<3

[krog]

nekoč je bil pristen bioenergetik , oz. delal je to ker je pač lahk , zdravil je in ni se odločil da se bo s tem ukvarjal , enostavno je to bil , in bila je neka ženska ki je po nevem kaki usodi si po tej poti poizkusila pozdraviti neko bolezen . s seboj pripeljala sina , majhnega fantka . otrok je nemirno čakal na stolu in tečnaril mami kdaj bo fertik in motil zdravljenje . ko bi naj blo končano pa se je zgodilo tako da je tudi ta fantek se ulegel na posteljo in je bioenergetik stegnil svoje dlani nad njega . vedno ko je prestavil dlani nad določeno čakro je vprašal fantka kakšne barve vidi , ta pa mu je odgovarjal , tudi z odprtimi očmi je videl prelivajoče se energije v vseh barvah . ko je bioenergetik končal je začel razgljabljat fantkovi materi o tem kakšno moč poseduje njen otrok . nato je prletela edina sveta stvar iz njenga gobca v njenem življenju in je vprašala bioenergetika če jo zato otrok skos sprašuje kaj so vse te črte in migetajoče pike po zraku , barve okol glav ljudi , njemu pa so se zaiskrile oči , vprašal je fantka a sedaj vidiš to ? fantek je pokimal . nato je rekel pokaži mi kje v tej sobi vidiš največ teh belih črt , fantek pa je s prstom pokazal v kot sobe kjer so mrgolele eksplozije energije . ta fantek še nikoli prej in nikoli poznej ni občutil večje ljubezni kot takrat ko je obrnil glavo nazaj od koder je pokazal s prstom in okamenel v brezmejnem živem pogledu bioenergetika . edini trenutek ko je dobil toplino v svojem življenju . bioenergetik se je nato trudil in trudil da bi razložil materi da naj otroka pusti čisto pri miru kolikor se le da , spraševal fantka in njo če bi fantek prišel k njemu kdaj , kar tako . a ni pomagalo . fantku so vsilili drugačen svet , svet izmišljenih stvari , izmišljene ljubezni ki je bila samo beseda in pravilo ki ga ni razumel . a vendar ni nikoli pozabil da se nekatere stvari niso nikoli začele , pred spancem se je vedno vprašal kaj sem to jaz , izgubil občutek o velikosti telesa in potoval čez čudne svetove ter se zbujal s telesom sestavljenim iz mravljincev in čudnem občutju v nosu . s časom je tist fantek odrasto in dojel iz svojega spomina kaj je ta človek hotel , in sedaj ga pogreša . a ga ni. če bi lahko zavrtel čas nazaj bi ostal z njim , pobegnil bi staršem , mali štiriletni fantek .

 

[xyz]

o, a ti ni nben odgovoru l kva ?

 

ja, saj si si odgovor že sam dal...

[Iknee]

če bi lahko zavrtel čas nazaj bi ostal z njim , pobegnil bi staršem , mali štiriletni fantek .

 

 

Ja Krogec, kakšen konec pa si napopal tej zgodbi? Ta mali fantek je imel točno tako mamo, kakršno je rabil za svoj duhovni razvoj. Prava je bila. Sta bila že tako zmenjena . Dala mu je nekaj, česar mu ne more dati nihče drug, noben bioenergetik, noben guru - življenje. Ljubezen bo lahko dobil tudi od koga drugega (in to iskanje je najbrž njegova duhovna naloga), življenja pa ne. In staršem ni mogoče pobegniti. Nikoli. Do konca tega lajfa (pa mogoče še v naslednjem) jih nosimo v sebi. Tale poba ima kljub videnju avre še dolgo pot pred sabo, da bo zares poštekal ene pomembne stvari.

[kapica]

Ja Krogec, kakšen konec pa si napopal tej zgodbi? Ta mali fantek je imel točno tako mamo, kakršno je rabil za svoj duhovni razvoj. Prava je bila. Sta bila že tako zmenjena . Dala mu je nekaj, česar mu ne more dati nihče drug, noben bioenergetik, noben guru - življenje. Ljubezen bo lahko dobil tudi od koga drugega (in to iskanje je najbrž njegova duhovna naloga), življenja pa ne. In staršem ni mogoče pobegniti. Nikoli. Do konca tega lajfa (pa mogoče še v naslednjem) jih nosimo v sebi. Tale poba ima kljub videnju avre še dolgo pot pred sabo, da bo zares poštekal ene pomembne stvari.

dala mu je zivljenje... ... otroka narest je najmanjsi problem! vecji izziv je pol njega v cloveka vzgojit...

 

kj tocn je za postekat?

a ves, mel je nekje 3 leta... pa je bla vrsta... in so bli kupci... je bil zlozlo zaposlen... pa so ga vseen zmotili in primorali, da je sel kosilat... ni cutil potrebe po hrani... in zto ga niso spravili k mizi... ostal je za svoji blagajni... in v vrsto... se je postavila ena druga oseba... ki teh oseb, ki so ze ble v vrsti ni videla, cutila... je pa spostovala fantka... in se je pocasi premikala proti blagajni in prodajalcu... fantek jo je vprasu, s cim ji lahk postreze... pa mu je odvrnila, da s casom, ki si ga bo vzel za kosilo... in sta sla skup k kosilu... na eleganten nacin...! ceprav obstajajo se velik hujsi... jej, ko je cas! ne, ko si lacen! vkljuc se v sistem, ker drugac se ti bo onemogocl vse, kr se ti se ni! itd, ... ... ... ...

 

nekoč je bil pristen bioenergetik , oz. delal je to ker je pač lahk , zdravil je in ni se odločil da se bo s tem ukvarjal , enostavno je to bil , in bila je neka ženska ki je po nevem kaki usodi si po tej poti poizkusila pozdraviti neko bolezen . s seboj pripeljala sina , majhnega fantka . otrok je nemirno čakal na stolu in tečnaril mami kdaj bo fertik in motil zdravljenje . ko bi naj blo končano pa se je zgodilo tako da je tudi ta fantek se ulegel na posteljo in je bioenergetik stegnil svoje dlani nad njega . vedno ko je prestavil dlani nad določeno čakro je vprašal fantka kakšne barve vidi , ta pa mu je odgovarjal , tudi z odprtimi očmi je videl prelivajoče se energije v vseh barvah . ko je bioenergetik končal je začel razgljabljat fantkovi materi o tem kakšno moč poseduje njen otrok . nato je prletela edina sveta stvar iz njenga gobca v njenem življenju in je vprašala bioenergetika če jo zato otrok skos sprašuje kaj so vse te črte in migetajoče pike po zraku , barve okol glav ljudi , njemu pa so se zaiskrile oči , vprašal je fantka a sedaj vidiš to ? fantek je pokimal . nato je rekel pokaži mi kje v tej sobi vidiš največ teh belih črt , fantek pa je s prstom pokazal v kot sobe kjer so mrgolele eksplozije energije . ta fantek še nikoli prej in nikoli poznej ni občutil večje ljubezni kot takrat ko je obrnil glavo nazaj od koder je pokazal s prstom in okamenel v brezmejnem živem pogledu bioenergetika . edini trenutek ko je dobil toplino v svojem življenju . bioenergetik se je nato trudil in trudil da bi razložil materi da naj otroka pusti čisto pri miru kolikor se le da , spraševal fantka in njo če bi fantek prišel k njemu kdaj , kar tako . a ni pomagalo . fantku so vsilili drugačen svet , svet izmišljenih stvari , izmišljene ljubezni ki je bila samo beseda in pravilo ki ga ni razumel . a vendar ni nikoli pozabil da se nekatere stvari niso nikoli začele , pred spancem se je vedno vprašal kaj sem to jaz , izgubil občutek o velikosti telesa in potoval čez čudne svetove ter se zbujal s telesom sestavljenim iz mravljincev in čudnem občutju v nosu . s časom je tist fantek odrasto in dojel iz svojega spomina kaj je ta človek hotel , in sedaj ga pogreša . a ga ni. če bi lahko zavrtel čas nazaj bi ostal z njim , pobegnil bi staršem , mali štiriletni fantek .

 

kt pa vecini... vsem malim fantkom in punckam..., da lahk tekom odrascanja nevede zadremljejo... zaspijo... pozabjo...

[Brezo]

Slišal sem tudi že bolj čudne zgodbice.Karma in karmične vezi imajo pač svoja pravila.Človek ima lahko ne vem kakšne psihične moči,če pa ne razvije ljubezni je bilo vse zaman.Če ne poznaš preteklosti otroka iz prejšnjih življenj,tudi ne moreš razumeti sedanjosti.Vprašanje kolikokrat se je že učil to lekcijo.In če ne gre na easy way,potem je čas za hard way.In v življenju sledijo padci,nerazumevanje,kritiziranje,vsiljevanje tujih pogledov,itd.Vse samo z enim namenom,da ne bi tudi sam postal tak,da bi postal ljubeč,odpustil vsem ki so te prizadel,se jim celo zahvalil za lekcije in na koncu spoznal kaj ljubezen sploh pomeni.Zgleda,da je moral iti skozi vse to,kajti če je bil jasnoviden bi lahko videl tudi kakšno svetlečo bitje.ki bi ga lahko poučilo o teh stvareh.Sicer pa znanje pride lahko od zunaj ali od znotraj-iz notranjih nivojev,odvisno od sposobnosti človeka.Čudna so pota Gospodova.

[Iknee]

dala mu je zivljenje... ... otroka narest je najmanjsi problem!kj tocn je za postekat?

 

Kljub temu je to najbolj dragoceno, kar imaš - vpraš tiste, ki so bili na tem, da življenje izgubijo - in ostaja dejstvo, da je samo mama in nihče drug, tista, ki ti je to lahko dala (no, pa oče je seveda tud prispeval svoje). Nihče nima slučajno ravno takšne mame. Ko bo ta mali fantek to poštekal, bo naredil velik korak na duhovni poti.

[butl]

Kljub temu je to najbolj dragoceno, kar imaš - vpraš tiste, ki so bili na tem, da življenje izgubijo - in ostaja dejstvo, da je samo mama in nihče drug, tista, ki ti je to lahko dala (no, pa oče je seveda tud prispeval svoje). Nihče nima slučajno ravno takšne mame. Ko bo ta mali fantek to poštekal, bo naredil velik korak na duhovni poti.

 

Maš prou, ampak.

 

Tud pod razno pa nobeni mami to dejstvo ne daje ama čist nobene pravice, da ravna s svojim otrokom slabo. Dejstvo, da je dala svojemu otroku življenje, ni nobeno opravičilo za slabo ravnanje z otrokom kot prvo. Kot drugo pa to isto dejstvo ni dovolj velik razlog za to, da bi mamo otrok spoštoval. Spoštovanje si mora mama /in ati in ti in jst in vsakdo/ zaslužiti s svojim delovanjem.

 

In še nekaj. Tole o dogovoru duš mame in otroka pred rojstvom in kva bo, ko bo tamal poštekal, je fest huda in škodljiva past, v ktero se na žalost ujamejo tud tisti, ki naj bi bili strokovnjaki /vse na psi..., da o tistih na duh... ne govorim/.

 

V čem je past?

 

Past je v tem, da imata lekcijo oba, mama in otrok. In mama jo v tem primeru /delovanje, ki ni v dobro otroku/ ni naredila, zato je otrok ali ne bo opravil ali pa jo bo moral absolvirati skoz trpljenje. Če bi jo mama naredila, bi jo tud otrok in to brez trpljenja.

To je še vse ok. Kje je problem?

Problem je, da če se tega ne zavedaš al pa če te še pumpajo, kako morš tako mamo, ki je bla slaba, spoštovat in da je slabo če je ne, zajebeš sam sebe. Namesto, da bi stopil korak prot seb, se od sebe oddaljiš, sebe zatajiš in sebi onemogočiš, da bi lekcijo opravil tko kt je treba.

 

[krog]

Slišal sem tudi že bolj čudne zgodbice.Karma in karmične vezi imajo pač svoja pravila.Človek ima lahko ne vem kakšne psihične moči,če pa ne razvije ljubezni je bilo vse zaman.Če ne poznaš preteklosti otroka iz prejšnjih življenj,tudi ne moreš razumeti sedanjosti.Vprašanje kolikokrat se je že učil to lekcijo.In če ne gre na easy way,potem je čas za hard way.In v življenju sledijo padci,nerazumevanje,kritiziranje,vsiljevanje tujih pogledov,itd.Vse samo z enim namenom,da ne bi tudi sam postal tak,da bi postal ljubeč,odpustil vsem ki so te prizadel,se jim celo zahvalil za lekcije in na koncu spoznal kaj ljubezen sploh pomeni.Zgleda,da je moral iti skozi vse to,kajti če je bil jasnoviden bi lahko videl tudi kakšno svetlečo bitje.ki bi ga lahko poučilo o teh stvareh.Sicer pa znanje pride lahko od zunaj ali od znotraj-iz notranjih nivojev,odvisno od sposobnosti človeka.Čudna so pota Gospodova.

 

v prejšnjem telesu so ga častili kot guruja nekje v aziji , pred tem pa je bil debel novozelandec z zelenimi tetovažami po vsem telesu , še prej pa pajek , nesebičnost , ljubezen pa je že zdavnaj spoznal od predaje enosti vsega obstoja in izginotju časa , njegove zavesti pa se ne da ubesedit , nihče je nemore dojet z umom , niti se zavedat kako nepomembno je vse kar on dela , karkoli reče , le igra se s časom

[Iknee]

Maš prou, ampak.

 

Tud pod razno pa nobeni mami to dejstvo ne daje ama čist nobene pravice, da ravna s svojim otrokom slabo. Dejstvo, da je dala svojemu otroku življenje, ni nobeno opravičilo za slabo ravnanje z otrokom kot prvo. Kot drugo pa to isto dejstvo ni dovolj velik razlog za to, da bi mamo otrok spoštoval. Spoštovanje si mora mama /in ati in ti in jst in vsakdo/ zaslužiti s svojim delovanjem.

 

In še nekaj. Tole o dogovoru duš mame in otroka pred rojstvom in kva bo, ko bo tamal poštekal, je fest huda in škodljiva past, v ktero se na žalost ujamejo tud tisti, ki naj bi bili strokovnjaki /vse na psi..., da o tistih na duh... ne govorim/.

 

V čem je past?

 

Past je v tem, da imata lekcijo oba, mama in otrok. In mama jo v tem primeru /delovanje, ki ni v dobro otroku/ ni naredila, zato je otrok ali ne bo opravil ali pa jo bo moral absolvirati skoz trpljenje. Če bi jo mama naredila, bi jo tud otrok in to brez trpljenja.

To je še vse ok. Kje je problem?

Problem je, da če se tega ne zavedaš al pa če te še pumpajo, kako morš tako mamo, ki je bla slaba, spoštovat in da je slabo če je ne, zajebeš sam sebe. Namesto, da bi stopil korak prot seb, se od sebe oddaljiš, sebe zatajiš in sebi onemogočiš, da bi lekcijo opravil tko kt je treba.

 

 

 

Ja, se strinjam z vsem, kar si napisal. Bi pa dodala, da je to prvi del poti ali lekcije, ki jo je človek dobil s starši, ki so ga zanemarjali ali prezrli (tud v čustvenem in duhovnem smislu) ali fizično ali čustveno zlorabljali. Pomemben del, ki ga zelo verjetno ne moreš preskočiti, bi še dodala, da ne bo nesporazuma. Pomembno je prepoznati, da mama (ali oče) ni bila popolna, da je delala napake, ki so ti povzročile rane ali zmote o tebi samemu, ali celo izgubo večjega dela tvojega bitja. Potem pa spoznati, da moraš sam naprej in se nekako zaceliti (v smislu pozdraviti si rane in tudi poiskati svojo celovitost). V tej fazi pri večini ljudi pade tisto naivno spoštovanje do mame, ki temelji na iluziji, da je popolna ali vsaj zelo dobra. Ranjen in razočaran se umakneš in si začneš lizati rane. In si prepričan, da je mama ful zajebala stvar, da bi MORALA biti drugačna, boljša. In da si ne zasluži tvojega spoštovanja. Ok, dala mi je lajf - so what?! - in kup bolečin in psihičnega sranja zraven. Vem, vem, sem šla skoz to. In zelo dobro poznam past tega, da se siliš (ali te silijo) spoštovati jo, preden si zrel za to in lahko to narediš iskreno in iz srca. Če se v spoštovanje siliš (lahko tudi nezavedno, pod vplivom drugih ali lastnega Ideala jaza), se ti zgodi točno to, kar praviš - povoziš samega sebe, ves shit vzameš nase in se počutiš krivega in totalno bednega, namesto, da bi si zacelil rane, se še dodatno sesuješ . Enkrat pa potem začutiš jezo na mamo in upravičeno potrebo po tem, da se odmakneš, da se potegneš ven iz tega in začneš res spoznavati in sprejemati samega sebe.

Nekje na tej poti pa spoznaš, da si obtičal, da nekako sploh ne moreš več naprej, da ena siva senca še zmeraj visi nad tabo, če imaš že tud svoje otroke pa z grozo ugotoviš, da delaš podobne stvari (al pa mal drugačne - pa vseeno precej v istem smislu - si npr, izbereš takega partnerja, ki začne zanemarjati ali zlorabljati vajine otroke, pa tega ne prepoznaš pravočasno, etc.), čeprav je bila to zadnja stvar, ki si jo nameraval. Kot prekletstvo, nad katerim nimaš nobene prave moči. Ne poznam nikogar, ki ne spoštuje svoje mame (ker je zaradi zlorab ne more), da ne bi živel v taki ali drugačni težki agoniji, in to krepko pokasirajo tudi njegovi otroci. Prehodil je samo pol poti.

Kaj je torej izhod iz tega, kako se dokončno pozdraviš, kako se rešiš tega demona zlorabe, ki gre iz generacije v generacijo? Tako, da razširiš zavest iz svojega ega (ki pa mu moraš najprej pozdraviti vsaj najhujše čustvene rane - zato je prva faza te poti z jezo in zavračanjem mame vred pomembna) in vidiš mamo kot del širše slike - njene družine, njenega otroštva, njenih ran, ki jih je prinesla s sabo in so bile mogoče tako hude, da ji eno življenje ni zadostovalo in ni zmogla, ni znala drugače, kot da je ravnala tako, kot je. To ni opravičevanje njenega vedenja (tako njeno breme kot njeno zlorabljanje je še vedno na njenih ramenih in ga bo enkrat zagotovo morala razrešiti), to je nevtralno videnje cele slike brez sodb. To zdaj lahko razumeš, ker imaš izkušnjo, da tudi sam kdaj s svojim otrokom nisi ravnal tako, kot bi si sam želel in sam nisi mogel razumeti zakaj?? In potem pogledaš še širše, pogledaš svojo lastno lekcijo in globine razumevanja, občutenja, modrosti in sočutja, ki ti jih je ta lekcija dala. In VEŠ (ne da bi ti to kdo pridigal), da je tvoja duša to res rabila, in odpuščanje pride kot nežen, a močan val olajšanja, popolnoma naravno - ker ni več ničesar, kar bi sploh zameril, niti sebi niti komu drugemu, ne obsojaš več. In VEŠ, da ti je mama dala največ, kar je bilo sploh možno dati - življenje. Polega tega si dobil to, kar je tvoja duša rabila na svoji poti - v dobrem in slabem. Vse ostalo je med bogom, tvojo dušo in tabo, tudi ljubezen. Ko to spoznaš (s čustvi, umom in dušo hkrati), je tako (bo zvenelo mal patetično najbrž - ampak tko sem res čutila), kot bi se ti odprlo nebo, angeli ti pojejo, čutiš božanski tok ljubezni in sočutja. Osvobojen si spon zlorabe, razrešil si družinsko prekletstvo in svojo karmo (mama bo pa svojo najbrž v njenem naslednjem življenju). To spoznanje ti prinese globok notranji mir. Seveda še "padaš ven", ampak hkrati tudi poznaš pot nazaj. In svet ni nikoli več takšen kot prej.

Tole o spoštovanju staršev pa se na prvem delu poti res sliši čist mim in si lahko upravičeno jezen, ko ti kdo kaj takega pridiga. Zato dobri psihoterapevti, zdravilci, šamani, kdorkoli že - ne pridigajo in ne sodijo, ampak spremljajo človeka po njegovi lastni poti.

[butl]

Kaj je torej izhod iz tega, kako se dokončno pozdraviš, kako se rešiš tega demona zlorabe, ki gre iz generacije v generacijo? Tako, da razširiš zavest iz svojega ega (ki pa mu moraš najprej pozdraviti vsaj najhujše čustvene rane - zato je prva faza te poti z jezo in zavračanjem mame vred pomembna) in... vidiš mamo kot del širše slike - njene družine, njenega otroštva, njenih ran, ki jih je prinesla s sabo in so bile mogoče tako hude, da ji eno

 

 

Kako se pa to nardi? /ne kva morš, ampak kako/

 

[kapica]

Kljub temu je to najbolj dragoceno, kar imaš - vpraš tiste, ki so bili na tem, da življenje izgubijo - in ostaja dejstvo, da je samo mama in nihče drug, tista, ki ti je to lahko dala (no, pa oče je seveda tud prispeval svoje). Nihče nima slučajno ravno takšne mame. Ko bo ta mali fantek to poštekal, bo naredil velik korak na duhovni poti.

duhovna pot se meri s koraki? zanimivo bi blo postekat al pa si zamislt, da je (lahk) ta fantek vsak... in da, ko bodo 20-160 let stari ludeki postekali, da onemogocajo postekat... in... zivet... se preden dobro shodis... uf, velik korak... za clovestvo...

 

drugac pa jp... slucaj res ni slucajn... dokler ne postane slucajn... pa se to ma svoj po/na/men... ce ne za drugega, se vsaj lahk izoblikuje izgovor v obliki tolazbe al pa opravicila s pridihom olajsanja... hvaleznosti...

 

v prejšnjem telesu so ga častili kot guruja nekje v aziji , pred tem pa je bil debel novozelandec z zelenimi tetovažami po vsem telesu , še prej pa pajek , nesebičnost , ljubezen pa je že zdavnaj spoznal od predaje enosti vsega obstoja in izginotju časa , njegove zavesti pa se ne da ubesedit , nihče je nemore dojet z umom , niti se zavedat kako nepomembno je vse kar on dela , karkoli reče , le igra se s časom

x:Dx zgleda je precej pomembno poudarjat to nepomembno...

[Iknee]

 

Kako se pa to nardi? /ne kva morš, ampak kako/

 

 

 

Težko nalogo si mi dal , to je tko, kot bi nekomu poskušal doma v dnevni sobi razložit, kako se smuča. Bom poskusla, ampak ne me preveč sesut, če ne bo dobr uspel.

Ranjena čustva so večinoma potlačena, z okoliščinami vred, projiciramo jih navzven na druge in skrivamo za zidom obrambnih mehanizmov - od cinizma, (navidezne) samozavesti, vseznalstva, igranja raznih vlog od klovna do žrtve in napalca ... etc, . Zdraviš lahko samo to, kar čutiš, pomeni, da najprej prepoznavaš obrambne mehanizme pri sebi in dovoliš čustvom, ki so skrita zadaj, da se izrazijo, da jih (ponovno) začutiš. Kaj zdaj to v praksi pomeni "dovoliti"? Težko opisat z besedami, ker gre za notranji proces, ki z razumom nima velik zveze, razen tolk, da zavestno skušaš razum ustavit in umirit in se spustit skozi strah do bolečih čustev. Boleč in težak del poti. Dobro je met vodstvo. Takšno, kakršno čutiš najbliže in ti najbolj ustreza - globinska psihoterapija (psihoanaliza, pristopi telesne psihoterapije, integrativne psihoterapije ... ), vodene meditacije in poglabljanja v čustvena stanja in okoliščine, ko se ti je to dogajalo v meditativnem stanju, regresije v obdobje zgodnjega otroštva, tud nekatere šamanske tehnike ... pristopov je kar velik, eni so bolj učinkoviti za ene ljudi, drugi za druge. Potem ali deloma vzporedno s tem gre ozaveščanje (ponovno) doživetega, žalovanje, nato pa zavestno sprejemanje in pomirjanje s tem, kar se je zgodilo. Tako nekak, približn in na splošno in kolikor sem pač znala povedat tle.

[butl]

ne me preveč sesut

 

Ne bom

[Iknee]

duhovna pot se meri s koraki?

 

 

Mal se delaš neumno pa ircaš, a? Kakorkol že, ene stvari je le lažje povedat v prispodobi, tisti, ki hočjo, bodo že razumel, tisti, k nočjo, bodo pa kakšne pripombe dajal - tud OK, vsak po svoje sprejema la pa zavrača to, kar drugi napametuje.

 

Zanimivo bi blo postekat al pa si zamislt, da je (lahk) ta fantek vsak... in da, ko bodo 20-160 let stari ludeki postekali, da onemogocajo postekat... in... zivet... se preden dobro shodis...

 

Ja ti fantki in punčke smo vsi - tud tisti 20-160. Ko bodo oni razumel tistga ta mejhnga v sebi, bodo pa nehal onemogočat tiste okol sebe k so zdej ta mali in to bi bil res

uf, velik korak... za clovestvo...

Sam zgleda da to kar traja - včas več življenj, vmes so pa otroc in gre stvar v naslednjo generacijo.

 

 

... pa se to ma svoj po/na/men... ce ne za drugega, se vsaj lahk izoblikuje izgovor v obliki tolazbe al pa opravicila s pridihom olajsanja... hvaleznosti...

 

Al pa izgovor, da je itak za vse kriva mama, k ni bla tko kt je treba in zato ni treba prevzet odgovornosti za svoj lajf. Nobeni izgovori niso fajn, obsojanje kogarkol pa tud pelje samo globlje v težave.

[kapica]

Mal se delaš neumno pa ircaš, a?

niti ne... to sm tk al tk... tud brez ircanja...

 

jp... tisti k hocjo, bodo ze... ostali k nocjo... pa se bodo... (nekje med zdaj, pozneje in v bodoce...)

[krog]

nekoč je šel oče tega fantka k enmu kupovat eno stvar , šli so vsi trije , fantič , oče in mama . on tip se je smejal pa bluzu neki fantkovim očetu , fantek pa je gledal zeleno barvo okol tipove glave , pokazo s prstkom na tipovo glavo pa ga uprašo : ka je pa to zelen okol tvoje glave ? tip je pogledo vprašujoče , mama pa je fantka mahnala pa mu zabičala bot tih ! že nasledn trenutek je fantič doumel kaj mu veleva energija tistga tipa , videl , čutil je njegovo hinavščino in zahrbtnost , videl je kako hoče ta tip nafukat njegovga očeta za tisto stvar ki jo je kupoval da je vse vredu z njo . a potem ni rekel nič več , zaprl se je v sebe , v žalost , turobnost , v avtu na poti domov je bil spet skurcan zarad teh besed in že tisočič mu je bilo zagrozeno s tem da gre k zdravniku , da nekaj ni vredu z njim . nekaj dni kasneje se je igral na pesku pred hišo in pogledal očeta kako preklinja nad tisto stvarjo ki jo je kupil ker sevede ni delovala kot bi morala. obrnil je glavo in se igral naprej . sam s seboj . zapiral se je

[doorwoman.p]

nekoč je šel oče tega fantka k enmu kupovat eno stvar , šli so vsi trije , fantič , oče in mama . on tip se je smejal pa bluzu neki fantkovim očetu , fantek pa je gledal zeleno barvo okol tipove glave , pokazo s prstkom na tipovo glavo pa ga uprašo : ka je pa to zelen okol tvoje glave ? tip je pogledo vprašujoče , mama pa je fantka mahnala pa mu zabičala bot tih ! že nasledn trenutek je fantič doumel kaj mu veleva energija tistga tipa , videl , čutil je njegovo hinavščino in zahrbtnost , videl je kako hoče ta tip nafukat njegovga očeta za tisto stvar ki jo je kupoval da je vse vredu z njo . a potem ni rekel nič več , zaprl se je v sebe , v žalost , turobnost , v avtu na poti domov je bil spet skurcan zarad teh besed in že tisočič mu je bilo zagrozeno s tem da gre k zdravniku , da nekaj ni vredu z njim . nekaj dni kasneje se je igral na pesku pred hišo in pogledal očeta kako preklinja nad tisto stvarjo ki jo je kupil ker sevede ni delovala kot bi morala. obrnil je glavo in se igral naprej . sam s seboj . zapiral se je

 

Lej.. (mogoče si to tud ti, jest ne vem).. ampak jasno je, da so te izkušnje, ki jih opisuješ namenjene njemu. Iz njih se bo povzpel višje in bo postal močnejši. Ta cilj verjetno ima. Najprej pa ga mora začutit seveda, kar ni tko lahko.. iskat v sebi, v vseh negativnih izkušnjah ki jih je doživel možnost, ki bi mu odprla pozitiven občutek. In it za njim.. iskat skozi njega 'rešitve' zase. Potem se odpre samo od sebe..

 

a si to hotu zvedt?

[krog]

in ko je pri kakšnih devetnajstih letih ponovno stopil iz svojega telesa ( od takrat ne potrebuje nobenih neumestnih človeških nasvetov , niti duhovnih ker to kar je za nekoga duhovna izkušnja je za njega "normalen" vsakdan ) se je spomnil časa ki ga je doživljal v tem stanju zavesti , ko je bil spet doma , je spoznal svojo preobrazbo , padec iz čistoče jaza v človeški shizofrenični posredni um ki samemu sebi pravi jaz sem , in vsako obliko doživlja posredno preko imenovanja , kot nekaj drugega , spoznal je kako je z veseljem delal vse kar so mu kazali starši , kako je tisto neposredno igračo živih barv počasi zamenjal za besedo , za ime , dokler ni izmišljena beseda dobila dokončno trdnost v njegovi zavesti , rojstvo časa , nekakšna napačna vibracija dojemanja , in imenoval je predmet ki je bil prej neskončen v času , dokler ni ime postalo staro , naveličano in konec koncev v napoto kar mu je rodilo željo po spremembi . videl je kaj se dogaja človeškemu bitju od rojstva pa do katere koli oblike omejene sprogramirane oblike jaza , odprl se je kot lotosov cvet in dobil odgovore na vsa vprašanja , postal je eno , našel je izhod iz ječe za katero ni vedel da živi v njej ker ni imela vrat , in videl je dejstvo da če bi starši ne učili govoriti tako majhne otroke , če bi jih pustili vsaj nekaj let dlje z njihovo neprekinjeno abstraktno zavestjo , bi z njo ostali tudi ko bi se naučili govoriti , ostali bi v večnosti neposrednega jaza , besede pa bi ostale znaki za sporazumevanje , ne njihove disturbirane misli , njihov shizofrenični jaz , za katerega ne vejo da je shizofreničen , zavest ni sestavljena , lotosov cvet se odpre z vseh strani na enkrat ne pa vsak list za sebe

[Iknee]

Krogec, a si bil ti rojen s carskim rezom?

[krog]

http://lh6.ggpht.com/_2zyTnS7yc8o/Sp0KdcI359I/AAAAAAAAAEM/7_-ovdA-GKw/s912/pranafe.jpg

[krog]

to je blo vse za vaše osredotočene glavčke dragi otroci , mogoče bo kdaj vaša zavest se odprla in bote vidl stvarstvo v popolnoma drugačni perspektivi , brez ujetništva v "jaz sem" , v brezmejni svobodi , vaš telo pa bo en sam orgazem ko ga bote izpustili , povedal pa sem kako se lahko svet spremeni , z nespreminjanjem vaših otrok , sploh niso vaši , lopovi sebični , ne morte jih pustit razposajene zarad vašga ugleda ki ni vreden ničesar in nikoli ne bo , v njih dajete svoja zamorjena življenja ujeta v izmišljena pravila . raje sekundo svobode ,resnice in ŽIVLJENJA kot sto let misliti da jaz sem to in to , program bedne propadajoče civilizacije ki obstaja samo v glavi...

[xyz]

*rig*