Ločitev

[Ananas.]

Živjo.

 

Stara sem 14 let, moja starša se bosta vsak hip ločila. Vsak dan poslušam prepire, dretje, zmerjanje.Tudi ona dva se dostikrat pogovarjata o ločitvi. Vseeno jima je drug za drugega.

Nevem, kako naj premagam to stisko, saj je vsak dan huje. Imam tudi 9-letnega bratca; skrbi me, kako bi on to prenesel. Tudi sama ne vem če bom zmogla.

 

Vem, da dandanes to ni nič neobičajnega, pa vendar je vsakemu posamezniku težko..

 

Hvala za kakršno koli podporo in nasvet.

[Matjaž Bogdan]

Lepo pozdravljena Ana

 

Poglej, ljudje smo pač večinoma tako usmerjeni, da gremo v odnose mnogokrat v mladosti, ko smo v bistvu še dokaj nedozoreli /sicer eni prej , eni kasneje/ . Nismo niti poiskali sami sebe, se niti približno izgradili kot osebnosti, tavamo, se sprašujemo , pa tudi zaljubljamo. In potem pač pride skupno življenje, še preden je človek spoznal sebe, kaj šele partnerja. Včasih si nekdo na ta način išče podporo v življenju,potrebo po ljubezni, drug spet vzpodbudo, varnost, tretji pa- ker so morda v to na nek način prisiljeni. Razlogov je lahko mali milijon. Ljudje se prilagajamo, seveda pa ne vsi in ne povsem. In je pač nekaj časa več ali manj lepo, potem pa lahko pride do razhajanj / v materialnih, kot tudi duhovnih pogledih/ ..Ljudje smo takšni , da se intenzivno spreminjamo, več ali manj- vendar gre pri vsakem za malce drugačen in različno dolg proces...

No v glavnem- ljubezen / če je že bila/ , počasi postane rutina, obveznost, navada...Ljudje začutimo, da moramo po drugi poti /možnih razlogov je spet celo morje / . In potem seveda nekdo v odnosu trpi, morda pa kar oba...predvsem pa so tukaj / ste/ otroci, ki nič krivi skasirate v svoje srčke in dušice vso zlobo, v kar se spremeni medsebojni odnos, ko se sprošča med procesom odtujevanja in ločitve. -Na žalost je tako. Po drugi strani je pa tudi za otroke nekako morda bolje, da pride do ločitve, ker se verjetno sama dobro zavedaš, kako je sedaj in trpite v bistvu vsi -ves čas. In to spet lahko v nedogled, do tvoje in bratove izselitve- ko se pač osamosvojita.

Tvoja starša sta očitno prišla do točke, kjer ni ljubezni, verjetno tudi ne spoštovanja, le nestrpnost in jeza drug na drugega. Nekako bi dejal, da je prav, da se razideta..bo bolje za vse...V tebi in bratcu bo ostala žalost in občutek izgube, vsekakor, vendar to počasi izgubi svojo intenziteto, nekako sprejmeš, da je do tega moralo priti.

Vidiš- zdaj imata verjetno oba z bratcem tudi prisoten strah, ki bo potem počasi izzvenel in bo ostalo golo, sicer boleče -dejstvo.

Vem, da ljudje s tem prikrajšamo in praktično tudi psihično v neki meri pohabimo otroke, jim z slabo komponento zaznamujemo pot vnaprej, toda tudi to je bolje, kot nenehni duševni pritiski, ki jih sprejemata med prepiri staršev.

Sam tega sicer nisem doživljal, ker sta mi starša zelo zgodaj umrla, vendar bi ti vseeno svetoval, da to ločitev sprejmeš, ker ti enostavno drugega ne preostane in poskušaš svoja čustva naravnati v samo sebe, v svojo notranjo moč, ker verjetno te bratec zelo potrebuje..In ve taki družini si mu lahko v zelo, zelo veliko podporo.

Saj vem, tudi ti si praktično otrok, ki rabi ljubezen, občutke sreče, mir, le da nas včasih življenje vrže iz teh tirnic in nas prisili v zelo zgodnje odločanje, praktično prezgodnje odraščanje.

Sam lahko sočustvujem z vama, vendar lahko poskušam razumeti tudi tvoje starše, vsaj kar se ločitve tiče, nikakor ne z načinom izpeljave te ločitve/ prepiri.../ ...Verjetno je zanju že prepozno, da bi ostala skupaj, sicer se pa nikoli ne ve..Ti se le zavedaj, da si v takih primerih odvisna sama od sebe in zato poskušaj ne obsojati nobenega od staršev, ker nikoli ne veš, kakšna bo tvoja pot. Bodi močna in pomagaj bratcu, ki je še bolj nebogljen...

Želim ti veliko notranje moči, pa nikoli ne pomisli, da bi sebe česa okrivila v teh razmerjih, ker vidva z bratcem nista kriva ničesar...To si dobro zapomni. Rada se imej, imej rada tudi starše, so edini, ki jih imaš, pa naj so taki ali drugačni, pa naj gredo ali ostanejo- so in bodo tvoji starši .

Počasi se bodo stvari uredile, boš videla !! Vsekakor ti želim veliko sreče, ljubezni, miru in moči, da boš šla čim manj boleče skozi te stvari...Pa tvojemu bratcu tudi...

Pa če ti je težko, se zjoči, včasih solze očistijo dušo..če si jezna, sprosti jezo, ne tlači vase, pojdi v gozd in vpij...Če imaš prijatelje, se izpovej, če ti je kdo blizu, tudi to pomaga, le da svojo tesnobo ne držiš v sebi. Verjemi, tudi zate in bratca bo še lepo, toplo, svetlo in prijazno v življenju, kar zaupaj...

Pa še to bi dodal...NIKOLI NE POMISLI, DA SI SAMA...so ljudje , katerih misli in energije srca sežejo tudi do tebe in ostalih , ki trpijo v sebi. Prav je , da si tole napisala.

 

Lepo bodita xvrtcx xvrtcx

 

Matjaž

[NVK]

Moje sočutje ananas, sam dobro vem, kako je, ko ti razpada družina, dom, ... ni lahko.

Vse ima svoj namen, ne zameri si ali ne nalagaj si kakšne odgovornosti. Starša te (vaju) imata zelo rada, v to ne dvomi. In tak kot si napisal/a, čez čas boš vidl/a, da je ve dobro in da nikogar nisi zgubil/a.

 

Odpusti jima, ker ne znata drugače, sigurno sta se oba trudila po svojih najboljših močeh in nihče ni kriv, če jima (vam) ni uspelo.

 

Ne skrbi, vse bo dobro, zaupaj, da je tak najbolje, čeprav trenutno vse drugače kaže.

[Ananas.]

Hvala. Lepo je če veš da ti lahko pomaga negdo, ki ga niti ne poznaš, pa ti je vseeno lažje že samo če ti pove, da se je njemu pripetilo enako. xrosex

[verica.taja]

Živjo.

 

Stara sem 14 let, moja starša se bosta vsak hip ločila. Vsak dan poslušam prepire, dretje, zmerjanje.Tudi ona dva se dostikrat pogovarjata o ločitvi. Vseeno jima je drug za drugega.

Nevem, kako naj premagam to stisko, saj je vsak dan huje. Imam tudi 9-letnega bratca; skrbi me, kako bi on to prenesel. Tudi sama ne vem če bom zmogla.

 

Vem, da dandanes to ni nič neobičajnega, pa vendar je vsakemu posamezniku težko..

 

Hvala za kakršno koli podporo in nasvet.

 

oj.nic se ne sekiraj vse se bo uredilo ti samo nase glej.

[Ananas.]

Imaš prav. Bolje je da se ločita, kot da vsak dan poslušaš prepire. V vsakem primeru pa bi se z obema videvala.

[Indy]

Moja mat se je dvakrat poročila pa ločila , pa meni in mojim sestram dvojčicam čist nč ne manjka.Tko duševno kot materialno . Zej ko me kdo vpraša glede mojega otroštva in ko vsakem povem to zgodbo vsi začenejo prikrivat svojo začudenost, verjetno produkt tega, da pač normalno je le to, če otroci odraščajo pod obema staršema-precej klavrna teza, verjetno produkt nekih popolnih predstav zakona.Ko pa se sam vzrem nazaj, mi je vse tko normalno, ker kljub temu, sem nekako razumel, da se ločujeta zato, ker pač ne moreta normalno živeti skupaj in se pri tem ustvari več negativne energije v primeru da bi vseeno vstrajala.Seveda mi je bilo žal, vendar da bi zaradi mene vstrajala v teh anomalijah prej negativno kot pozitivno.Treba je gledat celo sliko z vseh kotov, ne samo z svoje žalosti in jeze-to je najlažje.Kreganja ni bilo nikoli v smislu nekih ispadov, ampak je prišlo do sporazuma.Men je blo to čist ravno, star sem bil pa 13 let.Edino kasneje ko je mama pač mela novega parnerja sem bil malo ljubusumen in kao v smislu kaj on zej počne tukej, vendar sem kaj hitro dognal, da gre za njeno življenje v katerega se sam nimam kej vpletat na tem področju in res je tako.Tudi ta partner pa ni hotel biti moj oče, temveč prijatelj.Kasneje sem odrastel v samostojnega, samozavestnega človeka ki je v pozitivnih odnosih z vsemi družinskimi člani in ne vem zakaj ne bi to postala tudi ti in tvoj bratec

[FixMinze]

Povej jima, da sta bedna in gnila ter, da bi ju kot odrasli osebi lahko bilo sram takšnega obnašanja . Če mislš, da jima to lahko (upaš) rečeš ...

[Indy]

Ja to je pa res.Povej jima, da to njuno kreganje zelo vpliva na braca in tebe.Naj se zavedata tega.

[cigancica]

ananas!najprej naj ti dam roko,da o tem spregovoriš in sama sebi priznaš,da je v družini problem.

sama sem tudi otrok ločenih staršev,vendar nisem pri tvojih letih hotela tega priznati sama sebi.zaprla sem se vase,prijateljem,sošolcem...nikomur nisem hotela povedati tega,skrivala sem in si izmišljevala ,da je oče odšel na daljši dopust,namesto da bi priznala,da ga ne bo več nazaj in ,da je tako bolje za vse....jokala sem neprestano,čeprav ne vem za čim,saj je bil oče nasilen do mame,pil je ogromno,nič ni delal in zapravil ves družinski denar.

jokala sem,smilila se sama sebi.....pa sem nekje pri 15-ih letih se odločila za korenito spremembo v glavi.

najprej sem priznala sebi,nato ostalim in začela delati na sebi,

nato sem veliko brala knjig o duhovnosti,meditirala in začela živeti s polno paro,saj sem ugotovila,da je moje življenje odvisno samo od mojega dojemanja vsega kar me obkroža in ne od njunega medsebojnega odnosa.

ni bilo tako lahko,vendar sem sprejela nastalo situacijo,oprostila očetu,kar je bilo zelo pomembno.zamera lahko samo škodi.

mama se mi ni več smilila,občudovati sem jo začela in ne pomilovati.

važno je ,da razumeš ,da je to del življenja,se s tem sprijazniš in jima dopustiš ,da rešita medsebojni nesporazum.

upam,da bosta našla kompromis in naredila kar je najbolje za vse vas.pa naj bo to ločitev ali ne.

kakorkoli ,iz te situacije boš prišla zrelejša in odgovorna oseba,če le ne boš dopustila,da to preneseta nate.drži se,bodi ponosna nase in

ne jemlji preveč osebno njunih besed ,da se ne bi ukoreninile v tvojo dušo in ti škodovale.

življenje je ensa velika izkušnja,veliko je preprek ,vendar imajo vse svoj razlog.

veliko je tudi lepega v življenju,še veliko lepega te čaka .želim ti veliko srečnih dni,polnih spoznanj in pozitivnega razmišljanja.vse ob svojem času.

jaz sem iz ločitve zrasla čisto normalno,pravzaprav malo hitreje kot nekateri vrstniki ,prednost tega je ,da sem odločna,razumevajoča in samozavestna oseba,saj na to izkušnjo ne gledam več z žalostjo,ampak ponosom.