Kako se obnašat do najinih otrok?

[nataly]

Na koncu ima Porny prav.

Res.

Čisto strinjam z napisanim.

 

Nič komplicirat. Vedno, ko sem komplicirala, je bilo vse narobe. Samo rad treba imeti to deco in samega sebe najprej.

 

Saj bi še napisala kaj, pa se ne vklaplja v tole. Skratka - preveč demokracije škodi. Evo. Preveč pravic škodi, ker se pozablja na dolžnosti. Preveč zavijanja v vato škodi.

Samo pol je treba ugotoviti(starši), kdaj je to preveč

[butl]

.

Skratka, otrok je k roža, rabi samo to da se ga zaliva, z ljubeznijo in nekaj časa s hrano,

 

Ja Porny, točn tko je.

 

In clo tko je, da majo starši /skor vsi, če ne že vsi/ svoje otroke neizmerno radi in jih zalivajo z ljubeznijo. Problem in to ključni, je pa v tem, da izrazi ljubezni, ki jih starši zlivajo na otroke, niso tisti, ki jih otrok potrebuje.

 

Otrok potrebuje izraze ljubezni, ki bodo v njem utrjevali in poglabljali samospoštovanje, samozavest, samostojnost, odgovornost, pripadnost, občutek, da je dober tak kot je, da je vreden...

 

Da bojo starši to dajal otroku, morjo najprej vedet da otrok to potrebuje, morjo vedet kaj dajejo in morjo vedet, zakaj dajejo kar dajejo, da bodo to dajanje lahko spremenili v to, kar otrok potrebuje.

 

Jst sem prepričan, da fotr mlat otroka zato, ker ga ma rad, ker bi mu tko rad dopovedal, ga zavaroval, ga zaščitil... Jst sem prepričan, da mama svojga otroka varuje pred vsem, kar bi se mu lahko zgodil tam zunej, v krutem svetu, zato, ker ga ma tolk rada. Jst sem prepričan, da starša otroku, ki prinese domov štirko namest petke, rečeta, da a samo štirko, zakva pa ne petke, da je len, da iz njega nč ne bo... rečeta zato, ker ga mata rada, ker ga hočta z grajo spodbudit, da bo nosu lepše ocene, da bo pol kasnej v življenju mel boljšo službo kt onadva...

 

Evo, vsi tile starši majo svoje otroke neizmerno radi in bi dal življenje zanje, ampak, ej, kva jim pa sporočajo, kva jih učijo skoz svoje izraze ljubezni; da otroci niso dobri taki kt so, da so krivi, da niso vredni, da niso dobri, da niso zmožni, sposobni, da je nasilje prava oblika komunikacije in jim vcepljajo sram, krivdo, strah, malodušje, pomanjkanje odgovornosti, samospoštovanja, samozavesti, vrednosti, pripadnosti...

 

Zakva pa starši izražajo svojo ljubezen tko kt jo? Ker ne znajo drgač. Ker misljo, da je to taprav način. Ker so jo na enak način sami dobival od svojih staršev. Ker so starši za otroke bog. In, konckoncev, ker nimajo pojma, kakšne izraze otrok rab.

 

Tale primerjava z Albanci je mal mem, ker, tist kar ti vidš, je samo zunanja maska, obenem pa pojma nimaš, kaj ti otroci doživljajo v seb, s kakšnimi notranjimi stiskami se oni srečujejo in soočajo.

 

In če že kdo hval vzgojne ukrepe naših starih staršev in staršev, nej pomisl, da so zdejšnji otroci njihovi potomci. Če bi tastari res tko znaj dobr vzgajat, pol tud zdejšnji starši ne bi vzgajal zasvojencev, kriminalcev, pusijev.

 

[nataly]

Pa vendar ne pomnim primera, da bi kdo naše generacije vzel v roke motorko in šel nad folk, ali pa da bi vzel sekiro v roke in razbil učiteljici glavo, ker si ga je drznila vprašati.

 

Tak, da ne butl meni, da so sami pusiji, pa alkoholiki in zasvojenci. Med njimi je ogromno ljudi, na katere se človek lahko zanese, ki so odgovorni in ljubeči in ki ne krivijo ves svet za svoj neuspeh. Kar se pri mlajših generacijah vedno bolj pogosto dogaja - učitelj kriv, ker ne zna razlagat, ker ne zna poslušat, ker me ne mara. Starša kriva, ker me nista dovolj marala, poslušala in ker nisem dobil tega in tega pa tega in tega. Ker mi nista omogočila potovanja po svetu in bla bla...

 

Kaj se torej dogaja?

Napaka staršev - tudi moja velikokrat je - da hočemo dati otrokom tisto, česar sami nismo imeli. Evo - jaz kot froc sem na smrt pogrešala lazenje po svetu-moja dva sta šla, jaz sem ostala doma in bila šef gospodarstva. (mislim - pa glih jaz..strelec težki) in kaj se zgodi? Vlačim jaz torej mojo ubogo deco vsepovsod poleg po svetu ko nora - tako, da sta mi lani korpico dali - imata vsega dovolj..nočeta več...hočeta biti DOMA!! Jaz pa v jok in na drevo

[butl]

Pa vendar ne pomnim primera, da bi kdo naše generacije vzel v roke motorko in šel nad folk, ali pa da bi vzel sekiro v roke in razbil učiteljici glavo, ker si ga je drznila vprašati.

 

Tak, da ne butl meni, da so sami pusiji, pa alkoholiki in zasvojenci. Med njimi je ogromno ljudi, na katere se človek lahko zanese, ki so odgovorni in ljubeči in ki ne krivijo ves svet za svoj neuspeh. Kar se pri mlajših generacijah vedno bolj pogosto dogaja - učitelj kriv, ker ne zna razlagat, ker ne zna poslušat, ker me ne mara. Starša kriva, ker me nista dovolj marala, poslušala in ker nisem dobil tega in tega pa tega in tega. Ker mi nista omogočila potovanja po svetu in bla bla...

 

Ti mal slab bereš, Nataly.

 

Tole na konc, kar si napisala. Tko se obnašajo otroc, katerih starši ne znajo sprejet odgovornosti za svoja dejanja, ki se majo sami za žrtev /že kterga/ in so ta vzorc predal svojim otrokom.

 

[butl]

Toliko ksenofobije in rasizma na tem forumu še nisem doživel in to od tebe Butl. No ja Slovenija do Tokia mar ne? Zdej je trend takšen pa mu izvolimo slediti.

Primerjava z Albanci ni zgrešena niti za milimeter, ker govorim o ljudeh, ki jih poznam po imenu, o ljudeh ki žive tukaj. O ljudeh, ki so isti kot mi, z istimi skrbmi, morda še z večjimi.

In če odraščanje otroka spremljaš od mulca do odraslega človeka lahko prideš do zaključkov do katerih sem prišel.

Pa ti bom objasnil ti kranjski nacionalistek, kaj sem hotel povedat; Pri Albancih, je temelj vzgoje mati, ki za otroke skrbi 100% medtem ko moški del služi denar za oba. v primeru da ima mati z trmastimi otroci probleme, pride foter in otrokom jasno in gasno pove, da je mater za njh gazda v hiši in nema besede.

hierarhija je narejena tako, da so mlajši v podrejenem položaju do starejših. žena do moža, mož do fotra od žene in svojega fotra.

Skratka tako gre iz roda v rod, disciplina, brez nasilja, alkoholizma.

Seveda si potem tile albanci hierarhijo v življenju vzpostavijo tudi s silo, vendar ne znotraj družine in plemena, temveč gredo v nemčijo, Italijo, Slovenijo, postanejo kralji podzemlja, z izjemno močno disciplino, ki temelji prav na družinski vzgoji.

 

Družina je temlj družbe, narod z močnimi družinami obvladujejo svet, Židje, Albanci, Siciljanci, ....

narodi s kranjsko tradicijo, kjer najmlajš zmer zmaga bršljinka in verajnka, pa so obsojeni na pičkavost. toliko od mene

sieg heil Butl

 

Fajn se mej, Porny.

 

[Cookie]

..Pri Albancih, je temelj vzgoje mati, ki za otroke skrbi 100% medtem ko moški del služi denar za oba. v primeru da ima mati z trmastimi otroci probleme, pride foter in otrokom jasno in gasno pove, da je mater za njh gazda v hiši in nema besede.

hierarhija je narejena tako, da so mlajši v podrejenem položaju do starejših. žena do moža, mož do fotra od žene in svojega fotra.

Skratka tako gre iz roda v rod, disciplina, brez nasilja, alkoholizma.

...

skor nekak kt hierarhija pr živalih oz. kt je bla v jamah

pa se mi ne zdi tko zelo napačna; familija le vkup drži, nek vodja pa le mora bit (in ne kilavček)

 

Ti mal slab bereš, Nataly.

 

Tole na konc, kar si napisala. Tko se obnašajo otroc, katerih starši ne znajo sprejet odgovornosti za svoja dejanja, ki se majo sami za žrtev /že kterga/ in so ta vzorc predal svojim otrokom.

 

Pa tut starši, k svoje otroke v vatko zavijajo, tja do "otrokovega" 50+

 

******

Ma ni neke univerzale, sam pomoje mora bit JASNO kje je meja! Kaj je prav (za dobro vseh/vsega) in kaj ni.

[butl]

Pa tut starši, k svoje otroke v vatko zavijajo, tja do "otrokovega" 50+

 

******

Ma ni neke univerzale, sam pomoje mora bit JASNO kje je meja! Kaj je prav (za dobro vseh/vsega) in kaj ni.

 

 

Pravzaprav se z zavijanjem v vato in nepostavljanjem meja dela otroku še večja škoda, kt s hudo avtoritarno vzgojo, ker ma v prvem primeru otrok hude probleme z vstopanjem v svet, lahko clo tolk hude, da ga podre.

 

Še enkrat, postavljanje meja je nujno potrebno, ampak to ne pomen pretepanje, poniževanje, zlorabljanje otroka. Postavljanje meja pomen bit trden v svoji odločitvi ob istočasnem spoštovanju otroka kt osebe in pomen tud, da mu razložiš, zakaj meja /če je dost star, da razume/.

 

[Sasha3]

vas berem, tipkam prepočas, da bi odgovorila

 

 

butl si podkovan rudi s prakso

kako si razpoznaval pa življenjski scenarij, ki ga je izredno težko spremenit

 

življenjski dddscenarij ta

 

 

Življenjski scenarij

 

Številne igre, ki jih ljudje igrajo, so v bistvu deli nekega večjega obrazca, to je njihovega življenjskega scenarija.

Temeljna predpostavka namreč je, da način, na katerega nekdo živi, in njegov življenjski tok nista rezultat naključja. Številni ljudje, ki mislijo, da v življenju svobodno sprejemajo zavestne odločitve, v bistvu le izpolnjujejo program v njihovi podzavesti. Ta program imenujemo življenjska skripta ali življenjski scenarij. Starši so tisti, ki s svojimi sporočili programirajo otroka in njegova prepričanja o sebi, drugih in svetu. Na tak način ti, in tudi vsi drugi, ki jih otrok doživlja kot avtoriteto, otroku definirajo, kakšen je, kakšni so drugi ljudje in kakšen je svet oz. življenje.

Življenjski scenarij je v bistvu nezavedni življenjski plan, temelječ na zablodah o pomembnih življenjskih vprašanjih, ki izvirajo iz otroštva ali mladosti. Ljudje, ki so imeli srečo, da so jih starši vzgajali zdravo, imajo zelo malo življenjskega scenarija, obstajajo pa tudi ljudje, katerih življenje je precej obremenjeno s scenarijem. V njihovem življenju obstajajo številna področja, ki so jim v scenariju ’prepovedana’: ljubezen, občutek vrednosti, uspeh, bogastvo, zdravje. Poleg ’prepovedanih’ področij obstajajo tudi ’ukazovalna’ področja, znotraj katerih ’mora’ oseba živeti. Tako morajo nekateri nenehno naporno delati, biti na robu preživetja, biti revni, ugajati drugim, biti močni, brezčutni in podobno.

Sprememba življenjskega scenarija je možna s pomočjo njegove analize, pa tudi z odkrivanjem scenarističnih zablod, ki jih je oseba nekoč ustvarila sama ali pod vplivom avtoritet. Posebno uspešna je metoda spremembe zgodnje odločitve, ko se oseba s pomočjo kratke regresije vrne v travmatično sceno iz preteklosti in sprejme novo odločitev ali zaključek.

[butl]

vas berem, tipkam prepočas, da bi odgovorila

 

 

butl si podkovan rudi s prakso

kako si razpoznaval pa življenjski scenarij, ki ga je izredno težko spremenit

 

življenjski dddscenarij ta

 

Tko, da sem začel prepoznavat in spoznavat sebe; kaj čutm in zakaj tko čutm in od kod to čutenje izvira, kaj počnem in zakaj to počnem in od kod to početje izvira, kaj se mi dogaja in zakaj se mi to dogaja in od kod to dogajanje izvira. To razpoznavanje mi pa olajšuje poznavanje določenih življenskih zakonitosti, ki sem se jih pa naučil iz raznih virov.

 

[Sasha3]

Tko, da sem začel prepoznavat in spoznavat sebe; kaj čutm in zakaj tko čutm in od kod to čutenje izvira, kaj počnem in zakaj to počnem in od kod to početje izvira, kaj se mi dogaja in zakaj se mi to dogaja in od kod to dogajanje izvira. To razpoznavanje mi pa olajšuje poznavanje določenih življenskih zakonitosti, ki sem se jih pa naučil iz raznih virov.

 

 

butl, če si si sam pomagal, potem, verjemi, ne veš kaj je to luzerski življenjski skript.

[butl]

butl, če si si sam pomagal, potem, verjemi, ne veš kaj je to luzerski življenjski skript.

 

Draga Saša

 

Eno od pravil, ki sem se ga moral naučiti med prvimi, je, da ne vem kaj kdo misli, kaj je kdo doživel, kaj kdo občuti...pa tko... če mi to ne pove in če mi to ne pove tako, da ni dvoma, da sem ga razumel. To isto pravilo pomeni tudi da en drug, recimo partner, otrok, kdorkoli... ne more vedeti, kaj jaz mislim, pričakujem, me boli, kaj čutim, doživljam, po čem hrepenim, česa me je strah, kaj vem..., če mu to ne povem in to na način, da ni dvoma, da me je pravilno razumel.

 

Si lahko misliš, koliko ljudi se tega pravila ne zaveda /domnevam, da tudi ti ne, sicer ne bi napisala, kar si/ in koliko osebnih travm, razbitih družin in pohabljenih otrok rodi nezavedanje in neupoštevanje tega pravila v vsakdanjem življenju. Le tega pravila.

 

In koliko je še pravil, zakonitosti, ki vplivajo na odnose, na vse odnose in dirigirajo /nezavedno in zelo predvidljivo/ naše vsakdanje življenje.

 

Ali sem si sam pomagal?

 

Imel sem in imam ogromno učiteljev, pomočnikov, terapevtov /knjige, dogodke, živali, predmete, ljudi/, ki so me učili in me učijo ves čas. Njihov prispevek je v ozaveščanju, prepoznavanju, odkrivanju, razumevanju...kaj se mi dogaja in zakaj, vendar.

Nihče od njih ni, ne bo in ne more narediti niti enega mojega koraka v spoznavanju, spreminjanju, zdravljenju mene in mojih vzorcev, namesto mene. Skratka, na tej poti vase in k sebi so vsi koraki moji.

 

Če od učitelja, pomočnika, terapevta pričakuješ, da bo naredil namesto tebe en sam korak, ki bi ga morala narediti ti, da bi spremenila tvoj luzerski življenski skript /kot dediščino svoje primarne družine imenuješ/, potem je škoda vsakega časa in denarja in energije. On te lahko nauči, lahko ti razkrije, česar ne veš, ne prepoznavaš, nočeš vedeti, lahko ti razkrije, kakšne zakonitosti in dinamike delujejo, lahko ti pomaga, da uvidiš vzroke in posledice, lahko ti razkrije, kako se soočiti...ampak, samo od tebe je odvisno, kaj boš z vsem tem storila. Ti, edino ti si tista, ki bo karkoli storila sama s seboj. In še to, ti, edino ti si odgovorna za vse posledice svojih odločitev. Ali se boš odločila za spreminjanje sebe, ali se boš odločila igrat žrtev drugih /nesrečno otroštvo je krivo, jebi ga taka sem.../, ali nekaj tretjega, je tvoja izbira in tvoja odločitev in vse posledice tvojih odločitev so tvoja odgovornost.

 

Zdej, a se boš branila tko, da boš men govorila, kako nimam pojma in da nej bom tih, a boš razmislila o tem, kar sem ti napisal do sedaj, a boš rekla "tko se ne grem več, nekej bom nardila", a boš nardila kej druzga, ej, to je tvoja stvar in tvoja odgovornost, ne moja.

 

Če se boš kljub vsem izkušnjam in znanju odločila tko, da bo za tvojga otroka slabo, mi bo žal in mi bo hudo, tko kt mi je za vsacga otroka, ki trpi zarad nevednosti in nezmožnosti staršev, da bi ravnali drugače, ampak, to je moja stvar in moja odgovornost.

 

Pogumno Saša, se da.

 

[Sasha3]

ne, ne, butl, nekaj drugega sem ti hotela povedat... ker me ne poznaš, čeprav si dokaj natančno skonstruiral nekaj stvari, ne veš, kaj vse sem že poskušala, da bi bila bliže sebi. Če si si ti sam lahko pomagal, potem morda nis imel kakih globokih zadev in si jih lahko s par obliži pocajtal. meni ni pomagala niti "operacija" v prenesenem pomenu, pa ne, ker ne bi sodelovala, iz principa, dolcgačasa, itd. ampak ker je bilo preboleče... zato vedi, da nekateri moramo garat veliko bolj, pa še vedno ne zmoremo premikov. ker so nujni tektonski premiki.

to mi ni izgovor, kot ves čas namiguješ, ampak dejstvo.

če bi jaz večino časa svojega življenja vedela, da sem okej, verjemi, bi se, tako kot ti, učila iz kjnig, prijaznih ljudi (ičiteljev) itd.

[butl]

ne, ne, butl, nekaj drugega sem ti hotela povedat... ker me ne poznaš, čeprav si dokaj natančno skonstruiral nekaj stvari, ne veš, kaj vse sem že poskušala, da bi bila bliže sebi. Če si si ti sam lahko pomagal, potem morda nis imel kakih globokih zadev in si jih lahko s par obliži pocajtal. meni ni pomagala niti "operacija" v prenesenem pomenu, pa ne, ker ne bi sodelovala, iz principa, dolcgačasa, itd. ampak ker je bilo preboleče... zato vedi, da nekateri moramo garat veliko bolj, pa še vedno ne zmoremo premikov. ker so nujni tektonski premiki.

to mi ni izgovor, kot ves čas namiguješ, ampak dejstvo.

če bi jaz večino časa svojega življenja vedela, da sem okej, verjemi, bi se, tako kot ti, učila iz kjnig, prijaznih ljudi (ičiteljev) itd.

 

Hojla Saša

 

Res je, pojma nimam, kaj vse si že poskusila, da bi bila bližje sebi...ker nisi povedala.

Lahko mi pa verjameš, da še kako poznam silino bolečine, s katero se srečuješ, ker, ker sem se z njo srečeval tudi sam. Verjetno so bili vzroki drugačni ali pa ne, vendar je bila bolečina enako globoka in silna. Bolečina soočenja. Tako kot ti in kot vsakdo, sem tudi jaz iskal vse možne načine in poti, da se mi le ne bi bilo potrebno soočiti z izvorom.

 

Ta izvor so starši. Soočenje z dejstvom, da starši niso bili Bog, je najtežje na poti k sebi. Ker starši pomenijo pripadnost, ki je za otroka življensko pomembna, ker starši za otroka pomenijo več kot Bog, ker otrok starše brezpogojno sprejema in ljubi, ker jih ljubi tako zelo, da nase sprejema njihovo neprimernost v ravnanju in sebe krivi za tako ravnanje staršev, ker se celo življenje vrača k njim v globokem hrepenenju, da bo končno dobil od njih to, kar otrok želi in potrebuje; priznanje, da je zanje dober tak kot je, da je vreden, da je ljubljen, da je dober.

 

V čem je soočenje z njimi tako boleče? Ker se otrok /otrok v nas pri petih, desetih, petdesetih, sedemdesetih letih.../ tako neznansko boji, da tega priznanja ne bo dobil, da bo zavrnjen. To je največji strah vsakega otroka v nas. In zaradi tega strahu počnemo vse kar si le moreš zamisliti; zanikanje, idealiziranje, izguba spomina, potvarjanje spomina, laganje sebi, da smo sami sebi zadosti, vse sorte bega /delo, šport, odvisnosti raznorazne/ v iskanje potrditve v okolju, v žrtviranje, depresiranje... celo v samodestrukcijo. Samo da lahko ohranjamo hrepenenje, upanje, da nas bodo nekoč starši sprejeli take kot smo. Ker, če se soočimo z njimi, se lahko zgodi, da nas ne sprejmejo, tega se pa bojimo na smrt.

 

Ampak, to soočenje je nujno potrebno, ne glede na izid, da stopimo naprej, k sebi. Ker potem veš, ker se ti potem ni treba več vrteti v krogu. Ker greš lahko naprej. Če dobimo odziv po katerem hrepenimo vsi, potem nas ni več strah in lahko začnemo preobražati vzorce. Če ne dobimo ustreznega odziva, če nas starši zavrnejo, boli. Boli neznosno. Ampak, iluzija je razbita. Otrok v nas se neha vračat k staršem, ker sedaj ve, da ne bo dobil tega, po čemer hrepeni. Lahko se obrne k sebi in začne v sebi iskat, prepoznavat in sebi dajat to, kar je pričakoval od staršev. Pot je dolga, naporna, ampak zanesljiva in, kar je najpomembneje, v tem primeru starši niso več ovira, ker, dokler se ne soočiš z njimi, je to pričakovanje njihove potrditve in vzorci, ki si jih od njih dobil kot otrok /da nisi dovolj dober tak kot si, da nisi vreden ljubezni/ tako pomembno, da tisto, kar v sebi najdeš, enostavno ni dovolj, ni dovolj pomembno zate.

 

Kaj pa, če starši niso več živi? V tem primeru je seveda nemogoče dobiti njihovo potrditev in ta pot do preobrazbe vzorcev toliko težja, ni pa nemogoča. Potrebno se je zavedati, da je soočenje še vedno nujno, vendar na drugačen način. Še vedno je potrebno prepoznati vsa občutja, ki smo jih doživeli kot otroci ob ravnanju staršev in jim jih povedati, izraziti /vso jezo, žalost, sram, tesnobo, zavrženost, strah. Recimo na pokopališču, v gozdu... nekje. Enkrat, dvakrat, velikokrat, tolikokrat, da ta se občutja izrazijo v vsej intenzivnosti, da ta občutja izzvenijo. Potem lahko stopimo naprej, osvobojeni primeža v preobražanje vzorcev in iskanje vrednosti v nas.

 

Tole je zelo pomembno. Ali se na tak način lahko osvobodimo primeža primarnih odnosov, če so starši še živi? Ali je dovolj, da nekje v samoti povemo, izrazimo vsa ta občutja, ne da bi jih povedali še živim staršem v obraz? Ne. Ker so starši še živi in otrok še vedno hrepeni po njihovem priznanju, še vedno upa.

 

Zato je tako pomembno, da se soočimo s starši, ko so še živi, da jim damo možnost, da končno postanejo to, kar bi morali biti ves čas. Starši. To soočenje je darilo ne le nam, ampak tudi staršem.

 

Zdej, a je to res tko nujno potrebno?

 

Če hočeš prit do sebe v polnosti in zaživet v harmoniji in spokoju ozdravljen, potem ja.

 

Da pa spremeniš svoje življenje v bolj znosno, prijetnejše, srečnejše kot doslej, pa to ni potrebno. Vzorci iz otroštva, iz primarne družine ti dejansko v polni meri dirigirajo živetje življenja v odrasli dobi z vsemi odnosi vred. To je ta tvoj življenski scenarij. Če prepoznaš moteče, boleče, konfliktne fragmente iz tega scenarija, ki ti povzročajo probleme v vsakdanjem življenju in odnosih /itak so življenje odnosi/, in če se zavedaš, da so odločitve, izbire vedenja tvoje in posledice tvojih odločitev /izbir/ tvoja odgovornost, potem jih lahko zamenjaš za taka vedenja, ki so manj boleča, manj konfliktna, manj stresna, bolj osrečujoča, pač primernejša. S tem si takoj lahko bistveno izboljšaš kvaliteto življenja. Vendar moraš vedeti, da vzroki ostajajo in v nezavedno zapečeni avtomatski odzivi pravtako in da se ti sprožijo vsakič, ampak res vsakič, ko podzavest prepozna znano situacijo. To pomeni, da se moraš vsakič znova zavestno odločati za drugačen odziv, izbrat drugačno, primernejšo obliko vedenja, kar pa ni enostavno in tudi ne vedno uspešno, če so vzorci /in njihovi vzroki/ zelo boleči in situacija dovolj konfliktna. V takih primerih prevlada afektivni odziv, to je podzavestni odziv. Ampak ok. Enim to zadostuje in čisto dobro funkcionirajo in živijo dovolj kvalitetno življenje.

 

Kot opažam pri tebi, so tvoji podzavestni odzivi na vzorce tako močni in konfliktne situacije tako izrazite, da jih z zavestnim izbiranjem drugačnih izbir ne moreš krotiti. In tega se zavedaš. Zato se boš slej ko prej morala soočiti z vzroki. S primarnim odnosom. Jaz ti še enkrat svetujem, da poiščeš dobrega družinskega terapevta. On ti bo pomagal na način, kot sem ti napisal v prejšnjem postu, ampak, Saša, pogum za soočenje in kasnejše korake, ki jih boš ti delala /ne on/ boš morala zbrati sama in tudi odločitev, da v to res greš, bo tvoja. Tako kot vsi koraki.

 

Pogumno Saša. Se da. Preverjeno.

 

[Sasha3]

morda ti bom enkrat povedala, kaj vse sem počela sama s seboj.

 

v glavnem, pogumna sem bila in obema staršema povedala, kaj sem pogrešala, brez obsojanja, sem želela samo, da me poslušata. ma ni šlo. oče je bil pa še posebno originalen.... je rekel, da bi lahko tudi odšel, ko je mama zanosila, a je ostal, ker je hotel dati omeni očeta in je ostal v družini... ko mi je to osvetlil, sem bila stara kakšne 20 let. od takrat se jaz ne pogovarjam več z njim o teh stvareh, kar imam povedati, povem sama sebi oz. na kak posreden način izrazim kaj sem potrebovala.... sebe sem zaščitila, ker pač ni sposoben biti tenkočuten. kaj čmo.

in še kaj bi lahk povedala. kdaj drugič.

[butl]

morda ti bom enkrat povedala, kaj vse sem počela sama s seboj.

 

v glavnem, pogumna sem bila in obema staršema povedala, kaj sem pogrešala, brez obsojanja, sem želela samo, da me poslušata. ma ni šlo. oče je bil pa še posebno originalen.... je rekel, da bi lahko tudi odšel, ko je mama zanosila, a je ostal, ker je hotel dati omeni očeta in je ostal v družini... ko mi je to osvetlil, sem bila stara kakšne 20 let. od takrat se jaz ne pogovarjam več z njim o teh stvareh, kar imam povedati, povem sama sebi oz. na kak posreden način izrazim kaj sem potrebovala.... sebe sem zaščitila, ker pač ni sposoben biti tenkočuten. kaj čmo.

in še kaj bi lahk povedala. kdaj drugič.

 

[Sasha3]

Pozdravljena Sasha

Temo sem prebrala malo na začetku, malo na koncu in vmes na hitro preletela. Za zdaj imam samo eno vprašanje, ki je že bilo postavljeno, odgovora pa nisem zasledila:

KJE JE OČE?? In koliko skupaj vzagajata? Sej kaj pogovarjata o vzgoji otrok?

 

 

Večino časa je bil prisoten samo fizično in še to so bile posebnosti, ko sva ga z (mlajšim) bratom videla. Kadar je kaj rekel je bilo najverjetneje razdiralnega učinka, ...

 

 

Oj Lili Mai, sem odgovorila tudi na veliko tiskano vprašanje, ravno tam, kjer nisi prebrala.

 

 

Ti pa lahko rečem nekaj, iz svojih izkušenj... moj oče se je tudi fizično raje umikal v svoje prostore, ker ni znal biti nerazdiralen... nekateri vedo, kaj nosijo v sebi, se zavedajo in se raje umaknejo, ker spremenili se ne bodo.

 

 

veš, butl, nekoč sem se morala posloviti od staršev. v sebi... to je bilo take oblike... da če sem hotela živeti, sta onadva morala umreti.