Ozdravitev raka

[Uriella]

Po 5 min prve kemoterapije je ženska padla v anafilaktični šok. Alergična na tiste snovi. Včeraj poskusili drugo kemo.

[Mario]

Uriella, moja teorija je, da gre pri vseh teh ljudeh za ekstremno notranje nezadovoljstvo. Nekaj jim ni uspelo narediti kar so si želeli in zaradi tega zelo trpijo, nekaj jih je oziroma jih še tako mori, in tega se ne morejo znebit. pogosto je stres prisoten pri ljudeh z velikim občutkom krivde, ljudeh ki so v skrbeh za svoje najbližje, ljudeh torej, ki so generatorji stresa.

 

Dolga leta opazujem ljudi in opazil sem, da si lahk še tak alkoholik, kadilc, brezdomec, če v svojem življenju uživaš oziroma si s svojim stanjem sprijaznjen boš prej fasal usodno podhladitev koker raka.

 

In ja trdim, da je rak izrazita samonikla ponotranjena bolečina.

in tukaj tudi odgovor zakaj ga največkrat fašejo, dobri in plemeniti ljudje.

 

K une, ki niso dobri in plemeniti, boli kurac za vse soljudi in živijo relativno spokojno.

Ja, po tvojem je to to. Ker gledaš s tvojimi očmi in z distance. Pa so res vse sorte ugotavljal od pamtiveka, ko psihologija še ni bila tak definirana. Pa sem že na drugem mestu omenil, pa bom še enkrat. Zdaj ko imamo že metode kot so homeopatija in kitajska medicina se je izkristalizirala prava rakova osebnost, in ni to čist slučajno, da je overmed za rakove bolnike zaprt forum oz. moderiran. Da sploh ne objavijo, če jim kaj ni všeč. Umik je najlažja pot. Tule tudi ne bi o tem debatiral, ker bodo prizadeti ali pa njihovi partnerji rekli, da ni res. Tako da ...

Se ne vidi vsak in tudi ne ozdravi vsak.

[Mario]

ne ni po moje to to, to je to in pika, bodo pa dohtarji to po enih 124 letih temeljite študije ravno tako odkrili, če že niso, pa še preverjajo kolk je to verodostojno.

Glede na to da rak ni ne virus ne bakterija, da se ne prenaša iz enega na drugega, čeravno pri tasmanskih vragih ugotavljajo vrsto obraznega tumorja ki se prenaša; je lahko vsakomur jasno da nastane in zraste znotraj nečesa praktično iz nič.

Študije raziskujejo ali so temu krivi geni, ve se, kaj pospešuje nastanek raka(mislm statistično se ve) nihče pa niti približno ne zna razložit zakaj, kako in kdaj naj nastopi medicina.

V glavnem, moje mnenje je, da bi moral vsakega bolnika, ki zboli za rakom, čist individualno obravnavat, ugotovit, morebitne psihofizične situacije ki bi lahko bile razlog za razvoj bolezni, pa kle ne bi smel bit sam onkologi, temveč predvsem psihoterapevti, psihiatr, osebni zdravniki, socialni delavci...

Niso samo cigarete pa sevanja pa genetska tendenca pokazatelj neke potencialne nevarnosti.

Nekje sem bral, da bi vsi ljudje če bi živeli recimo povprečno človeško dobo 150 let, na koncu umrli za rakom a to drži?

Ne dragi moj, ni tu pika.

 

Poglej da si nikjer ne ugovarjava. Le da je Aristotel 400 let pred našim štetjem rekel, da je melanholija in da tega izraza nimamo več, ker so psihične bolezni in motnje sedaj bolj diferencirane. Ker prav v homeopatiji, zato sem jo omenil, imaš določene osebnostne slike pri posameznih sredstvih. Tam pravijo, da se zdravi s podobnim. In v kitajski medicini vemo, da so pljuča za strah in žolč za poklačeno jezo itd…

Pa so rekli 1783, da je dobrodušnost, pa tudi to bi lahko rekli, da ugovarja današnjim ugotovitvam v sliki rakovega bolnika, ampak bo še bolj diferencirano. Vendar tega jaz ne bi tle pisal, ker tudi ne bi hotel nekaj narobe napisati. Ta tema bo verjetno v kratkem padla kot bomba z neba. In takrat, kadar se bo to lahko bolj enotno razložilo, se pa pol nardi na koncu pika Ne vidijo pa vsi svojih nedosegljivosti, tako kot jaz mojih nisem prej videl, ali pa nočejo slišati o tem in so tudi preveč občutljivi, da bi se soočali po tem, ko se desetletja lahko lepo živeli s poklačenimi vzroki…

 

Ja se kar strinjava. Tist s 150 leti ne bi rekel tako, ker mi diferenciramo raka od zastrupitev Ti bom povedal čez 100 let.

[kapica]

Nekje sem bral, da bi vsi ljudje če bi živeli recimo povprečno človeško dobo 150 let, na koncu umrli za rakom a to drži?

poskus svojo zivljenjsko dobo...spravt na to povprecje... pa bos vidu... al to drzi al ne... k js sm pa nekje brala, da izjeme potrjujejo pravilo

[Robida]

Mogoče bo tole zvenelo kruto, kar bom napisala.

 

Ko sem dojela vso zadevo, sem bila hvaležna da sem mi je bil poslan rak. Zakaj? Zato da sem se zbudila-zbrihtala, ali kakorkoli že rečem temu.

 

Če-ko enkrat vse skupaj dobro premisliš, se ozreš vase, potem je popolnoma jasno, da bolezen, vsako, ne samo raka, pridelamo sami. Vsaka bolezen je odraz našega bivanja. Težava je le v tem, da v glavnem nismo pripravljeni pogledati vase. Vse kar se nabira v nas, pa naj bo to jeza, zamere....se pravi vsa čustva, ki jih ne izživimo navzven, nas notranje razjedajo. Že če vemo, da stres lahko povzroči padec imunskega sistema, je potem jasno, da bo nekaj udarilo. Lahko kaj lažjega, lahko kaj hujšega.

 

Predvsem je potrebno najti notranji mir. S tem mislim, da vsako naše dejanje nam in okolici ne povzroča nemira.

Ni potrebno zadrževati jeze. Tudi jeza je včasih dobra, vendar jo je treba dati ven, ne držati v sebi.

[kapica]

Mogoče bo tole zvenelo kruto, kar bom napisala.

 

Ko sem dojela vso zadevo, sem bila hvaležna da sem mi je bil poslan rak. Zakaj? Zato da sem se zbudila-zbrihtala, ali kakorkoli že rečem temu.

 

Če-ko enkrat vse skupaj dobro premisliš, se ozreš vase, potem je popolnoma jasno, da bolezen, vsako, ne samo raka, pridelamo sami. Vsaka bolezen je odraz našega bivanja. Težava je le v tem, da v glavnem nismo pripravljeni pogledati vase. Vse kar se nabira v nas, pa naj bo to jeza, zamere....se pravi vsa čustva, ki jih ne izživimo navzven, nas notranje razjedajo. Že če vemo, da stres lahko povzroči padec imunskega sistema, je potem jasno, da bo nekaj udarilo. Lahko kaj lažjega, lahko kaj hujšega.

to cist nc kruto ne zveni... in morebitn pridih krutosti je sam posledica resnicnosti napisanega...

[Animos]

Pomanjkanje informacij, neradovednost in lenoba so tiste stvari ki ubijajo saj ce bi ljudje le vedeli vsaj priblizna ozadja tega sveta in s tem bivanja bi ta svet bil popolnoma drugacen...in sicer brez nasilja, brez bolezni, brez siromastva itd..itd..

 

Zdravilo za raka ima skoraj vsako gospodinjstvo doma v kuhinji...le da tega ne veste.

 

Zraven tega je zdravil za to psihicno-duhovno bolezen she mnogo vec...vsa delujejo 100%...ampak she vedno ne bodo ozdravila vsakega kajti

 

NEOZDRAVLJIVIH BOLEZNI NI, SO LE NEOZDRAVLJIVI LJUDJE!!

 

Informacije o tem lahko najdes v tekstih med tukaj http://www.lunin.net/forum/index.php?showt...entry1055514135 ponujenimi informacijami

 

...ce se ti pa bo pac upiralo branje tega ali vsebina pa spadaš med tisto skupino, ki so pac neozdravljivi...a i to mene zaboli...tvoj lajf tvoja odlocitev..

[Mario]

Mogoče bo tole zvenelo kruto, kar bom napisala.

 

Ko sem dojela vso zadevo, sem bila hvaležna da sem mi je bil poslan rak. Zakaj? Zato da sem se zbudila-zbrihtala, ali kakorkoli že rečem temu.

 

Če-ko enkrat vse skupaj dobro premisliš, se ozreš vase, potem je popolnoma jasno, da bolezen, vsako, ne samo raka, pridelamo sami. Vsaka bolezen je odraz našega bivanja. Težava je le v tem, da v glavnem nismo pripravljeni pogledati vase. Vse kar se nabira v nas, pa naj bo to jeza, zamere....se pravi vsa čustva, ki jih ne izživimo navzven, nas notranje razjedajo. Že če vemo, da stres lahko povzroči padec imunskega sistema, je potem jasno, da bo nekaj udarilo. Lahko kaj lažjega, lahko kaj hujšega.

 

Predvsem je potrebno najti notranji mir. S tem mislim, da vsako naše dejanje nam in okolici ne povzroča nemira.

Ni potrebno zadrževati jeze. Tudi jeza je včasih dobra, vendar jo je treba dati ven, ne držati v sebi.

Pa povej ti onim v overmedu, kaj pomeni mir. Mir ni izogib in klačenje, ampak je soočanje in predelava. Tega nekdo, ki še tiči v bolezni, ne bi priznal. Pa povej ti onim v overmedu, kaj pomeni mir. Mir ni izogib in klačenje, ampak je soočanje in predelava. Tega nekdo, ki še tiči v bolezni, ne bi hotel priznat.

Tale primer o overmedu je morda eden od mnogih, sem ga pač slučajno nazadnje bral in kjer so rakovi bolniki med seboj se tipična slika kaže bolj izrazito.

 

--

porny , saj je s stresom isto kot z mirom. Treba ga je prov razumet. Samo mladina in prizadeti ne vedo za kateri stres in za kateri mir se to gre. Z izogibom si napravijo večji sres, ki potem ne more biti nikjer drugje izražen, kot v bolezni. Pravtako še mali otročki mislijo, da bo pa mir, če naženejo druge, ki jim niso kos.

[Robida]

Notranji mir vsak lahko najde. Čisto poenostavljeno povedano, ko razčistimo sami s sabo, s svojimi strahovi in čustvi, ki nam težijo dušo, smo opravili del poti. Lahko so to strahovi iz otroških let, lahko je to dogodek, ki se ga komaj še spomnimo, vendar se nam je zasidral globoko v podzavest, tako da ga komaj prepoznamo. Ko prepoznamo in sprejmemo to težo, ki nam bremeni dušo in fizično telo, šele potem lahko predelamo ves naš materialni svet in se pogovorimo sami s sabo. Najdemo tisto svetlo plat svojega življenja in ji sledimo. Neglede če imamo stresno službo, vseeno se da najti stvari, ki nas osrečujejo in nam lepšajo naš vsakdan.

 

Vsak dan si vzamimo čas zase, za svojih pet minut ali več. Ni potrebno da se od jutra do večera nekaj dogaja.

Ko uspemo do te točke, potem slišimo tudi svoj notranji glas, ki, če ga bomo upoštevali in ravnali po njem, nas bo peljal po poti, ki je za nas dobra.

 

Dobro je, da vidimo stvari, ki niso dobre, oziroma nas ali koga drugega omejujejo. Ni potrebno da kažemo s prstom in govorimo kaj ni prav. Najbolj enostavno je da pokažemo, kako se stvari lahko drugače urejajo in spremenijo.

[Mario]

Notranji mir vsak lahko najde. Čisto poenostavljeno povedano, ko razčistimo sami s sabo, s svojimi strahovi in čustvi, ki nam težijo dušo, smo opravili del poti. Lahko so to strahovi iz otroških let, lahko je to dogodek, ki se ga komaj še spomnimo, vendar se nam je zasidral globoko v podzavest, tako da ga komaj prepoznamo. Ko prepoznamo in sprejmemo to težo, ki nam bremeni dušo in fizično telo, šele potem lahko predelamo ves naš materialni svet in se pogovorimo sami s sabo. Najdemo tisto svetlo plat svojega življenja in ji sledimo. Neglede če imamo stresno službo, vseeno se da najti stvari, ki nas osrečujejo in nam lepšajo naš vsakdan.

 

Vsak dan si vzamimo čas zase, za svojih pet minut ali več. Ni potrebno da se od jutra do večera nekaj dogaja.

Ko uspemo do te točke, potem slišimo tudi svoj notranji glas, ki, če ga bomo upoštevali in ravnali po njem, nas bo peljal po poti, ki je za nas dobra.

 

Dobro je, da vidimo stvari, ki niso dobre, oziroma nas ali koga drugega omejujejo. Ni potrebno da kažemo s prstom in govorimo kaj ni prav. Najbolj enostavno je da pokažemo, kako se stvari lahko drugače urejajo in spremenijo.

Ne vem kak mi ni uspelo tamle popravljanje, da se je ponovil stavek. Nč hudga.

Robida, jaz sem mislil na distres, ki ga delajo nerešeni konkflikti in vse poklačeno, ne na stres, ki si ga delamo zunaj. Saj veš, da z notranjim mirom tudi služba in poln terminski kolendar ne predstavljajo stresa.

[Brezo]

Če sem jaz prav razumel besedo uterina naj bi bil to rak na rodilih,4.faza je pa že zadnja.Alternativna medicina pravi, da rak nastane,ker je preveč škodljivih snovi v telesu.Če pa pod tem razumejo tudi čustva in misli pa ne vem.Glede obsevanja bi pa jaz temeljito premislil,ker je to že 4. faza.Slišal sem da so več časa živel tisti, ki so imeli manj terapij ali pa sploh niso šli.Seveda je pa tudi pomembno v kateri fazi je rak.Na začetku je še ozdravljiv,proti koncu je pa že vprašanje.Upam da so ti tudi razložil stranske učinke kemoterapije---izpadanje las,uničevanje bolnih in zdravih celic,vnetja v ustni votlini,razni madeži po telesu,itd.Glede na to da je že v kosteh je res velik vprašaj,če se splača.Raziskave v zadnjem času kažejo,da rak ni samo na tistem mestu kjer ga odkrijejo,ampak da potuje tudi po telesnih tekočinah.Povedano po domače zamenjati bi bilo treba celo kri in še kaj.

 

Seveda se da z alternativnimi metodami marsikaj pozdravit,vprašanje je samo če je njeno fizično telo tega še sposobno.Kajti kemoterapija izčrpava še zadnje moči imunskega sistema.Sicer pa velja da ekstremne bolezni zahtevajo ekstremne ukrepe.Mislim da bi se s postom in molitvijo dal še kaj narest.To so učil Eseni med katerimi je prebival tudi Jezus.Če ne že pozdravt pa vsaj podaljšat življenje za par let.Molitvice in zdravilne energije od drugih so lahko koristne,ampak večino glavnega dela bo morala pa ona opraviti sama.V zdravstvu pa itak pravijo da je rak ozdravljen če se ne pojavi v roku 10-15 let,ne vem natančno številk.Do takrat je pa v remisiji-mirovanje bolezni.Bi pa malo prečekiral alternativne vire glede teh organov ki jih je zajel rak in v kakšnem odnosu so z določenimi čustvi in mislimi.Upanje pa še zmeraj obstaja,samo odločit se je treba ali se bo razskiral z alternativo ali se bo podredil uradni medicini.

[Uriella]

Ja, gre za rak na rodilih, ki se je preselil še na vranico, kosti, mogoče še kam.

 

Včeraj sem govorila s punco in je čist fertik, saj je prav ona bila ob mami, ko je padla v šok od kemo. Čist je bila v stresu in je govorila, da si želi moliti kot ponavadi, pa niti tega ne zmore ... Ne vem ... Upam, da je mama fizično dovolj močna, da bo prenesla drugo vrsto kemoterapije, s katero so poskusili zdaj, in da bo ohranila svojo vero v ozdravitev. Zdi se mi tudi, da malce težje oz. počasneje sprejemajo sporočila od zunaj ..., kar pa je slabo, saj bi morali reagirat hitro.

 

Nisem vedela, da je 4. faza zadnja. Upala sem, da jih je vsaj 6.

[Uriella]

In ja trdim, da je rak izrazita samonikla ponotranjena bolečina.

in tukaj tudi odgovor zakaj ga največkrat fašejo, dobri in plemeniti ljudje.

 

K une, ki niso dobri in plemeniti, boli kurac za vse soljudi in živijo relativno spokojno.

 

Ni mi všeč, da se svet tako vrti. Kam bi pa prišli, če bi bilo vsem vseeno za sočloveka?

 

Notranji mir vsak lahko najde. Čisto poenostavljeno povedano, ko razčistimo sami s sabo, s svojimi strahovi in čustvi, ki nam težijo dušo, smo opravili del poti. Lahko so to strahovi iz otroških let, lahko je to dogodek, ki se ga komaj še spomnimo, vendar se nam je zasidral globoko v podzavest, tako da ga komaj prepoznamo. Ko prepoznamo in sprejmemo to težo, ki nam bremeni dušo in fizično telo, šele potem lahko predelamo ves naš materialni svet in se pogovorimo sami s sabo. Najdemo tisto svetlo plat svojega življenja in ji sledimo. Neglede če imamo stresno službo, vseeno se da najti stvari, ki nas osrečujejo in nam lepšajo naš vsakdan.

 

Vsak dan si vzamimo čas zase, za svojih pet minut ali več. Ni potrebno da se od jutra do večera nekaj dogaja.

Ko uspemo do te točke, potem slišimo tudi svoj notranji glas, ki, če ga bomo upoštevali in ravnali po njem, nas bo peljal po poti, ki je za nas dobra.

 

Dobro je, da vidimo stvari, ki niso dobre, oziroma nas ali koga drugega omejujejo. Ni potrebno da kažemo s prstom in govorimo kaj ni prav. Najbolj enostavno je da pokažemo, kako se stvari lahko drugače urejajo in spremenijo.

 

Robida, super napisano. Upam, da kdaj izide tvoja knjiga.

 

Edin problem, ki ga vidim v razčiščevanju s sabo je ... ČAS. Bojim se, da ženska v tem primeru nima dovolj časa za to. Mogoče je tudi to vzrok, da nekateri bolniki dvignejo roke nad sabo ali pa se popolnoma prepustijo drugim, kar pomeni, da ne izkoristijo možnosti, ki bi jim lahko prinesle ozdravitev. Ne vem, sprašujem se.

[Brezo]

Nisem čist skapiral kdo ni mogel moliti,predpostavljam pa da hčerka.Za sprejemanje informacij od zunaj pa predpostavljam, da misliš na alternativo in da jo svojci težko sprejemajo.In ura tikataka dalje.

 

Dvomim,da bo nadaljna kemoterapija kaj bolj uspešna,mogoče bodo samo zmanjšal čas obsevanja, dozo ali pa kaj drugega.Sicer pa ne moreš kriviti doktorjev.Njim so pač tako pral možgane v šoli in za njih je to edini način ki ga poznajo.Večina mladih doktorjev se pa itak ima za večvredne in za njih si samo številka.Naredijo pač tisto kar morajo in že so z mislimi pri tem koliko nadur bodo naredili in koliko večjo plačo bodo imeli.Je pa tudi manjšina, ki so pa res pravo nasprotje njim.In tak ti bo povedal resnico,seveda neuradno.In marsikdo med njimi ti bo priznal da se tudi oni in njihovi svojci poslužujejo alternative.Ker so izgubili zaupanje v zdravstvo,ki ga večinoma obvladujejo multinacionalke.Seveda ti tega ne bo povedal v službi ampak kako drugače,ker bi hitro izgubil licenco.

 

Odločiti se bo treba pa hitro uradno zdravljenje ali alternativa.In odločiti se bodo morali svojci in mama od kolegice.Kemoterapija pa uničuje avro in s tem samo poslabšuje položaj,saj odpira vrata energetskim parazitkom,taka oseba pa v večini primerov ni sposobna 100% obrambe.In tako gre samo še navzdol.Ne moreš pa razumeti zakaj dobri ljudje zbolevajo,če ne poznaš njihove karme.In to je tudi vzrok zakaj nekateri nikoli ne ozdravijo tudi če grejo 100x zdravilcu.Gospodar karme pač ne da dovoljenja.In tako tudi molitvice in angelčki ne morejo nič,kot da samo čakajo.In v takem primeru ko si že blizu smrti je brez zveze molit za zdravje.Bolje se splača moliti za to, da se poštimajo odnosi z ljudmi, ki se jih ne mara,da se naredi sprava,da se odpusti tistim,ki so te prizadel in da tudi sam prosiš za odpuščanje tiste, ki si jih ti prizadel na zavednem in nezavednem nivoju,itd.S tem začneš proces notranjega zdravljenja in če si res iskren,potem se začnejo dogajat čudeži.Kajti če greš po tej poti,potem višje sile dobijo dovoljenje za poseg,seveda premosorazmerno s tem koliko je oseba razčistila s preteklo karmo.In tako lahko oseba živi še par let ali pa celo ozdravi.Seveda mora pa do tega spoznanja pridet pacient.In ko mu je vseeno ali bo preživel ali ne in se prepusti Bogecu,je to še ena lekcija ki se jo je treba naučit-nenavezanost na telo in ljudi.Tega pa večina ljudi ni sposobna.Zato pa pravijo blagor tistim ki se v zadnjem izdihlaju spomni Boga.In nekateri menihi se cel življenje urijo za to dejanje.Večina ljudi pa itak pomisli kdo bo sedaj dobil denar,na svoje otroke in moža itd.In tako morajo lekcijo ponavljat znova in znova,dokler se ne naučijo.

 

In tako če ti ali kdo drug moli zanjo,brez zveze da moliš za zdravje ampak raje reci Bogecu, da to molitev posvečaš tej in tej osebi in da naj pač on naredi tako kot je najbolje za to osebo.In na koncu še dodaš naj se vse zgodi po božji volji.In tako ne moreš poslat energije v nič.Kajti ti in bioenergetiki in drugi niso niti približno v stanju da vidijo celotno sliko.To je pa kao neke vrste varovalka.In na koncu se lahko zgodi da oseba ne ozdravi ampak da umre mirno in z nasmeškom na obrazu.Oziroma zamenja staro obleko za novo,seveda če verjameš v reinkarnacijo.

[Mario]

Ni mi všeč, da se svet tako vrti. Kam bi pa prišli, če bi bilo vsem vseeno za sočloveka?

Robida, super napisano. Upam, da kdaj izide tvoja knjiga.

 

Edin problem, ki ga vidim v razčiščevanju s sabo je ... ČAS. Bojim se, da ženska v tem primeru nima dovolj časa za to. Mogoče je tudi to vzrok, da nekateri bolniki dvignejo roke nad sabo ali pa se popolnoma prepustijo drugim, kar pomeni, da ne izkoristijo možnosti, ki bi jim lahko prinesle ozdravitev. Ne vem, sprašujem se.

Vsak ti hoče dajati napotke, pa nobeden nima pojma o raku. Samo ono, kaj je kdo slišal. In kup ponudnikov nekih produktov, in strojčkov in vse tisto kot tle tudi. Navsezadnje so že tolk probali, da verjamejo sami, da jim nihče ne more pomagati. Ali pa prav zato verjamejo samo zdravnikom in prej ničesar ne ukrenejo, dokler je še bil čas. No, saj pri nas tudi nimajo prave oskrbe.

 

Ali pa se tle na forumu obesijo na njih magiji in šarlatani, ki obljubljajo vse sorte in pošiljajo žrtve od enga do drugega in jo ožemajo. To se dogaja vse po osebnih sporočilih. Točno vem, kateri so najbolj posiljeni… To je tko, kot da vohajo denar, ko slišijo besedo rak. Ko bolnik reče, da ni nič boljš, pa pravijo, da jih je nekdo začaral in ga pošljejo h kolegu… in tako si menjujejo stranke... Zato potem zmanjka časa in denarja za pametno zdravljenje.

Pametno pa bi bilo takoj začet dopolnilno zdravljenje, ko dobiš diagnozo, ne pa čakat, če se bo rak ponovil. Ker potem, če se še poleg tega odkrije pozno, je največkrat že prepozno.

 

Bolniki se tudi počutijo kot da jih nihče ne razume. Pa saj ni čudno, če slišijo vsak dan: „Sej bo“, „pa sej to ni rak“, „pa čas bo prinesel svoje“, „pa mi imamo vsi raka“… Potem je še ena skupina, ki trdi, da jih razume samo tisti, ki je imel sam raka. Nekateri te gledajo, kot da se že poslavljajo od tebe. Zato se največkrat distancirajo, včasih od najbližjih, največkrat od prijateljev. In nočejo nbenga več poslušat.

Včasih startajo vprašanje za dodatno zdravljenje na forumih in ga ne pridejo niti več prebrat.

 

Kar se psihe tiče, ni problem čas, problem je, da ne naletijo na prave ljudi.

Tako kot ena, ki je tudi napisala svojo zgodbe o borbi z rakom. Kmalu za tem je umrla. Ampak knjiga ne more pomagati drugim, ker ona ni ozdravela, saj ona je nesla svoje nedosegljivosti v grob. Sama je pisala prav to, kar sem omenil, da je vse od alternative probala; zvedel pa sem, da ni nič pametnega probala. S tem je vzela upanje mnogim bolnikom. Resnico o sebi ni povedala v knjigi, ampak privatno v mailu, nekaj dni preden je umrla. Marsikaj bi spremenila, pa jo je čas prehitel. Lahko bi rekel, da ni srečala pravih ljudi.

[Robida]

Ni mi všeč, da se svet tako vrti. Kam bi pa prišli, če bi bilo vsem vseeno za sočloveka?

 

 

 

Robida, super napisano. Upam, da kdaj izide tvoja knjiga.

 

Edin problem, ki ga vidim v razčiščevanju s sabo je ... ČAS. Bojim se, da ženska v tem primeru nima dovolj časa za to. Mogoče je tudi to vzrok, da nekateri bolniki dvignejo roke nad sabo ali pa se popolnoma prepustijo drugim, kar pomeni, da ne izkoristijo možnosti, ki bi jim lahko prinesle ozdravitev. Ne vem, sprašujem se.

 

 

Hm....o pisanju knjige pa še nisem razmišljala.

 

Vse je odvisno od nje. Kaj razmišlja v teh trenutkih. Koliko volje ima za ozdravitev.

V trenutkih ko se te stvari dogajajo, skozi možgane zletijo vsa leta življenja. Ne do potankosti, vendar v grobem.

[Mario]

Hm....o pisanju knjige pa še nisem razmišljala.

 

Vse je odvisno od nje. Kaj razmišlja v teh trenutkih. Koliko volje ima za ozdravitev.

V trenutkih ko se te stvari dogajajo, skozi možgane zletijo vsa leta življenja. Ne do potankosti, vendar v grobem.

Potem sem pa Uriello nekaj narobe razumel.

Jaz gledam to malo drugače. Knjige se pišejo za druge. Kdor jo piše za sebe, je naj ne bi objavljal.

To pričakujem od drugih

Ker gledam podrobnosti prav tako pomembne kot v grobem;)

Tega seveda ne pričakujem od drugih

 

Ja, zdajle sem šele razumel, imaš prav. Seveda ko se "stvari" dogajajo, ampak pri nekaterih se dogajajo prepozno, morda ker v svojem obupu poslušajo vsakega.

[Robida]

Ko ti je na razpolago samo "bom ali ne bom", se stvari začnejo odvijati zelo hitro. Tisti, ki je doživel tako situacijo, samo tisti ve, kako to doživlja. Vsi ostali samo razmišljajo o tem.

 

Vse to razložiti..... ....malo težje. Kar se pisanja knjige ali česarkoli tiče, bi rekla takole:

iskušnja, taka ali drugačna, ki jo rešim-mo, ki jo damo na papir, ki jo nekdo prebere, mu je lahko v veliko pomoč, večjo kot če nas nekdo poskuša nekaj naučit.

 

 

Ja, zdajle sem šele razumel, imaš prav. Seveda ko se "stvari" dogajajo, ampak pri nekaterih se dogajajo prepozno, morda ker v svojem obupu poslušajo vsakega.

 

Nikoli ni prepozno. Tudi če imam leto ali manj še življenja, še vedno lahko uresničim kakšno mojo srčno željo.

Še vedno sem lahko komu v spodbudo. Še vedno lahko komu dam kaj lepega.... tako da, nikoli ni prepozno.

Vsak od nas ima svojo zgodbo, svojo dolžino bivanja v materialnem svetu. V tem času, pa neglede kako dolg je, lahko naredi veliko dobrega. Včasih je dovolj samo trenutek, ki smo ga izživeli v naše zadovoljstvo in zadovoljstvo ljubljenih.

 

Ko sem enkrat sposobna sprejeti vse kar se mi dogaja, pa naj bo to zdravje, bolezen....smrt, potem lahko uživam v vsakem trenutku, v vsakem jutru, ko se predramim. Vsako bitje, ki mi pride nasproti, mi lahko polepša dan. Vsaka rožica, ki se počasi odpira in zasije v vsej svoji lepoti, mi lahko polepša dan. Tako da

 

NIKOLI NI PREPOZNO

[Mario]

Robida: Ko ti je na razpolago samo "bom ali ne bom", se stvari začnejo odvijati zelo hitro.

Tisti, ki je doživel tako situacijo, samo tisti ve, kako to doživlja. Vsi ostali samo razmišljajo o tem.

Mario: Ja: bom ali ne bom – se pravi odločiti za smrt ali življenje. Ti si se. Se pa ne vsak v pravem času, da še lahk ozdravi.

Tisti ve za sebe, bi jaz rekel. En psiholog te pa vseeno razume, če se mu pove kako je to pri tebi; brez da bi moral sam to živeti.

 

Robida: Vse to razložiti..... ....

Mario: Saj men ni treba razložt

 

Robida: malo težje. Kar se pisanja knjige ali česarkoli tiče, bi rekla takole:

iskušnja, taka ali drugačna, ki jo rešim-mo, ki jo damo na papir, ki jo nekdo prebere, mu je lahko v veliko pomoč, večjo kot če nas nekdo poskuša nekaj naučit.

Mario: tu se naša mnenja ne ujemajo. Razen v zadevi, ki se tiče občutljivosti in obrambnih mehanizmov

 

Robida: Nikoli ni prepozno. Tudi če imam leto ali manj še življenja, še vedno lahko uresničim kakšno mojo srčno željo.

Še vedno sem lahko komu v spodbudo. Še vedno lahko komu dam kaj lepega.... tako da, nikoli ni prepozno.

Vsak od nas ima svojo zgodbo, svojo dolžino bivanja v materialnem svetu. V tem času, pa neglede kako dolg je, lahko naredi veliko dobrega. Včasih je dovolj samo trenutek, ki smo ga izživeli v naše zadovoljstvo in zadovoljstvo ljubljenih.

Mario: Mislim: prepozno za ozdraviti. Tudi ne mislim na tebe, ko si bila odprta za spremembe, vsaj v tvojem tempu. Tu sem mislil na tiste, ki niso tako odprti in je organska škoda že tako napredovala, da ne morajo vplivati več na ozdravljenje. Seveda živijo lahko kvalitetneje, ampak ozdraviti ne morejo več, če so se odločili za smrt in ne za življenje.

 

Robida: Ko sem enkrat sposobna sprejeti vse kar se mi dogaja, pa naj bo to zdravje, bolezen....smrt, potem lahko uživam v vsakem trenutku, v vsakem jutru, ko se predramim. Vsako bitje, ki mi pride nasproti, mi lahko polepša dan. Vsaka rožica, ki se počasi odpira in zasije v vsej svoji lepoti, mi lahko polepša dan. Tako da

če lahko tudi vplivaš na to, kaj se ti dogaja, pa toliko boljš

Saj pravim, da je alef lahko vesel, da ima tk fajno punco...

[Robida]

Alef mi je bil kot senca in v veliko pomoč. Marsikdo ostane popolnoma sam.

 

Vsi mi, ki smo dali podobno situacijo skozi, nam je včasih že namig dovolj, pa nam je vse jasno.

 

Kdor pa ni na svoji koži iskusil tega, mu je pa težko ali skoraj nemogoče razumeti marsikatero stvar...tako da

 

Komur je prihranjena taka iskušnja je lahko srečen.

[Mario]

Kdor pa ni na svoji koži iskusil tega, mu je pa težko ali skoraj nemogoče razumeti marsikatero stvar...tako da

Še en čist majčken namig, pol pa grem delat.

Kako lahko trdiš za druge. Jaz sem srečen, če lahko trdim za sebe.

[kapica]

Ko sem dojela vso zadevo, sem bila hvaležna da sem mi je bil poslan rak. Zakaj? Zato da sem se zbudila-zbrihtala, ali kakorkoli že rečem temu.

Komur je prihranjena taka iskušnja je lahko srečen.

[Mitra]

Robida, super napisano. Upam, da kdaj izide tvoja knjiga.

Sploh pa bi se izkazalo, da toliko pozitivizma pomaga prebroditi vse težave (če se za pozitivo odloči bolnik sam)

Bi se dobro bralo, sem ziher.

 

Hm....o pisanju knjige pa še nisem razmišljala.

Potem je pa pravi čas da začneš razmišljati v to smer

 

Ko sem enkrat sposobna sprejeti vse kar se mi dogaja, pa naj bo to zdravje, bolezen....smrt, potem lahko uživam v vsakem trenutku, v vsakem jutru, ko se predramim. Vsako bitje, ki mi pride nasproti, mi lahko polepša dan. Vsaka rožica, ki se počasi odpira in zasije v vsej svoji lepoti, mi lahko polepša dan. Tako da

 

NIKOLI NI PREPOZNO

To je lahko tvoja uvodna misel v knjigi

 

Mario: Saj men ni treba razložt

Pomaga pa, če od nekoga slišiš izkušnje.

če lahko tudi vplivaš na to, kaj se ti dogaja, pa toliko boljš

Saj pravim, da je alef lahko vesel, da ima tk fajno punco...

 

Robida pa je čist fejst punca Se borba za sebe in še kakšnega (seveda z Alefom)

 

 

Kako lahko trdiš za druge. Jaz sem srečen, če lahko trdim za sebe.

A zmoreš trdit samo za sebe x?x x?x

Poglej okoli sebe

Ali te mogoče kdo potrebuje

Mogoče pa kdo rabi pomoč, da lahko potem reče da je srečen

[Robida]

Sploh pa bi se izkazalo, da toliko pozitivizma pomaga prebroditi vse težave (če se za pozitivo odloči bolnik sam)

Bi se dobro bralo, sem ziher.

 

 

Potem je pa pravi čas da začneš razmišljati v to smer

 

 

To je lahko tvoja uvodna misel v knjigi

 

 

 

Robida pa je čist fejst punca Se borba za sebe in še kakšnega (seveda z Alefom)

 

 

 

A zmoreš trdit samo za sebe x?x x?x

Poglej okoli sebe

Ali te mogoče kdo potrebuje

Mogoče pa kdo rabi pomoč, da lahko potem reče da je srečen

Hja, zdaj ste me pa čist zdrmal.

Saj če sem odkrita, sem že večkrat razmišljala v to smer, vendar....hehe....se mi ni dalo.

Veliko ljudi bi rabilo pomoč v to smer, vendar ne vejo kam bi se obrnili. Reakcije ljudi so zelo različne.

 

Hvala vsem za spodbudo...

 

Če se poglobimo v sogovornika, ugotovimo, da je vsak "poseben". Vsak od nas ima nekaj, kar ga "polepša". Vendar si premalokrat vzamemo čas, da se poglobimo in "slišimo" vse besede, ki si jih izmenjujemo.

[free]

Res.

Res.

...

Veliko ljudi bi rabilo pomoč v to smer, vendar ne vejo kam bi se obrnili. Reakcije ljudi so zelo različne.

...Vendar si premalokrat vzamemo čas, da se poglobimo in "slišimo" vse besede, ki si jih izmenjujemo.