čokolada

[unis]

dragi dnevnik [unis01.08.09]

 

zadrogiran se zopet zvlečem domov ob poznih jutranjih urah.Lačen kot ponavadi začnem žreti kos sira, paprika v hladilniku se je kar sama ponujala in kot se za papriko spodobi je seveda bila neumita.A glej, gumbi na štedilniku kar kličejo na gasilsko srečanje z veliko zabave.Pod zabavo mislim gasilsko sireno, ki sovaščane zbudi iz sladkobnega dremeža in jih napoti na sobotno gašenje kuhinje. Ne, ta prizor v glavi sem kaj hitro zatrl, ko sem v omari našel še neodprto konzervo domačih rib.Vsaj upam, da so domače, pitane, tistih divjih iz morja moj želodec tako ali tako ne prenese.Slaba izkušnja iz Poreča, a o tem kdaj drugič.

In tako kot se spodobi, kos mesa, ki kar noče in noče zlesti v prebavni trakt brez kruha, si žalostno pomagam s pasteriziranim mlekom.

Če še ni bilo pasterizirano, je pa to verjetno najkasneje včeraj postalo, ker sem že iz včerajšnjega avanturističnega popivanja in izletih v klet, pozabil kartonasto škatlo mleka na okenski polici.Sonce 27°, vlaga nikakva.

Naj spustim tisti del ritualnega klicanja jelenov v straniščno školjko, kateremu je sledilo trzajoče truplo loveč pokrov bideja.Bide nima pokrova.In naj spustim še tisto drobceno malenkost čiščenje cevi bideja.Smrad in roki do komolca zapacane od tople hrane, ki je bila še pred do nedavnim v želodcu, te hitro zbudita.

Če bi moje misli imele moč manifestiranja v trenutku, bi ta izsek iz dnevnika najverjetneje brali v nebesih.Ali peklu.Na Zemlji že gotovo ne, ker bi vse zradiral vključno z mojimi nežnimi nožicami.

Jezen na prednike se odpravim spat.A glej, nekaj v meni se prebudi.Mislil sem, da bom zopet kozlal morske sadeže, a to ni bil takšen signal v telesu.Roka se je kar grozeče nekontrolirano približala hladilniku in močna svetloba, ki je izžarevala iz drobcene lučke, me je kar pošteno oslepila.Usta triletnega gospodarja in varuha hrane, Boga Candya so se odprla. Jezno je zapredel svojo kompresorsko melodijo pogube.

Kot kaže je Candy začutil, da so njegove varovanke premalo zamrznjene, verjetno ker sem že več kot 5min strmel v odprta vrata hladilnika, in je s svojim magičnim napojem po bakrenih ceveh zopet zagnal sekvenco ohlajevanja. Nadležen zvok me je zbudil iz transa podobnega spanja.Oči so se navadile na svetlobo in pred sabo zagledale avstrijsko čokolado.

Tista najbolj poceni, s celimi koščki arašidov, v zeleni nepraktični foliji, verjetno iz Hoferja ali Lidla.

 

Roke so se sprva izmikale nadležnemu odpiranju folije, ki je skrbno varovala skrivnost čokolade.A naposled so se vdala.Zobje so skočili na pomoč in pred mano se je že bohotila devična črnka.Polna arašidov.

Dotik kakavovega bistva z ustnicami je bil kot nežen zavoj ovinka, ki dopusti 180KM avtomobilu, da zareže skozi njega kot nož v maslo.

Harmonija.

jezik se je počasi navajal na novo tvorbo v ustih, oblizoval ga je iz vseh možnih kotičkov.narahlo privzdvignil avstrijko in kot mlado nevesto nosil po vsem prostoru.Sledil je vonj sladkobe.Zaradi vzgona toplega vetrca okusa, se je dim širil po vseh možnih čutnih poteh.

Le narahlo sem še zaprl oči in z umazanim nasmeškom od čokolade zaspal na kavču.