Vesoljni dnevnik LNF 27

[Mihela]

 

In pri obeh sem vedela, kdaj sem ju zanosila. Valjda bil seks en tak poseben:))(hecam se)

Vem da se hecaš, ampak jaz pa se res spomnim vsakega seksa, ki je privedel do nosečnosti. Ne moreš verejt, da prov vem kateri. Dvakrat je logično, ker sem obakrat zanosila zaradi mojega šlampastega računanja ... prvič je manj gotovo, ma jaz sem se odločla, da je tisti določen seks bil ustvarjaln.

[Mihela]

Zakaj imeti otroka? V zgornjem vprašalniku manjka tale (meni osnovni) razlog: Zaradi radosti in navdušenja nad življenjem.

 

Družina je pa v bistvu zelo naravna skupnost. Zelo veliko višje razvitih živali ustvarja družino (tudi za celo življenje - npr. volkovi in nekateri ptiči), ker to, kot si napisala za človeka, omogoča preživetje in razvoj njihovih mladičkov. Ljudje imamo pa zapleteno psiho (bolj kompleksno čustvovanje, razmišljanje...)in socialno življenje in zato včasih tudi družinskega življenja ne znamo in ne zmoremo izpeljati brez ran in bolečine. Ampak življenje je kljub vsej bolečini in težavam nekaj popolnoma čudovitega!

 

Problem je, če verjameš, da ti družina, partner, otrok lahko prineseta srečo, če se navežeš na to idejo... potem se rodi razočaranje in trpljenje, temu jaz pravim idealizacija.

 

in tudi živali imajo rane v skupnem življenju si lahko sigurna, vsak ima svoje mesto in nimajo vsi mesta, ki si ga želijo

[Guest Hekate]

Dobro.

 

Vidim, da nihče ne upa zares priznati. Tko, konkretno...z a,b,c,...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif Lili Mai je svetovala tajno glasovanje, ampak to je brezveze. Dolgčas. Se strinjate?

 

Sicer sem pričakovala, da se bo inštaliral obrambni mehanizem. Celo sem mislila, da mi nihče ne bo odgovoril ali, da bo nekaj zabluzil, zamodroval, itd...!!! Res. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_rolleyes1.gif

 

Dr. Le Quack, mogoče zato, ker je moški...nekako mi njegovo razmišljanje ugaja. Zdel se mi je najbolj odkrit. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Samo...on je moški, kar je velika razlika. Mama in oče nista enako požrtvovalna. Ne me napačno razumet, Le Quack, verjamem da si odličen starš, ampak je drugače.

Praviš, da si sposoben večjega cinizma. V resnici nisem vsega napisala. Mislim, da bi preveč reskirala. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif Samo tolko; znanka je enkrat rekla, da so ženske z otroci, pobebljene...seveda, to je njeno mnenje. (pa še otroka ima). Pika.

 

Že dlje časa se pa sprašujem, kje tiči bistvo...Mogoče sem ena redkih, ki še nekaj išče. Verjetno bistva sploh ni, ampak pot je zanimiva.

 

Se pa strinjam, da ''dete krona kariere''. Na to pa res nisem pomislila, imam pa na dlani te primere mojih prijateljic. Saj v nečem mora biti nekdo ustvarjalen.

Medtem, ko ''človek brez otrok je mrtev človek'' me malce straši. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_eek.gif Ne vem natančno v katerem smislu. A sem jaz mrtva???

Tisto krščansko pa v bistvu ni potrebno komentirat.

 

No, zahvaljujem se vsem, ki ste si drznili. Če ne druzga, za razmislek. Današnji človek premalo razmišlja. Zelo lepo je brati vaše izkušnje, ker opažam, da mojih zmerej težje delim z ostalimi. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/w00t.gif

 

Pa brez zamere. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Brezo]

Če pogledamo države z najvišjim naraščanjem prebivalstva potem se zelo hitro opazi, da imajo otroke, zato da bo nekdo skrbel za njih, ko bodo stari. Sigurno ima tudi pri nas kdo tako miselnost...tega motiva ni za obkrožit...biti sam na stara leta ali imeti nekoga, da skrbi za nas ni ista stvar...

 

Drugače pa mislim, da so nekateri že nakazal bistvo...ponavadi prevladuje mešanica različnih motivov...nagon po ohranitvi rase, da ženske moškega kao dokončno navežejo na sebe, iskanje sreče v otroku, vnuki, kaj bo pa okolica rekla, ipd...

 

Koliko je primerov ko se partnerja že prej nista razumela...potem je pa ženska mislila, da bo z otrokom kaj spremenila...nekaterim je to uspelo, drugim ne...in je vseeno prišlo do ločitve...na socialnah imajo dost takih primerov...

 

Tako da tisti, ki bi glasoval, bi mogoče samo javno sam sebi priznal glavni motiv, za katerega je on kao prepričan...pa pustmo ostale še bolj čudne motive na miru- recimo otroški dodatki, ugodnosti, pridobitev državljanstva, premoženja, itd....A ne nakazujejo neke ženske limonade (serije) tudi tega...

[Boudika]

Hekate, prav simpatična si s svojim razmišljanjem, zelo podobno mojemu pred leti. Mene je vedno motila samoumevnost odločitve za družino. Ampak po moje je ogromno odvisno od tega, kakšne izkušnje je imel človek kot otrok. Kaj več pa nimam časa napisati, dva mulčka skačeta okrog mene

 

Tistega Quacka bom pa temeljito v rit zbrcala, da ima jajca pisat o rezanju popkovnice in čustvenem doživljanju poroda, po tistem, kar si je privoščil ob mojem pisanju o prisotnosti partnerja pri porodu. Derište nezrelo.

[Guest Hekate]

Hekate, prav simpatična si s svojim razmišljanjem, zelo podobno mojemu pred leti. Mene je vedno motila samoumevnost odločitve za družino.

 

Hvala. Ljudje se očitno spreminjajo. Vsaj velika večina.

[nataly]

Si hecna Hekate - iz tvojega pisanja se tole razbira takole: obstaja ena resnica in ta je moja...

Kaj bi naj po tvoje napisali?

 

Jaz konkretno ne bi imela nič proti, če bi ratala babica - v njunih letih sem bila vsaj že enkratna mamica, ali pa celo dvakratna...ampak sta se punci odločili, da še ni čas.

Pa tudi, če bi slučajno spet ratala noseča, bi otroka imela...čeglih, ni strahov da bi...ampak..pač...razmišljam tako.

 

Če in ko boš kdaj postala stareš, boš razumela. Mogoče pa nikoli...pa nisem pokroviteljska..pač vse zahteva svoj čas.

 

(nekam pogosto omenjam čas danes:))

[Guest Hekate]

Si hecna Hekate - iz tvojega pisanja se tole razbira takole: obstaja ena resnica in ta je moja...

Kaj bi naj po tvoje napisali?

 

 

 

Ne, slabo si razumela. Jaz nisem nikoli rekla, da imam resnico. Celo premišljevala sem, da verjetno ni nobenega smisla v mojem filozofiranju, ampak da je pot zanimiva.

Sicer, me pa ni me treba napadat, češ da sem hecna. Jaz samo rada razmišljam. Glede na to, da omenjaš Boga (v podpisu), se pa nekako ne spodobi, da me sodiš.

 

Me pa veseli, da sem le izzvala, kar sem iskala... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_evil.gif Pa sej smo vsi ljudje, ne se sekirat!

 

Želim ti, da ''punci'' naredita otroke in zadovoljita tvojo željo.

 

Ni mi pa jasno, kaj bi razumela. Razumeš pa itak, samo ko si že noter. In ko si enkrat noter, ...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif

 

Moraliziranja pa res ne razumem.

 

Vse dobro. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[Silvija]

Jz bom tudi izpadla zdaj, da se lepa delam...ampak enostavno sem od nekdaj želela otroke in to mi je res ogromno pomenilo. Po moje, sicer bi morala sprejet in se naučit, ampak bi se počutila res prikrajšano, če jih ne bi mogla imet. Kljub temu pa sem si znala jemat trenutke zase, se posvečat sebi in otroka puščam zelo zelo zelo samostojna, obeh pa tudi že ni ali skoraj več ni doma (študij, zaljubljena sta, šport...). Zakaj bi morale bit pobebljene? Saj pa nismo tepke, ki živimo samo za otroke. Ravno to življenje, prilagajanje družini, pa hkrati iskanje svojega časa, ti prinese novo kvaliteto. Poznam nekaj znank, tudi sodelavke že, ki so bile, prav videlo se je, zaradi samostojnega življenja, dosti manj "elastične" za dogovarjanja v službi, za organizacijo medsebojnih zadolžitev, za razumevanje različnih relacij... Res prinese starševstvo veliko trenutkov, takšnih in drugačnih, žalostnih in veselih...

 

Še vedno imam rada otroke...ne jemljem jih podcenjujoče, ker so pač otroci...spoštujem njihovo neposrednost, iskrenost in se prav rada družim z njimi.

[Guest Hekate]

Silvija, mislim da tudi ti razumeš malo narobe. Ali vsaj tako želiš interpretirat...

 

Kdo pravi, da podcenjuje otroke? Jaz obožujem otroke. Otroci in starejši so zame najbolj modra bitja, ki obstajajo. Tisto vmes pa...sej veš kam pelje Svet.

 

Mislim, da debata začenja degradirat. To je, ko takneš nedotakljivo...

[Boudika]

V bistvu ni nobene potrebe, da bi dajali prednost enemu načinu življenja pred drugim, največ je vredno tisto, kar človeka resnično izpolnjuje, karkoli to je. Mislim pa, da tisti, ki čustveno govorijo o svojih otrocih, družinah, zelo dobro vedo, zakaj. Tudi, ko sama še nisem bila starš, sem zelo dobro začutila, kadar so starši govorili s posebno ljubeznijo o svojih otrocih. Je bilo očitno, da jim to pomeni največ na svetu. Pa niti slučajno ne mislim tiste posesivne, lastniške ljubezni. Preprosto nekaj najbolj človeškega na svetu. Večinoma te življenje pripelje do točke, ko si resnično želiš postati starš otroku. Ko vsaj čutiš, da imaš kaj dati. Nekatere prej, druge pozneje.

[Guest Hekate]

Mystica, ne sekiraj se. (sej vem, da se ne...sam tolko). Nič ni narobe s tabo. (vsaj zame...to je pa itak sporno). http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif Zame ti samo razsodno razmišljaš. (zaradi zdravja, verjetno).

 

 

Jaz pa sicer ne zablokiram, ampak tudi nisem, kako naj se izrazim, raznežena če vidim otroka. Pa itak mora biti zraven še ful lušten, prisrčen, da se mu nasmejem in ga ogovorim...zame niso vsi zanimivi. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_rolleyes1.gif Malo sem licimerska, priznam. Nekateri pa zganjajo take scene, ko vidijo otroka. Malo pretiravajo...jaz to drugače gledam, bolj čustveno. (vem da se sliši nonsense, ampak kaj naj rečem.) http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif

[nataly]

Samo na brzino - tole v podpisu - je v bistvu Einsteinovo...jaz sem si samo malo sposodila. In malo po domače priredila. Je pa point širši, kot tule izgleda.

 

Pa ni nedotakljiva tale tema...pa niti te ne napadam - mogoče zrcalo nastavila, kaj vem.

Če pa bi mi dali možnost izbire...bi izbirala enako.

 

Sem pa malo gruntala prejle tak malo pri sebi...da bi pa verjetno, ne ziher bila čisto drugačna mati, če bi otročka imela pri štiridesetih kot pa pri dvajsetih. Uf, kakšna sreča zanje in zame, da sem ju imela prej

[Mihela]

Ti bi dala plus Račji zdravnik, pa ga nimam več,res. Tudi jaz to opažam, ne pustiti otroku, da je otrok... ampak mora biti več kot to.

 

No ja ker je dnevnik začnimo od začetka tipičen dan razvajene gospodinje... o začetku dneva ne bom raskrivala, potem pa hitro speglat dve žehti, pa skuhat zdravo kosilo, ker je pol družine vegi pol ne je to še dodatno delo, pa mal obiske postreč, pa en dolg sprehod v gozd z otrokom in psom ... oh se hecam, vse je vredno življenja in vse je tko kot si nardimo, uživala sem vsako sekundo današnjega ne, ne glede na to, da nisem naredil kaj zelo spektakularnega

 

 

ta razprava tu mi je postala mal žolčna in me je prisilila misliti...

jaz sem izbrala partnerja in se odločila za otroke nagonsko, s srcem... čeprav sem na razumski ravni vedela, da bo to težko, da nisem narejena za te stvari,

 

 

ampak pejmo korak dlje... s čim pa se drugači v življenju odločamo, kaj nas rine v določene zgodbe... vse kar sem in kar živim sem izbrala s srcem, tako službo ( kar je vsekakor ne ravno modra odločitev) kot to da imamo muce in pse in vse ostalo... ampak za moje pojme je bolj vlagati v bitja, svoj čas, svojo energijo kot pa v stvari, kajne... koliko ljudi vse svoje življenje zapravi za gradnjo karjere, za finančni napredek, za lepo hišo in nobl dizajn...kaj pa njih zadni vodi... kdo bi vedel... vse nas nekaj žene v take in drugačne odločitve

 

če bi se odločala razumsko, ne bi imela otrok, mogoče bi blo tko tudi bolje, za njih, ne zame, meni so dali ogromno in me učijo iz dneva v dan...če bi se odločala razumsko ne bi imela psa v stanovanju, veste kako težko je iti na dopust s psom, prvo nastavitev, hoteli odpadejo tkoj, koliko malo je plaž, kjer psi lahko plavajo, in kako so pogosto te plaže izjemno neprijetne za otroke... kolk enga usklajevanja... pa poiskat skrb za muce in tako dalje... pa ti žival zboli, veste kolk je to drago...

 

jaz se z otroci razumem dobro, zadnje čase so se mi odprli tudi maldostniki, kar mi je zelo prijetno... nora sem na živali... malo manj na odrasle zrele ljudi, ker se mi zdijo okovani s tisoč in enim predsodkom in omejitvijo, a se počasi odpiram tudi njim, ker vem, da je za vsem tem bliščem en grozen strah...

 

v glavnem moje mnenje, človeško življenje je ujeto v nagone in v socialna pričakovanja... kulturno pogojenost... nič za to,to je dejstvo, kljub vsemu pa je še vedno bolje vlagat energijo v živa bitja kot pa v stvari.

 

Mejte se fajn

[Guest Hekate]

Jaz sem itak v twilight zonu...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Ravno zdaj mi je težil en netopir eno uro. Pa sploh ni hotel ven!!! Groza, kakšna živčna živalca, ful hitro leti, pa kar proti meni se zaganja. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/SHOCK.gif Vidim, da se mi narava že maščuje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/w00t.gif

 

Nisem čisto prepričana, da je našel izhod...kaj pa če je nekje zaspal? Vse zavese sem odprla, on pa samo tam ne. Groza!!!

[janko]

 

Ta druga punči je danes stara osem mesecev

 

čestitam

[janko]

no moja je bila pa tri dni nazaj 9 mesecev.

 

čestitam

[janko]

Problem je, če verjameš, da ti družina, partner, otrok lahko prineseta srečo, če se navežeš na to idejo... potem se rodi razočaranje in trpljenje, temu jaz pravim idealizacija.

 

 

po teoriji transurfinga (pa itaq še marsikateri) vse v naravi teži k ravnovesju.

in idealizacija je nekaj, kar izstopa iz ravnovesja in ker narava teži k ravnovesju... nastopijo "sile ravnovesja", ji stvar zbalansirajo. in pri idealizaciji je to pogosto kasnejše trpljenje in razočaranje.

[Pujsita]

Zanimiva debata.... No meni osebno se druzina in odnosi ne zdijo prav nic precenjeni. Se mi zdi, da se sami sebi lahko zdimo cisto v redu, da pa marsikaj na cemer bi se dalo delati pride do izraza v odnosu z drugimi ljudmi in bolj ko so nam blizu, globje stvari izbrskajo na dan. Prav tako se tudi strinjam z idejo, da ce ne znamo biti srecni sami, nam srece niti partner, iti otroci niti primarna druzina ne more pricarati, jo pa lahko pomnozijo.

 

No jaz sem si tudi ze iz otrostva zelela biti mamica in sem se precej nacakala, da se mi je izpolnila zelja. Zdaj tocno vem zakaj. Uzivam v druzbi otrok, se mi zdjo bolj izvirni, nedolzni, ceizoblikovani, ogronokrat me presenetijo s komentarji ali reakcijo, izvirnim gledanjem na situacije, medtem ko smo odrasli na nek nacin izoblikovani. Imela sem gromozansko sreco, da tule lahko ucim otroke, tako da po sluzbeni dolznosti uzivam navihanosti.

 

Mislim tudi da vsesplosnega recepta ni, orociti se ali ne, imeti otroke ali ne, vsak ima drugacne otrebe in tudi ista oseba ima razlicne potrebe v razlicnih zivljenjskih obdobjih.

[Marsa]

 

Mislim tudi da vsesplosnega recepta ni, orociti se ali ne, imeti otroke ali ne, vsak ima drugacne otrebe in tudi ista oseba ima razlicne potrebe v razlicnih zivljenjskih obdobjih.

...

 

 

()

[Guest Hekate]

Ja, jaz se tudi strinjam z Pujsito. Ampak, plusa pa ne dam kar tako...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

 

 

Verjetno bom čez par let zapadla v neko krizo identitete in bom videla po cesti same nosečnice in mamice z otroci, itd...morebiti bom postala celo obsedena s tem. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_lookround.gif(enkrat sem to prebrala v eni reviji...ena si je tko želela otroka, da je imela občutek, da je obkoljena samo s temi primerki. Kr neki). Res smo ljudje hecni po svoje! To me spominja na angleški rek: '' Trava soseda je zmeraj bolj zelena''...al nekaj tacga.

 

Mogoče pa tudi ne. Že zdaj se mi dogaja, da me neke zafrustrirane žene nekako očitajo (na zelo ''fin'' način), da kaj se pa grem (ne bom se spuščala v detajle). Obstajajo pa tudi take, ki mi zopet na ''fin'' način rečejo: ''Ne se sekirat, sej boš tudi ti...'' (to se mi je zgodilo že dvakrat), pa nisem razumela oz. ni se mi zdelo, da dajem občutek da se sekiram.

 

Kaj čmo! Včeraj mi je netopir po mojem skušaj nekaj povedat (verjetno je bila le netopirka http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_wink.gif). Ustavil se je na zidu in mi minutko nekaj razlagal. Po mojem mi je rekel/a, daj naj že enkrat pustim pri miru očkote in mamice na tem forumu http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/puter.gif, pa da ima tudi ona mladičke, itd...prevoda sploh ne rabim, ker je zgledal kar resen in jezen (= glasen). So pa zanimivi njihovi glasovi...kot lesene palčke, ki trkajo ena ob drugo. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/love3.gif

[Marsa]

...

 

Moram priznat, da v tem odbobju razmišljam o popolnoma drugih stvareh, kot se tu menite, tako da nisem niti uletavala (poleg tega sem se o vsem že milijardkrat pogovarjala tule)...

Tako da sem vaše zapise bolj preletela kot podrobno prebirala....

V bistvu je vse kar je bilo povedanega (oz. moj odziv na to) strnjeno v citiranem Pujsinem stavku.

Tako se mi je zdelo tudi b.z. pisarit (moje dost brezvezne) dnevniške zapise - ob vseh globokih in močnih temah ne prideš pisat, da imaš žulj in da si jedel palačinke, medtem ko potekajo nekakšne delavnice al kaj.

 

...

 

Mislim, da je vse stvar tega, da se poklopijo prave stvari: dva se morata ujeti, ki imata enake vrednote, življenjske poglede, smeri, načrte, vizije... in potem pride situacija na pot in se skupaj odločita, ali se jima bo pridružil še tretji in tako dalje. Nekateri načrtujejo, nekateri s(m)o spontanejši, z valom, tretji spet kaj tretjega...

Če je tako okej njim (vsem, tudi otrokom, ko/ki/če so), potem naj bi bilo tudi vsem ostalim.

 

Sicer pa, ne nam zamerit, tistim, ki nimamo tolk interesa za te debate, saj bomo videli, če se boste čez cca 20 let tudi sami želeli tako dejavno in podrobno pogovarjati o tem.

 

Ko sem delala vozniški izpit, sem vsak zavojček in žmigavček v avtošoli vsem razlagala do potaknosti in jih *učila*, vse mi je bilo jasno.

Lohk bi šla praktično poučevat v avtošolo.

No zdaj mi je okoli vožnje še več jasno, ne da se mi pa več tako pdorobno pregovarjat o vseh levih zavojih poleti leta 1999, ki sem jih naredila na teh vožnjah (čeprav imam skoraj vsako še vedno v glavi - le da o tem več ne razmišljam in se ne poglabljam...).

 

Vsako obdobje je fajn, sploh če v njem uživaš (=+izsrkaš vse iz njega, kar ti lahko da ).

[Iknee]

Silvija, mislim da tudi ti razumeš malo narobe. Ali vsaj tako želiš interpretirat...

 

Kdo pravi, da podcenjuje otroke? Jaz obožujem otroke. Otroci in starejši so zame najbolj modra bitja, ki obstajajo. Tisto vmes pa...sej veš kam pelje Svet.

 

Mislim, da debata začenja degradirat. To je, ko takneš nedotakljivo...

 

Eh, pa daj no, ne zdaj idealizirat teh malih (in pubertetniških) derišt . Pa tud modri niso. Nekaj jih piči - in udri čez cesto naravnost pod avto, če jih ne pograbiš in hitro ne potegneš nazaj. Kje je tle modrost, lepo te prosim! In tudi obožuješ jih lahko (tako na splošno in kar vse po vrsti) samo v primeru, če imaš v bližini starša, ki poskrbi, ko je mali neskončno siten, ker je zaspan, pa se boji, da bi kaj zamudil in noče zaboga zaspat (kot primer, pa še kup drugih napornih in sploh ne prisrčnih situacij). Imajo pa otroci nekaj, kar ljudje pogosto zamenjujejo z modrostjo in kar je res fajn tud za starše in druge prisotne, če so zadosti dojemljivi za to: namreč neposredno dojemanje sveta in iskrenost. Tako vidijo marsikaj, kar odrasli spregledamo ali pa avtomatično postavimo v kontekst že naučenega in preko otrok včasih presenečeno spoznamo drugo plat, vidimo kaj čisto drugače skozi otroške oči. To je res dragocen del starševstva. Ni pa to modrost. Modrost je otroško neposredno dojemanje sveta in iskrenost združiti z znanjem, izkušnjami in videnjem celote. To pa ni niti kratka niti lahka pot. In ja, večina nas je vmes: otroško iskrenost in neposredno dojemanje sveta smo (bolj ali manj) izgubili v procesu socializacije in šolanja, modrost pa le počasi razvijamo ... In svet je tak, kakršen pač je.

[Guest Hekate]

@ Iknee

Lepo povedano. Včasih res pretiravam, pa vidim modrost že povsod...samo pri meni ne. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

@ Marsa

Tako uravnovešene osebe, kot si ti, še nisem brala. A si taka tudi v življenju? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

 

 

...Za primer. Jaz sem bolj taka (recimo): http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/chat.gif

 

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/laugh.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/tongue.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/rolleyes.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/smile.gif

[Marsa]

@ Marsa

Tako uravnovešene osebe, kot si ti, še nisem brala. A si taka tudi v življenju? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

heh, niti nisem tolk uravnovešena (kot razumemo navadno pod tem pojmom), sem pa prisebna in precej stabilna, na nek način.

 

Ja, taka sem tudi v "življenju", ampak seveda če ne bi bila kdaj tudi neuravnovešena, bi preprosto bila 'truplo' ali robot.

Tako da nekaj neuravnovešenosti seveda pač poznam, bi se pa dalo pogovarjat o tem.

Nekaj je za nekoga spontanost, temperament, pogum, za drugega pa neuravnovešenost in nepremišljenost.

 

Nisem pa niti malo panika; to že najbrž vsaj malo pritrjuje moji uravnovešenosti oz. temu tvojemu sklepu.

 

Uravnovešenost ne pomeni, da se moraš zadrževati al pa kej... kao: 'je ohranil mirne živce' (v resnici bi pa enga na gobec in eksplodiral ).

Če si vedno skladen s sabo... morda je pa že samo to *uravnovešenost*.