kako naprej ko zveza postaja neznosna?

[soni]

Pozdravljeni.

 

V zvezi s partnerjem sem že 3 leta. Na začetku je bilo vse popolno, mogoče še preveč.

Nato sva se začela kregati za vsako neumnost in vsak dan je postajalo hujše. Za več kot pol prepirov sem bila sama kriva, ker nisem vedela več kaj bi, vse me je motilo.

Nato sva se malo umirila vendar se je on drastično spremenil.

Imel je zelo malo časa zame, hotel je biti s prijatelji in družino, katera mu ogromno pomeni.

Na dopust ni hotel nikoli z mano, ker pravi da je star šele 25 let in da bo to izkoristil za žuranje s prijatelji.

Kadarkoli sem ga poklicala se je počutil ogroženega in pravil da sem obsedena z njim, ker me je samo zanimalo kje je ali pa kaj počne.

Tega enostavno ne zdržim več, sama ne morem več trpet v sebi in sem se enostavno od vsega umaknila.

Predlagala sem konec zveze in sva se skupaj odločila da to tudi narediva.

Vendar se je sedaj trpljenje šele začelo.

Ne želim si prekinit stikov z njim, ker vem da je zlat fant in upam da se bo spremenil v to kar je enkrat bil.

Zmenila sva se da bova prijatelja, kar je tudi on predlagal.

Če ga kličem ali pa mu pišem ravna zelo grdo z mano. Se zanalašč ne javlja po več ur na telefon, pravi da nima časa in gre ven s prijatelji. Če ga ne pokličem sem že najslabša, mi je za vse vseeno, me ne briga za njega.

Želim si ga videti, noče. Čez 2 dni me v joku pokliče da on tako ne more več, da on bi me rad ob sebi.

 

Bojim se ga zgubit, ker se vedno upam da bi se vrnil v tisto kar je bil na začetku, vendar me tak odnos dobesedno ubija. Ne vem več kaj narediti. Ne prenesem tega da se mi zanalašč ne javi.

Vem da se vse skupaj zdi že noro in nenormalno vendar jaz res ne vem več kaj narediti.

Rada bi mu dala mir in svobodo in ki bosta mogoče pomagala da se vrne nazaj, vendar ne vem kako naj to storim. Ko mu to povem, pravi, da mu rabi samo malo manj teženja in svobode, pa se bo že vrnil v tistega starega fanta.

Če ga ignoriram me obsoja da si ga ne želim več, da mi je vseeno, če sem prijazna se obnaša z mano zelo nesramno. 3 dni je najbolj prijazen na svetu pol pa je že vse drugo bolj pomembno.

 

To traja približno že pol leta in res ne vem kako iz tega. Rada bi tudi dosegla da bi se manj sekirala za stvari, da me to njegovo javljanje ne pokonča in da sem lahko tudi jaz kdaj bolj hladna.

 

 

 

Kako naprej?

 

Hvala.

[daisy]

Kar ti bom napisala ti ne bo všeč, a verjami, da je edina pot do take ali drugačne rešitve. Takih - enakih - situacij sem videla pa že toliko, da točno vem o čem govorim. Če ti ne bo všeč. pač pozabi kar boš prebrala...

 

Moje odločno mnenje je (zelo, zelo govorim tudi iz svojih izkušenj in izkušenj prijateljic) da ga brez odvečnega debatiranja in filozofiranja TAKOJ daš na čevelj, češ da se tako ne greš več. Brez žaljivk in očitkov !! Enostavno zato, ker pač tako ne moreš več...

 

Glavni problem take veze postane to, da se ga ti bojiš izgubit in mu visiš na vratu, on pa se začne dušiti in niti pomisli ne (jasno !) da te lahko izgubi. Tako postaneš totalno nezanimiva, nisi več noben izziv....

To res NIKAMOR ne pelje. Spremeniti ga ne moreš z nobenim pogovorom ali ultimatom. NI ŠANS, res verjemi.

Tudi če pride po kakem pogovoru do spremembe, bo samo začasna. On te ima poln kufer, pa četudi te ima še rad. Enostavno ne more in ne želi več biti s teboj. To ti je valjda jasno - samo postavi se izven sebe in preberi kaj si napisala tule. Pa ne krivi nobenega od vaju, tako pač pride, če v vezi zmanjka "štroma". NIHČE ni kriv, zato se ne ubadaj s tem "kako bi bilo, če bi bilo" itd...

 

Kako naprej?

Ko greš odločno stran, se bodo stvari razčistile. Vsekakor, če sta za skupaj, se bosta po "oddihu" in razdvojenosti spet našla in to "na frišno", ker bosta vmes res šla narazen in se spočila drug drugega, obenem pa spoznala, ali se pogrešata ali ne.

Če pa do tega ne preide, čimprej preboli ker variante, da bo nazaj tako kot je bilo, pa če ti stokrat obljubi, enostavno ni.

 

Če med vama ne bo resno počilo v smislu da gresta narazen, če ne začuti, da te lahko tudi izgubi in oceni to dejstvo v sebi, kar lahko vezo "osveži" po nekem času (ampak res prelom) potem bo vse skupaj omledno in če ne prej lahko pričakuješ v dosti kratkem času ponovno krizo, ki bo še krutejša.

 

Tako da .. v bistvu se ne zavedaš, da izbire nekak sploh nimaš. Odkorakaj in če sta za skupaj, se bosta nekoč našla. Če pa ne, pa tzakega fanta itaq ne rabiš - WHAT YOU CAN LOSE, YOU CAN (must) LOOSE...

 

In kako se je končalo pri mojih znancih? Na primer pri meni in pri moji prijateljici - ne ena ne druga ni imela poguma in zavesti tega narest - iti stran.

Pri meni se je veza potem še nekaj časa šlepala na boleč in nemogoč način (beri svoj post )) potem pa sem le našla moč da sem rekla adijo in oba sva bila dobesedno "osvobojena"... S tem odlašanjem sem izgubila nekaj dragocenega časa, ko bi stvar lahko že prebolevala in našla novo pot.

Pri prijateljici pa je bilo podobno - čez pol leta ji je fant sam rekel, da tako ne gre več in odšel.. In sedaj po enem letu nista skupaj ... in verjetno tudi ne bosta..

 

Če ne gre, če ni več iskrice in celo ne več medsebojnega spoštovanja, nima smisla vleči agonije.

 

Verjamem pa - pravzaprav vem, da je to zelo težko in hudo.. I've been there! Ampak verjami da je kasneje -če nič pametnega ne narediš, samo še huje.

[soni]

Hvala Daisy.

 

Jaz se vsega tega zavedam In sama sebe za vse krivim.

Zakaj me pa potem klice in joče, kako mu je hudo? Da zakaj ga ne morem razumet in mu dati samo malo več svobode?

Se dobiva kot prijatelja in ne zdrži. Si me želi objet, ljubčkat. Pa vprasanja če sm njegova, če ga imam rada?

Potem pa sem prijazna z njim in dobim vse to nazaj.

 

Sama se zavedam da morem it stran in na temu delam in vstrajam. Potem me pa pokliče oz. kaj takega naredi in smo spet na začetku.

[dayo]

Kako naprej?

 

1. Vsak po svoji poti, na začetku skozi veliko trpljenja takšnega ali drugačnega zaradi dvigovanja vsega možnega sranja, ki se vedno nabere v taki vezi, do končne osvoboditve.

 

ali

 

2. Skupaj naprej po poti in pač še naprej životarit v trpljenju in agoniji. Ker pa večina ljudi ipak ni sposobna prenašat trpljenja v nedogled, se tudi ta opcija v skoraj vseh primerih slej ko prej zaključi s točko 1.

[daisy]

Mislm, da si dobila več kot dovolj odgovorov, vsi tulimo v isti rog.

 

Daj resno stopi korak nazaj in si oglej kaj si SAMA napisala in si predstavljaj da gre za dve filmski -XY osebi.

Kaj bi si mislila o taki zvezi?

 

Zamisli se recimo nad temi stavki - pride nazaj, joka prosi... popustim... potem je pa spet eno in isto...

Kot tisti, ki je rekel " kaditi prenehat pa res ni težko, jaz sem nehal že 30 x !"

Očitnio ne misli resno niti enkrat samkrat. In ti?

 

Malo si preberi tule na forumu debato ali pa karkoli na temo samospoštovanja. O spoštovanju sploh ne govorim - ker tega niti slučajno ni - ne z njegove niti s tvoje strani. Ampak bolj bistveno je samospoštovanje.

Si se vprašala na kakšen nivo SI DOVOLIŠ da SE SPUSTIŠ ??? Mačka Režalka ti je lepo napisala... Si res samo plišasta igračka ali čutiš v sebi da si bitje z dušo in srcem ki si zasluži kaj več?

 

In nikar ne razglabljaj da si sama kriva. NIHČE NI KRIV - življenje nas pač vozi po svojih poteh in naša pot je sestavljena iz samih NAŠIH reakcij na vse kar se nam dogaja. Vedno reagiramo tako, kot v danem trenutku menimo, da je za nas (in za druge) najbolje in seveda kot zmoremo. Saj nismo zombiji da ni nalašč hoteli škodovati sebi ali drugim (če smo le "normalni")

Vsaka odločitev je pravilna, pravijo da napačnih NI. Vsaka pač s seboj prinese neko novo pot, drugačno nadaljnjo izkušnjo. Življenje je izziv. Ne se zataknit nekje na začetku, ker boš zamudila vse nadaljevanje.

 

Po trej teoriji je seveda "pravilna" tudi pot-varianta da ostaneš z njim in ga POPOLNOMA sprejmeš takega kot je in živiš s tem. To je pa še posebej težko. Ampak odločiti se moraš. Z ali BREZ.

Če z njim, se pomiri, uživaj v tem kar se ti dogaja in pika.

Če ne, pa pojdi stran.

 

Spet iz izkušenj ti povem, da sklep, da ostaneš z nekom in sprejmeš nek način življenja, ki ti sicer ne odgovarja in te prizadane na vsakem koraku, in da boš s tem COOL... ne deluje. Postaneš vedno bolj nesrečen in zanikaš samega sebe.... Tudi v takem položaju imam eno prijateljico... ki niha od evforije kako je fajn do depresije kako je hudo... Seveda odvisno od NJEGA - v kateri fazi se ON nahaja.... BREZ VEZE !

 

Popolnoma te razumem, če se odločiš podaljšati agonijo, kot rečeno "I've been there".

Samo grozno mi je v takih primerih, ko vidim kaj se dogaja s človekom, da je samo en korak stran od tega, da mu je v življenju lepše, pa tega ne uvidi in ne zmore koraka okoli ovinka za katerega ne vidi, je predolg.. jaz pa sem nemočna. Ne bom rekla, da se pri tebi sekiram (čeprav mi pa vsekakor NI vseeno kako ti je ), me pa to me še posebej boli pri prijateljici.

 

Najraje bi vas brcnila v rit - ven iz tega, a vem, da se to ne da na tak način. Vsak se lahko edino SAM odloči kaj bo storil, ko bo začutil, da je "tisto" zanj v "tistem momentu" prav.

[free]

hm no, jaz pa se ne strinjam z vsem napisanim. sploh ne.

 

Kar ...

[soni]

Hvala vsem za odgovore.

 

Upam da mi bo to pomagalo in dalo moč da grem dalje.

Vsi so mi vedno govorili da sem preponosna in bom z mojim egotom kratko potegnila, sedaj so se pa očitno res stvari obrnile na glavo.

[free]

zato:

...edina pot (odvisno zadevo se precej posplosuje in razdeljuje na biti ali ne biti, itn... kot da ne obstajajo se drugacne moznosti. Taksne predpostavke se veckrat dogajajo zaradi vkoreninjenih mentalnih prepricanj kako naj bi partnerski odnos sploh izgledal. Tudi zaradi potreb ki jih ljudje ne znajo vpeljati v zivljenje, v odnos. Osebno mislim da gre predvsem zato. Ne pa zato, da nekdo nekoga ne bi imel rad. Vkoreninjenost v predstavo in hkrati samospostovanje je nekaj drugega kot to da nekoga nimamo radi ali nismo pripravljeni deliti leta, dneve, ure, minute, sekunde zivljenja z njim/njo.

...to nikamor ne pelje (pelje v vecje zavedanje ce se tako naravnamo in razumemo odnos tudi kako drugace kot le nekaj kar je fajn in pase; v uvidenje iluzije, maje)

Kljucno vprasaje tukaj se mi zdi - Kam pa bi pravzaprav "moralo" peljati? si znamo na to odgovort preden sodimo?

...on te ima poln kufer (aja, kako pa mi to vemo, ocitno ne ce se vraca, pa cetudi recimo samo po "sex").

...ko greš odločno stran, se bodo stvari razčistile (ne nujno ali pa mogoce delno, osebni problem posameznika se z zamenjavo partnerja najveckrat ne razresi, ceprav tudi kdaj; kar ne pomeni da prekinitev ali odmik ne more biti koristen. Lahko pac clovek cuti usmeriti svojo energijo drugam, recimo v kariero, sluzbo, otroke, zdravje, skrb zase, duhovni razvoj brez partnerja itn).

 

Kar vidim jaz pa ne samo pri tem paru, temvec mnogih, je to da se imajo pravzaprav zelo radi, pa tega ne znajo ziveti. Edinole resnicno kar lahko morda pri tem pomaga je dusnost, moc duse. Ne pa neka mentalna prepricanja o tem kaksen bi nekdo moral biti in kako naj bi odnos izgledal.

Jasno da meje so. Meje spostovanja. So pa precej razlicne tako te meje, razumevanje njih kakor posameznikove potrebe znotraj teh meja.

In tako sam odnos kakor prekinitev odnosa je sola. Odnos se s prekinitvijo ne bo nehal, ker se nekako tudi nikoli ne neha. Gre pac zato ali svoj cas prezivimo z nekom in posvecamo nekomu oziroma doloceni osebi ali ne. Predvsem pa kako poln je ta cas, kako dusen je. Ali nas to dusno izpolnjuje, gradi, da nasa dusa prezema osebnost. Ter ali nas odnos ("nekako" uci ljubiti ter razumeti.

Meni se zdi skoda vsakega partnerskega odnosa, ker je veckrat pravzaprav povsem vseeno s kom smo. Vsaj na doloceni stopnji razvoja na kateri se sploh ucimo predanosti, razumevanja, locevanja med jaz in drugi, med iluzijo in realnostjo, lastnimi potrebami in potrebami partnerja ter drugih ljudi, druzbe, itn.... seveda v mejah nekega "osnovnega" spostovanja.

Je pa to v praksi seveda mnogo tezje kot kle lapat o tem. ampak k ste glih vprasal in rad preko pisanja se sebi razciscujem zadeve.

 

Spomnil bi se na najvisjo esenco zivljenje in to je svoboda!

A smo resnicno dovolj kriticni sami do sebe in recemo z zagotovostjo "jaz tebe v nicemer ne omejujem", niti temu ne da naj bi bil enakopravem v dajanju in prejemanju v najinem odnosu, niti temu ne da gres ce tako cutis in prides ker ti tako srce veli. Niti temu ne, da se ucis na nacin ki se tebi zdi primeren zate. Obenem pa drugemu dopuscamo toliko svobode kot misli da je potrebuje?

Se sami ne znamo biti svobodni, zivet duha, pa si upamo govorit partnerju kaj je prav in kaj ne.

 

Morda je malo res tako napornega kot to, da imamo ob sebi nesvobodnega cloveka, brez duha ki celotno svoje bivanje obesi na nas, obenem pa ti se ocita kako nespostljiv si do njega.

Pricakujemo do partnerja duha, ki tako drugacne naredi stvari, a pa smo sami dovolj z duhom?

 

z nekaterim napisan pa tudi se strinjam. pa se mi ne da o tem...

 

daisy je po mojem mnenju podala pogled zenske. nic narobe s tem. moski pogled na to zadevo pa bi lahko bil precej drugacen. ne bi pa zdej o tem kaj je "prav" in kaj ne, ker to najbolj vesta onadva sama.

[janko]

Hvala vsem za odgovore.

 

Upam da mi bo to pomagalo in dalo moč da grem dalje.

Vsi so mi vedno govorili da sem preponosna in bom z mojim egotom kratko potegnila, sedaj so se pa očitno res stvari obrnile na glavo.

 

soni...

To, kar se ti dogaja in kar se dogaja tistemu tvojemu... bi jaz rekel, da je sestavni del pojava, ki se mu reče življenje. Vsi poznamo to. In zakaj? Ker gremo v življenju tudi skozi proces, ali pa obdobje, ko nekako ne želimo biti sami in takrat se nam kaj hitro zgodi, da se znajdemo v "vezi" z nekom, ki ga pravzaprav nimamo res radi in on ne nas, ampak ker nismo hoteli biti sami... ewo... pol mamo pa takle.

uglavnem... ni panike

pa ne me prosim zdej slišat kot nekaj pokroviteljskega, ampak res ni panike. Razen seweda, če jo hočeš. Pol pa je. In to huda. V obeh primerih pa se odloči sama, kaj hočeš.

Ti ga kr nogirej. nč nej se ti ne smili. itaq te ma sam za fukat

[dayo]

Življenje je izziv. Ne se zataknit nekje na začetku, ker boš zamudila vse nadaljevanje.

x!x

 

 

daisy je po mojem mnenju podala pogled zenske. nic narobe s tem. moski pogled na to zadevo pa bi lahko bil precej drugacen.

Dayo piše s stališča moškega (in lastnih izkušenj seveda) in skoraj identičnega mnenja kot daisy.

 

 

 

ne bi pa zdej o tem kaj je "prav" in kaj ne, ker to najbolj vesta onadva sama.

Vprašanje če vesta. V takih zgodbah se ponavad vsem udeleženim že mal odfuka, en sam kaos v glavi, čustvih in energijah... ni več trezne presoje, notranja jasnost ali stabilnost se zdi svetlobna leta oddaljen pojem... in takrat mogoče ni neumno za nasvet vprašat koga, ki je že "been there, done that".

 

 

...ko greš odločno stran, se bodo stvari razčistile (ne nujno ali pa mogoce delno, osebni problem posameznika se z zamenjavo partnerja najveckrat ne razresi, ceprav tudi kdaj; kar ne pomeni da prekinitev ali odmik ne more biti koristen. Lahko pac clovek cuti usmeriti svojo energijo drugam, recimo v kariero, sluzbo, otroke, zdravje, skrb zase, duhovni razvoj brez partnerja itn).

No, s tem bi se pa strinjal. Vzorec, zarad katerga sploh pademo v tako situacijo, se ne razreši kr sam po sebi s prekinitvijo odnosa, ampak je treba še precej delat na seb, samoanalize itd. itd., da pridemo do uvidov, kje je naš notranji problem. Je pa izstop iz takega začaranega kroga ponavad sploh predpogoj, da lahko začnemo stvari razčiščevat pr seb na globlji ravni, ker v tistem notranjem kaosu nismo sposobni videt kej dost, je vse preveč megleno, kaotično, nejasno.

Res je tud, da dostkrat tud po končanju take zgodbe ne spoznamo dejanskega problema in še naprej živimo z istim vzorcem, zato nas ima velik izkušnjo, da dobimo potem ob priliki novo lekcijo, včasih še bolj intenzivno! No, potem ti pa počas že kapne...

[free]

nima veze. jaz sem posplosil da ej to pac bolj zenski pogled. kar seveda ni nujno itaq.

 

onadva vsekakor zelo dobro vesta. kot zelo dobro vemo prav vsi. samo njuna osebnost je zmedena zaradi vse pravil vzgoje, predstav, mladosti, custev, energij, lastnega razvoja, potreb, karme bla blabla itn...

nasvet drugih ni vedno odvec ali vedno koristen. odvisno. in ce nismo resnicno vodeni nekaj svetovati smo v delovanju in si delamo karmo. (kdo to rece ane )

moje osebno mnenje je pac da so to precej tudi subtilne zadeve ki se ticejo predvsem tistih ki SO v zadevi.

 

Dayo piše s stališča moškega (in lastnih izkušenj seveda) in skoraj identičnega mnenja kot daisy.

 

Vprašanje če vesta. V takih zgodbah se ponavad vsem udeleženim že mal odfuka, en sam kaos v glavi, čustvih in energijah... ni več trezne presoje, notranja jasnost ali stabilnost se zdi svetlobna leta oddaljen pojem... in takrat mogoče ni neumno za nasvet vprašat koga, ki je že "been there, done that".

[free]

da, saj zato pa pravim da prekinitev ni nujno vedno dobra. in to je najbolj stvar tistih dveh, ne pa toliko ostalih ljudi na nek nacin. odvisno ane.

lahko pa nove veze poberejo mnogo prevec energije in bi lahko z nekom s katerim se neke reakcije pospeseno dogajajo dosti "dlje prisli" kakor da zamenjamo 5 partnerjev/k. Recimo. Je pa to egositicno pravzaprav. (kam dlje a sploh vemo kam gremo in hocemo it, al zivimo v "tri dni", oziroma prezivimo)?

Ker pa je v vezi premalo zavesti in prevec prepricanj o tem da je veza predvsem nekaj v cemer se uziva in ker smo sami prveckrat prenemuni in premalo v sebi s premalo zavesti in odvezanosti ter zavesti o tem kaj odnos sploh je, zakaj je, kaj od njega zelimo, kaj nam prinasa, zakaj ga potrebujemo itn... nimamo pojma kaj pocnemo, kakor zgolj reagiramo na to da pravzaprav v resnici nismo zadovoljni sami s seboj ali pa pricakujemo da je partner po nasih merilih.

Hocemo duha, a sami nismo duh. Ker ce bi bili partnerja ne bi vezali nase.

 

Seveda da ima vsak od nas svoja merila, meje o tem kdaj je nek odnos se primeren ali pa ni vec primeren, oziroma je cas za prekinitev. - Ravno ta merila pa pogojuje nase zavedanje in razumevanje kako in zakaj, ter kam. Predvsem pa to koliko smo dovolj v stiku s svojo notranjostjo oziroam s samim seboj ter kaj tece skozi nas v dolocenem trenutku. Inu pa koliko smo odvezani od prepricanj.

 

zakompliciran ane a odnosi niso, a clovek ni... ja odvisno ane

 

se dobro da obstaja zaljubljenost inu pa iluzije - svet maje , ker bi se nam sicer ze vtrgalo.

in se dobro da obstaja smrt, ko smo ze prevec utrujeni od vsega; in po smrti predelava podatkov zivljenja ko izluscimo pomembno od nepomembnega in se ponovno inkarniramo z novim zagonom, namenom uciti se zivet, duso skozi osebnost.

in ob tem nam celo vesolje stoji ob strani http://www.lunin.net/forum/style_emoticons/default/icon1_xmas.gif

 

No, s tem bi se pa strinjal. Vzorec, zarad katerga sploh pademo v tako situacijo, se ne razreši kr sam po sebi s prekinitvijo odnosa, ampak je treba še precej delat na seb, samoanalize itd. itd., da pridemo do uvidov, kje je naš notranji problem. Je pa izstop iz takega začaranega kroga ponavad sploh predpogoj, da lahko začnemo stvari razčiščevat pr seb na globlji ravni, ker v tistem notranjem kaosu nismo sposobni videt kej dost, je vse preveč megleno, kaotično, nejasno.

Res je tud, da dostkrat tud po končanju take zgodbe ne spoznamo dejanskega problema in še naprej živimo z istim vzorcem, zato nas ima velik izkušnjo, da dobimo potem ob priliki novo lekcijo, včasih še bolj intenzivno! No, potem ti pa počas že kapne...

[free]

"Opazimo lahko, da je četrti žarek, žarek harmonije skozi konflikt, vedno prisoten v parih nasprotnih znamenj. Verjamem, da zato, ker je četrti žarek predvsem žarek odnosov. Je tudi žarek, ki vlada življenju in evoluciji človeštva, je medij, ki povezuje znamenja in energije, ki imajo sicer malo skupnega."

iz: ezotericna astrologija

 

...Kar zadeva ljudi, se je potrebno zavedati, da predstavljamo predvsem najbolj zapleteno kombinacijo energij in sil - skupino sorodnih in povezanih energij, ki delujejo na energetskem polju. Človek si večno prizadeva, da bi dosegel točko ravnotežja, vendar ni pri tem nikoli mogoče doseči stalnosti, ker se količina vstopajočih energij nikoli ne zmanjša; nenehno se spreminja in menjava ter tako stalno povzroča nastanek novih okoliščin in problemov. Vendar pa prav to povzroča rast in evolucijo - ali pa propad. Preučevanje človeka pa je še bolj zapleteno zaradi mnogih subjektivnih teles, ki sestavljajo njegovo bitje, saj na vsako znova vplivajo njegovi lastni žarki. Posledica tega so pogosto notranji konflikti, ko se kvaliteta v enem telesu sooči z žarkovno težnjo nasprotne kvalitete v drugem telesu.

Človek se mora torej s tem boriti in najti svojo pot skozi življenje, tako da poskuša doseči ravnotežje med nasprotnimi silami, ki lahko istočasno delujejo prek teles, ki ga sestavljajo. Potrebno je upoštevati naslednje žarke:

[daisy]

No, pri prekinitvi sem mislila nekak takole - da če je to res "velliki pok", nas razruka, se zamislimo in poglobimo vase oziroma sprevidimo, da moramo na nekaj začet gledat drugače itd... skratka je to dovolj velik poriv, da se spremenimo....

Jasno je, da če nič ne spremenimo v sebi pridemo vedno znova in znova v ISTO situacijo tudi z novo osebo... o tem ni dvoma... Samo če nas nič ne razruka, ne bo poriva, ki bi nam dal misliti da nekaj ne štima...

 

Free, bom rekla samo da si še mlad )) pa brez zamere - sploh ne mislim nič slabega. Ampak tako mi je vse pred očmi - tudi moj - če naj temu grozno rečem "razvoj".... v preteklih letih.... sem isto skušala vse še na sto načinov analizirat, pa gruntat, pa kaj kdo misli in ne misli....

Če ne gre, ne gre. tko pač je. Bolj ko brcaš, bolj se pogrezaš v živi pesek. Vsa filozofija odpade, pa če je še tako hudo.

 

Drugo je, če imaš dolgo zadovoljujočo vezo in gre za nesporazume, nestrpnost itd, se pa med seboj spoštuješ in si to izkazuješ... potem se je res treba v miru pogovorit, razčistit itd.... ne moreš se kar obrnit in iti.

 

Ampak preberi še enkrat kaj Soni piše... to kar se njej dogaja je daleč od ljubezni, spoštovanja in zdravega partnerskega odnosa. A nisi ravno ti načel temo o samospoštovanju? Tu imaš idealen promer - koliko samospoštovanja ima Soni, da dopusti da tako ravna z njo? To je zame šolski primer ko se človek obnaša kot da so ga kupili na razprodaji in ni dovolj vreden, da bi bil res ljubljen.

Pa sploh ni bistveno, kaj in kako misli njen fant. Bom napisala še enkrat, da sploh ni nihče kriv, da tu ne gre za kakršnokoli krivdo !! Tu gre za Soni in njene občutke. Če ima ob tem fantu take občutke, pač ni pravi zanjo, nekaj ne štima, nista za skupaj -vsaj taka kot sta, ne. Pa ni nihče kriv.

 

To ni le moj ženski pogled, to so primeri iz življenja. In absolutno vse kar pišem Soni, bi pisala tudi kateremukoli fantu, če bi bil na njenem mestu. Pri teh rečeh ko gre za osnove partnerstva ni ženskih in moških pogledov. "Moški in ženski pogledi" so aktualni ko se prilagajaš v zdravem partnerstvu in skušaš razumet vsakdan nasprotnega spola (khm... malo čudno napisano ... ampak ne v vprašanjih ljubezni in spoštovanja...

 

In dejstvo je le eno: če ni medsebojnega spoštovanja in primernega odnosa, je vse ostalo kvač....

Če se nekdo počuti ponižanega, zapostavljenega, da je drugi večkrat nesramen do njega.. tu ni kaj dosti debatirat in se pogovarjat. MI NE MOREMO SPREMENITI NIKOGAR - v tem je catch.. Ampak ko se neskončno pogovarjamo mislimo, da bo le šlo... (sveda se je treba pogovarjat, ampak nekje je meja). Vsak se lahko spremeni le sam OD SEBE - ne zato ker smo mi tako želeli.

Treba je iti stran in / ali pa povzročiti nekakšen šok, ki bo dal tej osebi krepko misliti in se bi sama od sebe želela spremenit zaradi tega..

 

Ne trdim pa da imam prav. Prav vesela bom, če mi bo kdo argumentiral, da se motim. Ampak kar sem do sedaj srečala tako tipičnih primerov, je šlo vedno za enako stvar.

Ja, Free - mislim da bi se na tem primeru lahko govorilo o samospoštovanju - odnosu do sebe.

 

[daisy]

Soni, lej tule sem že dolgo nazaj naložila malo o partnerstvu - mogoče je vmes kaka misel, ki bi ti pomagala razjasniti položaj...

Če se ti ljubi, preberi, če ne, pa ne

http://www.lunin.net/forum/blog/daisy/inde...?showentry=3273

[Brezo]

Tipična zgodbica,ki se danes dogaja ljudem. In kar že ptički pojejo je da je vse kar se zgodi v partnerskih odnosih v razmerju 50:50. Krivica ali pravica,sreča ali nesreča,...In če nisi srečen ko si sam, tudi v dvoje ne moreš biti. Ampak o tem obstaja po forumih že dost nakladanja.

 

Skratka treba je začet brat malo knjigice,ki govorijo kako postati bolj zavesten,psihično močan, kako razvijati srečo,...in seveda vse to tudi malo prenest v prakso. Če pa se človek ne zna postaviti zase in ne ve kaj sploh hoče v odnosu,si mora pa to najprej malo razsčistit. In spet sledi učenje iz bukvic in praksa. In če te partner ne dohaja v učenju in napredovanju v višje razrede, mu pač pomagaš. Seveda,če ima to željo. Če pa hoče ostati na stopnji prvošolčka mu pa na lep način poveš določene zadevce,daš določen čas da se zmiga če je res zainteresiran,drugače pa adijo. Seveda se pa lahko ostane tudi z njim,samo potem ne morit drugim kako je v odnosu vse narobe. To be or not to be...HAPPY.

[daisy]

Ja.. res

[free]

Eh ja.

 

Vcasih ravno veza (lahko) nabira energijo do velikega "poka" al kako ga imenujes. S prekinitvijo bi to morda prekinili. Zato pa pravim da to vesta najbolj onadva kaj in kako. Ker mi se tu v vecini pogovarjamo o nekih povrsnih zadevah.

Vcasih tudi morda ni primerno da se energija konflikta ki bi se lahko uporabila za razresevanje lastnih procesov razprsuje naokoli, recimo po forumih in nevem kje vse.

 

Gre za zavest! In konflikt je lahko primerna okoliscina, ce znamo z njim kaj storiti.

Ce pa smo "bucmani" pa je zgolj breme. In bezimo da se tega bremena cimprej resimo. Ponavadi v nov in tezji konflikt ali pa pasivnost in zanikanje, kar je najveckrat se slabse, saj lahko vodi v bolezen.

Ni pa nujno seveda. Vcasih je pac boljs prekinit.

 

Zato jaz ne upam vec trditi kaj je za koga "pravilno" in ne. Vsak ima svoje meje, ko ve kdaj so potrebni nekateri premiki. Ti pa meni pravzaprav govoris da so tvoje meje pravilne in enake vsem, ker imas ti izkusnje, ko vec ni slo in ker si neke okoliscine razlagas ko nespostovanje in so zate merilo za nekatere tvoje odlocitve. Ampak so merilo Zate!

Medtem so tvoje meje (recimo da) ze postavljene in gledas ter vidis zadevo zato iz tvoje perspektive dojemanja mej. Medtem ko otroci, mladi itn... pa ji sele postavljajo in sele raziskujejo.

Torej ti pravzaprav govoris nekomu kaksne naj bodo zanj prave meje! Temi jaz pravim subtilno omejevanje.

 

In punca morda sprasuje tocno to - kaj so moje meje! Ali je njegovo pocetje primerno, ali je moje primerno, kje so prave meje, kaj cutim, kje sem jaz, kako naprej, ce je to tako, ali to pomeni to, itn... ne razumem ne razumem.... a morda tocno to kar je na nekih nivojih zelela - torej konflikt ki vodi na pot ozavescanja.

 

Mi "odrasli" pa smo kao nadvse pametni s svojimi mejami in si drznemo zaradi svoje zagrenjenosti in furstracij samopomembno nekomu pamet solit pa se poznamo ga ne.

In ja, so mladi. In veliko mladih ki MEJE PREMIKAJO zaradi ljubezni in veselja do zivljenja, duha ki jih vodi, zelje, pobude, predanosti ali pa zgolj iluzij;

medtem ko se zafikrsirani stari ukvarjamo s tem kako se je morda nekdo zaradi izgubljenosti v bistvu ne slabega hotec obregnil v njihovo barikado, in za namecek trdimo da nas ni dovolj spostoval... v resnici pa si ne upamo sami dovolj ljubiti in odpreti svojega srca, in s tem vsega sranja ki pride na plano, neglede na vse jebene meje tega sveta. In rajsi stojimo za svojimi pof...nimi custvenimi barikadami in solimo pamet.

 

En tak primer imam v svoji bilizini. Dva mlada z dvema otrokoma. Vse zivo dogaja. Tepejo se, ljubijo, veselijo, zurajo, druzijo, hodijo, dihajo, jokajo, razbijajo.. ni da ni. Zivijo. Obenem pa nekaj stanovanj starcev, ki se spotikajo ob vse kar ni tocno po planu, tocni uri, upravljanju stavbe, zakonih, bontonu, normah in pravilih. Na pol mrtvi, osamljeni in zagrenjeni. Zalostno zelo.

Najbolj pa to, kako oddtujeni smo mnogi.

 

 

leta niso merilo stopnje ozavescenosti in izkusenj.

razen ce ne verjames v reinkarnacijo in moc ozavescanja.

 

ja, sej vsak bolj ali manj fura svoje zivljenjske izkusnje, toda te niso nujno koristne in primerne tudi za druge ane. Zato pa pravim da kar se odnosa tice najbolj ve tisti ki je neposredno v tem.

Kar jaz vidim iz tudi tvojih postov je konflik ki se ni razresen ter zagrenjenost.

pa tudi v mojih se marsikje najde

 

kaj je treba in kaj ni treba ne bi razglabljal, namrec ze to kaj samospostovanje je, ljude precej razlicno razumemo; v praksi pa se doti bolj, ko se trudimo v zivljenju povezat spostovanje do sebe, svoje potrebe, potrebe drugih, take in onake zelje itn... in kot pravim, spostovanje ponavadi ni clovekova najvecja vrednota. Vsaj v praksi ne. In tudi mnogim ljudem, parom postane prioritetna sele takrat ko ni vec njim bolj pomembnih okoliscin. Veckrat pa celo izgovor zato, ker sami ne znajo furat odnosa in sebe. V ljubezni je tudi spostovanje precej raztegljiv pojem.

 

Ljubezen, zdrav odnos, spostovanje.... ali bolje povedano nase predstave o tem kaj naj bi to pomenilo in bilo v praksi; ce se pravzarpav bolj fer pogovarjamo ane.

Hja, bolj malo si razumela iz mojega predhodnega posta vidim.

Ok, pa pogljmo se ta vidik. Pravis, da partner od soni neprimerno ravna z njo. Imam vprasanje: Kaj mislis, ali bo naslednji partner ravnal z njo podobno? Kako lahko torej trdis kaj je bolje za soni, ce ne ves ali je soni zadevo ozavestila in spremnila ali ne?

Koliko let si ti potrebovala za "spoznanje"? Ali torej kljub temu (lahko) trdis in prevzames odgovornost za soni in reces pusti tipa, naslednji bo boljsi? Cimprej stran ipd.

 

Ali zenska ki dopusca da jo tip recimo mlati 20 let zakona predvsem sama kriva ker to dopusca in se ne sooci s svojim stahom, mozno okoliscino osamljenosti in potreb po partnerju, mozno okoliscino vecje samote, mozno taksno ali drugacno okoliscino v katerih ni partnerja? Najverjetneje da ja.

Ene pac trpijo in prestavljajo meje do skrajnosti. S tem niso resile zadeve. In tudi vprasanje je ali bi z zamenjavo tiap to dosegle. nejatere da, nekatere ne. Nekaterim je to, da zmerejo moc da grejo proces. Nekaterim pa to ni glavni proces.

Kaj hocem rect, ne moremo biti mi tisti ki nekomu solimo pamet o tem kdaj je on zrel da dela spremembe. Ceprav to prou velik pocnemo.

 

To da se nekdo zacne samospostovat in premaga strah ne more vedno dati nasvet nekoga s postavljenimi mejami.

Pa ne govorim o soni, temvec nasplosno.

 

Tole glih fajn pase zdej sem:

Duša ni oblika, ni telo, marveč je tisto, kar se izraža skozi obliko, skozi telo. Duša ni misel, ni čustvo, ni zaznava, ni delovanje, marveč je tisto v nas, kar misli, čustvuje, zaznava. Duša je zavest, je opazovalec.

 

Ti pa pravis da naj bo prekinjeno. No, jaz pa mislim, da ondva sama vesta kdaj in ce bo cas zato.

 

 

No, pri prekinitvi sem mislila nekak takole - da če je to res "velliki pok", nas razruka, se zamislimo in poglobimo vase oziroma sprevidimo, da moramo na nekaj začet gledat drugače itd... skratka je to dovolj velik poriv, da se spremenimo....

Jasno je, da če nič ne spremenimo v sebi pridemo vedno znova in znova v ISTO situacijo tudi z novo osebo... o tem ni dvoma... Samo če nas nič ne razruka, ne bo poriva, ki bi nam dal misliti da nekaj ne štima...

 

Free, bom rekla samo da si še mlad )) pa brez zamere - sploh ne mislim nič slabega. Ampak tako mi je vse pred očmi - tudi moj - če naj temu grozno rečem "razvoj".... v preteklih letih.... sem isto skušala vse še na sto načinov analizirat, pa gruntat, pa kaj kdo misli in ne misli....

Če ne gre, ne gre. tko pač je. Bolj ko brcaš, bolj se pogrezaš v živi pesek. Vsa filozofija odpade, pa če je še tako hudo.

 

Drugo je, če imaš dolgo zadovoljujočo vezo in gre za nesporazume, nestrpnost itd, se pa med seboj spoštuješ in si to izkazuješ... potem se je res treba v miru pogovorit, razčistit itd.... ne moreš se kar obrnit in iti.

 

Ampak preberi še enkrat kaj Soni piše... to kar se njej dogaja je daleč od ljubezni, spoštovanja in zdravega partnerskega odnosa. A nisi ravno ti načel temo o samospoštovanju? Tu imaš idealen promer - koliko samospoštovanja ima Soni, da dopusti da tako ravna z njo? To je zame šolski primer ko se človek obnaša kot da so ga kupili na razprodaji in ni dovolj vreden, da bi bil res ljubljen.

Pa sploh ni bistveno, kaj in kako misli njen fant. Bom napisala še enkrat, da sploh ni nihče kriv, da tu ne gre za kakršnokoli krivdo !! Tu gre za Soni in njene občutke. Če ima ob tem fantu take občutke, pač ni pravi zanjo, nekaj ne štima, nista za skupaj -vsaj taka kot sta, ne. Pa ni nihče kriv.

 

To ni le moj ženski pogled, to so primeri iz življenja. In absolutno vse kar pišem Soni, bi pisala tudi kateremukoli fantu, če bi bil na njenem mestu. Pri teh rečeh ko gre za osnove partnerstva ni ženskih in moških pogledov. "Moški in ženski pogledi" so aktualni ko se prilagajaš v zdravem partnerstvu in skušaš razumet vsakdan nasprotnega spola (khm... malo čudno napisano ... ampak ne v vprašanjih ljubezni in spoštovanja...

 

In dejstvo je le eno: če ni medsebojnega spoštovanja in primernega odnosa, je vse ostalo kvač....

Če se nekdo počuti ponižanega, zapostavljenega, da je drugi večkrat nesramen do njega.. tu ni kaj dosti debatirat in se pogovarjat. MI NE MOREMO SPREMENITI NIKOGAR - v tem je catch.. Ampak ko se neskončno pogovarjamo mislimo, da bo le šlo... (sveda se je treba pogovarjat, ampak nekje je meja). Vsak se lahko spremeni le sam OD SEBE - ne zato ker smo mi tako želeli.

Treba je iti stran in / ali pa povzročiti nekakšen šok, ki bo dal tej osebi krepko misliti in se bi sama od sebe želela spremenit zaradi tega..

 

Ne trdim pa da imam prav. Prav vesela bom, če mi bo kdo argumentiral, da se motim. Ampak kar sem do sedaj srečala tako tipičnih primerov, je šlo vedno za enako stvar.

Ja, Free - mislim da bi se na tem primeru lahko govorilo o samospoštovanju - odnosu do sebe.

 

[daisy]

Eh, Free.. nisi spljoh zakapiral kaj sem hotla povedat... sori.

Zatikaš se v moje posamezne stavke in s tem izgubljaš celoten koncept sporočila.

Preberi še enkrat Sonino sporočilo, tam ni kaj dosti fantaziranja, so le dejstva, ki so kakor jih ona občuti.

In za to gre, pa prav za nič drugega.

 

Pa nema veze. Zanimivo bi se bilo taisto pogovarjat s teboj in Soni čez kake - recimo vsaj 10 let, ko se bodo stvari razvile tako ali drugače...

 

Sam si napisal, da smo zato tu, da napišemo kar mislimo. In seveda tudi debatiramo... Ampak.. meni ni do neskončnega filozofiranja, sem pač povedala kar mislim. Soni je prosila za mnenje in jaz sem pač napisala svojega.

 

Kaj je za koga PRAV in NI PRAV pa sem že stokrat napisala da tega ne moreš reči za nobeno reč..

Tko da... kje smo zdej? Kam smo prišli? Saj je vseeno, upam le, da bodo vse te naše silne misli lahko pomagale Soni, da dobi kak občutek vase kako in kaj NJEJ odgovarja in bi ONA storila (ali pa tudi ne )

[free]

aja,

 

no, evo pa ker so zate tule "zgolj mnenja" pa se moje:

kaj pa sporoca tvoj celoten kontekst sploh? ce ne tega da ti sama rabis pravzaprav vec pomoci kot soni.

sem ga prebral. ja "dejstva" kot jih ona vidi in razume. vsekakor. ampak ta tudi ti/mi razumemo skozi svoje sito. In ta tako imenovana dejstva tebi pomenijo eno, nekomu drugemu pa drugo. Kar ti izgleda ni razumljivo glede na to, kako zelo si prepricana kaj je "prava in edina pot" ze neko "tretjo" osebo.

Aja a zato gre... evo, mislm.. te citirat: "SO LE DEJSTVA, KI SO KAKOR JIH ONA OBCUTI!"

Ja prou, ce so zate dejstva to kar nekdo obcuti potem pa tudi vredu. Potem ti mojih postov itaq ni treba brat, ker jih ne bos razumela.

 

 

aja, ne bi rekel da si pisala v smeri "da "kaj je prav" in "kaj ni prav" - tega ne moreš reči za nobeno reč". tvoji citati govorijo nasprotno in precej zagotove trditve ter prepricanja v to kaj je prav:

Kar ti bom napisala ti ne bo všeč, a verjami, da je edina pot do take ali drugačne rešitve.

Tale tvoj stavek ravno ne pricuje o tem da "kaj ni prav" in "kaj je prav" zagotovno ne mores rect, ane. kot to trdis sedaj.

Tudi tale ne: ..da ga brez odvečnega debatiranja in filozofiranja TAKOJ daš na čevelj,

In tudi tale ne: Kako naprej? Ko greš odločno stran, se bodo stvari razčistile.

V isti sapi govoris kako ne moremo vedeti kaj je prav, zraven pa nekomu podajas neke tebi primerne resitve kot edino pravilne. Dvolicno!

 

 

Mislim da bi bilo ravno obratno mucho better. Torej, da soni ni dobila kaksne obcutke s strani pisocih tule in se je rajsi odlocila ali pa tudi ne odlocila, glede na to kaj sama ve, cuti, misli, whatever...

To ocitno potrjujes s tem ko zelis da se tvoji obcutki prenasajo na druge.

 

-

Kot tip sem dozivel podobne izkusnje kot sonin frajer in tudi kot soni sama. In tut vem, da so predstave ljudi lahko precej zgresene. Dvomim pa da tvoje sirjave let nad katerimi si samozagledana prinasajo izkusnje obeh smeri. Zato sem odlocno mnenja da so to predvsem zadeve obeh partnerjev ne pa zagrenjenga folka ki se svojga laifa ne zna postimat, soli pa pamet drugim o tem kaj je "edina pot".

 

no, tolk o moje skromnem mneju, sej je samo mnenje ane.

 

Eh, Free.. nisi spljoh zakapiral kaj sem hotla povedat... sori.

Zatikaš se v moje posamezne stavke in s tem izgubljaš celoten koncept sporočila.

Preberi še enkrat Sonino sporočilo, tam ni kaj dosti fantaziranja, so le dejstva, ki so kakor jih ona občuti.

In za to gre, pa prav za nič drugega.

 

Kaj je za koga PRAV in NI PRAV pa sem že stokrat napisala da tega ne moreš reči za nobeno reč..

 

Tko da... kje smo zdej? Kam smo prišli? Saj je vseeno, upam le, da bodo vse te naše silne misli lahko pomagale Soni, da dobi kak občutek vase kako in kaj NJEJ odgovarja in bi ONA storila (ali pa tudi ne )

[daisy]

OK, OK.... Free .

Nimam potrebe da ti karkoli dokazujem ali te prepričujem.

Kar sem pisala sem za Soni in ne zate in ona na to lahko gleda kakor hoče.

Fajn. Ane ??

[Brezo]

Sem še enkrat prebral zadevico,ker mi ni čisto jasno kaj se kregate. In jaz vidim da free govori določene stvari gledano iz višine, daisy pa je malo bližje zemlji. V določenih stvareh se pa celo ujemata.

 

Skratka tudi če ga zapustiš,s tem problema ne rešiš na dolgi rok, ker boš naletela na podobnega. Treba je delat na ozaveščanju, premagovanju strahcov, rezanju določenih energetskih vezi ki obstajajo na subtilnih nivojih s trenutnim partnerjem in bivšimi, postati malo manj egocentričen,...In kot sem rekel o tem na forumih piše že dost. Dobil sem občutek da tipu pač ne daš dost dihat,ko je pa on kao osamljen si mu pa ti kao igračka kateri se zateče,ti si ga pa celo vesela. Skratka določene stvari se je treba pogovoriti in postaviti nenapisana pravila do kje lahko kdo gre. Seveda se bo treba pri določenih stvareh malo pogajat in vsak bo moral nekje popustiti in včasih tudi sprejeti kaj kar mu ni preveč všeč. Če se pa res ne moreta razumeti in še zmeraj hočeta biti skupaj,pa pejta za pol leta vsak na svoje (če živita skupaj) in s čim manj komunikacije. Potem bodo stvari čisto drugačne. V tem času je pa treba tudi kaj narest na osebnostni rasti.

 

Sloni res ne morejo premakniti človečka,če sam noče,lahko pa pride kakšen dogodek ki ga lahko totalno zbije na tla in premakne celo več kot bi si sam želel. V takem primeru so pa slončki samo napovedovalci slabega vremena. In ali ni bolje ukrepati prej kot kasneje. Seveda se da tudi kasneje popravit zadeve samo da je potrebno več volje,časa in energije.

[free]

strinjam cist. je prosila za mnenje.

sam mnenje je eno, govort enmu da je neki edini nacin in v bistvu razpucavat svoje tezave pa bolj kot ne drugo. Kakor za koga ane. Sicer pa ja, kaj pa bi clovek drugega sploh lahko pricakoval na forumu itaq. No, za vse je neki dobro ane, se ob razresevanju odnosov ljudje ucijo se o tem kako svet "deluje" tudi na raznih forumih.

 

jst sm bolj razumel, da ona sploh ne ve kaj sploh....

In jst celo zadevo bolj razumem kot to da se imata rada, a v praksi to ravno ne laufa kot imata predstave. Ugibam ane. Ne trdim pa kaj naj kdo naredi, ker mislim da temu nisem usposobljen, kot to nekateri mislijo.

Jasno pa itaq pojma nimam, ker vesta pomoje pravzaprav samo onadva. In zato ne zagovarjam tega da nekdo uleti s svojim filmom in rece to je edini nacin. Jeah right. In ravno zato sem pac rekel da se ne strinjam z napisanim. Za zaceto moje drugo pisanje pa sem bil vprasan s strani Pornya ane.

 

jah kaj pa vem. jst sm ze dozivel kako so se nekateri vmesavali v moj odnos, ker sva z enim dekletom imela tezave. jasno sva bila sama kriva, ker sva dovolila. po vsem pa sem ugotovil, da mi itaq noben ne more pomagat, kot le sam sebi. Lahko pa vpliva na moje mnenje ce to pustim. Njegovo mnenje iz njegove perspektive. Ali pa pomaga pri procesu zdruzevanja ali procesu odvezave, ce je sploh sposoben sebe izvzvet iz situacije. Usposobljen clovek naj bi bil sposoben neosebno in zavesto spremljat in usmerjat odnos v smeri volje udelzencev. Veliko neusposobljenih ljudi pa skos svoje filme ufurava drugim vse zivo. So ali smo pristranski zaradi osebnih nerazciscenih problemov.

In takle fiaske kt smo jih v tej temi brali s strani nas pisocih, lahko mimogrede kazejo na to, da je temu tako.

Pa ne recem da se kle ne da kaj pametenga izvedet in dobit pomoc. Samo ob vsem balastu v katerem ljudje razpucavajo svoje probleme cloveku bolj kot ne morda skodi kot pa koristi.

 

Men cist tko zgleda kot dve frendice, ko prijateljica prijateljici joka kako jo tip to ali ono... prijateljica pa ker je "prijateljica" pa v simpatijo in obsojat tipa in sploh vse tipe. Kaj pa se dejansko dogaja v nekem odnosu pa vesta samo neposredno vpletena.

No ja, nakljucij ni. Kokrkol obrnem.

Mogoce je vse na mestu kot mora bit ane.

 

soni je prosila za mnenja in jih je tudi dobila.

poleg tega sama pravi, da ve, da mora it stran. in pravzaprav je ona njega že zapustila. sam čist odnehat še ne zna/zmore, ker še upa na nekaj oz. se česa boji. al kaj vem kaj

brez skrbi free, če bo soni hotela vztrajat s svojim (bivšim al karkoli je) fantom, potem je milijon slonov ne premakne, kaj šele eno mnenje.

[daisy]

Free,

Ena od osnov osebne rasti je NE SODI... Ring any bell ??

 

Kako lahko sodiš o meni - vse kar mi očitaš zgoraj?

Me poznaš? Poznaš moje življenje v zadnjih letih?

Se res poznava do te mere, da me lahko sodiš ?????

 

Te morda moti, da sem skozi lastne izkušnje v zadnjih letih (o katerih se ti niti ne sanja in ti jih niti v sanjah ne privoščim) in lastno osebno rast prišla do nekih mnenj in prepričanj, ki jih tu navajam kot odgovor na neko vprašanje in ki so zame edini možni način rešitve (ponovno: ne trdim pa da edini "pravi" x!x )

 

To je pač moj pogled, s katerim sem uspela zaživeti srečno in polno življenje. Zate je lahko popolnoma napačen - pač vsak po svoje. Jaz pa ga lahko tule napišem, če se gremo forum in nekdo nekaj sprašuje.

Če misliš, da s tem škodujem vpraševalcu, se obrni na Marso in naj naredi cenzuro

 

Kot praviš - forum je pač forum. "Sicer pa kaj bi človek sploh lahko drugega pričakoval na forumu" si napisal (dober kompliment za forum - zakaj si pa potem vseskozi prisoten?

Vsi kokodakamo vsak po svoje.. (nekak mislim, da je forum temu tudi namenjen)

No, pravzaprav - če je tako, končno tudi ti lahko po mili volji sodiš o nekom, o komer res nimaš pojma.

 

V končni fazi imaš vsekakor popolnoma prav !!

[free]

mnenje ni nujno sodba. ce je clovek samopomemben pa hitro vzame mnenje drugega kot sodbo.

ce pa smo ze pri sodbi, je pac MOJE MNEJE ne sodba, da je tvoj prvi post bil najvecje vmesavanje. in ker si hotla vedet zakaj tko mislim, sem ti tudi povedal ane. In ker ti ni vsec to mnenje te sodim. ok, sodim te. so what. dejansko pa ne sodim tebe, ampak se ne strinjam s tvojim nacinom niti predlogom. Zgolj to. Iz vsega tega pa je nastal en osebni custven razmazan strudl.

 

men se bolj zdi da se ti zdej zgovarjas in ven vleces ane. pa ne vem zakaj neki.

 

pomoje precej crno belo razmisljas. "kritizira pisoce in je se vedno tu".

ne razumes povedanega. to ni kritika foruma temvec moje mnenje ali dojemanje nekaterih pisocih. zdej ,ce ti to razumes kot kritiko foruma, pa tut prou. Razumi kakor ces. In ce sem tu precej casa, potem verjetno nisem zato ker mi ne bi blo kle kul, kot si predstavljas.

glede na tvoje prejsnje poste sodec se dodatno potrjujes nekatere tvoje poglede.

Predpogoji ane!

 

itaq. pisemo glede na trenutno stanje zavedanja. pa reagiramo tut ane. samo je to tolk tesko priznat ane.