Morilec čebel je morilec ljudi (imidakloprid)

[Cookie]

tole sem dobila po mailu:

 

*******

Morilec čebel je morilec ljudi

Anton Komat, 07. Mar, 2009

 

 

foto: Dokumentacija Dela

V Sloveniji se že vrsto let dogaja barbarski bioterorizem. Umiranja rib v rekah smo se že privadili, običajni so pomori ptic, vse manj je žabjega regljanja, manj prepoznavno je umiranje živali, ki niso blizu našim očem in našim srcem ali pa o njih nič ne vemo. Zdaj umirajo čebele, množično padajo z neba, pred našimi očmi. Pomori se vrste drug za drugim, brez krikov bolečin, brez potokov krvi. V tej nemi grozi smo priče nenehnemu sprenevedanju odgovornih, plačanih, da delajo v interesu preživetja. Zato je nujen širši pogled, moramo ga razširiti, da oživimo naša otopela čustva in ohromelo odgovornost.

 

Temu, kar je nasprotno logični resnici, pravimo zmota, kar moralni, temu rečemo laž. Nekdo je lahko resnicoljuben in govori, kar misli, čeprav je v zmoti, drugi pa pove, kar je videti logična resnica, a pri tem laže. Zato trdim, da se zmota rodi iz laži. Človek laže in se od drugih ljudi uči laži. V družbenem vedenju smo se naučili laži, in ker človek vse gleda s človeškimi očmi, vse počloveči. Človek počloveči naravo in ji pripiše človeške lastnosti in namene. Ker govori eno, misli in čuti pa drugo, domneva, da ima tudi narava navado misliti in čutiti na en način, predstavlja pa se nam drugače. Domnevamo, da nam narava laže. Toda narava ne laže! Laže človek, in to po naročilu ali po opustitvi, ko potvarja resnico ali pa jo zamolči. Če združimo povedano, lahko zaključimo s presenetljivo mislijo: narava laže lažnivcem. V tej strašni mlakuži laži in strahopetnosti slišimo kričanje: »Dejstva, le strokovna dejstva! Nič besed!« Najvišje, odrešilno dejstvo pa bi bilo, da bi vsakdo povedal svojo resnico. Že samo s tem bi bili na drugi strani brezna, ki nam zija pod nogami.

 

Svet vsiljenih resnic

 

Čebele v Sloveniji umirajo pred našimi očmi, milijoni, milijarde čebel po vsem svetu, toda človeška brezbrižnost in neumnost nimata meja. Na žalost živimo v svetu, kjer centri moči odločajo, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo rešil. V takem svetu vsiljenih resnic moramo skrajno resno postaviti vprašanje, kaj sploh je resnica. Resnica je bila vedno najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini. Predvsem če se skriva za krinko objektivnosti, danes bi rekli strokovnosti. V zgodovini se je še vedno izkazalo, da je elitni sloj z resnicami (kot dogmami) vedno upravičeval in uresničeval svoje gospodarske in politične cilje. Včasih so heretiki končali svoje predrzno življenje na grmadi, danes gorijo bolj sofisticirane grmade, ki so kurjene z diskvalifikacijo in eliminacijo iz družbenega okolja. Tako smo bili pred dvema letoma nasprotniki sprememb pesticidnega zakona v parlamentu označeni kot »ekoteroristi, ki so enako nevarni kot islamski fundamentalisti«. V Sloveniji se vsak dan dogaja, da novodobni heretiki izgubljajo službe ali pa ne morejo dobiti zaposlitve, ker telefoni centrov moči sežejo v zadnjo slovensko vas. Taka drža oblastnikov je presenetljivo podobna drži Poncija Pilata. Samovšečni nastopač in arogantnež je Jezusa našemil v kralja, ga okronal s trnovo krono, ga dal bičati in ga razstavil v posmeh ljudem. Ecce homo! Oholi Rimljan je imel v mislih zgolj komedijo zasmehovanja in ponižanja, toda drhal, skupaj s farizeji, je začela kričati: »Križaj ga!« In so ga križali. Namesto komedije je nastala tragedija. Jezus je bil križan kot terorist. Pilat se je sicer vprašal: »Kaj je resnica?« Vendar ni počakal na odgovor, ampak je šel in si umil roke. Toda Jezus nam je zapustil nedvoumno navodilo. Rekel je: »Če boste molčali, bodo kamni govorili!«

 

Zato ne molčimo, ker molčati pomeni isto kot lagati! Izogibanje pogovoru o velikih problemih je hinavščina in laž, obenem pa navadni idiotizem. Vsi oholi oblastniki najprej obidejo problem, potem pa se širokoustijo, kako ga ravnokar rešujejo. Novodobno farizejstvo! Prav to počne novokomponirani kmetijski minister. Namesto konkretne varnosti nam ponuja abstraktna zagotovila, čebelarjem pa odškodnine zaradi umrlih čebel. Toda čebele niso potrošna roba, ki jo je mogoče kupiti, in strupi so hudičevo konkretni tudi za človekovo zdravje. Strupi ubijajo! Če prodamo čebele, smo prodali svojo dušo! Kot Faust bomo prodali svojo dušo hudiču!

 

Uničevanje ekosistema

 

Za družbeno ogrevanje nujnosti uporabe čebeljih strupov je naokrog zaokrožilo vabilo govedorejskega poslovnega združenja in kmetijsko-gospodarske zbornice, ki se začenja z debilnim pozivom: »Kaj bomo sejali, če ne bomo smeli oziroma mogli sejati koruze?« (Kaj neki sejejo nemški in francoski kmetje, kjer koruzne njive obsegajo stokratne slovenske površine in kjer so ti strupi prepovedani?) Poziv je pripisan govedorejcem, vendar sem trdno prepričan, da naši kmetje niso tako neumni, za kakršne jih imajo njihovi samooklicani skrbniki. Ti kmete zgolj zlorabljajo za doseganje svojih interesov, ki nimajo s preživetjem kmetov nič skupnega. Ti so kmete našemili z vrečami kemičnih gnojil in škropilnicami najhujših strupov ter jih potisnili na trg. Po domače povedano, poslali k zlodeju, v pekel preživetja. Nihče namreč kmetom ni povedal, da z uporabo strupov uničujejo tisto, kar je osnova njihovega preživetja, rodnost prsti. Nihče kmetom ni povedal, da le 0,1 odstotka pesticidov doseže ciljnega škodljivca, da večina strupov pomori vse živo – insekticidi dekompozitorje, ki so nujni za kroženje snovi v ekosistemu prsti, herbicidi primarne producente, fungicidi pa zagotavljajo pomor deževnikov do globine oranja. In prav deževniki, ki v dvajsetih letih obnovijo celotno kmetovo njivo in jo spremenijo v najrodovitnejši humus, v svojih izločkih obogatijo prst s petkrat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija. In to zastonj! V primerjavi z učinkom deževnikov so drage vreče kemičnih gnojil parodija v slogu Montyja Pythona. Kmetje ne vedo, da učbeniki agronomije pred petdesetimi leti (ko se je začela agrokemična vojna proti življenju) naštevajo dobro stotnijo škodljivcev, današnji nabor pa presega tisoč različnih škodljivcev. Zakaj neki? In zakaj neki koruzni hrošč?

 

Strup v kozarcih Ljubljančanov

Začelo se je z alarmom, z razglasitvijo splošne nevarnosti, skratka z vojaškim besednjakom, ki ga poleg armad tega sveta premorejo le še kemični terminatorji življenja. Njihove bojne formacije imajo glavni štab v fitosanitarni upravi (Furs), potrebno formalno podporo pa v uradu za kemikalije. Dovolj je bilo nekaj najdenih hroščkov, ki jih je zaneslo s Hrvaškega, in že je bila suspendirana kemična varnost. Če pogledamo na zemljevid, opazimo sila pomenljivo dejstvo, da se je koruzni hrošč najprej pojavil okrog letališč! Kdo ga je tja zanesel, prepuščam vaši domišljiji, moja primerjava z bioterorizmom je zgolj naključna. Skratka, klotianidin in tiametoksam so uporabili, še preden sta bila sploh registrirana. Izmislili so si do šestkilometrski varnostni pas od »žarišča napada«. V tamponsko cono je tako padlo celo z vodno zaveso zavarovano vodozbirno območje občine Ormož, ki s pitno vodo oskrbuje 25.000 ljudi! V njegovem centru so posejali koruzo! Uporaba tretiranega semena ni bila dovoljena le na območju življenjskega prostora panonskega hrčka. Lepo, da varujemo redko žival, ki je čudežno preživela v uničeni pokrajini, kaj pa ljudje in čebele?

 

Takrat je direktorica Fursa zapisala: »Če kolobarjenje zaradi pomanjkanja zemljišč ali prevelike potrebe po krmi ni mogoče, je potrebno uporabiti seme, tretirano z insekticidoma …« Torej koruzni hrošč sploh ni bil problem, temveč je problem kronično pomanjkanje koruze. Resnica je, da je uhlevljenih živali preveč glede na kapacitete okolja, zato je koruzi z vsemi strupi vred dovoljen vdor celo na zavarovana vodozbirna območja. To ste videli na zdaj zaprti (zaradi pesticidov) vodarni Hrastje in to si lahko ta čas ogledate pri vodarni Brest, ki s »pitno vodo« oskrbuje južni del Ljubljane. Koruza raste v obsežni monokulturi vse do ograje črpališča in strupeni pesticidi nemoteno pronicajo v kozarce Ljubljančanov.

 

Prepovedi insekticidov v Franciji in Nemčiji

 

Toda povrnimo se k čebelam. Ko smo leta 2004 imeli velik pomor čebel, so teste opravili italijanski laboratoriji in poročali, da je možen vzrok pesticid imidakloprid. Toda v sporočilu ministrstva za kmetijstvo (MKGP) smo brali: »Na podlagi dobljenih laboratorijskih rezultatov je nacionalni veterinarski inštitut podal strokovno mnenje, da imidakloprid, ki je bil ugotovljen v sledovih, ni bil glavni vzrok za odmrtje čebel, zato na MKGP oz. FURS za zdaj še ne razmišljamo o ukrepih prepovedi uporabe imidakloprida.« Kdaj pa so sploh razmišljali?

 

Kot neslana šala izzveni reklamno sporočilo, ki ga proizvajalec imidakloprida promovira za neki drug pripravek, ki prav tako vsebuje ta strup in je namenjen uničevanju mravelj in termitov. Tam piše: »Naš pripravek povzroča vrsto učinkov na termite in mravlje tako, da se prenehajo hraniti in so nesposobne vzdrževati svoje kolonije in da so zaradi padca odpornosti bolj ranljive za vse vrste bolezni.« A prav to se dogaja čebelam, ki žive v kolonijah tako kot mravlje in termiti! To je norčevanje iz zdrave pameti.

 

Medtem ko naši agroveleumi niso razmišljali, je francoska vlada že leta 1999 na podlagi analiz neodvisnih raziskovalcev takoj prepovedala uporabo vseh pripravkov, v katerih je imidakloprid. Sledili so jim Nemci in drugi. Lani je takratni kmetijski minister končno prepovedal uporabo za čebele smrtonosnih insekticidov in oddahnili smo si. Toda nova oblast je naplavila novo priložnost. Naši »strokovnjaki« so šli k hitri spovedi, se do tal priklonili korporaciji, ki proizvaja strupe, in jo prosili odveze. Nikakor ni šlo za strokovno, ampak za hlapčevsko odločitev, ki se reflektira kot navadni sofizem, kar je sila nevarna družbena praksa. Nenadoma se pojavijo posvečeni ekspertokrati in v sila strokovni razpravi ugotovijo, da je vse varno in vse pod nadzorom. Po načelu Rim gori, senat pa razpravlja, v praksi bi temu rekli »kadija tuži, kadija sudi«. Vsi vemo, da čebele umirajo, obenem pa smo priče, kako kvazimetodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo in ta konflikt zagovornikov metode za dosego cilja kot sredstvo uporablja laž. Zgoraj sem zapisal, da narava laže zgolj lažnivcem, ti pa potem svojo zablodo prodajajo zapakirano kot »strokovno mnenje«. V službi interesa kapitala, seveda. Toda treba je vedeti, da smo za čebelami na vrsti ljudje. Morilec čebel je morilec ljudi!

 

Sodobni sistem vsiljenih resnic je reduciral življenje planeta na uporabno vrednost in s tem ustvaril počlovečeno naravo in razčlovečenega človeka. Toda ta projekt se že obrača, ne le proti zavedeni večini, temveč tudi proti uzurpatorjem moči. Če sem omenil slovenske ekoteroriste, slovensko Al Kaido, potem ne morem mimo modreca islamskega sveta z imenom Ibn Almukafa: »Človeka najprej doleti kazen zaradi prevare. Prevara pa tudi tisti, ki ne prisluhne ljudem.« Bedna vladavina arogantnih politikov je zato vedno kratkega diha. Morda smo res videti kot sodobni Don Kihoti, vendar Don Kihot ni bil pesimist. Pesimizem je značilna drža za novodobne Hamlete, za napihljive nevretenčarje, egoistične povzpetnike, ki verjamejo samo v denar. Za Don Kihota velja ferum victorem cepit, premagal je svoje zmagovalce. Sodobni Don Kihoti smo optimisti in imamo le eno pot – da vstopimo v pekel z naperjeno sulico in osvobodimo vse zapeljane, ki so verjeli v lažno upanje, ki ga trosi brezdušna oblast. Na peklenska vrata pa izobesimo napis: »Ko umre upanje, oživi delovanje!«

 

Sedaj umirajo čebele, človekove sopotnice, čudovita bitja, ki nam darujejo nekaj najdragocenejših zakladov narave in nam omogočajo preživetje, brezplačno, zastonj. Ali je res vredno samo tisto, kar drago plačamo? Čebelarji naj že enkrat umaknejo svoje čebele na varno v gozdove, da bodo prevarani kmetje ostali brez pridelka. Morda jih bo to končno streznilo in prebudilo. Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Potem naj prisilijo kmetijske pospeševalce, kmetijske strokovnjake in prodajne referente tovarn strupov, da s čopiči oprašujejo sadno drevje in poljščine. Le tako bodo končno vsi skupaj strokovno ugotovili, da brez čebel ne gre. Preživetje čebel in ljudi ni strokovna, marveč osnovna javna politična odločitev, ki naj temelji na uporabi previdnostnega načela.

Iz Sobotne priloge

***********

 

Konec maja bo imel g. Komat na Bledu še eno predavanje, tokrat o hormonskih motilcih in drugih strupih, raztrosenih po zemlji naši.

Termina žal ne vem

[Robida]

Seveda.

Že Einstein je rekel, da če izumre čebela, nam ljudem ostane samo še 5 let življenja.

 

Sedaj umirajo čebele, človekove sopotnice, čudovita bitja, ki nam darujejo nekaj najdragocenejših zakladov narave in nam omogočajo preživetje, brezplačno, zastonj. Ali je res vredno samo tisto, kar drago plačamo? Čebelarji naj že enkrat umaknejo svoje čebele na varno v gozdove, da bodo prevarani kmetje ostali brez pridelka. Morda jih bo to končno streznilo in prebudilo. Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Potem naj prisilijo kmetijske pospeševalce, kmetijske strokovnjake in prodajne referente tovarn strupov, da s čopiči oprašujejo sadno drevje in poljščine. Le tako bodo končno vsi skupaj strokovno ugotovili, da brez čebel ne gre. Preživetje čebel in ljudi ni strokovna, marveč osnovna javna politična odločitev, ki naj temelji na uporabi previdnostnega načela.

Iz Sobotne priloge

***********

 

Konec maja bo imel g. Komat na Bledu še eno predavanje, tokrat o hormonskih motilcih in drugih strupih, raztrosenih po zemlji naši.

Termina žal ne vem

Edina rešitev, kajti državna uprava, oziroma ljudje, ki bi lahko kaj naredili, ne naredijo nič.

[nosorog]

Seveda.

Že Einstein je rekel, da če izumre čebela, nam ljudem ostane samo še 5 let življenja.

 

Ko so me lani čebele dvakrat opikale k prasca*, sem se spraševal - pa kaj mi je tega sploh treba, predvsem zato, ker tudi sadja na drevesih ni bilo nič kaj več kot prej, predno sem imel čebele. Pa sem se odločil, da se bom še naprej zajebaval z njimi - iz preprostega razloga, kre dejansko izumirajo. Pred časom mi je recimo nekdo poslal en filmček iz predela Kitajske, kjer čebel ni več - ljudje se tam ukvarjajo z opraševanjem "na roke".**

 

 

Legenda:

*prasec: mišljen udomačeni veper v karakternem smislu

** opraševanje na roke: ni mišljeno drkanje, ampak sistem, ko vzamejo nekakšno pero in lojtro, ter "obdelujejo" vetove enega za drugim

 

lalala

[Marsa]

Cool Cokie, thanx!

(zaenkrat ne bom zdruzila tem -oz. ju morda zdruzim kasnej-, da je se posebej in da se se opozarja, ju pa povezem - dam link*)

((si zihr da je ...kloPrid? in ne klorid?))

 

*Obstoj čebele - preživetje človeka?

 

Tale Komat je men pravi clovek!

Cist isto vse mislim, razen da on ful ve.

 

Kul Nosorog, to mi je zlo vsec, da skrbis za cebelcke!

(in tud pr vseh, k skrbijo - bodisi da jih gojijo, bodisi da se, kot Komat in marsikdo, zavzemajo zanje - in itak se zase/za nas, ljudi tudi, pa tko mal ucinka oz. nc ne zaleze. )

[Robida]

Ja čudno se nam piše

Drugače se pa čebelce že zbujajo. Ko je sonček kar veselo iščejo zgodnje cvetove.http://www.medex.si/si/nagradna/images/pic2.jpg

[nataly]

Samo mimogrede; zagrožene so kazni - in to ne male; za tiste kmetovalce, ki ne bodo kolobarili - ravno zaradi koruznega hrošča. In spet napaka: koruzni hrošč se je pričel širiti iz Madžarske - celotno Prekmurje, Prlekija -so okuženi. Opazili so ga tudi že na Dravskem polju(pa ne le zaradi letališča). Zakaj je pomembno kolobarjenje? Zato, ker samica koruznega hrošča odloži jajčeca v zemljo v koruzne ostanke. Če se na isto mesto poseje spet koruza imajo torej ličinke hrano, če se posadi krompir, so brez hrane in poginejo.

 

Sem pa na idejo, da bi nabavili čebele prišla tudi jaz -glede na to, da veliki potrošniki medu.

[Dancerka]

Cookie, ful fajn post! :palec: mene tud skrbi za čebelce in za nas ljudi..

 

Nataly, poročaj, če boš imela čebele!

 

Men je stric dal zeleno luč, da popravimo stari čebelnjak in probam s čebelami, če bom dobila kak panj ali dva.. Sosed pa bi mi bil za mentorja oz. bi mi znal kar nekaj stvari povedat... bomo videli, če se bo dalo celoten projekt speljati...

Mi je pa ful fajn, ker sm našla še star zvezek od starga ata, ki ga ni več, v tem starem čebelnjaku - zapiski še iz leta 1936 itd!

/stric pa hotu čebelnjak že podret... ker je res že v slabem stanju/

 

Bomo videli, kako bo z vsem skupaj, blizu je gozd.. res pa baje čebele letajo tud do 10km proč po hrano, js upam, da ne bojo šle na koruzo niže doli v dolini...? menda sploh ne grejo na regratove cvetove, če so na travniku umetna gnojila... (?) tako rekel sosed..

a teh koruznih škropiv ne prepoznajo kot strup, al je problem v tem, če nimajo druge paše v tistem času, pa pol grejo pač na to? al kako?

 

menda se ta koruzni hrošč širi s tovornjaki, ob počivališčih? (to mi tud zveni mal znano praksi iz filma Monsanto, kako so širili GSO rastline...?!!) upam, da ne, sam ne bi se čudila!!

 

(me zanima, kdo so proizvajalci & če je kaka povezava z GSO? pa tud - poceni koruza iz Madžarske, hmm..?!!)

 

je pa fajn, da je to kolobarjenje.. morm mal vprašat strica, kako je s tem v naših krajih..

[butl]

Čebele so!

 

V cvetočih slivah je cel koncert.

Tud čmrlji so.

 

Naaajs

[Marsa]

ja, k meni je tud ze cmrlj priletel pred kakim tednom, se ves matast, se je bl pr tleh drzal, da sm pazla da ga ne pohodim, pa sem ga blago speljala ven. Ful je bil debelckan!

sm ga bla vesela.

predtem, ze kak mesec morda clo nazaj al mal manj, pa srsen (sodim ker je bil preogromen za oso, ceprav ni bil zlo blazotn, kakrsni so tle kdaj, ker itak sicer teh manjsih ni tolk, k sm visok pa je mocn veter - sodim da zato - k tud komarjev v bistvu nimam, no kaksnemu uspe previharit viharje ). No srsena sem se pa mal manj razveselila.

se pa ne bojim zlo teh os pa srsenov pa tega, k se *znam zment*.

res, stotine os so vedno hodile k nam, kjerkol smo bli, pol sm pa ugotovila da so najveckrat sam zhejne (to te k so na morjih uletavale), pa sem jim speshl luzico nastimala pa so tam pol ble oz. hodile pit.

picila ce je kera kerga, ga je slucajno, npr. oba s tamalim sva jo ze pohodila, 1x je pa men v sobo prsla k sem mela roke dvignjene v spanju in me je zazgeckala pa sem gib naredila in 'poklopila' roko, sem jo pa stisnila, tako da me je picla tik pod podpajsko v roko.

 

v soboto sem pa crmlja resila pred nasim pragom gotove smrti (ker bi ga kdo pohodil, ker je bil komaj opazen, na sivocrnem predprazniku), k sem ga na tleh zagledala, nekako zvitega, sm najprej mislila da je ze mrtev.. no pol sm ga previdno prijela, pa je mrdnil, pa se mi ni zdel zlo poskodovan, morda je mal nogco vlekel, skratka, sem ga nesla mim grmovja in ga polozila v travo na en list.

 

so pa k men mnozicno znale uletavat cebele, k je vedno po kakih etericnih oljih disal (sklepam da zato).

je pa zanimivo, da so blazno okol mojih slik letale, me je zlo presenetilo, prav k njim so letale, se tud not mal zaletavala, pa mi je blo odstekan, da bi jih sam barve tolk privlacle (k mam mocnih barv slike, pogosto rumene, oranzne, rdece ipd.).

 

tko da so hecne cebele.

cebele so ze na 4000 let al kolk rped nasim stetjem upodabljal, so mel cele strategije 'lova na med'.

in ta njihov sistem, natancnost, mehanizem... je res osupljiv.

[butl]

Jebenti fuknjene kmete.

 

Glihkar poslušam, kako je v Račah crknilo 30 čebeljih družin, domnevno zarad špricanja kretenov, ki mislijo, da so kmetje.

 

[Marsa]

 

 

()

[janko]

zdele je blo...

u račah pomrlo ceu kup čebel. sumijo med drugin sosednjo cwetličarno in njene pizdarije.

bemti rožice.

čeprou... sej tut rožicam najbrž ne pašejo teli strupi...

se prav... bemti kupce rožic

uglawnem... babe ste kriwe

[Dancerka]

Ja, sm snoč tud js to pol gledla.. Ojej.

 

Šmentana reč, upam, da bojo vsaj ugotovili, točno kaj je blo krivo!!

 

so vzeli vzorce iz vsepovsod...

 

he he Janko, a zdej krmentiš, ker morte kao dedci za nas rožice kupvat?!

 

Sej pa jih lahk naberete na travniku..

al pa od soseda...

al pa sami vzgojite čist eko.. še bolš! (po možnosti take, k jih še čebelce majo rade! )

 

sej majo ženske kao rade vrtnarje, a ne?

js bi to spremenila v eko vrtnarje!!!!!

[Cookie]

evo, čist ne paše glih v tole temo, mejčken pa že; dobila pa sem po mejlu;

 

Za branje tega članka si vzemte čas vsaj 15 - 20 minut, ker je kar dolg in se izplača prebrati celega, ker je tu resnica,.... ker gre za nas...., kaj se lahko zgodi, oz. kaj lahko pričakujemo da se bo zgodilo....(marsikaj ne vemo!!!)

 

Anton Komat, ekološki ombudsman

 

 

 

Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja. Medtem ko sta politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika na zemlji spet vzel naravo.

 

Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki lahko vsako leto proizvede več izdelkov?

 

> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za 40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane. Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.

 

Kaj to praktično pomeni?

 

> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.

 

Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.

 

> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz, bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi spet ni služila.

Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.

 

Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?

 

> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.

 

Kaj je cena industrijske pridelave hrane?

 

> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo, da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je trikratni porast v zadnjih 30 letih.

 

Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak, holesterol, stres in premalo gibanja.

 

> To se ponavlja že 50 let. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe, padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva. Kmetijstvo je naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu povečevanja industrijske proizvodnje.

 

Kakšna je voda v Sloveniji?

 

> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na ljudstvo.

 

Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?

 

> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti. Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.

 

Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?

 

> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov, ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov. Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.

 

Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?

 

> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.

 

Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka kontaminacija zemlje?

 

> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo, kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko, tudi primer Lafargea bo končal na evropskem sodišču. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom. Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno kontaminirana.

 

Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?

 

> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili. Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne kvasovke.

Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu, z njim pa v človeku, ki ta med je.

 

Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini vsebovanih pesticidov?

 

> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič strupenega.

 

 

 

Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali rečne?

 

> Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele, najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20 do 30 let.

 

Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?

 

> Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze, kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave, bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne delajo.

 

Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh težav?

 

> V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah, ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih finančno podprli.

 

Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.

 

> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?

 

Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj rodnost zemlje?

 

> Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente: producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti. Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna struktura, mehanična opora brez življenja.

 

Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.

 

> Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč nerodovitna.

 

Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?

 

> Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj, kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.

 

Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so skrite pod travniki. Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?

 

> Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo, da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč ne danes nič ne ukrenejo.

 

Zgled pasivnega okoljskega kriminala?

 

> To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja. Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne kazni.

Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije, kaj narediti. So v popolnem brezpravju.

 

Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?

 

> Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega - vsebnosti atrazina in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.

 

Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?

 

> Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15 odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se bo spreminjati tudi javno mnenje.

 

V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk s čistili.

 

> Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat dražja od iste količine sode.

 

Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje, teka po trgovinah?

 

> Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo. In je sijalo in dišalo.

Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se bomo prilagajati mrazu.

 

Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?

 

> S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno. Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak, ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec. Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.

Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije. Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v Nemčijo.

V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne. Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali, zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali 15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.

V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile, ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika, da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval, naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85 odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!

Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru, smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.

 

Kakšno je zdravje Slovencev?

 

> Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200 prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli, kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.

Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke, toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev, ker mu tega ni nihče predaval na faksu.

Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg. Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe, kolerabe, vsega živega.

 

Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?

 

> Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala, katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi, najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah. Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite pozorni na zelenjavo, sadje in meso.

 

In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.

 

> Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne. Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo, velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.

Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin. Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem, mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak, ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.

[Dancerka]

Super članek! :palec:

 

Bom koj sprintala za ata...

 

Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.

 

> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo. Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?

Zanimivo, a ne?!

 

A je kul, če ga pošljem naprej po mejlu?

[Cookie]

ja, valda, sej sm jst tut dobla po mejlu;

[krokodil]

Pitali Cigu:

"Koja ti je omiljena zivotinja ?

On odgovara:

- "Pa moja omiljena zivotinja je pcela."

A zasto:

- "Pa lepa je, pametna je, dobra je, a i od nje se pravi djem..."

[Dancerka]

ja, valda, sej sm jst tut dobla po mejlu;

Kul!

 

Kaj je bil pa naslov? Kr 'Anton Komat, ekološki ombudsman' al kako?

 

Krokodil, me zanima, kdo bi jedel 'trnje' v takem džemu?!!

 

Pa tud se mi zdi, da cigoti še bolj poznajo naravo in živali itd. Seveda tudi odvisno kateri in kje...

[gregori]

Dobro da se najde vsaj kakšen glas á la g. Komat. Človek bi si zaslužil samostojno temo na forumu. Ko bi le imeli več tako pismenih, polnih znanja in še modrosti, ki nudi res globok vpogled v problematiko naših civilizacijskih odklonov.

Za katere smo vsi odgovorni! Kdor ima pamet naj razmišlja. Namesto mašil na televiziji dajmo bolj opazovati procese v naravi okoli nas. Povrhu je to še energijsko izpolnjujoče. Zdravilno za živce in dušo, posredno za telo in skupnost... Tako bomo bolj razumeli našo udeleženost in soodgovornost v sistemu ki dolgoročno seje smrt. In bomo morda malo zmanjšali lastne potrošniške zahteve, ki botrujejo zastrupljanju na polno!!!

Je sploh fer da rojevamo otroke, če hkrati s svojimi udobnostnimi navadami, hlepenju po čimcenejši dozi neke (mnogokrat fabricirano vcepljene) zadovoljitve iz ultrasupermegamarketa, pospešeno uničujemo njihov dom?? Vsi mi! Mi z sveže opranimi gatami, bleščečo posodo in spoliranim avtom... Vsi ki bolj cenijo kolosejeve kokice s kolo od medu ali pristnega jabolka.

Ste sploh opazili, da živimo v deželi, kjer se cedita med in mleko?? Če ste kaj potovali veste da sta to precej redki dobrini. V deželi kjer s snežnih gora teče..., je tekla,.. oživljujoča voda, ki nas sestavlja. Koliko se zavedamo in kako ravnamo s temi dobesedno od Boga danimi dobrinami, s čisto osnovo življenja, vsi veste. Slabše od zlobne mačehe. Ni preprek za genski inženiring, še oglašuje se s tablicami po poljih, za hormone, pesticide in farmacevtske bonbone. Navali,.. pri nas jeftino... Posuj malo več, da bo za ziher..

Naj bi bili star narod, mi slovenci, skromen, čist in moder. A ne vem kaj se je zgodilo, da smo se tako prodali uničujočim idealom hlastanja po čisto nečem drugem. In zgubili zavedanje, da smo bili mojstri ravnanja z osnovnimi dobrinami. Tudi z gozdovi in živalmi.

Zbirajmo kot čebele in poudarjajmo ta znanja in lastne izkušnje v naših (precej prodanih) šolah. Vključujmo jih v naš lasten, originalen družbeni sistem. Razvijajmo se v duhu tega kar in kjer res smo, pa bomo lahko pamet, zdravje in nasmehe še izvažali.

Seveda pa začnimo pri sebi preden obtožujemo kmete. Postavimo se v njihovo kožo. Predstavljajmo si pritiske na neskončno nižanje cen pridelkov od prodaje katerih so, za razliko od nas, življensko odvisni. Na globalno konkurenco itd.

Na pritiske v končni fazi od nas. Od naše izbire.

Blagoslov

[Cookie]

japajade bogi kmetje :xx!: Ne more se en kmetič upreti "volji potrošnika"

mal manj požrtnosti po profitu, dobičku, pa bo prec manj zastrupljanja. Pa sej je tko kt po firmah

[gregori]

Ja absolutno jim je strupene pipice za zapret. Slovenski kmet baje potroši tudi do 20krat več pesticidov kot nemški. Nič niso bogi. Pravim samo da moramo to mi zahtevat, da gre v regulativo. In tudi nosit morebitno kako posledico sprememb na trgu.

[gregori]

mal manj požrtnosti po profitu, dobičku, pa bo prec manj zastrupljanja.

 

In raje kot o svetu z manj zastrupljanja, bi razmišljal o svetu brez zastrupljanja. Verjetno je dobro si vsaj svobodno razmišljanje vzeti na polno, takrat dobimo več motivacije, pa se tudi nato v praksi bi moralo kaj več poznati.

Popravljeno 22. april 2009 -> gregori

[Dancerka]

No, ne vem, al tole sodi v temo eko hrana, al semle - verjetno v obe.

 

Sem včeraj poslušala, ko je klen slovenski kmet, že močno v letih, trdil, da se mu ne zdi prav it kr spet na eko - da takrat je bla huda lakota in pomanjkanje (?) & da se je z umetnimi gnojili itd povečala količina hrane, ter zvišala življenjska doba..

 

Je pa povedal še tole: po vojni v 'zlatih komunističnih časih' kmet NI MOGEL DOBITI ODKUPA svojih pridelkov s strani zadruge, če ni kupil določene količine umetnega gnojila!!

 

Pol so pa pognojili, je zrasla lepa visoka trava (ali pšenica), pa ob prvem dežju polegla! (=zanič)

In so bili eni kmeti tako jezni, da je menda marsikdo presneti umetni gnoj na travniku zažgal! - Plačat ga je moral pa kljub temu!

 

Tako da je morda zdaj lažje razumeti, kaj se je dogajalo in zakaj tako?!

 

Napisal je tudi zelo zanimivo knjigo, kjer opisuje, kako in kaj so v starih časih pridelovali, pa tudi, zakaj so določene pridelke opustili!

/on pravi, da recimo sadja in domačega jabolčnika kmetje niso mogli več prodajati, ker so menda pivovarne itd. dosegle, da se jabolčnika (ne soka, pač pa alko pijače) ni smelo več prodajati v gostilnah?

& kmečka jabolka niso bila več aktualna zaradi sadja iz fajn špricanih državnih nasadov sadja, ki je preplavilo trg-?! tako da je kmečko sadje dostikrat propadalo v sadovnjakih../

 

Zelo zanimiva knjiga, se splača prebrat..

 

Po moje kmetije prihodnosti niso čisto take, kot kmetije naših prednikov.. veliko pa bi se tudi dalo naučiti iz tega, kako so včasih pridelovali hrano..

[Ebor]

Seveda.

Že Einstein je rekel, da če izumre čebela, nam ljudem ostane samo še 5 let življenja.

 

 

Edina rešitev, kajti državna uprava, oziroma ljudje, ki bi lahko kaj naredili, ne naredijo nič.

 

se mi zdi, da je reku, da samo še 4 leta.... 5 let se mi zdi mal dolga... je pa imel definitivno prav in kle se full strinjam sez unim člankom, k ga je Kuki gor dala...

 

Od nekdaj trdim da bodo kmetavzi uničili svet, še kako prav sem imel.

jap...

 

Ko so me lani čebele dvakrat opikale k prasca*, sem se spraševal - pa kaj mi je tega sploh treba, predvsem zato, ker tudi sadja na drevesih ni bilo nič kaj več kot prej, predno sem imel čebele. Pa sem se odločil, da se bom še naprej zajebaval z njimi - iz preprostega razloga, kre dejansko izumirajo. Pred časom mi je recimo nekdo poslal en filmček iz predela Kitajske, kjer čebel ni več - ljudje se tam ukvarjajo z opraševanjem "na roke".**

 

 

Legenda:

*prasec: mišljen udomačeni veper v karakternem smislu

** opraševanje na roke: ni mišljeno drkanje, ampak sistem, ko vzamejo nekakšno pero in lojtro, ter "obdelujejo" vetove enega za drugim

 

lalala

jap, tudi jaz sem pred kratkim videl enega, ki je sez vejo od češenj po češnji mahal.... hmal bomo vse sam še na roke... ja...

[Ebor]

Cool Cokie, thanx!

(zaenkrat ne bom zdruzila tem -oz. ju morda zdruzim kasnej-, da je se posebej in da se se opozarja, ju pa povezem - dam link*)

((si zihr da je ...kloPrid? in ne klorid?))

 

*Obstoj čebele - preživetje človeka?

 

Tale Komat je men pravi clovek!

Cist isto vse mislim, razen da on ful ve.

 

Kul Nosorog, to mi je zlo vsec, da skrbis za cebelcke!

(in tud pr vseh, k skrbijo - bodisi da jih gojijo, bodisi da se, kot Komat in marsikdo, zavzemajo zanje - in itak se zase/za nas, ljudi tudi, pa tko mal ucinka oz. nc ne zaleze. )

 

Hja... sej pravem se strinjam sez njegovim člankom...

ampak samo pisat... od tega nea bo krompirja...

 

Torej, Jest bi predlagu, da vsak od nas kup en tak kos zemlje na podeželju... vam morm povedat (seveda iz lastnih izkušenj), da se lepe koščke najde fulll ugodno ... in potem, vsak po želji, tudi če ima samo travo na tem koščku, ali pa če posadi drevo, ali pa karkoli, nato se zavežemo vsi kle, da ne bomo nč umetnega uporabljali pri pridelavi/obdelavi- whatever... teh svojih koščkov...

Kaj bomo s tem dosegli... hmmm... se sprašujete, kajne... "rezervirali" bomo prostor za čebele, črmlje, ptice... kamor se bodo hodile past, in "odžrli" zemljo unim požrešnim kmetom, ki stremijo po zaslužku za vsako ceno.

 

Utopičniokoljevarstvenikpress

 

PA LEPO VREME VAM ŽELIM