Kako se obnašat do najinih otrok?

[Marsa]

Sasha3- mogoče bi ti svetovala, da nimaš tako pogosto v mislih hčerinega Plutona na ASC, saj to precej vpliva na tvoj pogled, kadar imaš konflikt s hčero. Jemlji jo predvsem kot otroka, ki ti ne zna najbolje razložit, kadar se nesigurno počuti. Brez vnaprejšnih določanj zakaj in kako.

Hočem pa povedat, da z določenim zavedanjem o otrokovih lastnostih (ki se potrjujejo tudi v horoskopu), otroka samega apriori tretiramo na tak način. Ko da mu ne bi dali možnosti, da se je že kaj naučil oz. spremenil.

[butl]

Butl, vem, da nisi butl in vem da čutiš, da čutim, pa najraj ne bi čutla.

Tamala je moje bitje krasno, ob kateri pa kdaj pride na dan tudi moja temna plat. Nisem je še čist pozravla, ne. Ni ona nič kriva. V ekstremnih trenutkih pa popenim. Ne, je ne pretepam. Po plenici jo je dobila morda 2x. Glasna pa sem. To je moja šola. Njena bo pa podobna v kolikor ne uspem korenito sebe sprement.

 

Ne bit glasna takrat. To zmoreš. Saj si odrasla.

 

Vsakič, ko te ma, da bi popenla, pomisl:

 

"Ko sem bla jst v taki situaciji in tolk stara kt moja hčerka, kva bi moja mama morala nardit takrat, da bi se jst pomirila, da me ne bi blo več strah, da bi se počutila varno, sprejeto, slišano, ljubljeno. Kva je tist, kar sem si tko silno želela, pa tega nisem dobila od nje?"

 

Ko boš to v tisti situaciji ugotovila, boš tud vedla, kako ravnat s svojo hčerko v tisti situaciji in kva ona rab.

 

Pa še tole, čemur se izogibaš kt maček vreli kaši:

 

Svoje, ajd, vzorce a ne /tvoje vedenje zdej, strahovi, bolečine, samopodoba, zamere, travme, rane.../, si dobila v odnosu s svojimi starši. Te vzorce se najhitreje in najlažje zdravi skozi odnos /tko kt si jih skoz odnos tud dobila/. S kom? S svojim partnerjem /ker je on glih idealen za to/. Osredotočta se na vajin odnos. Skoz zdravljenje vajinega odnosa bosta ozdravila vsak pri sebi odnos s starši, obenem pa vajin odnos in odnos z vajinimi otroki.

 

Pogumno Saša

 

[mayan]

[silki]

Sasha3- mogoče bi ti svetovala, da nimaš tako pogosto v mislih hčerinega Plutona na ASC, saj to precej vpliva na tvoj pogled, kadar imaš konflikt s hčero. Jemlji jo predvsem kot otroka, ki ti ne zna najbolje razložit, kadar se nesigurno počuti. Brez vnaprejšnih določanj zakaj in kako.

Hočem pa povedat, da z določenim zavedanjem o otrokovih lastnostih (ki se potrjujejo tudi v horoskopu), otroka samega apriori tretiramo na tak način. Ko da mu ne bi dali možnosti, da se je že kaj naučil oz. spremenil.

 

Jp Sasha3,....pozabi na "pečat" plutona,...ko gledaš glej otroka,....samo otroka, svojega otroka,...in predvsem potrebuje varno zavetje materinega naročja,....pa čist vseeno kak "staf" prinese v to naročje,..in ko je s svojim stafom ali brez v naročju, predebatirajta blago, in predvsem mirno. Seveda smo si različni pa vendar,....tudi moj mlajši je tehtnica z točno konjujcijo plutona na ascedentu 0,05 stopinj, torej čista konj, z luno v scorpiji,...in potrebuje varno, mirno zavetje doma, mehko a trdno (NE trdo) roko,...meni kot dvojni scorpiji tudi z luno v ovnu je to, ko gledam danes 12 letnika uspelo,....tudi tebi bo,.....ampak, luna v ovnu ni izgovor, kaj pa morem za svojo vzkipljivost,.....nak, pozabi na horoskop otrok, tvoji so, ravno pravšnji taki, kot so....pa pozicije planetov gor al dol,...če že, potem glej svojega in delaj na "svojem horoskopu",.....hčera si te je izbrala za mamo,...že ve zakaj,...torej ti zaupa, da jo "odpelješ" v life,....kar pogumno bejba

[Sasha3]

Če ne bi bila na astrološkem forumu, sploh ne bi omenjala... planetov... bi govorila samo... mala je taka pa taka, jaz pa taka pa taka. Sem pisala v tem jeziku, ki ga jaz malčk razumem, eni pa bolj.

 

 

Butl, si ti že ata?

 

Silki, hvala za tvojo izkušnjo.

[erika žagar]

Ja, to mi kdaj tudi uspe.

In potem se zgodi...

Recimo, se igramo, smejimo, vse je ok, dobi pozornost, meje..itd. in kar naenkrat udari koga, ugrizne. Tudi mene. Ne znam biti vedno most ljubezni.

Preseneča me ta uničevalnost in zato sem iskala alternativno razumevanje.

 

Tnx in noč.

 

Most ljubezni ti ni treba vedno biti, kljub temu pa je treba odreagirati prisebno.

 

Tvoja hčerka je v obdobju preizkušanja lastnih mej in starši morate ob tem ostati čimbolj umirjeni, hkrati pa postavljati meje in se jih držati. Pretirani izpadi agresije kot jih omenjaš so lahko že posledica tvojega predhodnega neumirjenega odreagiranja, sploh v primeru, če se veliko ponavljajo. Tukaj je treba nujno delati na tem. Vem, da se vedno ne da biti umirjen, vendar pretirane reakcije staršev ob uveljavljanju volje triletnega otroka lahko vodijo v tako agresivno dinamiko. Najti pravo mero je težko. Otroka na vsak način v tem obdobju ne smemo zatreti, ker predstavlja iskanje mej in samouveljavljanje iskanje sebe in lastne identitete. Prva tri leta so najbolj ključna za razvoj osebnostne strukture. V tem obdobju se namreč izvrši temeljni primarni proces separacije in individualizacije.

 

Pri odnosi starš - otrok gre za več ravni: od ravni ustreznega "mehanicističnega" odreagiranja na ravni dražljaj - reakcija do globje ravni sozvočja med dušama. Tukaj lahko astrologija da kakšen koristen uvid. V življenja se na relacijah starš - otrok srečujemo različno kompatibilne duše in to predstavlja šolo za vse - za otroke in starše. Dobro se je poglobiti v naravo odnosa tudi z vidika prihoda novega otroka in pa z vidika odnosa med partnerjema.

 

Dobra astrološka analiza lahko v primeru odnosa starš - otrok, pokaže na morebitne napetosti med dušama, ki nekako nezavedno vplivajo na dinamiko odnosa. Dobro se je poglobiti v svoje nezavedne mehanizme v odnosu do otroka, jih ozavestiti, da se naredi čim manj škode otroku. Zavedaj se, da je tvoja hči še vedno otrok in da moraš ti biti kontejner za njene izpade in jih nevtralizirati, nikakor pa ne sme biti obratno.

 

Plutonska oseba rabi zelo senzibilno vendar trdno in odločno vzgojo. Takšne duše so lahko globokovidne in pronicljive v odnosih in zato lahko svojo moč začnejo zlorabljati. Njihova senzibilna, kompleksna in intenzivna narava jih lahko začne že v otroštvu intuitivno begati, saj "ne vedo kaj z njo". Senzibilno zavedanje starša, kako je takšen otrok v sebi lahko v resnici občutljiv in krhek zaradi te svoje kompleksnosti je tisto spoznanje, ki omogoči, da starš odreagira s polno ljubečim srcem odločno in trdno. Plutonski otrok sprejme omejitve, če začuti to ljubečo senzibilnost, ki je edina, ki zmore reflektirati njegovo lastno globoko naravo. Le preko tega zrcaljenja sebe v staršu, ki ga je sposoben začutit, bo tak otrok srečal sebe. In ko otrok v staršu sreča sebe, takrat tudi sebe najde in je pomirjen. V psihologiji rečemo temu selfobjektno reflektiranje. Plutonski otrok je torej zahtevnejši otrok, ker bolje kot drugi otroci vidi in sluti ozadje vsega manifestnega. Drugega bo sprejel za "gospodarja" zares šele, ko bo ta drugi znal "videti" njega. Šele tisti, ki ga kot vzgojitelj vidi, mu bo pri odraščanju lahko v pomoč in oporo, ki pa jo plutonski otrok zelo rabi. Če starš ne premore vsaj nekaj senzibilnosti, je to za plutonskega otroka lahko prava mora, ki lahko vodi tudi v uničevalnost. Tudi neprijetne reakcije starša (postavljanje mej, kaznovanje) bo otrok, ki ga je starš zmožen začutiti in reflektirati, lažje sprejel. Poznam ničkoliko primerov, ko odločne a ljubeče starše njihovi otroci spoštujejo (govorim o starejših otrocih), popustljive in razvajajoče starše pa njihovi otroci ne spoštujejo.

 

Vse dobro ti želim!

[nataly]

Erika -blazno se strinjam s tvojim zadnjim in predzadnjim stavkom. Dejstvo pač.

 

Hotla sem samo še pripomnit( pa da se po malem pokregam z vsemi na forumu), da se prej ali slej zgodi, da otroci reagirajo drugače, kot mi to ali pričakujemo ali želimo.

Fino je, da si čimprej pridemo na jasno, da deca ravnajo po svoje, neodvisno od naših želja in pričakovanj. Mene je starejša postavila na hladno pri petih letih, mlajša pa malo kasneje, samo tu si že nekih silnih utvar nisem delala.

Bogami, da ne pričakuješ od otroka, da bo v neznano odvedel še drugega otroka(ne...naša riba pa že ne...to je ziher kdo drug bi kriv..oz povod dal...ker naša riba pa je ja taka uboga in vodljiva....ma klinc. Glih naša riba je bila organizator. ) Ali pa res ne pričakuješ od otroka, da ti pri 13-tih jo policija domov pripelje, ker so pač med potjo malo tekmovali, kdo bo prej zadel šipo na bivšem vojaškem skladišču zadel. Sicer - so menda res samo gledale...ampak - to je jaz nisem učila. Zagotovo ne...ali pa da ti lani pove, da je ona tudi malo đojntala, ker so itak vsi, pa ji je slabo ratalo. Ziher je to nisem učila. Milijavžent procentno.

 

Sem pa se ponavadi v takšnih čudnih situacijah razjokala od nemoči verjetno, pa tudi razočaranja. In potem si pri sebi očitaš milijon stvari, katerih nisi opazil in samo tako.

In še nekaj - frendica uvedla blazno liberalno vzgojo, samo s pogovori in takšnimi fintami - naj omenim, da že blazno dolgo nisem bila tam na obisku in si nekak njunega obiska tudi ne želim. Froc total - brez mej. evo. Tak, da je treba zarisat meje. Če se ne sme pretepat mlajših od sebe, se jih ne sme. Kak naj otrok ve, da se tole ne sme, če mu nihče ne bo povedal.

[butl]

Butl, si ti že ata?

 

Ja. Dva fanta.

[erika žagar]

Erika -blazno se strinjam s tvojim zadnjim in predzadnjim stavkom. Dejstvo pač.

 

Hotla sem samo še pripomnit( pa da se po malem pokregam z vsemi na forumu), da se prej ali slej zgodi, da otroci reagirajo drugače, kot mi to ali pričakujemo ali želimo.

Fino je, da si čimprej pridemo na jasno, da deca ravnajo po svoje, neodvisno od naših želja in pričakovanj. Mene je starejša postavila na hladno pri petih letih, mlajša pa malo kasneje, samo tu si že nekih silnih utvar nisem delala.

Bogami, da ne pričakuješ od otroka, da bo v neznano odvedel še drugega otroka(ne...naša riba pa že ne...to je ziher kdo drug bi kriv..oz povod dal...ker naša riba pa je ja taka uboga in vodljiva....ma klinc. Glih naša riba je bila organizator. ) Ali pa res ne pričakuješ od otroka, da ti pri 13-tih jo policija domov pripelje, ker so pač med potjo malo tekmovali, kdo bo prej zadel šipo na bivšem vojaškem skladišču zadel. Sicer - so menda res samo gledale...ampak - to je jaz nisem učila. Zagotovo ne...ali pa da ti lani pove, da je ona tudi malo đojntala, ker so itak vsi, pa ji je slabo ratalo. Ziher je to nisem učila. Milijavžent procentno.

 

Sem pa se ponavadi v takšnih čudnih situacijah razjokala od nemoči verjetno, pa tudi razočaranja. In potem si pri sebi očitaš milijon stvari, katerih nisi opazil in samo tako.

In še nekaj - frendica uvedla blazno liberalno vzgojo, samo s pogovori in takšnimi fintami - naj omenim, da že blazno dolgo nisem bila tam na obisku in si nekak njunega obiska tudi ne želim. Froc total - brez mej. evo. Tak, da je treba zarisat meje. Če se ne sme pretepat mlajših od sebe, se jih ne sme. Kak naj otrok ve, da se tole ne sme, če mu nihče ne bo povedal.

 

Seveda otroci odreagirajo mnogokrat po svoje in ne kot pričakujemo, saj so samosvoje duše z lastno zgodovino in nikakor ne nenapisan list papirja. Glede tega je koristna zdrava mera ravnodušnosti do otroka in do neke mere tudi občutek, da nismo v celoti odgovorni za otroka. Tudi pretirana navezanost na otroka ni zdrava, saj lahko vodi v raznorazno patologijo. Kdor se kljub kolikor toliko ustrezni vzgoji pretirano krivi in obremenjuje v zvezi z lastnim otrokom naj se raje vpraša odkod te želje in predstave o otroku. To govorim na splošno in ne leti nate - nataly

 

Rada bi napisala še nekaj v zvezi z vzgojo, čeprav je tole astrološki forum:

 

Glede avtoritete: Kdor je v svoji poziciji do otroka - pri postavljanju mej in sicer gotov in sproščen, tak se za svojo avtoriteto tudi ne boji. Ker se za avtoriteto ne boji je v postavljanju mej fleksibilen, nerigiden, prilagodljiv, ima občutek. Vsaj toliko pomembno vlogo, če ne pomembnejšo kot znanje, ima pri učinkoviti vzgoji intiutivni filing; zato je dandanes toliko staršev glede vzgoje zmedenih, kljub poplavi vzgojnih priročnikov, delavnic, predavanj ipd. Prava ironija je, da je dandanes mogoče postati "strokovnjak za vzgojo" kar preprosto preko študija znanstvene vede - pedagogike. Vzgoja je namreč bolj umetnost kot pa znanost. Do te umetnosti pa se da priti v precejšnji meri z zadostno kilometrino - torej preko izkušenj z vzgajanjem.

 

Glede ustreznega pristopa do otroka: Vsak otrok je drugačen in določen pristop, ki je za nekoga učinkovit, je za drugega lahko poguben. Tukaj naučeno znanje iz knjig marsikdaj odpove, saj je ustrezno idividualiziran pristop do otroka odvisen predvsem od zmožnosti uglaševanja z otrokom, kar pa je predvsem stvar senzibilnosti in modrosti. Astrologija tukaj lahko precej pomaga, če astrolog uspe ustrezno verbalizirati videno iz horoskopa. Analize horoskopov otrok so zato lahko koristne - tudi ob pogoju, če jih kombiniramo z zmožnostjo čutenja otroka. Karta, kot sem že tolikokrat dejala, ni eksakten predikator življenjskih pozicij in dogodkov, pač pa kaže predvsem prirojene tendence reagiranja in pristopa do življenja. Koristna je zato, ker iz nje lahko vidimo notranje dinamske predelave s katerimi se sooča otrok in odrasli v življenju. Da dam primer, če bomo z enakimi pravili in mejami obremenili izrazito saturnskega otroka in pa izrazito neptunskega ali uranskega, lahko v prevem primeru naredimo veliko škodo, v drugem pa korist. Saturnski otrok je že tako ali tako v sebi poln pravil in zavor, neptunskemu ali uranskemu pa to manjka. To je seveda samo zelo pavšalen in poenostavljen primer.

 

Glede mej: Meje so nujno potrebne za izgradnjo ego strukture, ki pa je nujno potrebni adaptivni faktor v soočanju z okoljem. Če nimamo izgrajenih prilagoditvenih ego funkcij, v okolju in življenju je moremo funkcionirati. Seveda pa morajo biti te meje v pravi meri. To pomeni, sa otrok nujno potrebuje pravo mero frustracije za svoj razvoj. Včasih ko so bile meje preveč stroge in rigidne, smo imeli ljudi z nevrotično patologijo. Ti se so počutili zavrte in polne krivde. Danes ni več tako. Pomanjkanje časa za otroke in pomanjkanje pravih mej (sindrom sodobne družbe in sindrom razvajenih otrok) se kaže v povečani stopnji ljudi z mejnimi osebnostnimi motnjami, kjer gre za neizgrajen ego. Te motnje so še hujše od nevrotičnih, saj so dosti težje "ozdravljive".

 

Lp

[butl]

Vsaj toliko pomembno vlogo, če ne pomembnejšo kot znanje, ima pri učinkoviti vzgoji intiutivni filing; zato je dandanes toliko staršev glede vzgoje zmedenih, kljub poplavi vzgojnih priročnikov, delavnic, predavanj ipd. Prava ironija je, da je dandanes mogoče postati "strokovnjak za vzgojo" kar preprosto preko študija znanstvene vede - pedagogike. Vzgoja je namreč bolj umetnost kot pa znanost. Do te umetnosti pa se da priti v precejšnji meri z zadostno kilometrino - torej preko izkušenj z vzgajanjem.

Lp

 

O Erika

 

A lahko tole mal razložiš. Tud s kakšnim primerom prosim. Konkretnim. Ker jst mal rdeče oči dobim, ko mi začne en z intuicijo /sploh kakšna mama/ pred nosom mahat, ne bi pa rad kterga na roge nataknu, ker lahko da enak mislva, uporabljava pa drug jezik.

 

Hvala.

 

[Marsa]

Erika, zelo dobro si napisala, povsem se strinjam (s prvim psotom, nisem citirala, ker je dolg in na isti strani, drugega pa nisem -se- prebrala).

 

Butl, s tabo pa se ne strinjam okol intuicije oz. menim da seveda jo mama naj kar uposteva, vcas pa celo jo mora!

mama je mama (tud in ravno zato), oce pa oce.

 

Intuicija ni neko blodenje in vrazevernost ali vse slutnje, ki so pravzaprav izvirajoce iz strahu, lastnih vzorcev itd.

Ce govorimo o pravi, cisti (materinski) intuiciji, je ta lohk kljucnega pomena!

(intuicija je tudi nekaksna notranja logika oz. povzemanje signalov za stvari, ki so malo *onstran*, *med* in *ob*.

Primer: vidis 15 000 soncnih zahodov in slik neba. vse um belezi. tako ne rabis bit spet tak znalac in intuitivni bralec vremena in stanja na nebu, da ti notranja neka logika da odgovor, kaksno bo morda vreme... in podobno)...

mama je z otrokom praviloma najvec, pozna in zazna vse njegove vzgibe, saj je z njim tudi fizicno najbolj povezana....

[butl]

Erika, zelo dobro si napisala, povsem se strinjam (s prvim psotom, nisem citirala, ker je dolg in na isti strani, drugega pa nisem -se- prebrala).

 

(intuicija je tudi nekaksna notranja logika oz. povzemanje signalov za stvari, ki so malo *onstran*, *med* in *ob*.

Primer: vidis 15 000 soncnih zahodov in slik neba. vse um belezi. tako ne rabis bit spet tak znalac in intuitivni bralec vremena in stanja na nebu, da ti notranja neka logika da odgovor, kaksno bo morda vreme... in podobno)...

mama je z otrokom praviloma najvec, pozna in zazna vse njegove vzgibe, saj je z njim tudi fizicno najbolj povezana....

 

Glih o tem govorim, Marsa. Če je intuicija tole, kar si dala za primer, potem je intuicija skupek izkušenj plus mal predvidevanja, sklepanja, ekstrapolacije /tud na nezavednem gotov/. In jst mislm, da intuicija to je. In ko si rečeš "čutm, da je tko prou", je ta čutm rezultat tega. In je lahko slab, če so izkušnje, ki ga pogojujejo, slabe.

 

In k ena reče bodoči mamici "ko bo pršu otrok, boš že vedla, boš že čutla, kaj otrok rab", zna bit to velka jeba. Ker če se bo bodoča mamica zanašala samo na svoj občutek, bo delala tko kt so delal z njo. Ker to so njene edine izkušnje, ker je to edino, kar ve in zna. Če so te izkušnje dobre, bo tud ona delala dobro, če pa niso, pa ne bo.

 

Zato je znanje in vedenje tako pomembno. Da lahko primerja, če že druzga ne. Prav Erika, da se do umetnosti vzgoje pride s kilometrino. Aha. Samo. S čigavo? A s svojo? Če s svojo, kva je pol s tistimi otroci, ki so bli poligon za nabiranje kilometrine in vse kikse, ki so se dogajal, da je do kilometrine sploh prišlo? Če pa s tujo, kva ta tuja kilometrina je? Znanje.

 

[Marsa]

res je, se strinjam.

 

(sem komentirala sam to okol intuicije, nisem pa brala na kaj se je nanasalo oz. morda sem vzela iz kontexta)

 

ja, mas prav? odkod to znanje? oz. kaj je pa poligon?

sam... glih pol se pa hocs nocs mors zanasat spet na intuicijo, torej *notranje vedenje*.

je pa res, kot pravis, da je pac pol na podlagi vzorcev pac spet oz. ne mormo bit cist ziher vedno, kaj je 'nase' sploh.

[butl]

odkod to znanje? oz. kaj je pa poligon?

sam... glih pol se pa hocs nocs mors zanasat spet na intuicijo, torej *notranje vedenje*.

je pa res, kot pravis, da je pac pol na podlagi vzorcev pac spet oz. ne mormo bit cist ziher vedno, kaj je 'nase' sploh.

 

Znanje so izkušnje, ugotovitve tistih, ki so dal že to skoz, ugotovitve tistih, ki se s tem poklicno ukvarjajo, svoje ugotovitve, povratne informacije...v kakršnikoli obliki /knjige, pogovori.../.

 

Jst mislm, da je vzgoja enga otroka v zdravo, samostojno, odgovorno odraslo osebo /kar starševstvo je/, preveč kompleksno in odgovorno poslanstvo, da bi se lahko zanašal samo na tiste izkušnje /znanje/, ki sem jih dobil sam kt otrok v tem procesu.

 

Najmanj, kar lahko nardim, če sem se odloču bit starš, je, da se pozanimam, kaj pravjo tisti, ki so to že dal skoz in ki se s tem ukvarjajo poklicno in da prevetrim tist, kar sem dobil od svojih staršev. In mislm, da ni dobr, če na vse ugotovitve drugih samo zamahnem z roko češ, ma dej, pojma nimajo, jst najblj vem, sej sem al pa bom mama /oče/.

 

[Sasha3]

V vrtcu

Ne, nisem mama, nikol ne bom.

 

 

No, ko boš imela osebno izkušnjo, ti bom pa prisluhnila, ker mene zanimajo izkušnje staršev. Imam prijateljico ki je tooootalno toootalno potrpežljiva. Ampak njen sine jo je pripravil do tega, da je požvinila, ga ustrahovala, kot praviš, kaznovala. V vrtcu je pa vzgojiteljica drugače, kot mama. KEr kot starš imaš ozadje in podzavest direkt na otroka.

[Sasha3]

Most ljubezni ti ni treba vedno biti, kljub temu pa je treba odreagirati prisebno.

 

 

Dobra astrološka analiza

Plutonska oseba

Vse dobro ti želim!

 

Hvala.

[Sasha3]

Znanje so izkušnje, ugotovitve tistih, ki so dal že to skoz, ugotovitve tistih, ki se s tem poklicno ukvarjajo, svoje ugotovitve, povratne informacije...v kakršnikoli obliki /knjige, pogovori.../.

 

 

 

Seveda. Znanje, informacija pomaga. ČE govorim zase, ko sem v dobri koži, znam uporabljat znanje, pa tudi intuitivno kaj razumem.

Noben nima olajševalne okoliščine, kot je njegova primarna družina. Življenje pa kaže, da ima ravno to veliko težo. Celo v vzgoji izobraženi ljudje imajo svoje meje v izvajanju tam, kjer imajo vrzeli.

 

Ko uspem do svojih otrok biti okej, zdravim tudi sebe.

Uvid z astrološkega vidika je pa še korak globlje.

[erika žagar]

O Erika

 

A lahko tole mal razložiš. Tud s kakšnim primerom prosim. Konkretnim. Ker jst mal rdeče oči dobim, ko mi začne en z intuicijo /sploh kakšna mama/ pred nosom mahat, ne bi pa rad kterga na roge nataknu, ker lahko da enak mislva, uporabljava pa drug jezik.

 

Hvala.

 

 

V zvezi z intuitivnim pristopom k vzgoji mislim predvsem na sposobnost uglaševanja z otrokom, ki pa je onkraj zgolj »mehanicističnega« znanja in raznoraznih pravil. Znanje se seveda z intuicijo povezuje – drug drugega obogatita in nobeden brez drugega zares ne funkcionira.

 

Intuitivna uglašenost z otrokom omogoča HITRE pravilne in smiselne reakcije na otrokovo vedenje. Pri tem gre za to, da PREPROSTO VEŠ kako ravnati in to BREZ PRETIRANEGA RAZMIŠLJANJA. Uglašenost pomeni, da na otrokovo vedenje odreagiraš tako, da zmoreš nevtralizirati neuravnotežene energije pri otroku ter jih pomagaš usmerjati in smiselno oblikovati. Z ustrezno predelanimi energijami se otrok nadalje identificira oz. te vsebine, ki mu jih ponudiš nazaj ponotranja. Uglašenost tudi pomeni, da si zmožen otroku zrcaliti njegov jaz, njegovo bistvo. Ko otrok v staršu najde sebe, najde sebe. Za to pa je potrebno znati otroka čutiti. Uglašenost še pomeni sposobnost zaznavanja individualnih potreb in lastnosti vsakega posameznega otroka in sposobnost prilagojenega reagiranja tem značilnostim.

 

Preko uglašenosti – zrcaljenja otrok gradi sebe (self koncept) in lastno samospoštovanje. Vse kar je preko drugega odzrcaljeno (vsako dejanje, poskus, reakcija…) je vgrajeno nazaj v strukturo osebnosti – torej ponotranjeno. Brez drugega ni mene in brez okolja ni posamične entitete.

 

Uglašenost je odvisna od več dejavnikov:

- od kompatibilnosti in sorodnosti med dušama

- od sposobnosti starša, da fleksibilno odreagira (od njegove osebnostne širine); da ni prilagojen samo na eno »sorto« otrok, ampak na različne »sorte« otrok

- od osebnostne urejenosti in duhovne zrelosti starša

- od odprtosti in sprejemljivosti duše otroka

 

Če dam konkretne primere: Mati, ki je intuitivno dobro uglašena s svojim otrokom, bo kljub temu, da ji učiteljica (katere pristop do otrok je problematičen) zatrjuje, da je z njenim otrokom ne vem kaj vse narobe, še vedno trdno prepričana, da glavni problem ni v njenem otroku. Oče, ki je dobro intuitivno uglašen z svojim otrokom bo navkljub vsem novodobnim idealističnim pogledom na vzgojo brez večje krivde, oz. v prepričanju, da dela prav, nahrulil, odvlekel ali lopnil po riti svojega šestletnika, ki mu je že zdavnaj zrasel čez glavo. Učiteljica, ki je dobro uglašena na razvajenega učenca 9. razreda, ki neprestano zamuja k pouku, ga bo gotova vase nekega dne pustila pred vrati učilnice (čeprav je to zakonsko prepovedano), saj ta otrok takšno lekcijo preprosto rabi. Učitelj, ki je dobro uglašen z zelo sramežljivim otrokom 3. razreda ga ne bo silil, da mora na vsak način govorno nastopati pred celim razredom, čeprav tako zahteva protokol učnega načrta.

 

Glede uglašenosti še to: matere verjetno lažje pristopajo bolj intuitivno k vzgoji, zaradi svoje bolj ženske narave in tudi za to, ker so one tiste, ki so v simbiotični navezavi z otrokom v prvem letu starosti (razen če ne zapustijo otroka). Vloga očeta pa postane zelo pomembna v procesu separacije in individualizacije.

 

Še to: Vsi manj prijetni korektivni vzgojni prijemi nikoli ne smejo služiti kakršnikoli degradaciji otrokove osebnosti, pač pa zgolj označevanju njegovega vedenja. Tukaj je lahko zelo v pomoč znanje iz knjig. OTROKE JE TREBA SPOŠTOVATI! KAKOR TUDI SEBE.

 

Kdor zmore v otrokovih očeh videti njegovo bistvo, je na dobri poti, da bo dober vzgojitelj.

 

Na ravni duš so otroci z nami odraslimi popolnoma enakovredni.

 

Lp

[Marsa]

jp tud jaz.

[Aliana]

:palec:

(nimam kaj drugega dodajat )

[butl]

Erika, zelo dober post.

 

Zelo fajn si opisala, kaj intuitivna uglašenost z otrokom je. Sploh si vse zelo dobr napisala in se čist strinjam z napisanim.

 

Ampak. Tole pa moram pokomentirat in se nanaša tud na vse ostalo v tvojem postu.

 

Glede uglašenosti še to: matere verjetno lažje pristopajo bolj intuitivno k vzgoji, zaradi svoje bolj ženske narave in tudi za to, ker so one tiste, ki so v simbiotični navezavi z otrokom v prvem letu starosti (razen če ne zapustijo otroka). Vloga očeta pa postane zelo pomembna v procesu separacije in individualizacije.

 

Lp

 

Že kuj ob rojstvu, pa seveda tud pol /ti temu praviš simbiotična faza a ne, mislm, prvo leto/, se bo mama, ki je mela kt dojenček dobre izkušnje, čist naravno in spontano, se prav, intuitivno, uskladila z dojenčkovimi občutki. Ne bo ji treba posebej razmišljat o tem, čutila bo, a je otroku ustregla al počne nekej, kar mu ni všeč. Pa ne gre le za tiste fizične potrebe /hrana, previjanje, spanje, pa tko/, ampak tud za čustveno sozvočje. Dobr uglašena mama uživa v tem. Drug drugmu zreta v oči, otrok se nasmehne, namrdne, debel pogleda, mami pa odgovori tko, da skuša ponovit njegov izraz. Tamal začeblja, mami glih tko. To je zlo pomembna faza otrokovga razvoja. V tej igri otrok zaznava čustveno podporo in se navezuje na mamo, po drug stran pa spoznava, da z njo ni eno, ker se ona ne more čist enak odzvat a ne.

 

Kar je pomembno, je pa tole. Da bi se mama lahko tko odzivala otroku, se mora vrniti v svoje lastno tko zgodnje obdobje in podoživljat občutke iz tega cajta /se pootročit na nivo njenega dojenčka in podoživet občutke iz tistga cajta/.

 

Kaj pa, če so z njo kot dojenčico zlo slabo ravnali?

 

Prizadel jo bo vsak poskus podoživljanja tistih občutkov /podzavestno, da se zastopva/. Tej čustveni stiski bo ušla tko, da se ne bo vračala v to obdobje otroštva, ampak, to pa tud pomen, da se ne bo mogla vživet otroka in vzpostavit tesnega stika z njim. Če mama ne more odgovarjat al pa ne ve, da bi morala, je lahko za otroka tko boleče, da prekine poskuse s svoje strani in se vda, mami se počut, kva vem, zavrženo in je še težje odzivna na otroka. V najhujših primerih, ko se otrok vda, preneha s poskusi in prekine stik, se obrne od sveta in zanika njegov obstoj /vsaj tisti del, ki mu povzroča bolečino in stiske. Najbolj skrajni primeri neuglašenih otrok imajo vedenje, podobno avtističnemu.

 

Evo, obakrat se mama odziva po intuiciju, po notranjem vzgibu. V prvem je fajn, v drugem pa lahko clo katastrofa. Pa otrok še ni star niti en let.

 

Zato jst skoz zagovarjam, da ni dost, da se mama zanaša le na intuicijo.

 

Ti si opisala starše, ki poznajo dinamiko razvoja otroka, ki so al mel zlo dobre starše al pa so predelal in pocajtal svoje rane in travme iz otroštva /vzgojne kikse svojih staršev/ in vse tist, kar spada zraven, obenem pa imajo velik znanja. Skratka, opisala si dobre starše /idealnih itak ni/.

 

Jst pa to nonstop zagovarjam. Da bi moral bodoči starš nardit čimveč, da k bo starš, da bo dobr starš /vse tist, kar si napisala ti/. Če pa starš že je, da bo čimprej dobr starš.

 

[Sasha3]

Ja. Dva fanta.

 

 

Kul. Koliko ur na dan pa si znjima SAM?

 

Ce si manj kot 8 ur vsak dan, se slisiva cez cas, vmes te vabim, en teden treniraj. Po tem te pa nekaj vprašam, ok?

[butl]

Kul. Koliko ur na dan pa si znjima SAM?

 

Ce si manj kot 8 ur vsak dan, se slisiva cez cas, vmes te vabim, en teden treniraj. Po tem te pa nekaj vprašam, ok?

 

 

Nisem 8 ur na dan z njima /fizično/.

 

 

Še dobr. Ker bi blo nekej narobe.

Mal stara sta že. En 25, en pa 29 let.

 

Se pa še spomnim, no, mislm. /še pomnite tovariši/.

 

 

Tko da ti kr prašej. /grem po bilobil tacajt/

 

[Guest Mineja]

Najmanj, kar lahko nardim, če sem se odloču bit starš, je, da se pozanimam, kaj pravjo tisti, ki so to že dal skoz in ki se s tem ukvarjajo poklicno in da prevetrim tist, kar sem dobil od svojih staršev. In mislm, da ni dobr, če na vse ugotovitve drugih samo zamahnem z roko češ, ma dej, pojma nimajo, jst najblj vem, sej sem al pa bom mama /oče/.

 

Uau!

 

Sej če pomisliš... zakaj se starejši ljudje težje učijo kot mlajši-ker izhajajo večinoma iz predpostavk, da že kr vse vedo.

Uau..in zdaj se mi je posvetilo kaj moraš naredit za uspešno učenje.. Pustiš si bit neveden in skromen pa je!

[erika žagar]

Erika, zelo dober post.

 

Zelo fajn si opisala, kaj intuitivna uglašenost z otrokom je. Sploh si vse zelo dobr napisala in se čist strinjam z napisanim.

 

Ampak. Tole pa moram pokomentirat in se nanaša tud na vse ostalo v tvojem postu.

 

 

 

Že kuj ob rojstvu, pa seveda tud pol /ti temu praviš simbiotična faza a ne, mislm, prvo leto/, se bo mama, ki je mela kt dojenček dobre izkušnje, čist naravno in spontano, se prav, intuitivno, uskladila z dojenčkovimi občutki. Ne bo ji treba posebej razmišljat o tem, čutila bo, a je otroku ustregla al počne nekej, kar mu ni všeč. Pa ne gre le za tiste fizične potrebe /hrana, previjanje, spanje, pa tko/, ampak tud za čustveno sozvočje. Dobr uglašena mama uživa v tem. Drug drugmu zreta v oči, otrok se nasmehne, namrdne, debel pogleda, mami pa odgovori tko, da skuša ponovit njegov izraz. Tamal začeblja, mami glih tko. To je zlo pomembna faza otrokovga razvoja. V tej igri otrok zaznava čustveno podporo in se navezuje na mamo, po drug stran pa spoznava, da z njo ni eno, ker se ona ne more čist enak odzvat a ne.

 

Kar je pomembno, je pa tole. Da bi se mama lahko tko odzivala otroku, se mora vrniti v svoje lastno tko zgodnje obdobje in podoživljat občutke iz tega cajta /se pootročit na nivo njenega dojenčka in podoživet občutke iz tistga cajta/.

 

Kaj pa, če so z njo kot dojenčico zlo slabo ravnali?

 

Prizadel jo bo vsak poskus podoživljanja tistih občutkov /podzavestno, da se zastopva/. Tej čustveni stiski bo ušla tko, da se ne bo vračala v to obdobje otroštva, ampak, to pa tud pomen, da se ne bo mogla vživet otroka in vzpostavit tesnega stika z njim. Če mama ne more odgovarjat al pa ne ve, da bi morala, je lahko za otroka tko boleče, da prekine poskuse s svoje strani in se vda, mami se počut, kva vem, zavrženo in je še težje odzivna na otroka. V najhujših primerih, ko se otrok vda, preneha s poskusi in prekine stik, se obrne od sveta in zanika njegov obstoj /vsaj tisti del, ki mu povzroča bolečino in stiske. Najbolj skrajni primeri neuglašenih otrok imajo vedenje, podobno avtističnemu.

 

Evo, obakrat se mama odziva po intuiciju, po notranjem vzgibu. V prvem je fajn, v drugem pa lahko clo katastrofa. Pa otrok še ni star niti en let.

 

Zato jst skoz zagovarjam, da ni dost, da se mama zanaša le na intuicijo.

 

Ti si opisala starše, ki poznajo dinamiko razvoja otroka, ki so al mel zlo dobre starše al pa so predelal in pocajtal svoje rane in travme iz otroštva /vzgojne kikse svojih staršev/ in vse tist, kar spada zraven, obenem pa imajo velik znanja. Skratka, opisala si dobre starše /idealnih itak ni/.

 

Jst pa to nonstop zagovarjam. Da bi moral bodoči starš nardit čimveč, da k bo starš, da bo dobr starš /vse tist, kar si napisala ti/. Če pa starš že je, da bo čimprej dobr starš.

 

 

Hvala vsem za pohvalo.

 

Butl imaš čisto prav.

 

Tukaj gre tudi za vprašanje kaj smatramo pod intuicijo. Jaz sem jo razlagala v smislu pozitivnega delovanja. Seveda pa je vsakršna intuicija podvržena tudi določenim distorzijam, če se tako izrazim.

 

Vsekakor ni zadost, da se starš zanaša samo na intuicijo, zato sem tudi napisala, da znanje in intuicija dobro funkcionirata samo drug z drugim.