Vesoljni dnevnik LNF 27

[butl]

Mah, pretežka tema za tale cajt in še v tale dnevnik ne sod glih.

 

Seveda se lahko velik pove. Vsak ma svojo zgodbo. Vse pa slej ko prej pripeljejo do skupnega imenovalca/izvora...do odnosov v primarni družini in iz njih izvirajočih vzorcev.

 

Lep dan vsem. Grem domov, da objamem ženo in zlato pikico, ki jo žena zdej merka.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[cashy]

Jaz se vedno sprašujem drugače...če mi lahko kdo pove, kaj nekoga pripelje do tega, da svojega partnerja hoče razvrednotit na nivo predpražnika?..Kaj za zlomka se dogaja v njem?.Ali..kaj se je

nekoč zgodilo nekaj v njem, da ni sposoben enakovrednega partnerstva?..

jest mislim, da je en pomemben del tega strah pred izgubo. Strah pred izgubo kontrole nad svojim življenjem, ki ga deloma sedaj sestavlja tudi partner. Vsaka sprememba na tem področju (da partner odide ali kaj takega) je nezaželjena, udobno nam je, kot nam je, in naj tako tudi ostane. In če partnerja popolnoma obvladujem, ne bo ničesar naredil brez mojega vedenja, odobravanja.

Škoda le, da nihče ne ve, da takšna oblast traja le kratek rok in nezadržno pelje proti razdoru in propadu odnosa. Je pa seveda z lahkoto pasti v tak odnos, če ti partner že od začetka to dopušča in nenehoma upa, da se bo to nekoč spremenilo...seveda upa zaman...

[Brezo]

Jaz se vedno sprašujem drugače...če mi lahko kdo pove, kaj nekoga pripelje do tega, da svojega partnerja hoče razvrednotit na nivo predpražnika?..Kaj za zlomka se dogaja v njem?.Ali..kaj se je

nekoč zgodilo nekaj v njem, da ni sposoben enakovrednega partnerstva?..

 

Sem zasledil celo duhovne knjige, ki lepo opisujejo take in podobne primere...iz realnih primerov...tudi vzroke, ki so privedli do tega...bralca namreč popeljejo čez par življenj...take in podobne knjige so bile napisane po navdihu, tolmačenju, razlagah tapravih duhovnih učiteljev, ki lahko vidijo preteklost posameznikov...

 

Na zgorne vprašanje je možno več odgovorov, ker se določene stvari prepletajo med sabo. In te odgovori so lahko pri vsakemu posamezniku drugačni. So pa ponavadi večplastni. Zato se je treba vprašati kako globoke hoče človek sploh razumeti oz. je sploh sposoben. Kakšne kriterije se uporablja pri iskanju odgovorov. Ali se recimo uporablja kriterij samo to življenje ali tudi prejšnja. Zelo malo primerov je takih, ki bi bili glavni vzroki samo iz otroštva, ponavadi segajo dosti bolj nazaj, pred čas rojstva...Kdor pač ne verjame v prejšnje life se bo pač moral zadovoljiti s površinskimi odgovori. To je recimo travme iz otroštva in vzgoja.

 

Vzrokov je lahko še pa još...neporavnani karmični računi iz prejšnjih življenj. Kaj pa če se je ženska podobno obnašala do moških enkrat v prejšnjem lifeu kot se njen sedanji partner. Potem so tukaj še podzavestna agresija do nasprotnih spolov, raznorazne druge agresije, strahovi, da ne bo sposobna finančno preživet, podzavestne ali namerne manipulacije, prisvajanje drugega človeka kot lastnino, odvisnost od drugega, manjvrednostni kompleksi, pomanjkanje samopodobe, itd...

 

In še namig...odstranjevanje karmičnih vezi, ki povzročajo take in podobne zaplete + vse kar gre zraven, v zelo kratkem času postavijo stvari na svoje mesto- zadeve se začnejo urejat. To v praksi izgleda, če tip non stop teži bivši djevojki in gre ona čez tak proces, se lahko zgodi, da bo naenkrat kar nehal klicarit, morit ali pa samo še občasno (recimo 1x na mesec). Lahko se čisto izgubijo stiki. Lahko se bo tipček čisto spremenil po karakterju in bo kasneje navezal stike, da se iskreno opraviči. Možna je tudi dokončna oz. sporazumna ločitev med dvema, če sta skupaj. Skratka događa se lahko svašta.

[Marsa]

Modre debate...

 

(saj je teh tem o odnosih ful, pa naj kdo, ki/če želi, nekako povzame v eno od njih, ki se mu bo pač zdela najprimernejša, glede na trenutno obravnavano)

[Vilinčica]

Vilinčica, poznati sebe je ključ do razvoja, do sreče... mislim da je njegova svetost Dalajlama reku, da je pomembneje poznati eno samo lastno napako kot poznati tisoč napak nekoga drugega, neki v to logiko... tko da super, ja tudi zame isto, delati na sebi, ni druge... dan za dnem, in v trenutkih, ko se zdi, da nič ne vidim in nič ne razumem biti odprta do slepote in razumet, da bo prišel moment, ko mi bo postalo jasno, vedno pride, če le imam željo, odprtost in zaupam.

 

 

mogoče se je treba pa sam mal sprostit... sicer je eno samo mučenje... pol je pa že boljš bit debel, len al kaj jaz vem kakšen, ko se stalno ne obsojaš, tudi ostalo pride.

Aaah to itak samo pucat zadeve iz sebe je pa treba ves čas - ker če ne je preveč dela z odvečno prtljago za nazaj - tako kot pri meni na primer Bi bilo lažje sproti kot zdaj, za nazaj.

 

 

Vilinčica hvala za te želje, moram rečt, da se je sedaj bivši umiril in da imam mir pred njim, tako da sedaj tudi lažje diham:palec: in nisem v neprestanem strahu kdaj bo spet prišel v moje življenje in me prizadel...samo sedaj sem toliko močno, da me ne bi mogel več prizadeti...

Me veseli!

 

 

A lohk ktera pove, ki ma podobno izkušnjo, kva takrat, ko jo partner razvrednoti na nivo predpražnika, misl al pa čut, da še kr vztraja? A se je res možno tolk ne met rad?

Pri meni verjetno največji delež moje nesamozavesti in negotovosti izhaja iz moje primarne družine. Poleg fizičnega in psihičnega nasilja v vseh letih življenja doma nisem mogla spoznati niti približno normalnega partnerskega odnosa med moškim in žensko - ker ga pri nas preprosto ni bilo. Nisem imela nobenega zdravega vzora kako naj bi se moški do ženske obnašal. Res pa je, da sem zaradi izkušenj od doma vedno govorila da nikomur več ne bom dovolila da bi položil roko name in da če se kdaj to bo zgodilo da bom samo spokala in šla. No in ker se zarečenega kruha zelo hitro najemo se mi je zgodilo točno to. Postala sem ena tistih žensk, ki ne zna spokati in iti ampak sem preprosto ostala - ker nisem imela kam iti. Ker sva takrat že "živela na svojem" že več kot leto, je bila ta zadnja misel da bi se vrnila nazaj domov. Komur koli od prijateljev se nisem mogla zaupat, prvič se je zgodilo na praznični večer - ko so vsi doma v ožjem krogu - nisem imela srca komu pokvariti praznikov zaradi bolnika s katerim sem živela. Seveda sem se (kako neumno se to zdaj sliši) takrat bala tudi zanj - ker če bi resnico izvedel kdo od mojih moških prijateljev se mu verjetno ne bi dobro pisalo...

 

Pa saj je obljubil da ne bo nikdar več, je jokal in me prosil... Vseeno sem nekako spokala par stvari v torbico in mu uspela pobegnit ven. Seveda je tekel za mano in me prosil da naj pridem nazaj... Pa mi je nekje le uspelo se skrit in mu pobegnit. In tako sem kakšne tri ali štiri ure vedrila zunaj na cca 5 C, na dežju, z dežnikom v roki in objokanim obrazom, v rokah prekladala telefon in iskala številko komu bi se sploh lahko zaupala in mu "pokvarila" večer. Ja - dejansko sem tako razmišljala. Vmes me je bivši klical na vsako minuto, pošiljal sms-e.... Edina oseba, ki bi jo takrat zmogla poklicat je najboljši prijatelj, ki pa je bil takrat daleč stran. Naj bi šla domov in povedala fotru - veš moj fant me je pretepel - tako kot si me ti x-krat - zato sem prišla domov... Tudi ni šlo. Nisem bila zmožna. Čez tistih nekaj ur sem se vrnila nazaj. Seveda me je čakal objokan, zaskrbljen, ljubeč in oh in sploh. Celo upošteval željo da naj me pusti čisto pri miru. Ne spomnim se več kako je zgledala noč, vem pa, da me je vse bolelo. Vem tudi, da se kakšnih 14 nisem slačila pred njim - ker je vedno pobegnil stran ker "ni prenesel pogleda name, na to kar je naredil". Bogi revež, res.

 

Seveda oljube da se ti nikdar več ne bo zgodilo,.. in vse ostale nakladancije in moj zlomljen duh. Pa ne še ti... Tisti, ki naj bi me imel rad me je zlomil - tudi fizično. Seveda se je ponovilo - kmalu za tem. In ista štorija - jaz zunaj, mislim, da takrat celo ni tekel za menoj po celem mestu ko sem bežala od tam. In spet - ura kakšnih 11h zvečer in tuhtanje koga klicat in kako razložit in spet skrb da mu (bivšemu) ne bi kdo kaj naredil če bi zvedel. Aaah ja - saj pravim - kot da bi mi nekdo odklopil možgane v tistem času... In spet jaz vsa v modricah, on bogi revež pa tega ni mogel gledat... In kako ga je skrbelo da ne bi slučajno modric videl kdo od mojih, še posebej moja mami...

 

No - je pa res - takrat je bilo to zadnjič. Kmalu po tem sva se preselila in živela z najemodajalci v isti hiši - oni pod nama. Tam si ni upal ničesar ker bi lahko kdo od njiju kaj slišal... Da ne omenjam bolanega ljubosumja, posesivnosti in lastninjenja. Ogrožen od vseh, tudi od moje širše familije in prijateljev. Psihiranje na vsake pol ure kje in s kom sem, kaj delam. Aaah na začetku mi je bilo smešno - jaz, ki ne prenesem kontrole sem dobila takšnega - sem pač mislila, da je le neka muha in da bo minilo. NI. Nikoli. Po vsemu s*anju se je na koncu zgonil on. Ha - nič čudnega - lahko bi vedela da mene sodi po sebi - saj sem brihtna punca. Ma takrat nisem bila. Če me kdo zdaj vpraša zakaj - nimam pojma kaj mi je bilo. Cel čas sem vedela da to ni prav, a sem kar vztrajala. Na noben način se nisem se hotla vrnit domov - to bi bilo kot iti iz dežja po kap. No - na koncu sem se. In preživela. V bistvu še dobro da sem se - ker sama ne vem če bi zmogla prebrodit tisti čas in njegove izpade, klice, maile, sms-e, grožnje s samomorom,...

 

Kaj nas torej pripelje do tega? Še danes ne vem. Kam je šla v tem času vsa moja zdrava pamet, (slabe) izkušnje od doma - kot opomin, ljubezen do sebe (ki jo je več kot očitno odločno premalo), zaupanje vase,...? Lahko samo rečem da močno upam, da mi je bila to ena ogromna šola in da ne bom pustila da še kadarkoli pride do česa podobnega!

[anne]

Uf, težke debate. Vilinčica, ko sem te sedaj prebrala, sem se vrnila sama nekaj let nazaj in me je kar pretreslo. Sem že pozabila vmes na vse tisto, očitno potlačila te spomine. Sedaj pa, kot bi v določenih delih brala svojo zgodbo. K sreči ni bilo tako hudo, so pa res velike podobnosti.

 

Tudi sama se sprašujem, kaj pametno, brihtno, prijetno, lušno punco privede do tega, da ne zmore reagirati in kar vztraja, čeprav ne gre. Ne vem, kaj se takrat dogaja v možganih. Nič pametnega, očitno. Definitivno je vzorec tudi podedovan, čeprav sama takrat nisem vedela za to.

 

Sem se pa spraševala, zakaj sem uspela biti kljub siceršnji dobri sposobnosti presojanja tako blazno neumna. In zakaj skrivanje in celo zagovarjanje osebe pred drugimi? Ne vem, mogoče zaradi lastne negotovosti, nesposobnosti imeti se rad. Ker me je bilo strah, kaj si bodo mislili o meni, ne o njem. Kdo bi si mislil, kajne?

 

Končalo se je enako kot pri tebi, kdo bi rekel. Sicer je še dolgo časa trajalo, da so se zadeve umirile. Ne vem, koliko vedo ljudje. Nekaj sem uspela povedati, ko je bilo res že grozno, a vseeno tako bolj okoli (imeli smo skupno družbo). Ali so tudi sami potisnili to v podzavest (če je že meni uspelo), ne vem, ali mi enostavno niso verjeli ali pa niso želeli slišati. Ne vem, mogoče bi morala jasno povedati.

 

Danes srečna družina, včasih se vidimo in celo poklepetamo. Ha, kdo bi rekel. Očitno sem res pozabila vse skupaj, ker sedaj se mi zdi vse že kot znanstvena fantastika....

 

Vilinčica, če se sedaj zavedaš svojih napak in veš, kaj bi morala storiti in to vidiš tudi iz objektivnega vidika, je to bila po mojem sicer zelo skromnem mnenju šola, ki je ne boš kar tako pozabila. Sama nisem več uspela naleteti na takšnega bedaka.

[anne]

No, zdaj se mi je pa odprlo. Bi bilo bolje, da bi pogledala film do konca....

 

Mogoče takrat nisem znala biti sama in me je skrbelo to. Da me bodo vsi zapustili. V času prepirov sem pa padla v neko histerijo, počutila sem se kot (oprostite izrazu) največji drek. Najslabši, grozen, nevreden življenja drek. Grozno. Lahko sem si govorila, da saj me nekateri pa imajo radi pa mi v šoli gre ipd ipd, ampak občutki so bili pa popolnoma v nasprotju s tem.

 

Še bolj od vsega me je pa prizadelo to, da ko sva končala, pa še vedno ni dal mira in delal hrup ponoči pred blokom, sem imela vsega dosti in sva šla do njegovih staršev, kjer sem želela to rešiti. Ni šlo drugače ali pa jaz nisem znala. Načnem temo, resno temo torej, da naj mi pomagajo. Čez nekaj stavkov on reče Veš mami, danes sem pa srečal to in to, tvojo bivšo sošolko. Pa mama A res, kako pa je bla bla bla. Tako je bila naša debata, če se temu lahko tako reče, zaključena, moja želja po vsaj delni podpori z njihove strani pa potlačena do konca.

 

Se spomnim, kako sem se še 1 leto po tistem tako ustrašila, ko se je kabel od likalnika udaril ob likalno mizo, saj je bil zvok podoben trkanju po vratih.

[Larisa22]

 

Da ne omenjam bolanega ljubosumja, posesivnosti in lastninjenja. Ogrožen od vseh, tudi od moje širše familije in prijateljev. Psihiranje na vsake pol ure kje in s kom sem, kaj delam. Aaah na začetku mi je bilo smešno - jaz, ki ne prenesem kontrole sem dobila takšnega - sem pač mislila, da je le neka muha in da bo minilo. NI. Nikoli.

 

Vilinčica, ko sem tole prebrala, sem se spomnila nase, kako je bilo pri nama, isti način, samo če me je kdo pogledal, je že hotu ustat, pa da ga bo pretepu, pa sm mu rekla, dej umir se, sej sam gleda, sj mi nč noče...in če sem bila kdaj s kolegicami/i zunaj, s kom sem, kje sem, kaj delam, pa sm mu rekla, da uživam in verjetno ga je to še bolj prizadelo in je ratal še bolj ljubosumn in posesiven in da sm sam njegova, itd...potem sem pa enkrat rekla, da nisem njegova last in da nihče me ni doma tako obravnaval, me pa tudi on ne bo...

edina sreča pri meni je bila, da nisva živela skupaj, ker tega pa ne bi mogla prenašati, ker bi me psihično preveč sesulo....

 

 

res pa je, da se ni nikoli spremenil, še sedaj je ostal isti in mislim, da se tudi nikoli ne bo spremenil...

 

Vilinčica, sočustvujem s tabo, te popolnoma razumem in ti želim, da se enkrat stvari uredijo tako kot se morajohttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif, resno to ti želim iz srcahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Mihela]

brala... ste mi dali misliti... res...

in čeprav nisem bla v vaši koži... vem kako hitro se ujamemo v nekaj, kar nismo... se kar zgodi...

 

jaz sem se odločila, da bodo pravljica v pravljicah, sem pa srečna za vsakega, ki si pravljico zna ustvariti

 

za enkrat znam o njej le pisati, pa še ko pišem, vem, da bo minila, se spremenila, preobrazila v nekaj čist druzga

 

 

in ko vas berem in se zavedam kako nekaj, kar naj bi nam prinselo srečo prinese trpljenje, me vse zopet opominja lastne odgovornosti

 

odnosi so delo, partnerski odnos je delo, in včasih si ujet in drugič, naredita korak naprej in kdo bi vedu, kaj je prav, obstati, počakati ali iti naprej...

 

še mi, posamezniki imamo krize, pa da jih odnosi ne bi imeli...

 

tko da eto pravljice v pravljicah... realnost v realnosti...

 

minimum spoštovanje, sočutje, usklajevanje... sobivanje, ki omogoča obema napredek

 

otroci, kaj bi brez njih, tudi v težkih dneh, je lahko najti veselje, ko ne živiš le zase. Danes sva šle s tamičkno pogledati, če so že maline, pojedle nekaj malin, dež naju je zmočil in sva kar hodile po dežju, in je blo noro lepo, mirno, brez panike in drame hoditi po dežju... noro...takoj je življenje lepše

 

dolg dan je za mano... bila sem ujeta v lastne demone... nezadovoljna in jezna... in sem se spomnila... da je vse v meni... tudi sreča...vse v nas... drugo se prilagodi...sem vesela, da sem zmogla, ne projecirat vse te jeze na druge... in obtožiti njih za krive, moje nesmiselne nezadovoljnosti... jutri je nov dan... z novimi izzivi... komaj čakam...gremo dalje... dan po dan...

 

nočko

[Silvija]

Drage moje, en velik objemček za vse, za vse vaše iskrene izpovedi, za spoznanja, da če ste takrat skrivale, sedaj lahko poveste vsem...in za pogum, da ste izplavale iz tega, ker nekatere še vedno ne morejo od tam...Danes sem utrujena, ker sem že cel večer nekaj buljila in tipkala po računalniku...očke pa nekaj vnete...ampak toliko da veste...da vas podpiram Pa razumem. Iz svojega otroštva...lalalala...se mi niti več ne da

[Vilinčica]

(saj je teh tem o odnosih ful, pa naj kdo, ki/če želi, nekako povzame v eno od njih, ki se mu bo pač zdela najprimernejša, glede na trenutno obravnavano)

Marsa oprosti tega nisem namenoma zignorirala. Prej sem bila v elementu in nisem dobro prebrala kar si napisala. Seveda - če se ti zdi, da to bolj paše v kakšno drugo debato kot v dnevnik prosim prestavi.

 

 

Jaaah - težke debate anne saj ne bom več Mi je bilo zanimivo tisto vprašanje od butla pa sem kar mogla odgovort - tako njemu, kot tudi sebi na nek način.

 

Vidim, da nas ima veliko take ali podobne izkušnje. Kako je zanimivo da dokler o takih zadevah ne spregovoriš misliš da si sam v tem.

 

 

Larissa hvala - še enkrat! In - enako

 

Mysti hmmm vidiš meni se pa zdi da ne bi zmogla tega, kar prestajaš ti zdravstveno.

Sama nerada govorim ali pišem o tem, kar sem doživela ker mi je težko brskati po sebi. Pa čeprav je potem v bistvu dostikrat lažje - ko dvigneš kak kamen in spodiš tisto nesnago izpod njega

 

Nekaj - kar sem pa prej pozabla napisat. Pozabila sem na moja "druga starša", na tista dobra, zlata človeka, ki sem ju spoznala ravno v teh čudnih časih ko nisem vedla kje imam pamet in glavo. Moja druga straša, h katerima grem kadar le lahko in vsakič naletim na tak sprejem kot da sem dejansko njun otrok. Pri njiju vidim, kaj pomeni zdrav odnos, pri njima se lahko učim kaj je humor v vezi,da je možno da se partnerja lahko tudi skupaj smejita in zabavata (nekaj kar mi ogromno pomeni - da se s človekom lahko tako sprostim), da se znata pohecat na svoj račun brez zamere, hkrati pa se postavit drug za drugega če je to potrebno in si pokazat kako rada se imata kljub temu, da imata vsak svoje "napake" Srečna in hvaležna sem da sem jih spoznala, da se lahko tako vračam k njima in kot sem verjetno že nekajkrat napisala - vsaj tam lahko za par ur vidim, občutim kaj pomeni imeti očeta. Zdaj, pri njima se lahko "učim" kako naj bi deloval zdrav odnos.

 

Hvala še enkrat vsem za spodbudne misli in lep večer vsem

[Larisa22]

Drage moje, en velik objemček za vse, za vse vaše iskrene izpovedi, za spoznanja, da če ste takrat skrivale, sedaj lahko poveste vsem...in za pogum, da ste izplavale iz tega, ker nekatere še vedno ne morejo od tam...

 

Silvija, hvala iz srca za tale posthttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif, ja res je težko izplavat iz česa takega, samo se da, tako da jaz sem prav vesela, da sem zbrala ta pogum in da sem se rešila vsega tega s*anja in da lahko sedaj uživam življenjehttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

 

Larissa hvala - še enkrat! In - enako

 

 

Vilinčica, z veseljem pomagam, če le lahkohttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif, vse dobro ti želim in verjami da se bo tudi tebi nasmehnila sreča in ljubezenhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_kisses.gif

[Marsa]

Marsa oprosti tega nisem namenoma zignorirala. Prej sem bila v elementu in nisem dobro prebrala kar si napisala. Seveda - če se ti zdi, da to bolj paše v kakšno drugo debato kot v dnevnik prosim prestavi.

ne sploh ne, pač namig.

kar naj bo tu oz. če boste hoteli (ali/in kje drugje nadaljevati), bomo pa združili vse.

 

 

Punce,

[butl]

Hvala Vilinčica, hvala Anne, hvala Larisa, hvala Viyola za vaše iskrene izpovedi in neizmerno občudujem vaš pogum.

 

Verjamem, da bodo vaše izpovedi vzpodbudile še kako trpečo dušo, da bo zmogla slediti vašemu zgledu in izstopiti iz kroga nasilja.

 

Hvala, carice ste.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/heartpump.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/heartpump.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/heartpump.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/heartpump.gif

[Brezo]

E vilinčica svaka ti čast za pogum... Enako velja tudi za ostale...da se naredi take odločilne korake je potrebno mnogo časa, poguma, samozavesti in še marsikaj drugega...Da ne odugovlačim, je že butl nakazal bistvo...

 

En velik objem... http://yoursmiles.org/tsmile/hug/t4622.gif

[Mihela]

Se strijam z ostalimi, dale ste nam ogromno darilo.

 

Iskrenost je darilo. Vaš zgled moči, da človek lahko naredi korak dalje, je darilo.

 

 

Še moj priklon dekleta,

 

m

[Aliana]

Vau, kakšne debate Punce, res, carice ste moram priznat, da še nikoli nisem doživela nasilja v odnosu, ampak .. če tkole pomislim nazaj, ena zveza, kjer sem bila res čist noro zaljubljena in zihr, da je to to .. pa ni bilo čist, so bile druge fore .. ampak je tudi trajalo, trajalo, preden sem si priznala .. v bistvu kako leto po tem, ko se je končalo .. ker po eni strani na srečo, sva bila oba tako trmasta karakterja, da ko sva prišla do točke it skoz vrata s kufrom, nisva bila ne jaz ne on pripravljena popustit ker kolikor sva bila zaljubljena, bi lahko hodila not in ven skoz vrata še danes in razmišljam, da če bi bilo tule kako nasilje zraven .. vprašanje .. če bi kaj prej stopila skozi vrata

po enem letu ignoriranja sva se pa dobila na kofe in ugotovila, da je tkole najboljš, včasih je lažje in bolj zdravo biti prijatelj in ne lover .. in sva še danes frenda in se družimo in se naši otroci skup igrajo

 

Deževen dan za spanje danes Ena se še sploh ni zbudila, drugi mi je zaspal v naročju dve uri prej, kot ponavadi Kar pomeni, da si po 100 letih lahko privoščim jutranje čajčkanje in luniranje

[viyola]

Moja razmišljanja o ..recimo mojem odnosu..iz vsega tega , iz takih in podobnih izkušenj človek nikoli

ne pride kot zmagovalec..ali kot poraženec. Je pa res, prideš drugačen, te spremeni, te obrne v sebe.

Začneš delat na sebi..se začneš spraševat, kaj , kakšen vzorec, program je v meni..da si si dovolil vse to. In bolj kot zavestno delaš na sebi, več se ti kaže, da je za narest. Da je za spremenit. Edino žal mi

je za otroke, starejši sin odklanja vsakršni stik z očetom. Je bil dovolj star, dovolj je videl in doživel..in želim si, da sprejme in odpusti..zaradi njega samega. Da bo lahko živel polnejše življenje..ker zamere in podobna negativna čustva škodujejo tistim, ki jih goji in ne razčisti.

Vsak izmed nas..vsakdo bi lahko napisal svojo knjigo. Ja, Butl..nekateri znate pisati pravljice, jo živite,

pri nekaterih so poglavja malo drugačna..vsak po svoje..ali kot je rekla Misty, vsak nosi svoj križ.

 

 

 

[viyola]

In..samo še to..ja, Butl..želim si, da če bo samo ena trpeča duša izstopila zaradi tega pisanja..

bom neskončno vesela. Zato tudi pišem, ker se dejansko ljudje ne zavedamo moči, ki jo nosimo

spečo v sebi..In včasih jo je potrebno obudit, pa se obrne tudi stran v knjigi..kaj veš, mogoče

tudi v pravljico..

lep dan

[Larisa22]

 

Mislim, da si ti ena največjih pozitivk na tem forumu trenutno

 

Mysti, hvala za tale posthttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif, je trajalo da sem postala taka, samo trudim se biti pozitivkahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[Mihela]

Spet en plodn dan.

 

Vsaka po svoje zanimiva.

 

Aliana, ki skrbi za dva mejhna, lepo da si imela mal čas zase, dolg spanec koristi vsem ful modro, da se preveč strasten odnos da mal na of... da se pravočasno ugotovi, da bi prinesu lahko veliko problemov... jaz tu gledam kot astrolog... če imamo močne konjunkcije z Marsom ali Plutonom v sinastriji, je lahko hudo močna privlačnost, ampak katastrofa potem to živet... ker je na tem nekaj bolnega... fajn je izživet mal te strasti, potem pa tko kot ti it tako daleč kot je mogoče, ali pa obrniti odnos drugače...to je modrost, se mi zdi...

 

Misty s svojimi bitkami, pa tudi s svojo močjo... včasih se mi zdi, da nas ravno te bitke naredijo močnejše in da se učimo opuščati predsodke... ki nas iz podzavesti vodijo, se učimo gledati s svojimi očmi, ne z očmi tistih, ki so gledali nas in nas s svojim pogledom zaznamovali...za izkašljevanje pij čaj materne dušče, če ga nimaš ti lahko jaz dam... je dobr za čiščenje tako fizično pljuč, kot na duhovni ravni za pucanje srčne č.

 

Viyola z jasnim spoznanjem, o učenju iz izkušenj... in o dajanju z iskrenostjo, s tem, da ne skrivano svojih temačnih senčnih plati, ali ranljivosti

 

 

Jaz danes še vedno predelovala odnose... predvsem partnerski odnos... in bo verjtno to zdej nek proces, ko rabim stvari razumet, poglobit in tko... no ja, ker včeraj vsega svojga strupa nisem zlila na partnerja ( sem ugotovila pravočasno da je moj, strup seveda ), se mi je danes obrestovalo in sva začela normalno komunicirati...

Kaj ugotavljam, da smo vedno sami, v jedru vedno sami in da to sploh ni slabo, da je to temelj vseh odnosov... moj problem je bilo pričakovanje, da mora nekdo drugi poskrbeti za mojo srečo, kljub vsemu teoretičnemu znanju, je nekje v globini duše še vedno pričakovanje, da mora nekdo drug zadovoljiti moje potrebe... pa ne gre za to v odnosu, saj mene življenje uči obratnega, da sem samostojna in da je to neko sodelovanje, ki podpira enkrat enega drugič drugega, nekaj kar je dobro opaziti in biti hvaležen, to je plus, to je tisto zaradi česar lahko rečem hvala, to ni nekaj samoumevnega. Danes sem šla na očiščevalne prakse v Ljubljano in moji otoci so bli varni s svojim očetom, to je plus... ni treba da mu vedno rečem hvala, ma je fino da vidim, kaj vse mi je dano, kje vse se me podpre. Življenje me uči razdalje... in spoštovanja drugih... jih videti kot to, kar so, sami zase, v njihovi ranljivosti, kot v njihovi moči in ne kot to, kar naj bi bili za mene, kar jaz rabim da so. Skozi partnerja je ta šola največja, ker je tu največ zablod, ker res nisem doma videla teh stvari na en zdrav način... moški svet preprosto ni bil dovolj cenjen in ni se dovolj videlo njihovega vložka... zdej je čas, da zamenjam ploščo, da vidim stvari bolj čez svoje oči in ne čez oči drugih, tistih iz otroštva.

 

Upam, da nisem preveč zatežila... s to svojo resnostjo... ma sej Luna separirala iz konjunkcije s Saturnom, pa bomo spet bolj v veselih barvah.

 

 

Lep večer,

[zalaya]

Glih dons sem govoru z eno znanko....

 

A lohk ktera pove, ki ma podobno izkušnjo, kva takrat, ko jo partner razvrednoti na nivo predpražnika, misl al pa čut, da še kr vztraja? A se je res možno tolk ne met rad?

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/sorry.gif

 

 

 

 

Že od včeraj razmišljam ali napišem svojo zgodbo ali ne. Kaj pa vem, sem jo že tolikokrat premlela sama pri sebi, pa tudi na glas... Vem, da sem se odločila prav in nikoli, res nikoli tega nisem obžalovala... Morda bo pa komu v pomoč....

 

Svoje otroštvo in mladost sem preživela bolj ali manj pod terorjem zapite matere, vase zaprtega očeta, v usodo vdane stare matere, dveh mlajših sester in mlajšega brata. Pri desetih letih sem morala prevzeti vso skrb za gospodinjstvo, pri petnajsti pa še za najmlajšo sestro. Mati me ni marala že od prvega trenutka mojega življenja, saj sem se rodila jaz, ne sin.

 

Pri sedemnajstih in pol sem se morala poročiti, saj sem bila noseča in je nastal pravi kraval in mati je totalno znorela zaradi sramote, ki sem jo pač zakuhala... Evo prvi beg iz "dežja pod kap". Dec je moral tisto jesen v vojsko. To je bilo najlepše leto mojega življenja. Rešila sem se tiranske matere, vsaj po večini, bila sem samostojna, bilo je super.

 

Pol leta po tem, ko se je mož vrnil iz vojske se je pa začelo.... Moje svobode, neodvisnosti ni bilo več, ni prenesel, da sem mislila s svojo glavo in prvič, ko sem rekla NE, je znorel. Padla je prva klofuta, da o maltretiranju ustrahovanju in podobnem sploh ne izgubljam besed. Potem sem šla drugič iz dežja pod kap in naredila veliko oslarijo in zanosila drugič. Tako se spomnim, kako sem upala, želela, sveto verjela, da me bo bolj spoštoval in cenil, da me bo imel rad tudi zaradi otroka. Žal, danes vem, da je bila to velika neumnost, da sem neodgovorno v razpadajoči zakon pripeljala še enega otroka. Takrat, takrat sem pa verjela z vsem svojim bitjem, da je tako prav.... Razočaranje je bilo premosorazmerno veri v prav...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif

 

Nasilje se je stopnjevalo, sina je "učil", da je mati pri hiši samo zato, da je dekla in za pretepanje, potem še hčer. Po sedmih leti veze sem začela omagovati. Potem se je začel spravljati tudi nad sina, ker me je imel rad. Nisem zmogla več.... Videla sem še samo črno, obup... Izhod sem videla zelooooooooo črn. Vedela sem kako kje, s čim ga bom spravila na oni svet, samo ena sama samcata klofuta je bila še vmes.... Na mojo srečo sem zmogla stopit sekundo pred dvanajsto iz tega vlaka pogube. Zmogla sem tudi zavoljo otrok. Otrokoma še danes zameri, da me imata rada, da me spoštujeta, da prideta k meni po nasvet ali samo na obisk.

 

Stara sem bila 24 let, brez službe, z dvema otrokoma, brez žive duše, ki bi mi pomagala, brez strehe nad glavo.... Kako debelo kožo sem morala dobiti, kar čez noč, da sem zmogla z dvignjeno glavi iti čez trg, ko so vso kazali s prstom za menoj...

 

V tem obupu se je pojavil ta moj zdajšnji, ki mi je edini stal ob strani, ko sem v naslednjih dveh letih šla skozi pekel ločitve, bitke za otroke in zaničevanja okolice. Mati me še ima danes, po dvajsetih letih, za ku**o. Koliko težav, šikaniranj, modric sem bila deležna še pozneje, ko je tekel ločitveni proces, kakšne bitke sem morala biti, da sem dobila skrbništvo za otroke. Kaj vse sta morala ta moja otroka prestati zaradi tega. Vem pa, da jem izbrala manjše zlo. Po dobrih dveh letih in malo, se je življenje vseh nas umirilo in znormaliziralo.

 

Bilo je peklensko, veliko osebnih bojev sem morala prebiti, ogromno moči in poguma sem rabila, predvsem sem se morala zanesti sama nase. Koliko neprespanih in prejokanih noči je bilo, ko mi je grozil, da mi bo vzel otroke, ko me je iz dneva v dan hodil nadlegovat in ustrahovat in me je hotel prisilit, da se vrnem. Obljubljal mi je luno in zvezde, pa gradove... pa ne vem kaj še.... pa zlepa... pa zgrda...

 

Dane zmorem na to gledati z distanco, ponosna nase, da nisem klonila, ponosna na otroka, da sta zrasla v odgovorni in ponosni osebi, hvaležna zdajšnjemu, da mi je v najtežjih dneh stal ob strani in mi pomagal in iskreno ter predano ljubim življenje, ki ga živim. Moja ljubezen so vsi trije otroci, partner in počasi, a zagotovo bom brezpogojno vzljubila tudi sebe.

 

Ko takole pogledam nazaj, se zavem, kaj zmorem...

 

 

 

 

[viyola]

Zalaya..

[Silvija]

Zalaya, vidiš, koliko moči je v tebi. Bravo

[Mihela]

Zalaya priklon