnega otroka, še lahko spremeni in postane bolj razgledan, če bi to dejavnost (s katero se ubada 24/7) zamenjal z ''normalnim'' življenjem? da bi končno nehal biti marioneta in začel dejansko sam slediti svojim ciljem, sanjam, ne pa živeti kot starši hočejo? se lahko nekdo v kasnejših letih sploh spremeni po tolikšnem času ''življenja v samici'' pod budnim očesom staršev?

kako vi gledate na to, da nekateri starši tako vplivajo na otrokovo življenje? ga lahko v tako hudih primerih res tudi dobesedno uničijo s tem, da mu sami na nek način vcepijo drugo identiteto?

upam, da vas vprašanja niso preveč zmedla in upam, da bom dobila kaj odgovorov.

 

lp

 

Nisem brala kaj je bilo pisanega v mes...

 

Zanima me ali res misliš, da si lahko vrhunski v neki dejavnosti, če so te vanjo prisilili drugi. Vrhunski postaneš lahko samo s trdim delom in lastno željo. Iskrena želja ne more biti vsiljena. Ne vem sicer koliko ljudi je tukaj, ki se ukvarja z nečim za kar lahko reče, da je v primerjavi s povprečjem vrhunsko, ampak taki bodo sigurno razumeli, da jim tega ne more nihče vsilit.

 

In če se nekdo razvije v vrhunskost pa čeprav na nekem področju, ne more ostati na nivoju 10 letnega otroka, kar kot tak nebi mogel biti vrhunski.

 

Sicer starši po moje izjemno vplivajo na otroke, ampak samo kolikor se jim pustimo. Če ne prej pa pol in zraven ugotavljamo kaj je naše in kaj priučeno. Če zaspimo pa itak vsi vplivajo na nas ne samo starši...

 

Ampak vrhunskost (bilo kje) za moje pojme ne more biti vsiljena. Je pa eno, če imaš nekje v mes krizo in bi rad vse pustu pa starši to prepoznajo in te vodijo skoznjo. To ni pranje možganov, ampak pomoč in če se to pomoč sprejme se lahko napreduje, če se nam je pa tako uprlo, da nočemo več pa nam itak ne more pomagat. Niso starši krivi za naša dejanja.

Za VSE smo odgovorni sami!

Popravljeno 24. avgust 2008 -> Andreja:)

[Aliana]

sam... če nekdo OK pride ven iz nasilne, pijanske, ... družinske situacije, to še ne pomeni, da je bila taka vzgoja v redu in jo je treba podpirat.. če bi bilo tako, se na primer Tipka ne bi tako trudila, da bi bila drugačna

bi šla pač naprej z isto vzgojo, kot je je bila deležna in se ne sekirala sploh kajti - za vse smo odgovorni sami..

 

saj se popolnoma strinjam, da smo sami odgovorni za to, kar naredimo iz sebe, samo.. eni bodo naredili, drugi pa ne bodo. tisti prvi bi mogoče naredili nekaj fajn iz sebe kakorkoli, neodvisno od družinske situacije.. samo z zjebanim otroštvom, se bodo morali prvo polovico svojega lajfa ukvarjat sami s sabo, pucat vzorce in se sestavljat skupaj, z normalnim otroštvom bodo pa lahko ta del razvoja skrajšali na minimum in se posvetili drugim stvarem, višjim al kako bi se reklo...

 

kar se pa osnovnega vprašanja tiče, se pa kar strinjam z Andrejo.. težko si vrhunski v čemerkoli, če nisi sam za to.. včasih pomislim, da če bi me starši v tistem trenutnku, ko sem zatrmarila, da ne bom več igrala inštrumenta, malo bolj prisilili (in mi zraven še pokazali, da bo šlo tud vse ostalo skoz), bi še zdaj igrala.. ampak v bistvu ne bi, ker sem se v tistem trenutku odločila, da se ne grem več in me nihče, ampak nihče ne bi mogel prepričat v drugače..

[Mitra]

Ni nujno da si športnik ali vrhunski glasbenik.........

Starši se v nekaj zapičijo, to tišijo naprej in dobijo polomijo.

 

Koliko škode naredijo, se ne zavedajo niti takrat, ko imajo vnuke.

Kar se zavedajo, skušajo poravit na njih, samo gredo v drugo skrajnost.

 

Pretiravajo celo življenje, ko enkrat ne smejo več, jih nego vstavi in postavi na realna tla, pa dobimo po smrčku, kako so bili dobri z nami in smo za ves trud totalno nehvaležni.

 

Če ti na takšnih izjavah lahko zraste samozavest si jih premagal.

Nasprotni primer je zopet polomija.

[nataly]

Hudič rata, kadar starši hočejo izživeti na otrocih svoje zgrešene, izgubljene ali kakor koli - ambicije.