Praznina

[leSoleil]

Vem, da so take teme bile že odprte, ampak sem zasledila v njih debate ki so skrenile s prvotne teme, zato odpiram novo ...

 

Mineva dober mesec od mojega big break-up. Ni moje prvo prebolevanje, je pa mislim da najhujše doslej. Predvsem iz razloga, ker sem se s tem moškim videla vnaprej tudi v prihodnosti in ker sva si ogromno delila, od vrednot do interesov in skupnega ustvarjanja (tu govorim o delu).

Moja težava je v tem, da se ne zmorem pobrati. Pa vem da moram pustiti času čas in vem da bo še preteklo dosti vode da bom boljša. Ampak zaenkrat mi kaže slabo. Bioritem imam obrnjen na glavo. Sem umetnica na svobodi, kar sicer pomeni da si lahko sama ustvarjam svoj urnik. Bi pa bilo verjetno lažje imeti 8urni delovnik in se nekako zamotiti vsaj s sodelavci, če ne že nujnim delom. To v mojem primeru ni ravno prednost. Neprestano niham v razpoloženju od žalosti do jeze in zamere, na koncu zamerim tudi svojemu egu ker ne zna sprejeti, potem pa spet pristanem v tistem občutku praznine. Pred sabo imam pomembno nalogo, kateri nenehno prestavljam rok izdelave. V istem trenutku se zavedam da ni produktivno, da čas teče. Ampak ne premorem moči. Obenem razmišljam o skrajnostih, kot je tista >samo zginit nekam stran<, pa mi žal finance ne dopuščajo tega, da bi zamenjala okolje. Hkrati vem, da beg ne pomeni rešitve ker če nisi opravil sam s sabo tudi ostane samo beg. V eni temi ste si že izmenjali mnenja o prekinjanju vezi ... Realnost je ta hip takšna, da je edina vez med nama virtualna. Viseti na facebooku in spremljati človeka na vsakem koraku ni ravno zdravo, po drugi strani pa se mi zdi, da tega, kar je edino ostalo tudi ne morem odstraniti. In se ne uspem omejevati. Premalo jem, nisem družabna, pa sicer sem. Veliko časa preživim v ugibanju kako bo in kako je z njem. Vem da je drugačen v tem ker ima boljše pogoje za prebolevanje, več dela, več ljudi blizu. Čeprav je mogoče do tam še daleč, me je trenutka ko ga bom videla z drugo res strah. Jaz vedno prebolevam dolgo, čisto vseeno mi pa mislim da nikoli ne bo, ker sem sanjala o tem, da bova pač skupaj.

V pogovorih s prijateljicami sem zadržana, nikomur ne jokam na rami ker samo v svoji družbi ko ni nikogar dopustim da se zlomim. Čutim da pričakujejo da se bom pobrala, tudi družina, ker sem sicer pač tako močna. Tako me poznajo. In sem zato na razdalji do vseh, ker nočem bremeniti. Hkrati me ta umik naravnost ubija. Tudi ta preokupiranost z mislimi, kako bo ko se bova srečala po tem dogodku. In kdaj to sploh bo. In ali bo kaj drugače. Mislim, da tako izgubljena nisem bila že leta. Pa poznam svoja veselja, samo v krču sem in kot da jih ne vidim. Pogrešam vsako jutro, večer, ves čas.

Ne zagovarjam tega, da se človek zamoti z drugimi ljudmi, mogoče celo ljubimci. Med ljudmi se ne počutim dobro trenutno. Ne zagovarjam niti tega, da bi se morala komurkoli dokazati z nečim kar ni v skladu s srcem. Vem da veliko ljudi racionalno predela tudi na silo, da eni samo potlačijo. Jaz nimam energije da bi žalost skrivala. In nimam je da bi hladnokrvno zaključila v enem stavku, da je treba naprej. Čeprav vem da bom morala. Veliko si očitam za napake in obenem težko sprejemam to da nisem tako močna kot sicer vem da sem lahko in da nisem toliko močna kot on, ki dejansko živi dalje. Človek se prav odvadi samozadostnosti, če naenkrat toliko stvari ni več. Moje vprašanje je enostavno. Kako to spremeniš, ne da bi si na silo zaprl srce in kako pokončaš tisto, kar si iz srca želel dati točno tej osebi? Slutim da lahko minejo leta. S tistim grenkim priokusom.

[janko]

Vem, da so take teme bile že odprte, ampak sem zasledila v njih debate ki so skrenile s prvotne teme, zato odpiram novo ...

 

Mineva dober mesec od mojega big break-up. Ni moje prvo prebolevanje, je pa mislim da najhujše doslej. Predvsem iz razloga, ker sem se s tem moškim videla vnaprej tudi v prihodnosti in ker sva si ogromno delila, od vrednot do interesov in skupnega ustvarjanja (tu govorim o delu).

Moja težava je v tem, da se ne zmorem pobrati. Pa vem da moram pustiti času čas in vem da bo še preteklo dosti vode da bom boljša. Ampak zaenkrat mi kaže slabo. Bioritem imam obrnjen na glavo. Sem umetnica na svobodi, kar sicer pomeni da si lahko sama ustvarjam svoj urnik. Bi pa bilo verjetno lažje imeti 8urni delovnik in se nekako zamotiti vsaj s sodelavci, če ne že nujnim delom. To v mojem primeru ni ravno prednost. Neprestano niham v razpoloženju od žalosti do jeze in zamere, na koncu zamerim tudi svojemu egu ker ne zna sprejeti, potem pa spet pristanem v tistem občutku praznine. Pred sabo imam pomembno nalogo, kateri nenehno prestavljam rok izdelave. V istem trenutku se zavedam da ni produktivno, da čas teče. Ampak ne premorem moči. Obenem razmišljam o skrajnostih, kot je tista >samo zginit nekam stran<, pa mi žal finance ne dopuščajo tega, da bi zamenjala okolje. Hkrati vem, da beg ne pomeni rešitve ker če nisi opravil sam s sabo tudi ostane samo beg. V eni temi ste si že izmenjali mnenja o prekinjanju vezi ... Realnost je ta hip takšna, da je edina vez med nama virtualna. Viseti na facebooku in spremljati človeka na vsakem koraku ni ravno zdravo, po drugi strani pa se mi zdi, da tega, kar je edino ostalo tudi ne morem odstraniti. In se ne uspem omejevati. Premalo jem, nisem družabna, pa sicer sem. Veliko časa preživim v ugibanju kako bo in kako je z njem. Vem da je drugačen v tem ker ima boljše pogoje za prebolevanje, več dela, več ljudi blizu. Čeprav je mogoče do tam še daleč, me je trenutka ko ga bom videla z drugo res strah. Jaz vedno prebolevam dolgo, čisto vseeno mi pa mislim da nikoli ne bo, ker sem sanjala o tem, da bova pač skupaj.

V pogovorih s prijateljicami sem zadržana, nikomur ne jokam na rami ker samo v svoji družbi ko ni nikogar dopustim da se zlomim. Čutim da pričakujejo da se bom pobrala, tudi družina, ker sem sicer pač tako močna. Tako me poznajo. In sem zato na razdalji do vseh, ker nočem bremeniti. Hkrati me ta umik naravnost ubija. Tudi ta preokupiranost z mislimi, kako bo ko se bova srečala po tem dogodku. In kdaj to sploh bo. In ali bo kaj drugače. Mislim, da tako izgubljena nisem bila že leta. Pa poznam svoja veselja, samo v krču sem in kot da jih ne vidim. Pogrešam vsako jutro, večer, ves čas.

Ne zagovarjam tega, da se človek zamoti z drugimi ljudmi, mogoče celo ljubimci. Med ljudmi se ne počutim dobro trenutno. Ne zagovarjam niti tega, da bi se morala komurkoli dokazati z nečim kar ni v skladu s srcem. Vem da veliko ljudi racionalno predela tudi na silo, da eni samo potlačijo. Jaz nimam energije da bi žalost skrivala. In nimam je da bi hladnokrvno zaključila v enem stavku, da je treba naprej. Čeprav vem da bom morala. Veliko si očitam za napake in obenem težko sprejemam to da nisem tako močna kot sicer vem da sem lahko in da nisem toliko močna kot on, ki dejansko živi dalje. Človek se prav odvadi samozadostnosti, če naenkrat toliko stvari ni več. Moje vprašanje je enostavno. Kako to spremeniš, ne da bi si na silo zaprl srce in kako pokončaš tisto, kar si iz srca želel dati točno tej osebi? Slutim da lahko minejo leta. S tistim grenkim priokusom.

 

odgovor je enostaven

Naredi to, kar bi ti svetovala drugemu, če bi te prosil za nasvet

nisem pa rekel, da je enostavno...

sploh pa zdej, k si dala ven in podelila med nas, ti je itaq že lažje in boš že jutri, k te bo nekdo spravil v smeh na tale forum itaq že pozabila

ma dej... ko ga jebe

[leSoleil]

Hvala Janko za te besede. Ampak če bi bilo tako preprosto da rečem samo ko ga jebe in grem dalje, bi to že naredila. Samo pri meni ne gre tako. Kaj bi jaz svetovala drugemu ...dobro vprašanje. Rekla bi da naj ne prehiteva, ker vem da bolečina rabi čas. Pri meni konkretno je pa tako, da me je paralizirala. Ne morem ustvarjat, brez apetita sem, s skrčenim želodcem. Pred drugimi se pretvarjam, da sem boljše. In potem ko ugotovim da še nisem in mi to ne znese, spet zginem nazaj v samoto. Tukaj me je pa tega časa prav strah.

[mako106]

pol si pa že našla svoj začaran krog...strah povzroča bolečine...bolečine pa rabijo čas...in skozi čas ugotovimo da je vsak strah rahlo neumesten dodatek našemu življenju

[leSoleil]

mako, res je krog in to s strahovi je tudi res. Ampak delujem pa nerazumsko, čeprav se zavedam kako bi bilo bolje. Ne vem, ali je rešitev, da na silo odrežeš vse žive spomine in občutke? Do zdaj se mi je izkazalo, da to ni prava pot, nikoli. Stvar je tudi v kriterijih, hočem rečt da je meni ta človek res ustrezal na vseh nivojih, zato na vseh nivojih čutim to kar manjka. In nisem še uspela pokončat upanja, da bi morda lahko bilo drugače. Večino časa se ujamem v tem, da ne zmorem odpustiti sebi. V tem sem tako slaba. Ker vidim tistih nekaj malenkosti, ki bi jih lahko naredila drugače in tega sploh ne bi bilo. Mislim, da se na tej zanki vedno znova ujamem v ta krog. Bolečine, ker nekoga ni, krivde, ker bi lahko drugače in neke nejasne slike kako naj se lotim vsega in splezam ven, da bom za začetek vsaj bolj produktivna.

[janko]

Hvala Janko za te besede. Ampak če bi bilo tako preprosto da rečem samo ko ga jebe in grem dalje, bi to že naredila. Samo pri meni ne gre tako. Kaj bi jaz svetovala drugemu ...dobro vprašanje. Rekla bi da naj ne prehiteva, ker vem da bolečina rabi čas. Pri meni konkretno je pa tako, da me je paralizirala. Ne morem ustvarjat, brez apetita sem, s skrčenim želodcem. Pred drugimi se pretvarjam, da sem boljše. In potem ko ugotovim da še nisem in mi to ne znese, spet zginem nazaj v samoto. Tukaj me je pa tega časa prav strah.

 

lej...hotu sm rečt nekej druzga, pa me zgleda med vrsticami nisi ujela...

u situaciji kt si... boš slišala cel kup enih nakladanj okol karme, šol, izkušenj in podobnih zadev, ki so zate zdej en čist neuporaben in odwečen njuejđ crap. dej se vase obrn. tam je vse. tut tist, kar zdej zgleda bl tko no... k bi rajš da bi blo drgač... boš čez čas vidla, da je blo ok. pa ne, da čas celi rane. čist bolna teorija. ampak čez čas samo lahko vidiš za nazaj, da je imelo svoj namen. pa dej, da se ne raznežim preweč...

ti se sprjazn, da takle maš, pa genau tko... ko ga jebe... pa ne se seb smilt, pa potrebi si kej zapoj pa nariš, uglawnem... sej bo

 

mako, res je krog in to s strahovi je tudi res. Ampak delujem pa nerazumsko, čeprav se zavedam kako bi bilo bolje. Ne vem, ali je rešitev, da na silo odrežeš vse žive spomine in občutke? Do zdaj se mi je izkazalo, da to ni prava pot, nikoli. Stvar je tudi v kriterijih, hočem rečt da je meni ta človek res ustrezal na vseh nivojih, zato na vseh nivojih čutim to kar manjka. In nisem še uspela pokončat upanja, da bi morda lahko bilo drugače. Večino časa se ujamem v tem, da ne zmorem odpustiti sebi. V tem sem tako slaba. Ker vidim tistih nekaj malenkosti, ki bi jih lahko naredila drugače in tega sploh ne bi bilo. Mislim, da se na tej zanki vedno znova ujamem v ta krog. Bolečine, ker nekoga ni, krivde, ker bi lahko drugače in neke nejasne slike kako naj se lotim vsega in splezam ven, da bom za začetek vsaj bolj produktivna.

 

ajme majko... tipično žensko... misl, da ma use pod kontrolo... in da je use uredu...

u tej samozadostnosti sploh ne widi, da mogoče komu kdaj ni niti do besede spustila... ga preslišala, se odločala za oba... ... in zdej se ji zdi čudn, da se kdo tega ni več hotu it...

sej fajn, da je tko...

za naslednjega boš dost boljša

 

pol si pa že našla svoj začaran krog...strah povzroča bolečine...bolečine pa rabijo čas...in skozi čas ugotovimo da je vsak strah rahlo neumesten dodatek našemu življenju

 

spet si dober irc zajebal, k se na koncu smeješ

ker... maš res

strah je nasprotje ljubezni in ne sowraštvo menda... jest sem za oboje še worenk premlad, da bi zastopu

[mako106]

ajme majko... tipično žensko... misl, da ma use pod kontrolo... in da je use uredu...

u tej samozadostnosti sploh ne widi, da mogoče komu kdaj ni niti do besede spustila... ga preslišala, se odločala za oba... ... in zdej se ji zdi čudn, da se kdo tega ni več hotu it...

sej fajn, da je tko...

za naslednjega boš dost boljša

 

majke mi jankec...poleg tebe bodo ženske še moške začele počasi razumet mission impossibile

 

 

spet si dober irc zajebal, k se na koncu smeješ

ker... maš res

strah je nasprotje ljubezni in ne sowraštvo menda... jest sem za oboje še worenk premlad, da bi zastopu

ko bom ircat začel...se tud tak glupo smejal več ne bom...to so resne stvari...irc pa to

[leSoleil]

Ja. Vedno gledamo potem na izkušnje za nazaj in v taki refleksiji ima vse vedno smisel in namen, to se strinjam. In ni se lahko spirjaznit, da v nekom, za katerega misliš da ti je bil namenjen in je to to v življenju (tisti občutek pač, ne znam ga razložit), potem začneš iskati druge razloge in namen tega, da si to imel. v tem trenutku tega smisla jaz ne vidim.

 

Lahko sem hvaležna za vse. Več kot samo hvaležna. Ampak ta konec se je zgodil tako na hitro, da kot da nisem še čisto dojela. Mislim, da je dejansko težava v tem, da si ne znam odpustiti, čeprav vem da vedno delamo tako, kot v nekem trenutku znamo. S tem oproščanjem imam od vedno težave (drugim ja, pa še to ne vsem, sebi komaj) in se prav ne morem spravit v tako stanje, ki bi trajalo. Da bi lahko rekla in res tako mislila, odpuščam si. In tudi njemu. Verjetno je to ena od največjih modrosti, ki jih človek premore. Da je zmožen tega.

 

Me veseli, da je ta tema očitno tudi zabavna. Vsi smo zelo lahkotni takrat ko nam je fajn v življenju, poznam to.

[mako106]

Ja. Vedno gledamo potem na izkušnje za nazaj in v taki refleksiji ima vse vedno smisel in namen, to se strinjam. In ni se lahko spirjaznit, da v nekom, za katerega misliš da ti je bil namenjen in je to to v življenju (tisti občutek pač, ne znam ga razložit), potem začneš iskati druge razloge in namen tega, da si to imel. v tem trenutku tega smisla jaz ne vidim.

 

Lahko sem hvaležna za vse. Več kot samo hvaležna. Ampak ta konec se je zgodil tako na hitro, da kot da nisem še čisto dojela. Mislim, da je dejansko težava v tem, da si ne znam odpustiti, čeprav vem da vedno delamo tako, kot v nekem trenutku znamo. S tem oproščanjem imam od vedno težave (drugim ja, pa še to ne vsem, sebi komaj) in se prav ne morem spravit v tako stanje, ki bi trajalo. Da bi lahko rekla in res tako mislila, odpuščam si. In tudi njemu. Verjetno je to ena od največjih modrosti, ki jih človek premore. Da je zmožen tega.

odpuščanje je dopuščanje videt stvari iz vseh možnih kotov in perspektiv...čez čas pa potem vidimo da stvari niso tak enostranske in boleče...kot smo jih hoteli na začetku videt....ker jih tako pač čutimo

[janko]

majke mi jankec...poleg tebe bodo ženske še moške začele počasi razumet mission impossibile

 

 

 

ko bom ircat začel...se tud tak glupo smejal več ne bom...to so resne stvari...irc pa to

ko bom začel po pameti pit, se mi bo itaq jebal, kuko se kdo smeje pa kdo koga ne zastop

 

Ja. Vedno gledamo potem na izkušnje za nazaj in v taki refleksiji ima vse vedno smisel in namen, to se strinjam. In ni se lahko spirjaznit, da v nekom, za katerega misliš da ti je bil namenjen in je to to v življenju (tisti občutek pač, ne znam ga razložit), potem začneš iskati druge razloge in namen tega, da si to imel. v tem trenutku tega smisla jaz ne vidim.

 

Lahko sem hvaležna za vse. Več kot samo hvaležna. Ampak ta konec se je zgodil tako na hitro, da kot da nisem še čisto dojela. Mislim, da je dejansko težava v tem, da si ne znam odpustiti, čeprav vem da vedno delamo tako, kot v nekem trenutku znamo. S tem oproščanjem imam od vedno težave (drugim ja, pa še to ne vsem, sebi komaj) in se prav ne morem spravit v tako stanje, ki bi trajalo. Da bi lahko rekla in res tako mislila, odpuščam si. In tudi njemu. Verjetno je to ena od največjih modrosti, ki jih človek premore. Da je zmožen tega.

 

Me veseli, da je ta tema očitno tudi zabavna. Vsi smo zelo lahkotni takrat ko nam je fajn v življenju, poznam to.

 

tema bo prej al slej zabawna tudi zate

sploh pa so najwečje tragedije skrite v humorju, tko da ne bluzi preweč.

tisto ta wijolčast... je pa najwečji nateg, k so nam ga usilili...

nimaš si kej odpuščat, ker nisi nič kriwa, če mene uprašaš. loh pa seweda užiwaš u vlogi žrtve in grešnice in se sekiraj naprej. obilo užitkow želim

[mako106]

ko bom začel po pameti pit, se mi bo itaq jebal, kuko se kdo smeje pa kdo koga ne zastop

pamet v roke...ne med noge...pa naj se ti jebe kolko hoče

[janko]

pamet v roke...ne med noge...pa naj se ti jebe kolko hoče

 

hwala, k nisi nobenih glawc v powezavi s pametjo omenjou

 

as widu?

una se je že potolažla... pa swa spet za use sama

[mako106]

hwala, k nisi nobenih glawc v powezavi s pametjo omenjou

 

as widu?

una se je že potolažla... pa swa spet za use sama

 

po jebi...se tolčemu po glavah ko nas pamet zapusti

 

veš kak pravijo....če znaš...še najboljšega moškega z lahkoto preboliš

[aleks123]

lepo je govorit teško naredit ko narediš kork naprej potem veš da si prestopila mejo in pozabilq na stvari ke so se dogajale koliko pa misliš sam na eno stvar potem se ne obrne nič na bolje sam naslabše in kar se reče treba it naprej in pozabvit kaj j bilo

[butl]

Pozdravljena LeSoleil

 

Prebolevanje vsake izgube je proces, ki poteka po etapah /osuplost, jeza, žalost/ in vse je potrebno dat skoz, da bi se proces uspešno zaključil.

Osuplost, šok, presenečenje ob izgubi si že prečutila, pol pride čas za jezo. Ti kr bod jezna nanj, nase, na boga, na življenje.... tolk cajta, da izjeziš vso jezo. Žalost je prou fino čustvo. Pomaga ti, da sprejmeš izgubo, zato je treba odžalovat. Šele, ko bojo vse te faze mimo, lahko človk začne opazovat, prepoznavat tud tiste svetlejše plati /kva si skoz ta odhod pridobila, zakva se je zgodl kar se je, kaj si se naučila, kaj je zate dobrga v tem, da ga ni več..../...in stopit naprej.

 

Ni enga pravila, kolk cajta traja posamezna faza, pomembno je, da greš skoz vsako in da se v njej ne zaciklaš. Zato ne iskat način, kako ne bi bla jezna, kako se ne bi bala, kako ne bi bla žlostna. Ne se delat, da to ni nč, da je brezveze, da se ne splača. Dovoli si biti jezna, žalostna, potrta, dovoli si začutiti in prečutiti vsa ta občutenja v globino tolk, da se boš vsakič počutila prazno. Pol je pa cat, da začneš razmišljat, kva pa jst mam od tega, kva sem se naučila, kva mi je ta izguba dala lepga, kako pa zdej. In probej si odgovort na vsak zakaj, ki se ti bo porajal. Pol.

 

Za to je potreben čas.

 

Pravjo, da čas zdravi rane. Ni glih tko. Čas ti da čas, da v tem času nekej nardiš, da se rane pozdravijo.

 

Pogumno Le Soleil...in...izživi svoja občutja.

 

[Minnie]

Vem, da so take teme bile že odprte, ampak sem zasledila v njih debate ki so skrenile s prvotne teme, zato odpiram novo ...

 

Mineva dober mesec od mojega big break-up. Ni moje prvo prebolevanje, je pa mislim da najhujše doslej. Predvsem iz razloga, ker sem se s tem moškim videla vnaprej tudi v prihodnosti in ker sva si ogromno delila, od vrednot do interesov in skupnega ustvarjanja (tu govorim o delu).

Moja težava je v tem, da se ne zmorem pobrati. Pa vem da moram pustiti času čas in vem da bo še preteklo dosti vode da bom boljša. Ampak zaenkrat mi kaže slabo. Bioritem imam obrnjen na glavo. Sem umetnica na svobodi, kar sicer pomeni da si lahko sama ustvarjam svoj urnik. Bi pa bilo verjetno lažje imeti 8urni delovnik in se nekako zamotiti vsaj s sodelavci, če ne že nujnim delom. To v mojem primeru ni ravno prednost. Neprestano niham v razpoloženju od žalosti do jeze in zamere, na koncu zamerim tudi svojemu egu ker ne zna sprejeti, potem pa spet pristanem v tistem občutku praznine. Pred sabo imam pomembno nalogo, kateri nenehno prestavljam rok izdelave. V istem trenutku se zavedam da ni produktivno, da čas teče. Ampak ne premorem moči. Obenem razmišljam o skrajnostih, kot je tista >samo zginit nekam stran<, pa mi žal finance ne dopuščajo tega, da bi zamenjala okolje. Hkrati vem, da beg ne pomeni rešitve ker če nisi opravil sam s sabo tudi ostane samo beg. V eni temi ste si že izmenjali mnenja o prekinjanju vezi ... Realnost je ta hip takšna, da je edina vez med nama virtualna. Viseti na facebooku in spremljati človeka na vsakem koraku ni ravno zdravo, po drugi strani pa se mi zdi, da tega, kar je edino ostalo tudi ne morem odstraniti. In se ne uspem omejevati. Premalo jem, nisem družabna, pa sicer sem. Veliko časa preživim v ugibanju kako bo in kako je z njem. Vem da je drugačen v tem ker ima boljše pogoje za prebolevanje, več dela, več ljudi blizu. Čeprav je mogoče do tam še daleč, me je trenutka ko ga bom videla z drugo res strah. Jaz vedno prebolevam dolgo, čisto vseeno mi pa mislim da nikoli ne bo, ker sem sanjala o tem, da bova pač skupaj.

V pogovorih s prijateljicami sem zadržana, nikomur ne jokam na rami ker samo v svoji družbi ko ni nikogar dopustim da se zlomim. Čutim da pričakujejo da se bom pobrala, tudi družina, ker sem sicer pač tako močna. Tako me poznajo. In sem zato na razdalji do vseh, ker nočem bremeniti. Hkrati me ta umik naravnost ubija. Tudi ta preokupiranost z mislimi, kako bo ko se bova srečala po tem dogodku. In kdaj to sploh bo. In ali bo kaj drugače. Mislim, da tako izgubljena nisem bila že leta. Pa poznam svoja veselja, samo v krču sem in kot da jih ne vidim. Pogrešam vsako jutro, večer, ves čas.

Ne zagovarjam tega, da se človek zamoti z drugimi ljudmi, mogoče celo ljubimci. Med ljudmi se ne počutim dobro trenutno. Ne zagovarjam niti tega, da bi se morala komurkoli dokazati z nečim kar ni v skladu s srcem. Vem da veliko ljudi racionalno predela tudi na silo, da eni samo potlačijo. Jaz nimam energije da bi žalost skrivala. In nimam je da bi hladnokrvno zaključila v enem stavku, da je treba naprej. Čeprav vem da bom morala. Veliko si očitam za napake in obenem težko sprejemam to da nisem tako močna kot sicer vem da sem lahko in da nisem toliko močna kot on, ki dejansko živi dalje. Človek se prav odvadi samozadostnosti, če naenkrat toliko stvari ni več. Moje vprašanje je enostavno. Kako to spremeniš, ne da bi si na silo zaprl srce in kako pokončaš tisto, kar si iz srca želel dati točno tej osebi? Slutim da lahko minejo leta. S tistim grenkim priokusom.

 

Pretpostavljam da postoji nešto, nekakav hobi ili tako nešto, što te ispunjava i veseli. Kao što butl kaže, preboliti nekoga je proces. Mislim da bi jednostavno trebalo prepustiti vremenu da "odradi" svoje. A za to vrijeme, kao što sam dala naslutit, baviti se nečime što te uveseljava kako bi što manje razmišljala o njemu. Tako bih ja to. Ali, ti za sebe znaš najbolje.

 

Nadam se da smijem govoriti malo slobodnije. U ovakvim problemima postoji opasnost da se čovjek emocionalno iscrpi, pa se više može "otvoriti" nekome drugome. Nadam se da tako neće biti i kod tebe.

[mako106]

glede na pravno globino...praznina nikakor ne more izostat

[NVK]

Neprestano niham v razpoloženju od žalosti do jeze in zamere, na koncu zamerim tudi svojemu egu ker ne zna sprejeti, potem pa spet pristanem v tistem občutku praznine.

 

Popolnoma te razumem, meni je bilo zelo podobno. Trajalo je leto in pol, da sem lahko zopet začel ˝skakat naokrog˝.

 

No zgoraj, tvoj citiran stavek se me tiče še danes (3 leta). No zaradi tega ni več tako hudo, kot pravim, funkcioniram, le da ni dneva, ko nebi pomislil na njo in na mogoče... Tudi jaz ne razumem tega, al je to ego ali je to tisti glas, ki me vzpodbuja, da si z njo še nisem čisto na jasnem. A vseeno ne razumem, na jasnem kaj, nebi rad bil več z njo - to much dominantna, nezavedna svojih dejanj in podobno, kar mi je grenilo dneve z njo. No a še vedno...

 

Kaj naj ti svetujem - nič. Preživela boš, dovoli, da ti občutki, ego ne bodo minili tako hitro. Minili bodo takoj, ko se boš naučila, kaj ti govorijo in česa te učijo, verjemi, naj se še tako čudno in nemogoče sliši - DELUJEJO V TVOJ PRID. In preživela boš.

 

S sočutjem in spoštovanjem tvojih občutkov... molim in prosim za pomoč kozmosa, bitij svetlobe, da se čimprej naučiva in zakorakava v nov dan, proti novim lekcijam.

[Minnie]

Jaz poznam le pravno praznino

 

Ako je samo to, kaj se onda javljaš

 

Pravno je samo formalnost...

[mako106]

Pravno je samo formalnost...

zato pa vidijo...sam praznino

[Minnie]

zato pa vidijo...sam praznino

 

Kaj? Prazninu na papiru?

 

Ma, kužim ja Pornyja kaj želi reći.

[mako106]

pa nije baš težko...razumjeti prazninu

[Minnie]

pa nije baš težko...razumjeti prazninu

 

Žao mi je, morat ću stati na Pornyjevu stranu.

Možda baš i je. Tebe ionako zaboli za sve.

[cordell]

Rumi: "Preden zrastejo novi listi, žalost najprej iz srca odpihne tiste, ki so se posušili."

 

LP

Popravljeno 22. januar 2010 -> cordell

[mako106]

Žao mi je, morat ću stati na Pornyjevu stranu.

Možda baš i je. Tebe ionako zaboli za sve.

pa možda je i pornijeva strana...moja strana..kad me več boli za sve