Kako se obnašat do najinih otrok?

[lunca]

Uau..in zdaj se mi je posvetilo kaj moraš naredit za uspešno učenje.. Pustiš si bit neveden in skromen pa je!

 

Se strinjam, to je naraven zakon, al pe če hočte po Kojcu. Manj se trudiš in uporabljaš svoj EGO, bolj se stvari razrešujejo v smeri željenega.

[Tjazy]

[ Manj se trudiš in uporabljaš svoj EGO, bolj se stvari razrešujejo v smeri željenega.

 

 

Ja samo cigavega zeljenega..

 

Zeli si itak EGO.. torej clovk kao naj ne bi imel lastnih zelja.. kar pomeni cisto predajo vesolju torej se izpolnjujejo vesoljne zelje oz nacrt. Kar pa potem itak ni vec problem, ker ko ni vec lastnih zelj sploh ne opazis da kej ne gre po tvojih zeljah.

 

Ko gres mim ego-ja in uma.. kar je mogoce mozno samo v prebliskih.. imas priloznost videti.. da si itak ze skoz usklajen z vesoljnimi zeljami.. samo da tega ne ves.. zaradi pogojenosti uma.

 

mogoce imas vec od tega.. ce si zapomnis filinge prebliskov kot pa tiste.. ki so vecino casa na povrsju.

 

Sem pa vceri 'slucajno' prebral eno dobro misel. 'Ne jemlji svojih misli, preveč resno!' Brez veze so..

 

med eno mislijo in drugo.. je dolocen cas.. sicer zelo kratek.. ampak JE!. Baje je smiselnejsi od misli.

 

Ampak tega nism jst napisal.. to so samo moje misli.. :)

[lunca]

Ja samo cigavega zeljenega..

 

Zeli si itak EGO.. torej clovk kao naj ne bi imel lastnih zelja.

 

Ponavadi je tko, človek si želi, EGO pa mu pri tem ponagaja tako, da se zaletava v tej smeri , in ruši tisto željeno. To pomeni, če se človek preveč trudi, pomeni, da je prepričanje, da se bo to zgodilo na kontra strani, zato se želje umikajo, namesto, da bi se izpolnjevale. Tista ravnodušnost in prepričanost, da se bo želja zgodila, prinese realizacijo.

Vse to lahko opažate na ogromno primerih pri zdravju, denarju ali ljubezni. Kar pomisli Tjazy, če se nekdo preveč trudi okrog ljubljene osebe, se mu ta izmika, pri tistih, kjer ti je popolnoma vseeno, kako izpadeš, pa te enostavno hočejo pretrgat.

[Tjazy]

Ja, tole je res!

[Sasha3]

 

Nisem 8 ur na dan z njima /fizično/.

 

 

Še dobr. Ker bi blo nekej narobe.

Mal stara sta že. En 25, en pa 29 let.

 

Se pa še spomnim, no, mislm. /še pomnite tovariši/.

 

 

Tko da ti kr prašej. /grem po bilobil tacajt/

 

 

 

Ah , ne morem te prašat, ker je že mimo.

No, hotla sem ti povedat, da če si preveč ur z nekom, v tem primeru otrokom, se odvijajo stvari drgač in ni izključeno, da bi se tudi ti srečal s kakimi podzavestnimi silami, ki ti niso v ponos. In bi lahko v vsakdanu, kot se dogaja meni, pozabil na sebe in na otrokovo krasno naravo.

MEni se recimo dogaja, da šele ko odidem od doma za nekaj časa, recimo grem v trgovino, ko se vrnem, opazim, kako veliki so že tej moji otročki . Neverjetno.

 

Trudim se zato toliko bolj vzpostavljat eno prijazno navzočnost, ampak sem precej prkrajšana za sebe in sem sitna. To je trenutna situacija in upam, da bo kmalu bolje.

 

A ti pa že bilobil jemleš?

[Sasha3]

Preko uglašenosti – zrcaljenja otrok gradi sebe (self koncept) in lastno samospoštovanje. Vse kar je preko drugega odzrcaljeno (vsako dejanje, poskus, reakcija…) je vgrajeno nazaj v strukturo osebnosti – torej ponotranjeno.

 

Krasno!

 

 

Tamala mi nudi popravni izpit. Ko pri igri opazim, da je vgradila kako mojo grdo reakcijo, se ji priključim in ji rečem... cca: "a ne, mami se je včeri tko grdo držala, pa ti niblo fajn... " To še NI popravni izpit.

Ampak to, da me njeno igranje lopne po glavi, kaj je že skor ponotranjila in naslednjič se zadržim.

 

Rada bi povedala še nekaj za kar sem zadovoljna, da NE POČNEM... me zanimajo vaše izkušnje, ker otrokom pušča posledice marsikaj. Čemu se izogibate pri stiku , odnosu z otrokom?

 

Zeeelo se trudim ne vnašat manipulacij. Recimo tašča zelo rada uporablja zbujanje občutka krivde... če mala noče recimo spit soka, ki ji ga pripravi stara mama, ji ta reče.... "bom jokala"

 

Pa strašim je ne... v stilu "če ne boš pridna, bo prišel bla bla policaj, kuža, baubau"

 

Pa mule ne držim. Tamala me po kakem mojemu jeznoritem regairanju pogleda in reče "mami si še jezna?"

Ne, ne, mami ni več jezna. je šlo mimo.

Če mala reče pusti me pri miru, jo pustim pri miru.

 

Nikoli ji ne rečem, da je ne bi imela rada, če nekaj počne... to velikokrat slišim od mamic.... "mami nima rada take pa take xy".. celo od vzgojiteljice sem to slišala.

 

No, še kaj bi bilo.

 

Najbolj pa mi je uganka, ker mi očitno to ni ravno naravno stanje, biti samo prisotna in vzpostavit stik, brez kakega animiranja. Se mi zdi, kot da moram nekaj počet... veste o čem govorim?

Biti samo zraven.....

To je podobno kot... pustiti stvari, da so, tako kot so....

 

In truditi se ni ravno fajn, ampak, če nimaš tega v sebi, ne veš - no, jaz ne vem, kako naj.

Prepuščanja se šele učim.

[butl]

No, hotla sem ti povedat, da če si preveč ur z nekom, v tem primeru otrokom, se odvijajo stvari drgač in ni izključeno, da bi se tudi ti srečal s kakimi podzavestnimi silami, ki ti niso v ponos. In bi lahko v vsakdanu, kot se dogaja meni, pozabil na sebe in na otrokovo krasno naravo.

 

O seveda se je dogajal marsikaj. Še kako sem se srečeval s podzavestnimi silami, ki mi niso ble al pa mi niso v ponos, kot ti temu praviš. Pomembno pa je, da sem bil čimbolj pozoren nanje, tko da sem jih čimprej zaznal in poskušal v kali zatret reakcije, ki bi ble škodljive za otroka, obenem sem pa poskušal ugotovit, od kod te sile izvirajo in kaj se da narest, da bi jih preobrazu v kej bolj prijetnega. Od začetka sem mel dost problemov s tem, pol je blo pa skoz lažje. Ta pozornost in zavedanje sta postajala del mene, tko, da me na koncu nista zapustila tud ob kriznih situacijah, ko podzavest udari s polno silo. Je pa tud res, da sem se pa zlo zgodaj potrudu, da se nisem smilu sam seb; češ, jebiga, kva pa morem, tak sem, to je močnejše od mene, ne morem se zadržat.

 

Ker ta samosmiljenje al pa žrtviranje /bogi jst, ker sem mel tako otroštvo, nč ne morem, drugi so krivi...pa tko/ je pri vzgoji težka jeba za otroka. K si v slabi koži, ko je situacija stresna in neobvladljiva, takrat udarjo vsi peklenščki iz podzavesti in odreagiraš kt avtomat, naučeno, tko, kt so delal s teboj, destruktivno za otroka in odnos. K si pa v dobri koži, ko je situacija obvladljiva, se pa opravičuješ, se obtožuješ al pa obtožuješ druge /starše ponavad/ in si poln dobrih sklepov in zagotavljanj, kako ne boš tega nikoli več naredil. Otrok se glih mal potolaž, dobi spet upanje, da bo pa zdej drgač, pol pa jovo na novo, nasledja krizna situacija in vse se ponovi. Otrok ti neha verjet.

 

Kar se pa pozabljanja sebe in otrokove krasne narave tiče, je pa spet pomembna pozornost in zavedanje. To je na začetku napor da se v enmu kaosu, vpitju, v stresu in stiski spomniš, da si tud ti in da je otrok biser in da te rab in da si ti zanj ne on zate. Mrbit je na začetku dobr, da si to kr zapišeš na listke in jih pripopaš tko, da se vsakič zaletiš vanje, ampak pol sčasoma pa postane ta pozornost in zavedanje del tebe, nekej spontanega.

 

Trudim se zato toliko bolj vzpostavljat eno prijazno navzočnost, ampak sem precej prkrajšana za sebe in sem sitna. To je trenutna situacija in upam, da bo kmalu bolje.

 

Kva mislš s tem, da si prikrajšana za sebe in zato sitna?

 

A ti pa že bilobil jemleš?

 

Saša, sej bo šlo. Sem vidu, kaj si napisala v prejšnjem postu. Krt tko naprej. Samo, kadar se ti zgodi tko kt si napisala v prvem odstavku, dodaj še opravičilo. Opraviči se ji in se potrud, da bo teh grdih situacij čimmanj.

 

[megi*]

Izredno zanimiva tema in razmišljanja. Popolnoma se strinjam s tem, da je pri vzgoji bistven preplet intuicije in želje po razvoju tako sebe, kot tudi odnosa z otrokom preko drugih, zunanjih vpogledov. najbolj pomembno pri vsem pa se mi zdi, da izhajaš iz sebe, torej da od vsega videnega, slišanega, prebranega nekako ponotranjiš tisto, kar je za tebe v danem času primerno oz s čimer se lahko poistovetiš.

 

Mislim, da vseh vidikov in priporočil enostavno ne moreš ponotranjit in jih v tem primeru tudi ne moreš uspešno prenašat naprej in tako nima smisla. Tudi, če si starš, si še vedno ti sam in kakor verjamem, da je prav, da želiš v prvi vrsti sploh spoznat svoje strahove, podzavestne blokade,... jih moraš biti pripravljen preseči v prvi vrsti zaradi sebe, otrok je le nekdo, ki te k temu dodatno vzpodbudi. Ne moreš se ti spremeniti, če ne verjameš v to, da ta pridobljeno znanje ponotranjiš.

 

Primer - meni vzgoja, ki se danes nekako uveljavlja za najprimernejšo izredno diši. Tako, da mi ogromno vidikov ni problem ponotranjit. Izvajanje je lahko v kakem kriznem trenutku težje, ampak zaenkrat gre. Všeč mi je oz sem prepričana, da z dajanjem ljubezni - tako samo tiste fluidne, ko se otroku nasmehneš, kot fizične in besedne - nikol ne moreš pretiravat, še manj razvadit otroka... dokler ne posežeš v njegov prostor, da je njemu vsega preveč. Hkrati se mi zdi bistveno, da se mu postavi meje. Zdej kje pa te meje so, je pa zelo fleksibilno in odvisno od vsakega posameznika. Jaz imam drugačne kot soseda do svojega otroka -prilagodila sem jih sebi in svojemu otroku, ona pa sebi.

Zelo pomemben vidik se mi zdi tudi upoštevanje IN SPOŠTOVANJE otroka kot celovite osebnosti. Da mu ne delaš krivice in ga začneš upoštevati šele tam nekje pri desetih, ampak od začetka. Meni se zdi bistveno, da mu nečesa apriori ne prepovedujem ali vsiljujem, temveč mu obrazložim. Starosti primerno pač. Jaz mojmu dveletniku poskušam vsako stvar (za katero pokaže interes ali upor) nekako razložit... ne vem sicer če vsakič razume oz kako razume, se pa ponavadi zamisli, pa čez čas to poveže.

 

Moj največji problem (preneseni vzorec) je strah. Strah, da bi se mu kaj zgodilo, zato v takih situacijah lahko odreagiram preburno (če imam filing, da je ogrožen). Je hudič, ker se trudim zadevo omejiti pa še vedno butne ven. Ampak se trudim, ni kej.

 

Tko, da (kokr je že butl povedal) ogromna razlika je kako obremenjen s svojo preteklostjo štartaš v starševstvo, je pa tudi pomembo koliko si priparvljen spremeniti. To je gotovo idealna prilika, ampak se moraš učiti kar hitro, da ne zamudiš preveč.

 

 

Bi pa samo še nataly rekla... gotovo ti je bil šok, ko ti je hčera povedala, da je probala s travco, samo se mi zdi pa izjemno pomembno, da JE POVEDALA, delila prepovedano izkušnjo s tabo. To se mi zdi en velik pokazatelj zaupanja, kar je v puberteti (oz da fino sfuraš čez njo) po moje ključnega pomena.

[nataly]

Jap. Pridno in tiho sem sedela za mizo in dalje srkala kavo, pogled upirala nekam na nasprotno steno(vem, kot da je bilo danes) in gruntala pri sebi kaj naj naredim. Pa sem sklenila, da je ne narediti ničesar še najbolje. Samo so me zanimali (luna v devici kaj češ) učinki in kaj natančno je pri tem občutila.

Da se je hihitala do onemoglosti, da ji je bilo vse smešno in da ji je bilo pol slabo. oz. se ni dobro počutila. Hvala bogi, daj oni tam, da bi kozlala do onemoglosti( takšne fajne misli šle skozi možgančke tisti hip)

 

No ja...definitivno ni bilo pametno, ji soliti pamet ali pametovati. Sem pa o tem modro molčala - nič gospodiča nisem razveselila s toto novostjo...saj enkrat bo že izvedel...ko bo pravi čas.

[Sasha3]

Moj največji problem (preneseni vzorec) je strah.

 

 

Moj pa vzpostavljanje bližine, stika.

[Marsa]

moj najvecji test pa je bil mars+luna op. pluton. nekaksna nestrpnost.

k vcas hocm prsilt, da bo v hipu mu jasno vse, kot meni.

 

morda tud strah... vendar ne v smislu strahu kot takega, pac pa bolj strah, da nom fejknila, da nom zmogla, da 'se nc ne spoznam na to', da 'to ni zame' oz. da 'js nisem za to'.

 

Megi, sm sele zdajle vidla in prebrala, super si napisala!

 

sama sm tamalemu od nekdaj govorila: super da si odlicen in priden, to izjemno cenim, vendar se bolj kot vse to, pa cenim in mi je vsec, da ti lohk zaupam. to mi je najvec vredno.

 

tud jaz sem tko furala - vse se zment, skusat razlozit.

[Guest Mineja]

Ko gres mim ego-ja in uma.. kar je mogoce mozno samo v prebliskih.. imas priloznost videti.. da si itak ze skoz usklajen z vesoljnimi zeljami.. samo da tega ne ves.. zaradi pogojenosti uma.

 

Jp. Torej vprašanje (najbrž bo retorično) - zakaj bi bilo treba popolnoma pravilno vzgajat otroke?

.. ko je imela moja mama neko kozorogovsko idejo, kaj nas bo zdaj vse naučila, s pomočjo disciplinine seveda, ni bila zanimiva, ker ni bila s srcem zraven, ampak zgolj miselno...

 

In zakaj je disciplina v šolah vedno slabša? Iz istega razloga...

[nataly]

In zakaj je disciplina v šolah vedno slabša?

 

Tole zelo dobro zastavljeno vprašanje.

In tule se vidi, da je demokratična vzgoja potegnila ta kratko.

Deca si dovolijo vsega hudiča - je sošolec od starejše zagrozil učiteljici, da jo bo ubil, če ga bo vprašala(ker itak ni vedel - podkrepil tole z nožem) doma imeli totaln haus -mati njegova dvignila roke nad njim(naredite kar hočete, jaz ne zmorem več).

 

Tudi učitelji si ne znajo narediti redu - frocovje jim lahko serje dobesedno po glavi.

Sama zase vem, da sem najboljše ocene imela pri učiteljici, ki sem se je bala ko hudič križa - same petice so bile, ena štirica priletela, pa me hotla kar kap takrat...babnica pogledala izpod obrvi pa smo bili deca usrani...pa ja..ni skoparila z zaušnicami tudi...enkrat sem se zlagala, da sem doma pozabila zvezek..pa ga seveda nisem..in me sošolka zatožila..pa je najprej naklofotala mene, ker lažem in nimam naloge, njo pa nadrla ko sto hudičev, ker toži...

 

Spoštovanje manjka. Do vseh in vsega.

[Sasha3]

češ, jebiga, kva pa morem, tak sem, to je močnejše od mene, ne morem se zadržat.

 

Otrok ti neha verjet.

 

Kva mislš s tem, da si prikrajšana za sebe in zato sitna?

 

 

Nisem rekla, češ jebi ga, taka sem... ampak taka sem sedaj in vem da moram spremenit, ma mi ne uspeva, kot bi rada.

 

SEm že 2 leti v simbiozi, v tem sem se zgubila, ker je nagon, da sem otroku na razpolago močnejši od tega, da bi se izklopila od otrok in šla kam po svoje, al kaj počela, kar mi je pri srcu, zato sem nezadovoljna.

[butl]

Nisem rekla, češ jebi ga, taka sem... ampak taka sem sedaj in vem da moram spremenit, ma mi ne uspeva, kot bi rada.

 

SEm že 2 leti v simbiozi, v tem sem se zgubila, ker je nagon, da sem otroku na razpolago močnejši od tega, da bi se izklopila od otrok in šla kam po svoje, al kaj počela, kar mi je pri srcu, zato sem nezadovoljna.

 

Hojla Saša

 

Gotov, da morš poskrbet tud zase. Konc koncev, če si ti zadovoljna, umirjena, srečna, bojo taki tud otroc, ker vse to prenašaš nanje.

 

Mene v tvojem pisanju zbode /sem te že vprašal enkrat/, kje v tej zgodbi je tvoj mož? Bere se tko, kt da ga ni, pa bi moral bit zelo pomemben faktor.

 

[Marsa]

men se zdi pa prav, da se tko bere.

 

men je ze mal 'sporno', ce se tamale tle izpostavlja, ker se niso sami odlocl in se morda ne bi strinjal.

ampak Sasha ze ve oz. so njeni otroci.

Vcas sm se clo *usajala* okol tega (pa je blo slabo sprejeto, pa vzeto kot da nekaj mam proti objavljalcu, da delam krivice itd., tko da zdaj to prepuscam objavljalcu ).

 

In ona je tko al tko hotla astro temo oz. na astro nacin razlage oz. vpogled.

sej si videl, sej ni bla najbolj navdusena nad nasveti, se clo rekla je, da bi pol pac vprasala kje drugje, kako drugace.

 

a je pol taka debata (ful dobra) nastala, pa smo nekak nasli ene skupne imenovalce.

Drugac pa morda Sashi tud ni blo tok do tega, da bi se nekaj zagovarjala pa pretirano utemeljevala in se celo branila - ker je pac bla iskrena in ranljiva.

 

Tko da js jo v nulo stekam tle in tud podpiram, da moza se pa pr gmh pusti.

 

Morda si dobil tak obcutek sicer iz njenega pisanja, da je bl sam ona ta glavna, ampak pac, pove kolikor se ji zdi.

se mi zdi to mal vrtanje vanjo plus gledas zelo osebno, ker logicno, kot oce, veliko pomembnost dajes ocetovstvu (ki jo seveda tudi ima in je to prav)... in ceprav je res da se slika druzinska lazje in boljse vidi in je morda tko tud lazje svetovat kej pametnega, je treba pac pustit, da clovk tolk k hoce delit.

 

No ja ne vem, morda se pa sam neumestno vmesavam, sory v tem primeru obema.

[butl]

 

Kva pa vem. Jst pa mislm, da je mož, če ga ima, enako pomemben del odnosa, z enako pomebnim poslanstvom in odgovornostjo in obveznostjo, kt kterkol drug del v tem odnosu. In če njun odnos škriplje, če je on preložu vso odgovornost za vzgojo na njena ramena, bo ona skoz nezadovoljna in to bojo kasiral tud njeni otroci.

 

Seveda je njena stvar, kolk in kaj bo povedala. To, da sem jst oče, pa nima veze s tem, kar sem ji napisal. Izhajal sem iz tega, kaj pa če ona ne ve, kje je njegovo mesto. Kaj pa, če je bla tko vzgojena, da je samo ona tista, ki mora skrbet za otroke? Kaj pa, če on, takrat ko je postal oče, ne le da ni prevzel svojih dolžnosti kt oče, ampak se je začel obnašat kt nezadovoljen otrok, tko da mora skrbet še zanj, obenem pa sama misl, da tko pač mora bit, da je to njena dolžnost? A veš, takih primerov maš kt toče in ne bi blo nč tacga, če bi bil tud njen primer tak.

 

[Sasha3]

ker je pac bla iskrena in ranljiva.

 

Tko da js jo v nulo stekam tle in tud podpiram, da moza se pa pr gmh pusti.

 

Ja, me štekaš!

 

 

Jaz sem izpostavila moj odnos z otrokoma... tudi za malega sem hotela vedeti z astrološkega vidika, kaj lahko pričakujem glede njegovega zdravja... ker tega mi zdravniki ne morejo povedati... oni bi njega še uničili, če ne bi nardila po svoje.

No... glede malega nisem dobila kakega odgovora, se mi zdi, glede na težave ki jih je imel že prve mesece življenja.

 

Najbolj mi je lepo odgovorila .... joj, ne vem več kdo, bi morala it gledat nazaj... k je astrološko povedala kako lahko razumem tega Plutona ...

Vem, da je to samo en del moje hčere... in tudi samo en del mene, ko pišem tule...

 

Se je debata res razvila, najbolj veselasem bila vaših izkušenj, pogrelo me je pa obsojanje in to s strani ljui, ki niti niso starši.

V bistvu sploh ne vem kaj sem takega napisala, da sem bila deležna neke mržnje.

 

 

No, cebata se je lepo obrnila, sprejela sem marsikaj dobrega.

 

Moj mož pa nima potrebe govorit o sebi.

Razumem, butl, da si hotel vedeti kje je ta mož, če ga ne omenjam. je prisoten, a to ni problematično

 

 

Aja... sem hotla še neki napisat.. MArsa, ti v enih stvareh zlo odslikavaš ene zadeve, s katerimi se srečujem tudi jaz... občutek, da jaz nisem za take stvari, biti mama, pa neka nestrpnost, ko sem v določenem stanju ... takrat sem kritična in takrat sem pač zastupljena s starševskimi puščicami iz naše familije.

Sicer sem pa lahko tudi zanimiva... morda bi pa lahko kaj o tem napisala... kako sva s tamalo ustvarjalni

 

Marsa, si mi pa dala misliti ja, glede izpostavljanja oz. pisanju o otrokih... sicer že po naravi ne maram, niti če sem anonimna, razlagat njihove zadeve. Pa sej niti svojih ne. Če jih pa že, sem zeeelo ranljiva, ja.

 

Gotov, da morš poskrbet tud zase.

 

Simbioza je lahko za nekatere zelo ogromna zadeva. Nagon mi je tako veleval.

[Marsa]

Butl, saj vem, saj stekam, saj je pa tud prav in zelo zazeleno, da se oglasas.

Kot moski in kot oce.

jasno da je dobrodoslo.

 

Sasha, morda je Erika napisala tist (res dobr) okol plutona pa tega...

 

... kar se pa tice... pa ja, stekam, saj pravim, jaz sem predvsem vzela, kar si sama povedala, sklenila pa se dodatno po tem, kar je velo iz tvojega posta (in nadaljnjih postov).

In ker sem mama (in ognjevite sorte vcas, kot si ti, ceprav nimam lune v ovnu in si astrolosko nisva nic kaj podobni - a morda samo na prvi pogled pac, glede na to, da ne poznam tvojga charta)... no pac lohk kej stekam.

Fajn da sm bla v pomoc tud jaz, pa fajn k si tko kul vse sprejela in kot vidis, je ratala res zanimiva in zlo koristna tema morda se za marsikoga. Tko da cist fajn v bistvu, da se je razvila kot se je...

In glede na to, da imas v sebi nekaj togega, morda clo zadrgnjenega al kaksnega, spostujem ravno tvojo ranljivost in iskrenost, mislim da je tud zate super, k das lohk mal ven vse to, sploh da ubesedis, osmislis, vidis kaj tud z desetih moznih koncev.

[Sasha3]

[megi*]

Moj pa vzpostavljanje bližine, stika.

 

Zanimivo, moji starši so bili do mene vedno zelo skrbni, zaščitniški, pravzaprav preveč (po mamini liniji je strah, da ne bo kej narobe cela športna panoga , name se je pa zgleda tudi nekaj preneslo). Niso bili pa pretirano vešči, kako vzpostavit pravi stik - fizičnega sploh ne. Ta del sem hvala bogu, v celoti preskočila. Morda pa je preprosto lažje, ker to ni moja 'življenjska naloga' pa mi je bil podarjen tak otrok, da to ni problem? Kdo bi vedel.

 

Ne želim biti vsiljiva, pa vendar morda en predlog. Kaj pa, če bi poskusila (v kolikor imaš možnost preložiti delo, skrb za gospodinjstvo in mlajšega) si vzeti vsakih nekaj dni kako urico ali dve samo z malo. Takrat enostavno pozabi kaj vse te čaka, kaj moraš narediti, itd in se poskusi spomniti kako je bilo, ko si bila ti otrok. kaj ti je veliko pomenili? Poskusi se vživeti v njeno igro in jo samo opazuj... ne vem kako naj to bolje opišem, kot pač z odprtim srčkom... Spomni se kako težko si jo čakala in koliko ti pomeni in se poskusi prepustiti toku trenutka...poslušati kako čeblja in kaj ima az povedati. Hitro se vidi kako delajo mini koleščka v malih glavicah in to je dejansko lahko nezčrpen vir zabave in veselja, ko domisliš vse tiste moteče faktorje (gospodinjska opravila,...).

 

Najlepše je takrat, ko se nekako poskusiš spustiti na njegovo raven igre in zabave, takrat se mi zdi se otroci najbolj sprostijo in ti dovolijo zraven.

 

S počasnimi koraki, boš morda uspela prav s hčerino pomočjo odstraniti ta vzorec in ga (v kolikor je to težava) prenesti tudi na druge ljudi.

 

Veliko sreče!

[Sasha3]

Poskusi se vživeti v njeno igro in jo samo opazuj... ne vem kako naj to bolje opišem, kot pač z odprtim srčkom... Spomni se kako težko si jo čakala in koliko ti pomeni in se poskusi prepustiti toku trenutka...

 

 

Ja, super predlog.

Ko kam greva sami, se imava prow fajn.

Meni se dogaja, da sem precej naveličana vsega in se rabim odklopit in takrat se ne morem vživet, sem odsotna.

 

Ampak ta odsotnost, je res družinski vzorec. Morda sem se narobe izrazila. Ne da ne znam vzpostavit bližine, s tamalim mi je sicer lažje, ker je drugi otrok in nisem tako obremenjena s tem kaj in kako... ampak gre za potrebo biti odsotna. Morda tega nihče ne opazi, morda je to samo v moji glavi, amopak ker imam grenak priokus, se bojim, da bom tudi jaz odsotna, ne pri stvari...

[Marsa]

Ne želim biti vsiljiva, pa vendar morda en predlog. Kaj pa, če bi poskusila (v kolikor imaš možnost preložiti delo, skrb za gospodinjstvo in mlajšega) si vzeti vsakih nekaj dni kako urico ali dve samo z malo. Takrat enostavno pozabi kaj vse te čaka, kaj moraš narediti, itd in se poskusi spomniti kako je bilo, ko si bila ti otrok. kaj ti je veliko pomenili? Poskusi se vživeti v njeno igro in jo samo opazuj... ne vem kako naj to bolje opišem, kot pač z odprtim srčkom... Spomni se kako težko si jo čakala in koliko ti pomeni in se poskusi prepustiti toku trenutka...poslušati kako čeblja in kaj ima az povedati. Hitro se vidi kako delajo mini koleščka v malih glavicah in to je dejansko lahko nezčrpen vir zabave in veselja, ko domisliš vse tiste moteče faktorje (gospodinjska opravila,...).

fino pises, mi je vsec.

 

....

kaj sem se spomnila (asociacija).

pac midva sva vedno s humorjem resevala zaedeve (no jaz se rada smejem, hvalabogu ma tamal to po men, po obeh).

In s humorjem se da tamale tok zmutit oz. sploh ne zmutit. na zdrav nacin speljes eksplizivne al zoprne zadeve, da se preusmerijo.

 

enkrat sem cuvala enga L E V A! (sonce, luna, merkur, ascendent)

in to je bil sctraufenpacht!

men se je kr meshal, unmu pa tud !

ZJAL 4 ure na konc hodnika. bodisi mu prigovarjala, potih govorila, spravljivo, skor zjala, trmarila (kao njegovo igro se sla), nic! zjal zjal! blazota!

ampak pol nekak... iz absurda tega (se oddaljim od situacije in jo vidim torej od dalec in se mi zdi smesna nenadoma) in pol kej se pohecam.

pa magar tok absurdno, da se unmu pa ze trapast zdi - ampak! sodeluje.

 

skratka. zagotovo ga ne bos zmutil na mo0c in agresijo, vendar probaj s humorjem.

morda se bo najprej razjezil.

hehe, jasno da se vsak razpoci, ce mu odvzames show off popizditisa!

ampak s smehom ga hitro pridobis na svojo stran.

 

pogosto me je moril tamal, ko sem prihajala dam, pa je vedno blo: kaj si mi prinesla.

tko da sem mela ze cel stres, k slabo vest, k 'nisem nic prinesla'....

in sem se mu nekoc *prinesla* petersiljevo korenino, skuhano na vodi (k sem neko juho kuhala), skratka, cist vodeno petrsiljevo krenino, ki sem jo mal osusila in zavila v srebrno folijo...

in ko - kaj da sem mu prinesla?

ono folijo... zacne odvijat.... :D in nikol ne bom pozabla kaksno faco je naredil! ko mu ni nic blo jasno... s tisti petersiljevo korenino.

nekoc pa sem mu tko zavila krompir.

ampak smo se smejal. in se zdaj se smejeva, ko se spomniva.

 

skratka, treba je preusmert pozornost vcas - in men je to najbolj ratval s humorjem - mava pa k srec enak smisel za hu8mor (tamal je riba z luno v biku, jaz pa sem riba z venero v biku)

[Sasha3]

skratka. zagotovo ga ne bos zmutil na mo0c in agresijo, vendar probaj s humorjem.

 

 

Jaz in humor, kot nuna in bangijumping

[Sasha3]

v primeru odnosa starš - otrok, pokaže na morebitne napetosti med dušama, ki nekako nezavedno vplivajo na dinamiko odnosa.