Težava

[senja]

Kratko in jedrnato. Ne morem sprejeti, da ima partner otroka od prej. Ima kdo podobne izkušnje? Sva namreč na mrtvi točki in najino razmerje se zaradi tega ne premakne nikamor. Jaz živim kot da ta otrok ne obstaja. Popravljeno 20. oktober 2008 -> senja

[xyz]

Kratko in jedrnato. Ne morem sprejeti, da ima partner otroka od prej. Ima kdo podobne izkušnje? Sva namreč na mrtvi točki in najino razmerje se zaradi tega ne premakne nikamor. Jaz živim kot da ta otrok ne obstaja.

 

Če ga ne videvaš (otroka) in če nimaš stikov z njim, potem na nek način tudi zares "ne obstaja".

V nasprotnem primeru je dobro vedeti (kar tudi veš),

da je za odnos, v tem primeru z otrokom, potrebno zaupanje

in da se le-to "zgradi", je potreben čas in sprejemanje...

 

če vidiš svojo prihodnost s tem partnerjem, oz. če jo bi rada imela,

potem bi bilo verjetno modro, da poiskušaš tega otroka sprejeti.

Kar ne pomeni, da moraš igrati neko posebno vlogo... bodi to, kar si.

Vzemi otroka kot sočloveka in ne samo kot otroka.

 

Tako, polno nasvetov... šit, res.

[cosma]

Ne vem, zakaj otroka doživljaš kot težavo. Vprašala bi te , oz. vprašaj se kako bi se ti počutila, če bi te dala oče ali mati na ignore in bi se vedla kot da ne obstajaš? Vsekakor tvoj odnos do otroka vpliva na odnos s partnerjem. Ne vem kaj boš naredila.

Vem pa kaj bi jaz naredila, če bi bila tvoj partner. Poslovila bi se od tebe.

[FixMinze]

A misliš, da bi bilo drugače, če tega otroka nebi bilo. ga vidiš kot oviro ?

[janko]

Poslovila bi se od tebe.

čudn ane?

pa sej se bo on tut, k se jo bo fukat naveliču. cara sta. oba.

[xyz]

Res fascinantno.

 

Namesto, da bi se nudili konstruktivni odgovori ali vsaj razumevanje,

se podajajo očitki, obtožbe in žaljenje...

 

no ja, na forumu je lahko vsak od nas mali psihiater.

[mayan]

Sama ne vidim žaljenja, očitkov in obtožb. Kakršen koli pogled je dobrodošel ko nekaj ne moreš sprejet.

 

 

Ona je kratko in jedrnato napisala. In v takem lahko od mene prejme: super, da se zaveda tega. To je mogoče celo več, kot pa nekdo, ki misli, da sprejema otroke, pa jih v resnici ne. Sam tolk. Od tu dalje pa tud jaz ne vem odgovora. Mogoče pa si bosta odpustila..

[xyz]

To je mogoče celo več, kot pa nekdo, ki misli, da sprejema otroke, pa jih v resnici ne.

 

To je po moje ena od točk, o kateri bi se dalo tu debatirati, ja.

[Lyassi]

Verjetno bi se bilo potrebno vprašati več stvari:

 

Ali vidiš otroka kot povezavo partnerja z otrokovo mamo? Neke vrste povezavo ki jo ti zaenkrat še nimaš?

Ali ne veš kakšno vlogo sploh ti imaš v otrokovem življenju, kako te bi sprejemal?

Te je strah da če te otrok ne bi sprejel bi te partner zapustil?

Ali si podzavestno jezna ker je imel partner otroka in hkrati ni bil sposoben odnosa z otrokovo mamo obdržati? Ali se bojiš da se bo ponovno zgodilo s tabo?

Ali se zavedaš da otrok ni ničesar kriv in je ločena oseba od očeta?

Ali se bojiš da te bo obsojal in gledal kot očetovo ljubico?

 

Mislim, da ti bežiš s tem ko se vedeš kot da otroka ni in to počneš ker te je strah in nimaš ne veš kako bi se drugači vedla. Rekla bi ti tako, ni ti potrebno spremebe z danes na jutri, ampak počasi spremeni svoj odnos. Postavi se v partnerjevo kožo.

 

Kako bi bilo če bi ti imela otroka in partnerja ki ni njegov oče. Verjetno bi imela otroka rada in bi hotela da bi se tvoj partner z njim razumel.

 

Pri otrocih je pomembno da nas doživljajo kot nekaj stalnega, poskusi vsaj z otrokom navezati stik. Nikoli ne boš njegova mama ampak si lahko vsaj neke vrste "teta".

 

Zelo sebično bi bilo če bi tvoj partner imel manj stikov z njim ker ti se počutiš pri tem nelagodno.

 

Pa veliko sreče

 

(vprašanja so retorična in ne pričakujem da boš tuki na njih odgovorila)

[janko]

Verjetno bi se bilo potrebno vprašati več stvari:

 

Ali vidiš otroka kot povezavo partnerja z otrokovo mamo? Neke vrste povezavo ki jo ti zaenkrat še nimaš?

Ali ne veš kakšno vlogo sploh ti imaš v otrokovem življenju, kako te bi sprejemal?

Te je strah da če te otrok ne bi sprejel bi te partner zapustil?

Ali si podzavestno jezna ker je imel partner otroka in hkrati ni bil sposoben odnosa z otrokovo mamo obdržati? Ali se bojiš da se bo ponovno zgodilo s tabo?

Ali se zavedaš da otrok ni ničesar kriv in je ločena oseba od očeta?

Ali se bojiš da te bo obsojal in gledal kot očetovo ljubico?

 

Mislim, da ti bežiš s tem ko se vedeš kot da otroka ni in to počneš ker te je strah in nimaš ne veš kako bi se drugači vedla. Rekla bi ti tako, ni ti potrebno spremebe z danes na jutri, ampak počasi spremeni svoj odnos. Postavi se v partnerjevo kožo.

 

Kako bi bilo če bi ti imela otroka in partnerja ki ni njegov oče. Verjetno bi imela otroka rada in bi hotela da bi se tvoj partner z njim razumel.

 

Pri otrocih je pomembno da nas doživljajo kot nekaj stalnega, poskusi vsaj z otrokom navezati stik. Nikoli ne boš njegova mama ampak si lahko vsaj neke vrste "teta".

 

Zelo sebično bi bilo če bi tvoj partner imel manj stikov z njim ker ti se počutiš pri tem nelagodno.

 

Pa veliko sreče

 

(vprašanja so retorična in ne pričakujem da boš tuki na njih odgovorila)

iz vrste u vrsto bliže, za piko na i si pa mal preweč prjazna. za razliko od mene.

u bistwu se dobr zaweda, da pri partnerju nikol ne bo prva. in s tem se noče al pa ne zna al pa ne upa sprjaznt.

in to kljub temu, da je popolna. ma... sama božanskost jo je, pa zna imet rada, pa seweda nesebična je tut...

itak pa spet sam mal ircam

[xyz]

iz vrste u vrsto bliže, za piko na i si pa mal preweč prjazna. za razliko od mene.

u bistwu se dobr zaweda, da pri partnerju nikol ne bo prva. in s tem se noče al pa ne zna al pa ne upa sprjaznt.

in to kljub temu, da je popolna. ma... sama božanskost jo je, pa zna imet rada, pa seweda nesebična je tut...

itak pa spet sam mal ircam

 

Ne vem, od kod ti ideja, da je nekdo pri nekomu prvi ali pa ne ?

In od sedaj vlečeš to o popolnosti, božanskosti in nesebičnosti ?

 

Lyassi je odlično podala nekaj izhodiščnih točk, ki Senji dejansko ponujajo možnost razmisleka.

 

Jaz pa dodam še to, da se ljubezen v različnih odnosih manifestira različno...

eno je starševska ljubezen, drugo pa je ljubezen do partnerja...

 

***

 

Mene bi med drugim zanimalo kaj več o tvojem načinu razmišljanja, Senja...

ti je tole naše pisanje na forumu podalo kaj novih idej ?

[Matjaž Bogdan]

Ne vem, od kod ti ideja, da je nekdo pri nekomu prvi ali pa ne ?

In od sedaj vlečeš to o popolnosti, božanskosti in nesebičnosti ?

 

Hja, v bistvu je Janko kar v redu napisal- pač dejstvo- otroka imaš le enega, ali pa več, dejstvo je - da so in jih ne moreš zanikati -medtem ko partnerja komot zamenjaš /prakrično je tole povsem res/ - otroka pa ne. In tukaj je potem tisto , kar je Janko napisal- kdo je prvi- tisti , ki je nezamenljiv- vsekakor.

 

Osebno bi dejal tako- če imaš partnerja rad, si ga sprejel -in če si ga sprejel, si sprejel tudi vse kar ga zapolnjuje -kar mu pač pripada.In otrok mu. Če Senja ne sprejema njegovega otroka, pomeni le, da njega -partnerja tudi ne.Na takih relacijah se odnosi ne gradijo. Zame to pač sploh ni odnos....

 

lepo vodi

 

Matjaž

[xyz]

Hja, v bistvu je Janko kar v redu napisal- pač dejstvo- otroka imaš le enega, ali pa več, dejstvo je - da so in jih ne moreš zanikati -medtem ko partnerja komot zamenjaš /prakrično je tole povsem res/ - otroka pa ne. In tukaj je potem tisto , kar je Janko napisal- kdo je prvi- tisti , ki je nezamenljiv- vsekakor.

 

Saj ne bi bil rad dlakocepski, ampak bom

Dejstva govorijo zase. Otroci niso nezamenljivi...

ogromno otrok je s strani staršev zapuščenih ali pa vsaj zanemarjenih.

Ogromno otrok je tudi ubitih, zlorabljenih. Itd., Itd..

Kot ideal je tvoj pogled seveda na mestu, a samo kot ideal.

 

Osebno bi dejal tako- če imaš partnerja rad, si ga sprejel -in če si ga sprejel, si sprejel tudi vse kar ga zapolnjuje -kar mu pač pripada.In otrok mu. Če Senja ne sprejema njegovega otroka, pomeni le, da njega -partnerja tudi ne.Na takih relacijah se odnosi ne gradijo. Zame to pač sploh ni odnos....

 

Se ne strinjam. Če jaz sprejemam tebe, še ne pomeni, da sprejemam tvoje prijatelje.

Je pa seveda možno, da bom tvoje prijatelje s časom vzljubil ali pa jih bom vsaj znal sprejeti.

In ravno to učenje ali bolje rečeno potrpežljivost in dopuščanje možnosti je tisto,

kar lahko ljudem, ki se nahajajo v podobnem položaju, kot Senja, pomaga ohraniti odnos...

 

Edit: Menim, da v takih primerih deljenje na črno/belo ni ravno v pomoč.

 

 

lepo vodi

 

Matjaž

 

Sliši se fajn (je bilo namerno?)

 

Lep pozdrav, Matjaž !

[Matjaž Bogdan]

Saj ne bi bil rad dlakocepski, ampak bom

Dejstva govorijo zase. Otroci niso nezamenljivi...

ogromno otrok je s strani staršev zapuščenih ali pa vsaj zanemarjenih.

Ogromno otrok je tudi ubitih, zlorabljenih. Itd., Itd..

Kot ideal je tvoj pogled seveda na mestu, a samo kot ideal.

 

Tukaj si pa malce brcnil v meglico....Poglej- nisem tukaj mislil otroka, oziroma partnerja kot nekaj elementarnega, temveč kot zavedanje pripadnosti, oziroma- nekaj imeti- globoko v sebi. In tega dejstva, pravzaprav čustva- ne moreš izbrisati. Otrok nosi tvojo genetsko kodo, kot nosi tudo dušni zapis, katerega delni kreator si tudi ti. V tem smislu so otroci zanesljivo nezamenljivi..Lahko jih posvojiš 100, pa to še vedno ni to -to globoko v sebi veš...Pa tudi, če otroka zapustiš, zanemariš in vse kar si pač napisal. Poglej- sam imam sina in to je dejstvo in imam ga zelo rad, verjetno mnogo več kot vsako dekle , s katero sem v življenu bil..Ker jih je bilo mnogo- sina imam pa le enega/ pa se zabluzi sedaj z tistimi nezakonskimi.. / in je globoko v mojem srcu in kot tak- je zame nezamenljiv. Kakšen odnos imaš pa ti ali kdo drug s svojimi otroki, je stvar posameznika- opisal sem le svoj pogled na stvar- povsem subjektivno.

 

Se ne strinjam. Če jaz sprejemam tebe, še ne pomeni, da sprejemam tvoje prijatelje.

Je pa seveda možno, da bom tvoje prijatelje s časom vzljubil ali pa jih bom vsaj znal sprejeti.

In ravno to učenje ali bolje rečeno potrpežljivost in dopuščanje možnosti je tisto,

kar lahko ljudem, ki se nahajajo v podobnem položaju, kot Senja, pomaga ohraniti odnos...

 

Edit: Menim, da v takih primerih deljenje na črno/belo ni ravno v pomoč.

 

Govoril sem o otrocih, ne o prijatlih in znancih ter vse okoli. Čeprav se pravzaprav v resnično čistem in povsem iskrenem odnosu lahko vzame v zakup vse, kar tvoj partner prinaša s seboj- sprejeti moraš, ne rabiš pa zadev odobravati. Pri konkretnem primeru pa tole ne bi enačil- če ima partner otroka- v čem je keč ??- v tebi, ki tega ne sprejmeš- torej je problem povsem v tebi in tvojem odnosu do partnerja- ga enostavno pogojuješ..in če odnos pogojuješ z takimi stvarmi, je povsem jasno - koliko ti pomeni ta odnos- oziroma partner.

Če je belo- črno -pač je- tako je moje mišljenje in ga ne mislim spreminjati, ker je del moje globine, ne del površnega pogleda ali trenutne inspiracije. Če imam nekoga rad, zanesljivo ne bom zanikal njegovega otroka. Zanesljivo....Pa tudi problem ne bo...pa tudi nisem nikoli v teh stvareh problema videl.

 

Sliši se fajn (je bilo namerno?)

 

Nikakor, zmota prstov- staro, zguljeno tipkovnico imam, veš... x:Dx x:Dx

 

Lep pozdrav, Matjaž !

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[xyz]

Tukaj si pa malce brcnil v meglico....Poglej- nisem tukaj mislil otroka, oziroma partnerja kot nekaj elementarnega, temveč kot zavedanje pripadnosti, oziroma- nekaj imeti- globoko v sebi. In tega dejstva, pravzaprav čustva- ne moreš izbrisati. Otrok nosi tvojo genetsko kodo, kot nosi tudo dušni zapis, katerega delni kreator si tudi ti. V tem smislu so otroci zanesljivo nezamenljivi..Lahko jih posvojiš 100, pa to še vedno ni to -to globoko v sebi veš...Pa tudi, če otroka zapustiš, zanemariš in vse kar si pač napisal. Poglej- sam imam sina in to je dejstvo in imam ga zelo rad, verjetno mnogo več kot vsako dekle , s katero sem v življenu bil..Ker jih je bilo mnogo- sina imam pa le enega/ pa se zabluzi sedaj z tistimi nezakonskimi.. / in je globoko v mojem srcu in kot tak- je zame nezamenljiv. Kakšen odnos imaš pa ti ali kdo drug s svojimi otroki, je stvar posameznika- opisal sem le svoj pogled na stvar- povsem subjektivno.

 

Subjektivno, ja... brcanje v meglico je torej definiranje nekega pogleda kot edinega veljavnega.

Prav zaradi tega sem sam previden v takih primerih, kot je tukajšnji. Ker ne gre zame.

 

Govoril sem o otrocih, ne o prijatlih in znancih ter vse okoli. Čeprav se pravzaprav v resnično čistem in povsem iskrenem odnosu lahko vzame v zakup vse, kar tvoj partner prinaša s seboj- sprejeti moraš, ne rabiš pa zadev odobravati. Pri konkretnem primeru pa tole ne bi enačil- če ima partner otroka- v čem je keč ??- v tebi, ki tega ne sprejmeš- torej je problem povsem v tebi in tvojem odnosu do partnerja- ga enostavno pogojuješ..in če odnos pogojuješ z takimi stvarmi, je povsem jasno - koliko ti pomeni ta odnos- oziroma partner.

 

 

Saj - ni treba, da se ga pogojuje. Lahko se tudi sprejme dejstvo, da antipatija obstaja in se jo opazuje.

Skozi čas se bo morda nekaj spremenilo... ali pa tudi ne.

Ne bi pa po takih pogojih sodil ljubezni oz. definiral, koliko je nekomu nek odnos res pomemben,

npr. zato, ker jaz nekaj drugače vidim oz. opredeljujem.

 

Če je belo- črno -pač je- tako je moje mišljenje in ga ne mislim spreminjati, ker je del moje globine, ne del površnega pogleda ali trenutne inspiracije. Če imam nekoga rad, zanesljivo ne bom zanikal njegovega otroka. Zanesljivo....Pa tudi problem ne bo...pa tudi nisem nikoli v teh stvareh problema videl.

 

Mogoče se še nisi znašel v takšni situaciji, kaj pa veš. Življenjska doba človeka ne zadostuje za doseganje vsevednosti.

 

Lepo vodi.

[butl]

Kratko in jedrnato. Ne morem sprejeti, da ima partner otroka od prej. Ima kdo podobne izkušnje? Sva namreč na mrtvi točki in najino razmerje se zaradi tega ne premakne nikamor. Jaz živim kot da ta otrok ne obstaja.

 

O Senja

 

Take izkušnje, kt je tvoja, sploh niso tko redke. In ne, zarad svojih občutij nisi nobena pošast in ti čist verjamem, da maš svojga partnerja fest rada.

 

Kva nardit?

Ne vem, ker si čist premal napisala, s čim se soočaš.

 

Lahko ti pa povem, kaj domnevam.

Če ima tvoj partner razpucan odnos z mamico svojega otroka in ti ne daje razloga, da bi dvomila v njegovo ljubezen do tebe, predvidevam, da te je ful strah, da se ti bo ponovila situacija, ki si jo enkrat že preživljala. Kt otrok.

 

Razlogov je lahko veliko. Ta strah bi lahko dobila, če izhajaš iz družine, v kateri te je mama na kakršen koli način obtoževala, da si ti kriva za slab odnos med njima ali celo za njun razhod. Če izhajaš iz družine, v kateri je mel tvoj oče ali očim otroka iz prejšnje zveze in mu kazal več ljubezni kot tebi. Če izhajaš iz družine, v kateri sta imela oče in mama nikakav odnos in je oče ljubezen, ki bi jo dajati ženi, dajal tebi. Lahko je seveda tud kak drug razlog za strah. Če bi povedala kej več, bi blo lažje. Predvidevam, da je al mama tekmovala s teboj za ljubezen tvojga očeta al pa celo ti z mamo al pa si kot otrok enačla ljubezen starša do otroka z ljubeznijo med staršema in ta strah, da se zgodba ponavlja, kakršna kol je že bla, zdej tolče ven iz podzavesti, kar je pomembno.

 

Ljubezen starša do otroka ni ista kategorija kt ljubezen med partnerjema. In ena drugi sploh ni konkurenca /razen v ekstremnih primerih/. Ti dve ljubezni nimata skupnega imenovalca, tko da je strah, da bi bla druga violina, odveč. Oba sta prva violina; ti v partnerski ljubezni, otrok v starševski ljubezni.

 

Problem je, ker maš ti ta strah zapečen v podzavesti in ti nobena razumska razlaga ne pomaga nč. Če se želiš tega strahu znebit, se ga boš morala lotit pri njegovem izviru; v tvoji primarni družini. Tud če gresta s partnerjem zdej narazen, se ti bo situacija ponovila, zato je smiselno se teh vzorcev lotit in jih popenkat.

 

Kako to nardit? Najcenejši, najhitrejši in najlažji način je, da najdeš enga majstra, ki obvlada, da ti bo v oporo, da ti bo pomagal prit do tja, kjer boš strah prepoznala, ga ozavestila in predelala.

 

Senja, pogumno.

 

en bk

[nimbus]

Kratko in jedrnato. Ne morem sprejeti, da ima partner otroka od prej. Ima kdo podobne izkušnje? Sva namreč na mrtvi točki in najino razmerje se zaradi tega ne premakne nikamor. Jaz živim kot da ta otrok ne obstaja.

 

naredi temu otroku uslugo in pojdi iz njegovega življenja.

 

tipov na svetu je malo morje.

 

[Matjaž Bogdan]

Mogoče se še nisi znašel v takšni situaciji, kaj pa veš. Življenjska doba človeka ne zadostuje za doseganje vsevednosti.

 

Lepo vodi.

 

Sem se že znašel v taki situaciji..mimogrede.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[vranja]

kratko in jedrnato: Kaj pa ima otrok s tem, da ti ne prebavljaš, da je mel njegov fotr pred tabo resno vezo z eno drugo žensko?? mislm..

[mayan]

Pa če smo že tako - sploh ni nikjer rekla, da ne prebavlja otroka oz. ne sprejema, ampak dejstva, da ima partner otroka od prej. Senja, mene zelo zbudi eno, ko to potrebujem, in sicer da ne ljubimo toliko drug drugega koliko ljubimo življenje v resnici. In nič ni narobe če se mu upiraš. Vse to kaže, da ljubiš zelo. Pa vendar se ono ne meni glih, kako bo doseženo, zato pravijo, da je modro poskušati vsemu reči da. In še celo to mislim da si storila, s tem ko si si to priznala . Vse ostalo pa pa se itak odvija že...

[xyz]

Pa če smo že tako - sploh ni nikjer rekla, da ne prebavlja otroka oz. ne sprejema, ampak dejstva, da ima partner otroka od prej.

 

Dobro opaženo.

Presenetljivo, koliko svoje lastne fantazije (in lastnih strahov) ljudje vpletejo v besede drugih.

 

Sem se že znašel v taki situaciji..mimogrede.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

S situacijo je bilo mišljeno doživljanje samo. Ne le okvir. Ravno v temu "grmu" "tiči zajec".

 

Hvala enako.

[bbs]

enostavno

 

nisi dozorela za lastnega, kaj šele tujega

 

nisi pripravljena biti mati

 

naj čas naredi svoje

[butl]

enostavno

 

nisi dozorela za lastnega, kaj šele tujega

 

nisi pripravljena biti mati

 

naj čas naredi svoje

 

Čas te edino postara. Ostalo morš pa nardit sam.

[vranja]

Ja otroki ratajo samo v resnih zvezah...

 

:OO!: , a ne???

[xyz]

enostavno

 

nisi dozorela za lastnega, kaj šele tujega

 

nisi pripravljena biti mati

 

naj čas naredi svoje

 

In kako naj bo človek, po tvoje, na kaj takšnega pripravljen ?

Očitno ne veš kaj govoriš (oprosti, če se motim):

starševstvo je del procesa in se razvija z samim odnosom roditelj(oz. posvojitelj )/otrok.

 

Čas bo naredil svoje le, če bo v ta odnos vstopila.

 

Mimogrede, ne gre za to, da naj bi postala "mama",

temveč prijateljica, IMHO

 

:OO!: , a ne???

 

Nak.