Kam se svet vrti

[Pralina]

Pride čas globoke razočaranosti, mogoče je to zaradi energij, ki vplivajo tako name, mogoče polna luna, mogoče poleg vsega še priprave na menstruacijo. Toliko vsega se skriva znotraj mene, misli, v bistvu ne negativnih, ampak izgubljenih, tudi čustev, ne negativnih ampak izgubljenih. Toliko polno vsega tega, po celi zmešnjavi. Stara sem 29 let, ne upam si več med ljudi, samo še služba, pa še to negravžni odnosi. Družba, ki sili ljudi v nezdravo tekmovalnost, ki ne dopušča najmanjše napake. Biti moraš 110%. Nobene vzpodbude, nesigurnost, da boš sploh obdržal delo. Partnerski odnosi na minimumu komunikacije. Hvaležna sicer že zato, da se mirno uležem lahko poleg toplega telesa. Nekaj je na tem da mi tako paše to telo. Ampak komunikacija na minumumu, vse razumljeno kot napad.

 

Počutim se kot, da bi me kdo izžel. Pustila sem se izžeti, nisem se zaščitila, pa bi se lahko. Nisem se umirila, pa bi se lahko. Nisem zbrala volje, pa bi jo lahko. Ampak se vprašam za kaj, da se bom borila z egom drugih, nekaterih ljudi, ki ne poznajo kulture. Ne podpirajo dobrega.

 

In potem bo vrjetno spet samo kritika, nobene vzpodbude.

 

Joj hvala za zelo malo peščico iskrenosti, razumevanja in podpore. Čeprav to ne pomaga, da bom naprimer obdržala službo ali da se bo uredil partnerski odnos. Počutim se kot zaklenjen ptiček v kletki, z zavezanim kljunčkom!

 

Še edini dober občutek je orgazem, zato čimveč teh, da postanem bolj močna.

 

Vrjetno tak čas nesigurnosti, pa naj gre v črno luknjo!

[free]

Hojla

Mogoce si mal falila z naslovom teme, (tko da ce ces ga spremen) ampak enivej, upam da se poberes in morda celo poisces ljudi s katerimi se bos dobro pocutila al pa nasla med obstojecimi tebi primerne relacije!

 

Sicer pa bolj nekako druzbeno usmerjena tema: Kam gremo

[LastMinute]

Pride čas globoke razočaranosti, mogoče je to zaradi energij, ki vplivajo tako name, mogoče polna luna, mogoče poleg vsega še priprave na menstruacijo. Toliko vsega se skriva znotraj mene, misli, v bistvu ne negativnih, ampak izgubljenih, tudi čustev, ne negativnih ampak izgubljenih. Toliko polno vsega tega, po celi zmešnjavi. Stara sem 29 let, ne upam si več med ljudi, samo še služba, pa še to negravžni odnosi. Družba, ki sili ljudi v nezdravo tekmovalnost, ki ne dopušča najmanjše napake. Biti moraš 110%. Nobene vzpodbude, nesigurnost, da boš sploh obdržal delo. Partnerski odnosi na minimumu komunikacije. Hvaležna sicer že zato, da se mirno uležem lahko poleg toplega telesa. Nekaj je na tem da mi tako paše to telo. Ampak komunikacija na minumumu, vse razumljeno kot napad.

 

Počutim se kot, da bi me kdo izžel. Pustila sem se izžeti, nisem se zaščitila, pa bi se lahko. Nisem se umirila, pa bi se lahko. Nisem zbrala volje, pa bi jo lahko. Ampak se vprašam za kaj, da se bom borila z egom drugih, nekaterih ljudi, ki ne poznajo kulture. Ne podpirajo dobrega.

 

In potem bo vrjetno spet samo kritika, nobene vzpodbude.

 

Joj hvala za zelo malo peščico iskrenosti, razumevanja in podpore. Čeprav to ne pomaga, da bom naprimer obdržala službo ali da se bo uredil partnerski odnos. Počutim se kot zaklenjen ptiček v kletki, z zavezanim kljunčkom!

 

Še edini dober občutek je orgazem, zato čimveč teh, da postanem bolj močna.

 

Vrjetno tak čas nesigurnosti, pa naj gre v črno luknjo!

 

Ne vem če naj bi se to sploh komentiralo? Sam meni se zdi da ravno pričakovanje popolnosti, te 110% od sebe ali drugih ni zdravo. Pa sploh je nemogoče.