Težava (ovira?)

[majseu]

Lep pozdrav!

 

Imam en, mogoče čuden problem... Mogoče sploh ne spada na ta forum, ampak vseeno bi rad povedal... Zadnjih par let, odkar sem prišel v srednjo šolo, imam zelo stresno življenje. Najprej se je očetu zmešalo in je poskušal narediti samomor, nato sta se z mamo ločila, ostal sem brez očeta... V tem času sem imel zvezo s punco, ki je trajala leto in pol... Tudi v zvezi sem imel kdaj pa kdaj probleme... Nato je prišla druga... Skupaj sva bila 7 mesecev in me je na grd način zapustila. Še vedno prebolevam to... Zdaj pa moja težava: Ko se zbudim, kadarkoli, pa naj bo to ali zjutraj ali popoldan ali zvečer... Ko se zbudim sem vedno žalosten, otožen... Takrat si zelo zelo želim svoje punce... To je že kar nekaj časa tako in čudi me, da se mi to dogaja samo takrat kadar se zbudim... Ne bi niti vedel točno opisati kako se takrat počutim. Ampak če sem se pred spanjem s punco skregal oz. karkoli, tudi če je ona bila glavni krivec, mi je zelo žal ko se zbudim, zelo mi je hudo... Ima mogoče kdo kakšno idejo, zakaj se mi to dogaja ravno, ko se zbudim? :/

 

Hvala za pomoč.

[xyz]

Ko spiš in npr. sanjaš, so tvoje misli precej abstraktne, zavedanje je dokaj neomejeno s tem, kakšna naj bi realnost bila in kakšen naj bi izgledal vsakdan.

Ko se zbudiš, se celotni mehanizem tebe kot funkcionalne osebe ne vzpostavi takoj...

najprej se moraš spomniti kdo si (kar je ponavadi precej hitro), kaj ti je početi in kakšna je tvoja vloga v družbi...

vse to pa nudi seveda tudi idealen obrambni mehanizem tvojemu bitju, kateri (mehanizem) lahko filtrira željena in neželjena zaznavanja in čustva kot se mu zdi primerno.

Torej: ob prebujanju ta mehanizem šele prične z samoobnovo, ni pa še v polnem zagonu. Torej si še vedno bolj dostopen za čustva, katera boš tokom dneva lažje zatrl.

 

Sam fenomen mi je znan, tudi sam sem to že večkrat doživel... si že kdaj poiskusil s popoldanskim spancem ?

Tudi takrat se lahko zgodi podobno.

 

Vsekakor je na mestu sprejemanje teh čustev; da se jim "dovoli", da so.

Niti ne toliko razumevanje, razumevanje mogoče pride za tem, ko se jih sprejme.

 

Lep pozdrav !

[majseu]

Ko spiš in npr. sanjaš, so tvoje misli precej abstraktne, zavedanje je dokaj neomejeno s tem, kakšna naj bi realnost bila in kakšen naj bi izgledal vsakdan.

Ko se zbudiš, se celotni mehanizem tebe kot funkcionalne osebe ne vzpostavi takoj...

najprej se moraš spomniti kdo si (kar je ponavadi precej hitro), kaj ti je početi in kakšna je tvoja vloga v družbi...

vse to pa nudi seveda tudi idealen obrambni mehanizem tvojemu bitju, kateri (mehanizem) lahko filtrira željena in neželjena zaznavanja in čustva kot se mu zdi primerno.

Torej: ob prebujanju ta mehanizem šele prične z samoobnovo, ni pa še v polnem zagonu. Torej si še vedno bolj dostopen za čustva, katera boš tokom dneva lažje zatrl.

 

Sam fenomen mi je znan, tudi sam sem to že večkrat doživel... si že kdaj poiskusil s popoldanskim spancem ?

Tudi takrat se lahko zgodi podobno.

 

Vsekakor je na mestu sprejemanje teh čustev; da se jim "dovoli", da so.

Niti ne toliko razumevanje, razumevanje mogoče pride za tem, ko se jih sprejme.

 

Lep pozdrav !

 

Da, tudi takrat se mi to dogaja. Pa hvala za odgovor!

[xyz]

Da, tudi takrat se mi to dogaja. Pa hvala za odgovor!

 

Prosim

[NVK]

Simpl, ko spiš, podzavestno delaš na zamerah do punce. Ker tudi, če ti je uspelo v budnem, zavednem stanju potlačit slabe filinge in spomine glede bivše, te občutiš in na jih delaš, ko spiš.

 

Tak da, tudi če nočeš, univerzum dela tebi v prid. Ker, karkoli ne uravnovesiš (odpustiš) , se ti ne bo nikoli več ponovilo v nasledji/h vezah, tisto, kar pa ne, se pa slej kot prej ponovi, samo da mogoče v drugi obliki, a koren problema, ki pa v resnici sploh ni problem ampak samo napačno dojemanje tvojega ega, ostane isti.

 

Glej, poskušaj ne preveč dramatizirat ampak samo občutit bolečino, žalost, praznino, osamljenost, obup, razočaranje... in sprot daj to jezo ven. Prosi boga ali zate katero drugo božansko silo za pomoč.

 

Nekaj časa že traja, kot sam opažaš in nekaj časa verjetno še bo, vse je od tebe odvisno, ti si edini, ki se lahko reši tega.

 

Svetujem ti, da si prebereš kakšno knjigo na temo duhovna rast, še bolje pa, da se pridružiš kakšni skupini, ki se ukvarja s samopodobo, nje zdravljenjem.

 

V tem ni nič slabega, vsaka duša, ki hodi po tej naši ljubljeni zemlji, enkrat pride do tega, to je samo pozitiven znak, da ima tvoja duša že poln kufr tega sranja, ki ga na njo projecira tvoj ego.

 

NAUČI SE, SPREJETI SE IN SE IMETI RAD TAKŠNEGA KOT SI.

 

JAZ SEM, KI SEM!

[DON KARLOS]

Ma samo pogumno naprej in nikoli ne obupaj. Samo pogum in jeklena volja vodijo v zmago. Mogoče pa si bi moral kupiti pipec. Kot je dejal guru Nanak vedno brani bljiznjega in sebe pred slabim.

 

God is the One mystic Sound,

His name is Truth,

He is the Creator,

Without Fear,

Without Enmity,

Timeless Form,

Unborn and Self-existent,

Known by the Guru's Grace.

He was the Truth in the beginning,

Truth when time began,

even now He is the Truth and will always be the Truth

 

OM NANAK GURUDEV OM

[DON KARLOS]

Lep pozdrav!

 

To je že kar nekaj časa tako in čudi me, da se mi to dogaja samo takrat kadar se zbudim... Ne bi niti vedel točno opisati kako se takrat počutim. Ampak če sem se pred spanjem s punco skregal oz. karkoli, tudi če je ona bila glavni krivec, mi je zelo žal ko se zbudim, zelo mi je hudo... Ima mogoče kdo kakšno idejo, zakaj se mi to dogaja ravno, ko se zbudim? :/

 

Hvala za pomoč.

 

 

OM GURU NANAK OM

Ma kak bojevnik pa si? A si Lav ali pa miš? A zdaj boš pa še živce zgubljal zaradi ene smotane babe, al kaj?! Bodi rajši srečen, da si se jo rešil. Toliko lepih stvari se da najti v življenju! Ne daj, da ti bo življenje spolzelo mimo rok, medtem ko boš ti javčil zaradi otožne preteklosti. Samo samozavestni ljudje, ki znajo zase zahtevati srečo in spoštovanje, ki jim pripada po božji volji, so vredni sreče in čiste ljubezni.

 

Naj te blagoslovi

 

OM GURU NANAK OM

 

 

[Matjaž Bogdan]

Lep pozdrav!

 

Ima mogoče kdo kakšno idejo, zakaj se mi to dogaja ravno, ko se zbudim? :/

 

Hvala za pomoč.

 

Povsem enostavno - ko spiš nimaš kontrole, oziroma nadzora nad svojimi čustvi. Med spanjem, v svoji podzavesti ne moreš uporabiti svoj razum, da bi se lahko ubranil. Zanima me pa- kakšni pa so drugače tvoji občutki čez dan, ko si buden? Tamle je nekdo napisal nekaj o tem, kako te tole lahko zaznamuje- v bistvu te...predvsem, če se boriš proti temu in sezidaš razne obrambne zidove....Občutek osamljenosti in izgube je huda reč ....pa lahko tvezimo o enostavnosti itd...

 

Lepo bodi

Matjaž

 

Imaš prav, toda a si predstavljaš koliko zvez je takšnih?

 

Sploh ženske imajo pogosto to navado, da so sicer oh in sploh blazno zatreskane v nekoga, da dihat ne morejo brez njega, ko se pa stvar ne izteče so lahko že zlo kmalu z drugim, ki je bolj dostopen in dovzeten.

 

Kje je pol tale faza žalovanja, prebolevanja, al kukrkol jo imenujemo?

 

Dejstvo je da je strah pred osamljenostjo in nizka samopodoba, tisto kar nas žene v odvisnost od odnosa.

 

Skoraj podpisal bi se pod to... :palec:

 

Lepo bodi

Matjaž

[dayo]

Ko spiš in npr. sanjaš, so tvoje misli precej abstraktne, zavedanje je dokaj neomejeno s tem, kakšna naj bi realnost bila in kakšen naj bi izgledal vsakdan.

Ko se zbudiš, se celotni mehanizem tebe kot funkcionalne osebe ne vzpostavi takoj...

najprej se moraš spomniti kdo si (kar je ponavadi precej hitro), kaj ti je početi in kakšna je tvoja vloga v družbi...

vse to pa nudi seveda tudi idealen obrambni mehanizem tvojemu bitju, kateri (mehanizem) lahko filtrira željena in neželjena zaznavanja in čustva kot se mu zdi primerno.

Torej: ob prebujanju ta mehanizem šele prične z samoobnovo, ni pa še v polnem zagonu. Torej si še vedno bolj dostopen za čustva, katera boš tokom dneva lažje zatrl.

 

Sam fenomen mi je znan, tudi sam sem to že večkrat doživel... si že kdaj poiskusil s popoldanskim spancem ?

Tudi takrat se lahko zgodi podobno.

 

Vsekakor je na mestu sprejemanje teh čustev; da se jim "dovoli", da so.

Niti ne toliko razumevanje, razumevanje mogoče pride za tem, ko se jih sprejme.

Zelo dober odgovor. In tud sam sem že mel take izkušnje.

 

 

 

Sploh ženske imajo pogosto to navado, da so sicer oh in sploh blazno zatreskane v nekoga, da dihat ne morejo brez njega, ko se pa stvar ne izteče so lahko že zlo kmalu z drugim, ki je bolj dostopen in dovzeten.

 

Kje je pol tale faza žalovanja, prebolevanja, al kukrkol jo imenujemo?

 

Dejstvo je da je strah pred osamljenostjo in nizka samopodoba, tisto kar nas žene v odvisnost od odnosa.

Drži kot pribito.