Nasilje među djecom

[Minnie]

"Svaki četvrti dječak i svaka peta djevojčica smatraju da su u posljednih nekoliko mjeseci bili izloženi nasilju od strane svojih vršnjaka. Svaki treći dječak i svaka peta djevojčica bili su nasilni prema svojim vršnjacima u školi. Zašto su djeca nasilna?

Neki odrasli će reći da je nasilje među djecom samo jedan od načina odrastanja i da je nužno u procesu učenja kako se zalagati za svoje stavove i kako se braniti. Ali nasilje može djecu učiniti usamljenima, nesretnima i prestrašenima. Može učiniti da se osjećaju nesigurni i da krivnju za nasilje traže u sebi samima. Njihovo samopouzdanje i samopoštovanje može do te mjere biti uzdrmano da započimaju odbijati ići u školu i družiti se s djecom.

Djeca koja su žrtve zadirkivanja mogu patiti od psihičkog i fizičkog stresa, ali pokazivati i dugoročnije posljedice. Praćenja su u Skandinaviji (koja je u Europi započela ukazivati na problem školskog nasilja) pokazala da su žrtve imale veću sklonost depresiji i negativniju sliku o sebi i u rano odraslo doba. Agresija u školsko doba može biti kasnije povezana s i razvojem problemom alkoholizma i okrutnosti i nasilja u obitelji."

 

http://www.zdravlje.hr/clanak.php?id=12430

 

http://www.monitor.hr/clanci/facebook-u-ru...eenagera/27809/

 

Nasilje među vršnjacima (eng. bullying) se može odrediti na slijedeći način: učenik je zlostavljan ili viktimiziran kada je opetovano i trajno izložen negativnim postupcima od strane jednoga ili više učenika (Olweus, 1998). Ova definicija naglašava negativno (agresivno) djelovanje koje se ponavlja kroz duži vremenski period.U širem smislu, nasilje je svjesna okrutnost usmjerena prema drugima s ciljem stjecanja moći, i to nanošenjem psihičke, odnosno fizičke boli. Nasilje među djecom možemo podijeliti u više oblika: fizičko, verbalno, emocionalno, seksualno, kulturalno i ekonomsko. Fizičko nasilje je najuočljiviji oblik, te podrazumijeva udaranje, guranje, štipanje, čupanje i sl. dok verbalno nasilništvo najčešće prati fizičko, te podrazumijeva vrijeđanje, širenje glasina, stalno zadirkivanje, ismijavanje... (npr. Očalinko!). Emocionalno nasilje podrazumijeva namjerno isključivanje žrtve iz zajedničkih aktivnosti razreda ili dječje grupe, kao i ignoriranje. Seksualno nasilje uključuje neželjeni fizički kontakt i uvredljive komentare. Kulturalno nasilje podrazumijeva vrijeđanje na nacionalnoj, religijskoj i rasnoj osnovi. I na kraju, ali ne manje važno, ekonomsko nasilje uključuje krađu i iznuđivanje novca."

 

 

"Među djecom Internet može postati novo područje za iskazivanje nasilja. Jedan od takvih novijih primjera je da djeca u tuđe ime otvaraju tzv. blogove. Potom na tim stranicama iznesu nekoliko istinitih detalja o navodnom vlasniku bloga, kako bi podaci bili uvjerljivi onima koji poznaju tu osobu. Nakon toga navede ružne detalje ili primjerice napiše da "vlasnik bloga" nudi seksualne usluge, te uz to navede točan broj telefona i adresu. Dijete na čije ime je otvoren blog ne može izbrisati stranicu niti lažne podatke, jer mu je za to potrebna šifra, koju ima samo onaj tko je uistinu otvorio blog. Uz ovaj primjer možemo navesti i iskustvo jednog dečka u SAD-u kojeg su vršnjaci na jednoj Internet stranici prozvali islamskim teroristom, za drugog su proširili "vijest" da je homoseksualac. To su samo neki od mnogih primjera nasilja na Internetu. No, ono što mnoga djeca, mladi, a ni odrasli ne znaju je da se takvi događaji mogu i trebaju prijaviti provideru, koji onda spornu stranicu uklone s neta, te na taj način zaustave nasilje. "

 

http://www.cybermed.hr/index.php/pbl/porta...medu_vrsnjacima

 

Što mislite o ovome? Koji je uzrok nasilju među djecom? Kako ga spriječiti, po vama?Kakve sve posljedice ono može ponijeti sa sobom (kako za napadača, tako i za žrtvu)?

[butl]

Minnie živjo

 

Vse se začne pri izvoru. Pri otrocih so to starši.

 

[Boudika]

Minnie živjo

 

Vse se začne pri izvoru. Pri otrocih so to starši.

 

 

Natančno to.

[Minnie]

Minnie živjo

 

Vse se začne pri izvoru. Pri otrocih so to starši.

 

 

 

Ja, sve kreće od obitelji. Ali, to je posve nedorečeno. Je li to manjak odgoja ili posljedica neprimjerenog odgoja? Nepoštivanje drugih? Ili, pak još neizgrađena savjest koja bi omogućila nekakvo suosjećanje/poistovjećivanje s drugima? Pokupe li nasilnici takav model ponašanja u obitelji? Ili tu dolazi na vidjelo nedstatak pažnje koju onda takva djeca žele dobiti na ovakav način?

S druge strane, pate li žrtve od nedostatka samopouzdanja? Kako bi, po vama, trebale reagirati na nasilno ponašanje? Kako pak promatrači, učitelji,...? Do koje bi instance reakcija na nasilno ponašanje trebala ići?

[Boudika]

Ja, sve kreće od obitelji. Ali, to je posve nedorečeno. Je li to manjak odgoja ili posljedica neprimjerenog odgoja? Nepoštivanje drugih? Ili, pak još neizgrađena savjest koja bi omogućila nekakvo suosjećanje/poistovjećivanje s drugima? Pokupe li nasilnici takav model ponašanja u obitelji? Ili tu dolazi na vidjelo nedstatak pažnje koju onda takva djeca žele dobiti na ovakav način?

S druge strane, pate li žrtve od nedostatka samopouzdanja? Kako bi, po vama, trebale reagirati na nasilno ponašanje? Kako pak promatrači, učitelji,...? Do koje bi instance reakcija na nasilno ponašanje trebala ići?

 

Zadnjič sem ravno razmišljala o tem, kako starši reagiramo pri medvrstniškem nasilju. Recimo na igriščih, kjer so starši pogosto zraven, posebej če so otroci zelo majhni. Na neko sicer simpatično lokacijo, kamor hodimo, včasih pride babica z nekaj otroki, ki delujejo zelo agresivno - do sedaj sem jih videla dvakrat. Prvič, ko sem jih videla, je eden izmed otrok poškodoval sebe, lahko pa bi tudi druge otroke. Drugič je močno udaril nekega fantka. Najprej je mama tega udarjenega fantka nadrla otroka, nato ga je nadrla še babica. Spomnim se, da sem razmišljala, da bi se ta mama morala pogovoriti z babico. Kaj bo ta otrok odnesel zgolj od nadiranja?

 

Jaz sem zaenkrat še zraven svojega otroka, ker je majhen, ampak se sprašujem, koliko se vpletati kasneje, ko so otroci večji. Do kod iti z zaščito, do kod jim pokazati, naj se sami borijo. V prvih letih življenja vidim, da veliko pomeni, da starši tudi pokažejo otroku na pravilne odnose s sovrstniki, da vzpodbujajo pozitivne in da pokažejo, kaj ni prav. Predvsem pa opažam že zdaj, da so agresivnejši tisti otroci, kjer starši kažejo brezbrižnost do agresije. Ali reagirajo šele takrat, ko se dogodek zgodi (seveda z agresijo do otroka) ali pa še to ne. V bistvu ko, se soočiš z dejanjem nekega otroka, vedno prideš tudi do njegovega starša.

[butl]

Ja, sve kreće od obitelji. Ali, to je posve nedorečeno. Je li to manjak odgoja ili posljedica neprimjerenog odgoja? Nepoštivanje drugih? Ili, pak još neizgrađena savjest koja bi omogućila nekakvo suosjećanje/poistovjećivanje s drugima? Pokupe li nasilnici takav model ponašanja u obitelji? Ili tu dolazi na vidjelo nedstatak pažnje koju onda takva djeca žele dobiti na ovakav način?

S druge strane, pate li žrtve od nedostatka samopouzdanja? Kako bi, po vama, trebale reagirati na nasilno ponašanje? Kako pak promatrači, učitelji,...? Do koje bi instance reakcija na nasilno ponašanje trebala ići?

 

Hja. Prouzaprou ni nedorečeno.

 

Je posledica neprimerne vzgoje. In neprimerna vzgoja ima za posledico vse to, kar si naštela.

 

Kako rešiti problem nasilja je pa vsekakor vprašanje na katerega ni enostavnega odgovora, ker je problem tako kompleksen.

 

Najenostavnejše bi bilo reči, da je treba bodoče in sedanje starše tako izobraziti, pravzaprav ozdraviti, da bodo vzgajali zdrave otroke. Toda, kdo lahko to stori in kako? Saj, teoretično je to izvedljivo; država sprejme na nacionalni ravni program izobraževanja, ki ga uvede v vse oblike šolstva, od vrtca naprej in čez nekaj generacij imaš zdravo populacijo.

Ampak, na žalost sanja svinja o koruzi.

Zakaj?

Ker naša družba temelji na nasilju. Nasilje /v vseh oblikah/ je v tej družbi in v vseh ostalih normalno, zaželeno in spodbujano vedenje.

Je perspektiva črna? Hja, na kratki rok ne da je črna, sploh je ni /z vidika nekih sprememb, ki naj bi jih izvedla država kot institut v nekem doglednem času, recimo, ajd, deset, dvajset let/.

 

Do sprememb bo prišlo /če bo in upam da bo/ skozi delovanje v posameznikih in skozi posameznike v osnovnih celicah družbe, v družinah najprej. Ko posameznik kot starš ali bodoči starš spremeni svoje delovanje, se skozi njegove otroke in kasnejše potomstvo avtomatsko začne zmanjševati nasilje v družbi. Počasi ampak zanesljivo in enkrat se bo dosegla tista kritična masa, ki je potrebna, da se lahko začne družba spreminjat ne le od znotraj navzven, ampak tudi iz vrha /iz instituta/ navznoter, v njene pore. Kakorkoli se to čudno bere, vendar je dejansko najmočnejši člen v teh spremembah prav posameznik sam.

 

Sprašuješ, kako reagirati na nasilje. Z netoleranco. S popolno netoleranco nasilnega vedenja na vseh nivojih v okviru svojih zmožnosti in kompetenc. To seveda ne pomeni, da bom jaz skočil med deset stokilašev, ki pretepajo mladince, ker me bodo razbili, še preden bom uspel razložiti, kaj delam med njimi. Pomeni pa, da bom poklical policijo npr.

 

A sem utopist? Mislim da ne. Ker imam lastne izkušnje, ki potrjujejo to, kar zagovarjam.

 

 

[Boudika]

Sprašuješ, kako reagirati na nasilje. Z netoleranco. S popolno netoleranco nasilnega vedenja na vseh nivojih v okviru svojih zmožnosti in kompetenc. To seveda ne pomeni, da bom jaz skočil med deset stokilašev, ki pretepajo mladince, ker me bodo razbili, še preden bom uspel razložiti, kaj delam med njimi. Pomeni pa, da bom poklical policijo npr.

 

A sem utopist? Mislim da ne. Ker imam lastne izkušnje, ki potrjujejo to, kar zagovarjam.

 

 

 

No, kaj pa bi naredil v primeru, ki sem ga jaz opisala? Pa tukaj je zagotovo veliko staršev, ki morajo imeti kaj izkušenj z medvrstniškim nasiljem. Mislim, da bi se dalo kar veliko napisati na to temo.

[Minnie]

Hja. Prouzaprou ni nedorečeno.

 

Je posledica neprimerne vzgoje. In neprimerna vzgoja ima za posledico vse to, kar si naštela.

 

Kako rešiti problem nasilja je pa vsekakor vprašanje na katerega ni enostavnega odgovora, ker je problem tako kompleksen.

Najenostavnejše bi bilo reči, da je treba bodoče in sedanje starše tako izobraziti, pravzaprav ozdraviti, da bodo vzgajali zdrave otroke. Toda, kdo lahko to stori in kako? Saj, teoretično je to izvedljivo; država sprejme na nacionalni ravni program izobraževanja, ki ga uvede v vse oblike šolstva, od vrtca naprej in čez nekaj generacij imaš zdravo populacijo.

Ampak, na žalost sanja svinja o koruzi.

Zakaj?

Ker naša družba temelji na nasilju. Nasilje /v vseh oblikah/ je v tej družbi in v vseh ostalih normalno, zaželeno in spodbujano vedenje.

Je perspektiva črna? Hja, na kratki rok ne da je črna, sploh je ni /z vidika nekih sprememb, ki naj bi jih izvedla država kot institut v nekem doglednem času, recimo, ajd, deset, dvajset let/.

 

Do sprememb bo prišlo /če bo in upam da bo/ skozi delovanje v posameznikih in skozi posameznike v osnovnih celicah družbe, v družinah najprej. Ko posameznik kot starš ali bodoči starš spremeni svoje delovanje, se skozi njegove otroke in kasnejše potomstvo avtomatsko začne zmanjševati nasilje v družbi. Počasi ampak zanesljivo in enkrat se bo dosegla tista kritična masa, ki je potrebna, da se lahko začne družba spreminjat ne le od znotraj navzven, ampak tudi iz vrha /iz instituta/ navznoter, v njene pore. Kakorkoli se to čudno bere, vendar je dejansko najmočnejši člen v teh spremembah prav posameznik sam.

 

Sprašuješ, kako reagirati na nasilje. Z netoleranco. S popolno netoleranco nasilnega vedenja na vseh nivojih v okviru svojih zmožnosti in kompetenc. To seveda ne pomeni, da bom jaz skočil med deset stokilašev, ki pretepajo mladince, ker me bodo razbili, še preden bom uspel razložiti, kaj delam med njimi. Pomeni pa, da bom poklical policijo npr.

 

A sem utopist? Mislim da ne. Ker imam lastne izkušnje, ki potrjujejo to, kar zagovarjam.

 

 

 

Da, dosta je kompleksno pitanje. Kao glavni uzrok navodimo neprimjeren odgoj. A današnja djeca koja su eventualno bila "podvrgnuta" neprimjerenom odgoju jednog će dana i sami biti roditelji.

 

Škola je prije svega obrazovna ustanova, a tek onda odgojna. U jednom razredu gdje imaš otrpilike 30 učenika, teško da će jedan razrednik išta postići. A što se tiče izobrazbe roditelja, koliko se zapravo može postići s već formiranim osobama? Jer čovjek obično pruža model odgoja kakav je sam primio u obitelji.

 

Da, svatko bi trebao reagirati na to u okviru svojih kompetencija. Samo, koliko ih stvarno i reagira.

 

 

[butl]

Zadnjič sem ravno razmišljala o tem, kako starši reagiramo pri medvrstniškem nasilju. Recimo na igriščih, kjer so starši pogosto zraven, posebej če so otroci zelo majhni. Na neko sicer simpatično lokacijo, kamor hodimo, včasih pride babica z nekaj otroki, ki delujejo zelo agresivno - do sedaj sem jih videla dvakrat. Prvič, ko sem jih videla, je eden izmed otrok poškodoval sebe, lahko pa bi tudi druge otroke. Drugič je močno udaril nekega fantka. Najprej je mama tega udarjenega fantka nadrla otroka, nato ga je nadrla še babica. Spomnim se, da sem razmišljala, da bi se ta mama morala pogovoriti z babico. Kaj bo ta otrok odnesel zgolj od nadiranja?

 

Jaz sem zaenkrat še zraven svojega otroka, ker je majhen, ampak se sprašujem, koliko se vpletati kasneje, ko so otroci večji. Do kod iti z zaščito, do kod jim pokazati, naj se sami borijo. V prvih letih življenja vidim, da veliko pomeni, da starši tudi pokažejo otroku na pravilne odnose s sovrstniki, da vzpodbujajo pozitivne in da pokažejo, kaj ni prav. Predvsem pa opažam že zdaj, da so agresivnejši tisti otroci, kjer starši kažejo brezbrižnost do agresije. Ali reagirajo šele takrat, ko se dogodek zgodi (seveda z agresijo do otroka) ali pa še to ne. V bistvu ko, se soočiš z dejanjem nekega otroka, vedno prideš tudi do njegovega starša.

 

O Boudika

 

Ko sem bil še mlad oči, sem zlo različno odreagiral v podobni situaciji; enkrat sem nadrl otroka, ki je udaril mojga, drugič sem nadrl njegovga fotra, tretjič sem nadrl oba in se za povrh še stepu z njegovim fotrom, četrtič sem nadrl tujga otroka in obenem nadrl še svojga, češ, zakva je taka reva in da naj ga udar nazaj, petič sem udaril tujga otroka. Ni da ni. Takrat.

 

Kolk škode sem naredil s svojimi dejanji svojemu otroku, vem dons, kolk sem jo naredu tujmu otroku, si pa predstavljam.

 

Dons ne branim več svojih otrok, ker so odrasli, sem bil pa že večkrat v situaciji, da sem branil druge otroke pred nasiljem na oba načina; da sem se obrnil na skrbnika /starša ponavad, tud babico al pa dedka/ al pa, da sem se obrnil na otroka. Žal se prvi način ni obnesel nikoli. Al je bil nasilen otrok takoj tepen od staršev, al so ga nadrli kt psa, al pa so se spravili name, češ, kaj se vmešavam v stvari, ki se me ne tičejo, dobil sem pa tud direktno grožnjo. Drug način je bil uspešnejši /dokler se niso vmešali njegovi starši, če so bili v bližini/. Vprašal sem otroka, kako bi se počutil, če bi bil on tepen, če ga boli, če je sam tepen, če si želi, da bi bil tepen in da drugega otroka tudi boli in si tudi ne želi biti tepen. Če mi je uspelo se z otrokom pogovoriti, ne da bi pogovor ujel starš, je bilo ponavadi v redu. Otrok ni bil več nasilen vsaj tisti čas ne, ko sem bil v bližini. Se je pa tud zgodilo, da sta se oba otroka, nasilnež in "žrtev", obrnila proti meni, češ, stari, ne najedaj Če pa je pogovor ujel starš, jebiga, se je pa skor ponovila prva situacija in clo, če je pogovor ujel starš "žrtve", je bilo ponavad enako.

 

Da potegnem črto. Se mi zdi, da je bil edin efekt vmešavanja ta, da se je nasilje med otrokoma nehalo za tist kratek cajt, ko sem bil tam. To je ok. Ni pa ok nasilje, ki so ga pol starši izvajal nad otrokom nasilnežem, včasih tud nad otrokom "žrtvijo". Tko da nisem glih ziher, če nisem povzroču še več škode, kt če se ne bi vmešal. Ne, je blo že prou, da sem se vmešal /upam/. Z otroki se da dost hitr, dokler ni tastarih zraven. Starši so pa svet zase, večina blj trdih kt kamen.

 

Ampak, a ne, Boudika, to ni enaka situacija kt jo maš ti. Jst nisem deloval kt starš otroka kterga od otrok. Jst sem bil vsiljivec.

 

Kako pa delovat kot starš? Ni enga recepta, kt je recimo za potico, ki bi ti zagotavljal, da bo vse super, če se ga boš držal. Obstaja pa ena dinamika in ene zakonitosti razvoja otroka, ki jih je pa dobr poznat in jih upoštevat.

Recimo; otroka je treba spoštovat in mu to tud pokazat, ga podpirat v prizadevanjih, mu pustit da se sooč s posledicami, mu bit v oporo ko jo rab, mu postavljat meje, razločevat njegova dejanja od njega kt osebe, ga vzpodbujat v prizadevanjih... in vse skupej prilagajat njegovi stopnji razvoja.

 

Tko je tud z zaščito. Glede na starost se ločevat od njega. Sprašuješ, kolk se vpletat ko so starejši. Odvisn, kaj si mu dala do takrat, kolk si ga naučila samostojnosti, odgovornosti, samospoštovanja, zavedanja svojga prostora, zavedanja nedotakljivosti druzga...

 

Ni kratkega zadovoljivega odgovora, ki bi ti povedal nared to to in to. Je vsaka situacija zase in vsak človk. Še najmanj kiksneš, če maš razpucan pr seb in če vsaj mal /bolje več/ poznaš kava otrok kdaj rab, kva je kdaj kej dobro zanj in kdaj ne in kako se to spreminja.

 

[Boudika]

Hvala za odgovor. Saj nekje delim podoben pogled. Ampak sem se ravno ob tej temi spomnila ravno tistega primera z babico in njenimi vnuki. Nisem bila neposredno udeležena, videla sem pa dovolj, da lahko trdim, da babica definitivno ni znala ravnati z vnuki. Kje so starši teh otrok, ali jih sploh imajo, ne vem. Stvar se me kao ne tiče, samo prepričana sem, da bodo reakcije vse okolice na tistega nesrečnega agresivnega dečka samo utrjevale njegovo samopodobo agresivneža.

 

Zdaj, ali se res ne da nič narediti? Po moje je to stvar pripravljenosti družbe, da se bolj posveča problemu nasilja, na vseh nivojih. Da se veliko o tem govori, izmenjuje izkušnje in znanje. Da se bolj direktno sooča s starši - ampak potem bi bilo treba spremeniti naravnanost od storilnosti na medčloveške odnose. Pa saj je mogoče začetek že to, da se več ljudi zaveda, kje je izvor problema?

 

Moj problem tam je bila pozicija opazovalke, ki nekaj vidi, pa čuti ob tem nemoč, da bi kaj spremenila. Se mi zdi, da smo danes nasploh nekje v takšni situaciji - da se veliko govori o problemih, pa zaenkrat zelo malo volje ali znanja za spreminjanje.

[butl]

Zdaj, ali se res ne da nič narediti? Po moje je to stvar pripravljenosti družbe, da se bolj posveča problemu nasilja, na vseh nivojih. Da se veliko o tem govori, izmenjuje izkušnje in znanje. Da se bolj direktno sooča s starši - ampak potem bi bilo treba spremeniti naravnanost od storilnosti na medčloveške odnose. Pa saj je mogoče začetek že to, da se več ljudi zaveda, kje je izvor problema?

 

Sej o tem sem govoru, Boudika.

 

Družba smo njeni posamezniki. Ko bo takih posameznikov, ki v nasilju vidjo problem, tolk, da bojo v firmi, ki se ji reče država, na dovolj vplivnih mestih v večini, pol se bo lahko spremenil na nivoju družbe. Do takrat pa na nivoju posameznika, njegove družine, skupin, društev.... pač glede na število in vplivnost.

 

Drgač je pa to blj zagovedna zadeva, kt zgleda.

Dost je, da postavš seb al pa ktermukol eno zlo simpl vprašanje in sicer "kakšni so moji starši?"

 

Ni problem v nezavedanju in niti ne v idealiziranju, problem je, k se je tko težko in boleče in hudo soočit z ustreznostjo/neustreznostjo tega idealiziranja.

 

 

[Boudika]

Drgač je pa to blj zagovedna zadeva, kt zgleda.

Dost je, da postavš seb al pa ktermukol eno zlo simpl vprašanje in sicer "kakšni so moji starši?"

 

Ni problem v nezavedanju in niti ne v idealiziranju, problem je, k se je tko težko in boleče in hudo soočit z ustreznostjo/neustreznostjo tega idealiziranja.

 

Ja, to je cela umetnost, pa prav posebno temo bi si zaslužila.

 

 

Jaz ko bom če bom imel otroke, jih takoj ko bo to možno vpišem na judo, ne glede na to ali bo to sin ali hči in ne glede na to da se bo sin odločil šivat oblekce in postati homoseksualec.

V Borilnih veščinah izpihaš ven svojo potlačeno agresivnost, zaradi socialnih krivic, naučiš se gibat, premikat, padat, vstat in tepst, V nasprotju s športi kot so karate in podobni rataš pa preverjeno miroljuben.

Tok da samopomoč je najboljša.

 

Ja, jaz tudi vidim precej koristi v poznavanju borilnih veščin (sicer otroka vpišeš lahko, je pa na njem, če si bo tega tudi res želel). Sicer se po moje s tem trenira tudi psiha, ampak še vedno je pomemben tisti osnovni psihični temelj, ki ga otrok prinese od doma.

[cosma]

Mene tudi zanima tole vprašanje v soskladju s starostjo mojega naraščaja. Sicer trenutno vlada zatišje ampak s prvimi močnejšimi sončnimi žarki se bomo nedobudni starši zapodili v parke in se tam srečali s potencialnimi **buliji** v peskovniku. Kako odreagirati pravilno da zaščitiš otroka in pa preprečiš konfliktne situacije z drugimi otroki in starši?

 

Je še premajhna, da bi jo vpisala na tečaj karateja ali juda in pa kot si že rekla Boudika a jo bo to sploh veselilo?

[cosma]

Vem, da obstaja vrtec juda tudi v okviru društva, kjer že obiskujemo vadbo. Problem je edino v tem da je stara 19 mesecev za vpis v ta tečaj moraš biti pa vsaj 4 do nekje 5 let.

Do takrat je pa treba na igrišču preživet

 

Pozdravljam pa vsekakor te programe in seveda če bo le možno ji bomo dali na izbiro da jih obiskuje.

 

Me pa zanima, če ima Sezam ali pa kako sorodno društvo delavnice ali predavanja o tej temi. Mediacija?

[Boudika]

Vem, da obstaja vrtec juda tudi v okviru društva, kjer že obiskujemo vadbo. Problem je edino v tem da je stara 19 mesecev za vpis v ta tečaj moraš biti pa vsaj 4 do nekje 5 let.

Do takrat je pa treba na igrišču preživet

 

Pozdravljam pa vsekakor te programe in seveda če bo le možno ji bomo dali na izbiro da jih obiskuje.

 

Me pa zanima, če ima Sezam ali pa kako sorodno društvo delavnice ali predavanja o tej temi. Mediacija?

 

Za kakšne delavnice ne bi vedela, čeprav bi se mi zdelo nekako logično, da bi kaj takšnega moralo biti. Saj jaz razen tistega zgornjega primera, v katerega nisem bila neposredno vpletena, nimam slabih izkušenj. Pri malčkih te starosti so itak starši zraven, pa tudi redko pride do kakšnih nasilnih izpadov. Problem so starejši otroci, če nimajo staršev zraven. Nekateri imajo zelo lep odnos do mlajših otrok, nekateri so pa tečni. Jaz pač rečem, kaj smejo in kaj ne, jim postavim mejo. Zaenkrat je to zadoščalo. Bomo pa videli za naprej.

 

Pri otrocih starejših od nekaj let (včasih tudi manj) vidim, da nekateri nimajo problema deliti z drugimi in radi sprejmejo vsakega, nekateri imajo pa zelo razvit občutek lastnine in prilaščanja in/ali zelo agresivno uveljavljajo svojo nadmoč. V tem drugem primeru prihaja do problemov. No, saj pravim, bomo videli.

[butl]

Za kakšne delavnice ne bi vedela, čeprav bi se mi zdelo nekako logično, da bi kaj takšnega moralo biti. Saj jaz razen tistega zgornjega primera, v katerega nisem bila neposredno vpletena, nimam slabih izkušenj. Pri malčkih te starosti so itak starši zraven, pa tudi redko pride do kakšnih nasilnih izpadov. Problem so starejši otroci, če nimajo staršev zraven. Nekateri imajo zelo lep odnos do mlajših otrok, nekateri so pa tečni. Jaz pač rečem, kaj smejo in kaj ne, jim postavim mejo. Zaenkrat je to zadoščalo. Bomo pa videli za naprej.

 

Pri otrocih starejših od nekaj let (včasih tudi manj) vidim, da nekateri nimajo problema deliti z drugimi in radi sprejmejo vsakega, nekateri imajo pa zelo razvit občutek lastnine in prilaščanja in/ali zelo agresivno uveljavljajo svojo nadmoč. V tem drugem primeru prihaja do problemov. No, saj pravim, bomo videli.

 

Otroci so takšni, kt so jih naredl starši.

 

Velik več uspeha na dolgi rok pri postavljanju meja se doseže, če se jim poleg tega kaj smejo in kaj ne, razloži tud, zakaj nekej smejo in zakaj ne.

 

[mako106]

Otroci so takšni, kt so jih naredl starši.

razen tistih...ki so jih mediji posvojili...ala comp & tv couple

[butl]

razen tistih...ki so jih mediji posvojili...ala comp & tv couple

 

Pravzaprav ne, Mako. To je že posledica tega, kar so naredl starši.

 

[mako106]

Pravzaprav ne, Mako. To je že posledica tega, kar so naredl starši.

 

jps...ampak tud tv je naše starše naredil...takšne kot so...compa verjetno takrat še niso meli

[Minnie]

jps...ampak tud tv je naše starše naredil...takšne kot so...compa verjetno takrat še niso meli

 

A tv postoji od pamtivijeka.

[mako106]

A tv postoji od pamtivijeka.

noup...ali su od uvijek bili takvi ili drugčiji oblici socializacije...koji su pravili djecu u takve starše koji jesu

[butl]

jps...ampak tud tv je naše starše naredil...takšne kot so...compa verjetno takrat še niso meli

 

Se strinjam, Mako.

 

Ampak. Odgovornost /jst pravim da dolžnost, pravzaprav poslanstvo/ staršev je, da dajo otoku to, kar je zanj dobro. Ne to, kar oni mislijo, da je dobro, pač pa, kar je za otroka dobro. Da so dobri starši.

 

In izgovor "jebiga, tud men kt otroku tega niso dal", ne zdrži. Sicer je to žalostna resnica, se strinjam, ampak, dons so odrasli in če so se odločili sprejeti odgovornost biti starš, so popolnoma odgovorni tud zato, da naredijo vse kar je potrebno, da tak starši tud so.

 

In, ja, starši so odgovorni v daleč največji meri za to, kakšni so otroci kot otroci in kasneje odrasli ljudje.

 

Čist tko, za zraven. Večina staršev pravi "dal sem največ, kar sem mogel, ljubil sem te z vsem srcem in delal sem tako, kot sem bil prepričan da je najbolje".

Res je, se strinjam in jim verjamem, a to jih vseeno ne odvezuje odgovornosti, če niso delovali tako, kot bi bilo za otroka dobro /da ne rečem najbolje/.

 

 

 

Tole moram še dodat. Starši mamo srečo, ker otroci so otroci ne glede na starost /5 al 50/ in dokler smo starši živi, lahko postanemo starši... taki, kt nas otroci rabijo. Dobri starši.

 

To ni zdej potuha, češ, jebiga, bom pa kdaj kasnej popravljal, ker, vsega se popravt ne da. Da se pa velik, tolk velik, da se zmerej splača postat dober starš.

[Minnie]

http://www.dubrovacki.hr/clanak/15826/noz-u-orascu

 

 

Djeca se nekad nasilno ponašaju jer tako žele privući pažnju, žele se istaknuti među svojim vršnjacima na negativan, ukoliko nisu to postigli na pozitivan način. Nekad su, kaže, ta djeca i sama žrtve nasilja u svojoj obitelji ili okolini, nekad okolina tolerira njihovo nasilno ponašanje pa dijete nije ni svjesno koliko je njegovo ponašanje štetno za drugo dijete, odraslog ili okolinu. - Kad profesori primijete da je neko dijete potišteno na satu, da se ne druži s drugom djecom, odmah trebaju reagirati, sazvati sastanak u razredu, razgovarati s cijelom grupom da svi izraze svoje osjećaje.

Ogovaranje, ruganje, odbacivanje prihvaćanja u grupne igre, neugodni komentari na članove obitelji djeteta, uzimanje stvari zadaće, olovka, to su znakovi da se nasilje događa. Već tada treba reagirati. „Tolerancija na nasilje je porasla“ pa se puno toga ignorira. I ona dijeli mišljenje kako nedostaje stručnog kadra u školama, baš kao što i nedostaje dobra suradnja roditelja i škola.

- Agresivno ponašanje se uči u ranim godinama života. To je naučeno ponašanje i dijete treba odučiti od toga. Ali to ne može samo roditelji ili samo škola, mora postojati krug dijete, roditelj, škola, stručna služba – objašnjava Nanda Kalafatović.

[Boudika]

Otroci so takšni, kt so jih naredl starši.

 

Velik več uspeha na dolgi rok pri postavljanju meja se doseže, če se jim poleg tega kaj smejo in kaj ne, razloži tud, zakaj nekej smejo in zakaj ne.

 

 

Ja, saj to gre zraven. Sicer, če to razloži en tujec enkrat, ni dolgi rok, ampak vseeno boljše kot nič.

 

 

http://www.dubrovacki.hr/clanak/15826/noz-u-orascu

 

Kad profesori primijete da je neko dijete potišteno na satu, da se ne druži s drugom djecom, odmah trebaju reagirati, sazvati sastanak u razredu, razgovarati s cijelom grupom da svi izraze svoje osjećaje.

 

To je malo čudno napisano. Če profesorji opazijo, da skupina otrok maltretira drugega otroka, so dolžni reagirati. Če pa opazijo, da nek otrok izraža neko notranjo stisko, bodo pa menda prej poskušali diskretno najti razlog za to, preden otroka izpostavijo pred celim razredom.

[Minnie]

To je malo čudno napisano. Če profesorji opazijo, da skupina otrok maltretira drugega otroka, so dolžni reagirati. Če pa opazijo, da nek otrok izraža neko notranjo stisko, bodo pa menda prej poskušali diskretno najti razlog za to, preden otroka izpostavijo pred celim razredom.

 

Vjerojatno i to spada u reakciju - diskretno traženje uzroka potištenosti. Ali u slučaju da je određeno dijete stalno na meti druge djece, moguće da se razlog potštenosti može odmah pogoditi, pogotovo ako je tokom dana dijete bilo veselo.