Miti o ljubezni

[Boudika]

Lepo pozdravljena

 

S povdarjenim se povsem strinjam, le tisto, da ji mi dajermo moč, mi ne sede. Gre bolj za (kadar govorimo o sebi ) percepcijo ljubezni...in to posameznikovo. Ljubezen spada med gonila stvarjenja, je temelj in neskončnost, je ustvarjalna sila. Vprašanje pa je, koliko resnične ljubezni je kdo sposoben. Kadar govorimo o ljubezni, vsaj cca 3/4 oseb nima niti osnovne predstave, kaj je sploh ljubezen. Niti nima definiranega občutenja , je sploh ne pozna, ker je ni izkusilo. Če govorimo o feeling good, pa metuljćčkih itd, tole nima nobene zveze z ljubeznijo, ta spada malce (precej)više, kot pa je popek- center spodnjega emocionalnega doživljanja.

Kadar je ljubezen prisotna, ji ne potrebujemo dajati moči, ker je sama po sebi nekaj primarnega in neskončnega, kar ustvarja vse ostalo, je gonilo univerzuma itd...

 

Morda kdo res misli, da je ljubezen mit..pa ni ravno tako. Lahko je vseprisotna v vsakdanjem življenju.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Odličen post.

[Indy]

Hm vrnimo se malce v zgodovino ljubezni....do 13 stoletja v času trubadurjev ljubezen kot sama sploh ni "obstajala" v definiciji.Že v antični Grčiji in Rimu na ljubezen niso dali nič ker je bila zveza dveh "politično dejanje" in ni imala nič veze z čustvi.Ljudje so se poročevali, kovali zveze večinoma zaradi lastnih interesov in interesov družbe.V 13 stoletju se je začela na Francoskih dvorih nova smer ki je opevala ljubezen in romantiko-od tu tudi taka romantičnost v francoskem jeziku in njihovi tradiciji.Širili so jo trubadurji-pevci ki so potovali in kraja v kraj in bili zelo cenjeni na dvorih kje je bilo življenje enolično.

Prvič v pisani zgodovini človeštva se je zgodilo da se je začelo govoriti o mitu o ljubezni.

 

 

Kar se mojega pogleda na ljubezen tiče naj povem da sem se do sedaj že 100 krat zaljubil-oziroma bi dejal da brez tega sploh ne morem iti z nekom v zvezo.Največji absurd se mi zdi, da nekdo govori da je ljubezen samo za nezrele ljudi-potemtakem bi zveze bile čist neosebne z najmanšim kančkom čustev do druge osebe in zgolj zaradi koristoljubja in tešenja spolne sle-kot roboti.....na mojo žalost to tudi velikokrat vidim

 

Sam sem mnenja da je ljubezen in zaljubljenost normalen korak k normalni zvezi, vendar z to mero prizemljenosti da nas čustva ne zanesejo.Nikoli ne smemo pustiti da nas zanese nad oblake in da si delamo iluzije o partnerju.Tukaj pa je potrebna seveda tudi samodisciplina, saj veliko ljudi v tem stanju enostavno "odnese" in res niso realni do partnerja pri katerem vidijo samo oh in sploh dokler seveda ne pride eventuleno realni šok v taki in drugačni obliki .

 

Pri meni to deluje in je čist oke

 

Hvala da še vedno toliko ljudi verjame v njo in niso vsi tako logično/robotski in resnično gledajo na stvari z srcem

[Indy]

Lepo pozdravljena

 

S povdarjenim se povsem strinjam, le tisto, da ji mi dajermo moč, mi ne sede. Gre bolj za (kadar govorimo o sebi ) percepcijo ljubezni...in to posameznikovo. Ljubezen spada med gonila stvarjenja, je temelj in neskončnost, je ustvarjalna sila. Vprašanje pa je, koliko resnične ljubezni je kdo sposoben. Kadar govorimo o ljubezni, vsaj cca 3/4 oseb nima niti osnovne predstave, kaj je sploh ljubezen. Niti nima definiranega občutenja , je sploh ne pozna, ker je ni izkusilo. Če govorimo o feeling good, pa metuljćčkih itd, tole nima nobene zveze z ljubeznijo, ta spada malce (precej)više, kot pa je popek- center spodnjega emocionalnega doživljanja.

Kadar je ljubezen prisotna, ji ne potrebujemo dajati moči, ker je sama po sebi nekaj primarnega in neskončnega, kar ustvarja vse ostalo, je gonilo univerzuma itd...

 

Morda kdo res misli, da je ljubezen mit..pa ni ravno tako. Lahko je vseprisotna v vsakdanjem življenju.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Tle bi se strinjov.Ljubezen ni logično dejanje ampak je stvar čustev.Z "glavo" se te igre ne da iti.Po tem kar vidim okoli sebe bi se strinjov da jo zelo veliko ljudi v tem stresnem svetu ne občuti in od tu tudi ta čuveni izrek da ljubezni ni in da je za "slabiče".

 

Ko to enkrat doživljaš na lastni koži razmišljaš drugače Jest ljubezen živim in je čudovita in je ena izmed najlepših stvari v mojem življenju.

[Minnie]

Hm vrnimo se malce v zgodovino ljubezni....do 13 stoletja v času trubadurjev ljubezen kot sama sploh ni "obstajala" v definiciji.Že v antični Grčiji in Rimu na ljubezen niso dali nič ker je bila zveza dveh "politično dejanje" in ni imala nič veze z čustvi.Ljudje so se poročevali, kovali zveze večinoma zaradi lastnih interesov in interesov družbe.V 13 stoletju se je začela na Francoskih dvorih nova smer ki je opevala ljubezen in romantiko-od tu tudi taka romantičnost v francoskem jeziku in njihovi tradiciji.Širili so jo trubadurji-pevci ki so potovali in kraja v kraj in bili zelo cenjeni na dvorih kje je bilo življenje enolično.

Prvič v pisani zgodovini človeštva se je zgodilo da se je začelo govoriti o mitu o ljubezni.

 

A mit o Penelopi in Odiseju? Penelopa se vedno navodila kot primer verne soproge.

[FixMinze]

Menim, da je naslov Miti o ljubezni razumljen napačno. Naslov nam ne govori, da ljubezen ne obstaja ali da ni resnična. Mislim, da nam govori o tem, da na svetu obstaja mnogo zablod in napačnih predstav o ljubezni, kot je recimo čista ljubezen brez seksa in ideja, da seks uniči, umaže, izmaliči ljubezen.

 

 

 

 

Hvala da še vedno toliko ljudi verjame v njo in niso vsi tako logično/robotski in resnično gledajo na stvari z srcem

 

Upam, da s tem nisi mislil mene, bom pa vseeno komentiral.

Ne bom se sprenevedal, da v pogovoru izražam logiko ljubezni, vendar to ne more govoriti o mojih čustvih. Stvari, ki jih ljudje čutimo imajo v ozadju vedno logiko. Logika in razumevanje ne ubije čutenja, ker zadrževanje mentalne slike o logiki ni potrebno v kolikor je integrirano z jazom. Enostavno pozabiš na logiko in jo namesto tega čutiš brez, da bi se zavedal logike in razumevanja v pravem pomenu besede. Osebno menim, da občutek magičnosti ob nezavedanju ljubezenske predstave ni vreden izogibanja razumevanju.

 

 

Hm vrnimo se malce v zgodovino ljubezni....do 13 stoletja v času trubadurjev ljubezen kot sama sploh ni "obstajala" v definiciji.Že v antični Grčiji in Rimu na ljubezen niso dali nič ker je bila zveza dveh "politično dejanje" in ni imala nič veze z čustvi.Ljudje so se poročevali, kovali zveze večinoma zaradi lastnih interesov in interesov družbe.V 13 stoletju se je začela na Francoskih dvorih nova smer ki je opevala ljubezen in romantiko-od tu tudi taka romantičnost v francoskem jeziku in njihovi tradiciji.Širili so jo trubadurji-pevci ki so potovali in kraja v kraj in bili zelo cenjeni na dvorih kje je bilo življenje enolično.

Prvič v pisani zgodovini človeštva se je zgodilo da se je začelo govoriti o mitu o ljubezni.

 

 

Dodajam še svoj del zgodbe. Tam okoli 12st se je zgodil premik v razumevanju ženske, ki se je do takrat enačila z grešno Evo, katera se mora odkupiti za svoje grehe. Spremenila se je v devico, križarji pa so iz pohodov prinesli Bizantinski kult oboževanja Marije oziroma Gospe kar je pomenilo rojstvo nove arhetipske predstave o ljubezni. Pojavi se čista ljubezen in čista zaljubljenost v kateri vitez obožuje nedostopno gospo tako, da slavi njene vrline in svojo ljubezen tako, da počne dobra dela. Trubadurska gospa na dvoru pa je morala vzdrževati visok etični standard, ljubezen je na nivoju ideala morala ostati čista in brez spolnih odnosov in tudi tajna, ker gospa največkrat bila poročena. Ker je ta vrsta ljubezni obstajala med obema poloma in se je tudi vračala je v takšnem primeru dragi v svojih pesmih idealiziral svojo drago in njeno lepoto medtem, ko je ona idealizirala njegovo hrabrost in druge viteške vrline. Takšni obrazci so se prelili v poezijo in literaturo kjer so naprej živeli svoje življenje vse do današnjih dni ali vsaj do seksualne revolucije v šestdesetih. Beseda kavalir izhaja iz besede caval oziroma italijansko cavaliere ali francosko cavalier , konjenik v katerem lahko vidimo viteza na konju. Torej obstaja neposreden kontinuum med vitezom 12st in džentelmenom ali nežnim moškim 20st.

 

Kar se mojega pogleda na ljubezen tiče naj povem da sem se do sedaj že 100 krat zaljubil-oziroma bi dejal da brez tega sploh ne morem iti z nekom v zvezo.Največji absurd se mi zdi, da nekdo govori da je ljubezen samo za nezrele ljudi-potemtakem bi zveze bile čist neosebne z najmanšim kančkom čustev do druge osebe in zgolj zaradi koristoljubja in tešenja spolne sle-kot roboti.....na mojo žalost to tudi velikokrat vidim

 

Ne piše se, da je ljubezen za nezrele ljudi. Piše se, da je ljubezen za zrele ljudi in zaljubljenost za nezrele. Po dognanjih ljubezenskih psihologov je glavni razlog za razpad zakonov in čustveno otopelost v zakonih ravno zaljubljenost. Osebe, ki vstopajo v odnos ljubezni se prej dobro spoznajo in skozi spoznavanje vzpostavljajo odnos cenjenja, zaupanja, spoštovanja, vzajemnosti in vsega prijetnega doživljanja, ki se v ljubezni poraja – to je razlog, da ljubezen v takšnem odnosu ne izgine. Obratno pri odnosih zaljubljenosti slej ali prej pride do točke spoznanja, da partner ni to za kar smo ga imeli. Zaljubljenost ni izbira, ker je stanje nezavednega medtem, ko je ljubezen stanje zavedne odločitve.

 

 

Tle bi se strinjov.Ljubezen ni logično dejanje ampak je stvar čustev.Z "glavo" se te igre ne da iti.Po tem kar vidim okoli sebe bi se strinjov da jo zelo veliko ljudi v tem stresnem svetu ne občuti in od tu tudi ta čuveni izrek da ljubezni ni in da je za "slabiče".

 

Ko to enkrat doživljaš na lastni koži razmišljaš drugače Jest ljubezen živim in je čudovita in je ena izmed najlepših stvari v mojem življenju.

 

 

Čustva imajo logiko, ki se izraža skozi vzročno – posledično čutenje čustva in kot sem že omenil, razumevanje čustev ne ubije čustva niti čutenja. Sicer pa se strinjam, da ljubezen ni za slabiče.

 

 

Lepo pozdravljena

 

S povdarjenim se povsem strinjam, le tisto, da ji mi dajermo moč, mi ne sede. Gre bolj za (kadar govorimo o sebi ) percepcijo ljubezni...in to posameznikovo. Ljubezen spada med gonila stvarjenja, je temelj in neskončnost, je ustvarjalna sila. Vprašanje pa je, koliko resnične ljubezni je kdo sposoben. Kadar govorimo o ljubezni, vsaj cca 3/4 oseb nima niti osnovne predstave, kaj je sploh ljubezen. Niti nima definiranega občutenja , je sploh ne pozna, ker je ni izkusilo. Če govorimo o feeling good, pa metuljćčkih itd, tole nima nobene zveze z ljubeznijo, ta spada malce (precej)više, kot pa je popek- center spodnjega emocionalnega doživljanja.

Kadar je ljubezen prisotna, ji ne potrebujemo dajati moči, ker je sama po sebi nekaj primarnega in neskončnega, kar ustvarja vse ostalo, je gonilo univerzuma itd...

 

Morda kdo res misli, da je ljubezen mit..pa ni ravno tako. Lahko je vseprisotna v vsakdanjem življenju.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Ljubezen ni mit. Obstajajo pa miti o ljubezni.

 

Če bi Zemlja bila prazen planet, brez živih bitij. Bi potem lahko trdil, da je na planetu Zemlja ogromno ljubezni ?

 

 

Življenje nam je takšno kako si ga sami napravimo. Teoretski, brez truda ni ne moreš pričakovati nekaj.

 

 

To pomeni da ljubezen tudi more biti vsemogočna, odvisno o tem koliko joj moči damo.

 

• Popolnoma se strinjam

• Kaj se skriva v globinah nezavednega, nam ni jasno.

 

 

Ne bi ravno šla na prav ali narobe.

Prej bi rekla, da je stavek pravilno postavljen. Ljubezen ne more biti sovraštvo, če je njeno nasprotje.

 

Ljubezen je vsemogočna, lahko pa, da je to samo v moji glavi - priučeno.

Je vsemogočna! Zaradi svoje vseprisotnosti, mi jo pa moramo poleg nege še prizna(va)ti, da lahko v naših glavah in srcih deluje z magično močjo

 

• narobe – prav sem izpostavil, ker si omenila, da imamo vsi prav in hkrati narobe, pa se mi je zdelo fino, da bi te pred odločitev postavil

• Tudi tebi postavil enako vprašanje. Če bi Zemlja bila prazen planet brez živih bitij. Bi potem lahko trdila, da je na planetu Zemlja ogromno ljubezni ?

[Matjaž Bogdan]

Tudi tebi postavil enako vprašanje. Če bi Zemlja bila prazen planet brez živih bitij. Bi potem lahko trdila, da je na planetu Zemlja ogromno ljubezni ?

 

Hipotetično vsekakor,ker je že sama zemlja ali planeti manifestacija med drugim tudi tega , o čemer pravimo- brezpogojna ljubezen, ki jo je v bistvu zelo težko definirati.

 

V zemeljski praksi pa malce težje, ker prepričanja človeka navadno segajo dokler seže njegov zavestni um, in ta ne obravnava ljubezni v pravem smislu obstoječega, vseprisotnega stanja, čeprav ga v določeni meri celo pogojuje, se um raje obrne vsekakor na ratio in logiko, kjer je ljubezen sicer dejstvo (za nekoga morda tudi ne), vendar je težko opredeljivo iz aspekta logike.

 

Seveda pa, glede živih bitij, nobene žive stvaritve ni brez ljubezni...kje se kasneje izgubi ?? Hm,. če pogledamo le razvoj višje zavestne vrste - človeka, je vprašanje odveč, ker verjetno vemo vsi...V osnovi je vsaka organska snov stvaritev ljubezni. Torej tudi planet brez ljudi. No, ja - tole je moje videnja, kakšen drug morda razmišlja drugače.

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Indy]

A mit o Penelopi in Odiseju? Penelopa se vedno navodila kot primer verne soproge.

 

 

Grško obdobje je blo sploh porazno, ker se je takrat smatralo da je ženska izključno predmet za potomstvo in nek polčlovek ki je tam ker pač mora biti oziroma so o tem na veliko še deskutirali filizofi kaj je sploh point .

Zato pa je pa bla ljubezen med moškimi v tistih časih zelo iskrena in družbeno motivirana in spremeljiva.Gey paradise

[Indy]

Menim, da je naslov Miti o ljubezni razumljen napačno. Naslov nam ne govori, da ljubezen ne obstaja ali da ni resnična. Mislim, da nam govori o tem, da na svetu obstaja mnogo zablod in napačnih predstav o ljubezni, kot je recimo čista ljubezen brez seksa in ideja, da seks uniči, umaže, izmaliči ljubezen.

 

 

 

Ja tut jest sm mislu da je mišljeno, da ljubezni ni in da je to kao neko "virusno" obdobje, kot radi razlagajo moderni psihologi, ki grejo skos bolj v atome zadeve

[Indy]

 

 

Upam, da s tem nisi mislil mene, bom pa vseeno komentiral.

Ne bom se sprenevedal, da v pogovoru izražam logiko ljubezni, vendar to ne more govoriti o mojih čustvih. Stvari, ki jih ljudje čutimo imajo v ozadju vedno logiko. Logika in razumevanje ne ubije čutenja, ker zadrževanje mentalne slike o logiki ni potrebno v kolikor je integrirano z jazom. Enostavno pozabiš na logiko in jo namesto tega čutiš brez, da bi se zavedal logike in razumevanja v pravem pomenu besede. Osebno menim, da občutek magičnosti ob nezavedanju ljubezenske predstave ni vreden izogibanja razumevanju.

 

 

 

Mislil sem vse tiste ženske z katerimi sem imel čudovito iskušnjo ker so srčne in na ljudi ki smo enako misleči in lahko o tem debatiramo.Zdej, če si ti v tej kategoriji že sam veš pri sebi.

 

 

 

Dodajam še svoj del zgodbe. Tam okoli 12st se je zgodil premik v razumevanju ženske, ki se je do takrat enačila z grešno Evo, katera se mora odkupiti za svoje grehe. Spremenila se je v devico, križarji pa so iz pohodov prinesli Bizantinski kult oboževanja Marije oziroma Gospe kar je pomenilo rojstvo nove arhetipske predstave o ljubezni. Pojavi se čista ljubezen in čista zaljubljenost v kateri vitez obožuje nedostopno gospo tako, da slavi njene vrline in svojo ljubezen tako, da počne dobra dela. Trubadurska gospa na dvoru pa je morala vzdrževati visok etični standard, ljubezen je na nivoju ideala morala ostati čista in brez spolnih odnosov in tudi tajna, ker gospa največkrat bila poročena. Ker je ta vrsta ljubezni obstajala med obema poloma in se je tudi vračala je v takšnem primeru dragi v svojih pesmih idealiziral svojo drago in njeno lepoto medtem, ko je ona idealizirala njegovo hrabrost in druge viteške vrline. Takšni obrazci so se prelili v poezijo in literaturo kjer so naprej živeli svoje življenje vse do današnjih dni ali vsaj do seksualne revolucije v šestdesetih. Beseda kavalir izhaja iz besede caval oziroma italijansko cavaliere ali francosko cavalier , konjenik v katerem lahko vidimo viteza na konju. Torej obstaja neposreden kontinuum med vitezom 12st in džentelmenom ali nežnim moškim 20st.

 

 

To si odlično napisal in malo obnovil moje znanje btw :palec:

Res je, da je do takrat krščanstvo smatralo žensko kot grešno in se potem o ljubezni kot sami ni niti šepetalo.

Z pojavom viteštva se je vse spremenilo

[Indy]

 

Ne piše se, da je ljubezen za nezrele ljudi. Piše se, da je ljubezen za zrele ljudi in zaljubljenost za nezrele. Po dognanjih ljubezenskih psihologov je glavni razlog za razpad zakonov in čustveno otopelost v zakonih ravno zaljubljenost. Osebe, ki vstopajo v odnos ljubezni se prej dobro spoznajo in skozi spoznavanje vzpostavljajo odnos cenjenja, zaupanja, spoštovanja, vzajemnosti in vsega prijetnega doživljanja, ki se v ljubezni poraja – to je razlog, da ljubezen v takšnem odnosu ne izgine. Obratno pri odnosih zaljubljenosti slej ali prej pride do točke spoznanja, da partner ni to za kar smo ga imeli. Zaljubljenost ni izbira, ker je stanje nezavednega medtem, ko je ljubezen stanje zavedne odločitve.

 

 

To je dobr napisano ja----razlika med "tripom" in pravo ljubeznijo.

 

Sam bi pa še rad dodal da je veliko ljubezni produkt drugih stvari kot človeka samega...naprimer denar,položaj itd-kar bi spet lahko delal analize če je tukaj sploh še prisotna ljubezen.

 

Zame je ljubezen, ko imaš nekoga rad zaradi tega kar je, ne kar se okoli njega dogaja....no... to je redkost v današnjem svetu in to je to o čemer sem govoril v prejšnih postih

[Minnie]

 

Grško obdobje je blo sploh porazno, ker se je takrat smatralo da je ženska izključno predmet za potomstvo in nek polčlovek ki je tam ker pač mora biti oziroma so o tem na veliko še deskutirali filizofi kaj je sploh point .

Zato pa je pa bla ljubezen med moškimi v tistih časih zelo iskrena in družbeno motivirana in spremeljiva.Gey paradise

 

Sapfa je pisala pesmi o ljubezni kakšna je takrat bila na snagi in tako Lezbosu priskrbela lep ugled kateri ga prati še danes.

[Indy]

Sapfa je pisala pesmi o ljubezni kakšna je takrat bila na snagi in tako Lezbosu priskrbela lep ugled kateri ga prati še danes.

 

Ja sej vedno so ble izjeme k so sekale povprečje

 

Ja lezbos je pa sploh

[FixMinze]

Hipotetično vsekakor,ker je že sama zemlja ali planeti manifestacija med drugim tudi tega , o čemer pravimo- brezpogojna ljubezen, ki jo je v bistvu zelo težko definirati.

 

V zemeljski praksi pa malce težje, ker prepričanja človeka navadno segajo dokler seže njegov zavestni um, in ta ne obravnava ljubezni v pravem smislu obstoječega, vseprisotnega stanja, čeprav ga v določeni meri celo pogojuje, se um raje obrne vsekakor na ratio in logiko, kjer je ljubezen sicer dejstvo (za nekoga morda tudi ne), vendar je težko opredeljivo iz aspekta logike.

 

Seveda pa, glede živih bitij, nobene žive stvaritve ni brez ljubezni...kje se kasneje izgubi ?? Hm,. če pogledamo le razvoj višje zavestne vrste - človeka, je vprašanje odveč, ker verjetno vemo vsi...V osnovi je vsaka organska snov stvaritev ljubezni. Torej tudi planet brez ljudi. No, ja - tole je moje videnja, kakšen drug morda razmišlja drugače.

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

V psihologiji odnosa je razmišljanje, da je ljubezen pojavnost zunaj nas, označena kot mit o ljubezni, ker ljubezen razumejo kot pojavnost človeka v smislu, da se začne v našem umu s čimer pridobimo odgovornost. Tvoj pogled je seveda drugačen, ker gleda prek odnosov v samo stvarstvo. Vendar četudi je pojavnost okolja posledica manifestacije ljubezni to ne priča o obstoju ljubezni na praznem, recimo na kamnitem ravnem planetu. Se mi zdi, da je ljubezen na našem planetu povezana neposredno z odnosi in s tem kakšni naši odnosi so. Skozi takšno sliko si razlagam, da je ljubezen odnos s čimer smo direktni vršilci ljubezni ne glede na njeno univerzalno pojavnost.

[Matjaž Bogdan]

V psihologiji odnosa je razmišljanje, da je ljubezen pojavnost zunaj nas, označena kot mit o ljubezni, ker ljubezen razumejo kot pojavnost človeka v smislu, da se začne v našem umu s čimer pridobimo odgovornost. Tvoj pogled je seveda drugačen, ker gleda prek odnosov v samo stvarstvo. Vendar četudi je pojavnost okolja posledica manifestacije ljubezni to ne priča o obstoju ljubezni na praznem, recimo na kamnitem ravnem planetu.

 

Ne vem, sam menim, da so minerali živa bitja, torej ne igra vlogo "mrtev" ali živ planet.

Kamnit planet se sestoji iz določenih mineralov..torej živih bitij. Torej to ni "prazno" območje, v življenskem smislu seveda. Mislim, da je prvi znanstvenik, ki je zagovarjal to tezo bil Smith, molekularni biolog , kemik, zadeva izvira tja nekje izpred 50 -ih let. Pa ni bil edini. V dokajšnji meri to potrjuje kvantna mehanika...sicer pa to je to davno stara teorija...

 

 

Se mi zdi, da je ljubezen na našem planetu povezana neposredno z odnosi

 

Vidiš, tule se ne morem strinjati, ker ne obstaja samo ljubezne na medodnosni ravni, je le ena od...praktično manifestacij. Morda misliš, da ne moreš ljubiti, npr- gozdove, morja, gore itd...S tem v bistvu hočem le povdariti, da ljubezen sama ni prisotna le v medčloveških odnosih, temveč, da so medčloveški odnosi nje posledica, da je ljubezen osnova, od koder sploh pride do odnosov in reprodukcije. Pa ne me sedaj vleči za jezik, ker vem kaj si razmišljal, kar pa ne pomeni, da se tudi sam osredotočam le na ta smisel ljubezni. Ljubezen kot stvarnostna sila je zame dejstvo...verjamem, da mnogo ljudi tega ne sprejme, jaz pač...kaj čmo.

 

in s tem kakšni naši odnosi so. Skozi takšno sliko si razlagam, da je ljubezen odnos s čimer smo direktni vršilci ljubezni ne glede na njeno univerzalno pojavnost.

[FixMinze]

• Jaz pri sebi o nekem praktičnem osredotočanju nebi ravno razlagal. V teoretičnem ja v praktičnem se lovim. Najtežja raven v ljubezni so ravno odnosi in ravno ti bodo rešili in spremenili svet. Univerzalni pogledi na ljubezen, mistifikacija ljubezni, ljubezen kot skrivnost itd. Vse to je mnogo lažje in lahko tudi deluje kot življenjsko slepilo pred svetom. V nekaterih oblikah ljubezni se odraža paradoksalni narcizem katerega pojav najdemo v meditaciji. Človek navzven zgleda kot, da se odpoveduje vsemu materialnemu v cilju doseganja višjega jaza, ko pa bolj podrobno pogledamo pa opazimo v njegovi mentalni sliki samo eno uresničitev – JAZ, drugi niso več.

• Malo razkladam, ne ciljam nate. Drugače bi zapisal o ljubezni v božji luči.

• Zanimivo to z minerali, vendar na kakšnem nivoju zavesti ?

• Prideš v stik z naravo, čutiš veter, slišiš šelestenje dreves, vidiš in doživljaš premikanje krošenj, uživaš v celotni pojavnosti narave, ki te napaja in osvežuje. Seveda jo vzljubiš. In ravno to je tisto – ti jo vzljubiš. Zopet se vse zgodi v tvoji glavi in ti si tisti, ki sprejema odločitve. Kaj ima tukaj ljubezen kot stvarnostna sila zraven ? Mislim, da bolj malo, kar je tudi eden od razlogov, da mrtvaki ne ljubijo in tudi ne vračajo ljubezni

• Če prideš v stik/odnos/kontakt s prijetno energijo svojih lastnosti. Ali bi morda to energijo enačil z ljubeznijo ali bi bilo bolj smiselno, da je ta energija kompatibilna s tvojo integrirano predstavo ljubezni in zato tvorita čudovito kombinacijo občutkov, ki so spet posledica tvojih odločitev in predstav ?

[xyz]

če na ljubezen gledam kot na princip, na osnovi katerega obstajajo vsakovrstni odnosi v svetu (svet je tu mišljen kot celotno "stvarstvo"),

lahko brez pomisleka trdim, da je vseprisotna, najsi bodo ti odnosi odnosi med ljudmi, med t.i. objekti ali celo med abstraktnimi idejami.

stališče, da je ljubezen "zgolj v glavi", je sicer razumljivo, a se mi ne zdi celovito, saj glava sama zase ni funkcionalna,

zatorej jo ne moremo ločiti od celega bitja. procesi, katere bi radi skozi omenjeno stališče izločili, so torej dosti bolj kompleksni

in se dotikajo celega bitja, ki, po mojem, ni psihično in fizično, temveč psihofizično v smislu, da so psihični procesi obenem fizični,

se pravi, da so med drugim misli procesi v našem telesu.

 

zaljubljenost v smislu tistega kritičnega momenta, ko pride do stika oz. komunikacije med dvema osebama vidim kot enega od aspektov ljubezni.

[Matjaž Bogdan]

• Jaz pri sebi o nekem praktičnem osredotočanju nebi ravno razlagal. V teoretičnem ja v praktičnem se lovim. Najtežja raven v ljubezni so ravno odnosi in ravno ti bodo rešili in spremenili svet. Univerzalni pogledi na ljubezen, mistifikacija ljubezni, ljubezen kot skrivnost itd. Vse to je mnogo lažje in lahko tudi deluje kot življenjsko slepilo pred svetom.

V nekaterih oblikah ljubezni se odraža paradoksalni narcizem katerega pojav najdemo v meditaciji. Človek navzven zgleda kot, da se odpoveduje vsemu materialnemu v cilju doseganja višjega jaza, ko pa bolj podrobno pogledamo pa opazimo v njegovi mentalni sliki samo eno uresničitev – JAZ, drugi niso več.

 

Tudi to je res...je včasih stranski produkt spremenjenega možganskega valovanja, vendar je to odvisno od posameznika...

 

• Malo razkladam, ne ciljam nate. Drugače bi zapisal o ljubezni v božji luči.

• Zanimivo to z minerali, vendar na kakšnem nivoju zavesti ?

• Prideš v stik z naravo, čutiš veter, slišiš šelestenje dreves, vidiš in doživljaš premikanje krošenj, uživaš v celotni pojavnosti narave, ki te napaja in osvežuje. Seveda jo vzljubiš. In ravno to je tisto – ti jo vzljubiš. Zopet se vse zgodi v tvoji glavi in ti si tisti, ki sprejema odločitve.

 

Tukaj se pa ne razumeva najbolje. Ljubezen in glava- um ..imata bolj malo skupnega.Razum je v bistvu vsekakor podrejen čustvom, ta ne nastajajo v glavi...

 

Kaj ima tukaj ljubezen kot stvarnostna sila zraven ? Mislim, da bolj malo, kar je tudi eden od razlogov, da mrtvaki ne ljubijo in tudi ne vračajo ljubezni

• Seveda ne, saj so mrtva trupla (fiziološko mrtva).

 

 

Če prideš v stik/odnos/kontakt s prijetno energijo svojih lastnosti.

 

Ali resnično misliš, da lahko prideš le do prijetne energije "lastnih" lastnosti,do česa drugega pa ne???

 

Ali bi morda to energijo enačil z ljubeznijo ali bi bilo bolj smiselno, da je ta energija kompatibilna s tvojo integrirano predstavo ljubezni in zato tvorita čudovito kombinacijo občutkov, ki so spet posledica tvojih odločitev in predstav ?

 

Tu ne gre za nikakršno "predstavo", temveč za realno stanje odnosa zavesti do ljubezni in obratno...Iluzija je povsem nekaj drugega, o čemer jaz govorim. Ti umsko ne moreš vzpostaviti resnične ljubezni, torej jo moraš na malce drugačni ravni. To pa ni pretežko, glede na to, da je vseprisotna v nas. Je pa, kot sem že napisal (nekam odšla) lahko zaradi določenih vplivov okolja, staršev, vzgoje, sprejemanja vsega tega- korenito zaprašena. Vendar je...

 

Pri kristalih resnično ne bi govoril o sprejemanju njihove energije na določenem nivoju zavesti, ker je zadeva odvisna od posameznika. Sam in mnogo ljudi čuti in vidi energijo kristala, drugi spet ne. Mislim, da je o tem brezpredmetno razpravljati, da je kristal živo bitje (z avro itd...) ker je zadeva stara (eksaktno) cca 80-90 let. Zavedanje istega pa verjetno nekaj tisočletij.

Vsa stvar je v tem, kako posameznik gleda, se zaveda ljubezni...kaj je recimo to za posamezno osebo? Lahko jo čutiš od nekdaj, lahko se je ne zaveš...Zame je ljubezen vseprisotna stvarnostna sila in tako pač zame je. Kdor se osredotoča natanko in izključno na ljubezen v odnosih, lahko zelo hitro naleti na past imenovano- ZABLODA. Temu, čemur mnogo ljudi pravi ljubezen, bi lahko opredelil mirne duše tudi z odvisnostjo, strahom, potrebo, zaljubljenostjo- všečnostjo, navado itd...point je4, da večina ljudi ne ve, kaj je sploh ljubezen, ker je niso spoznali. In potem je težko ločiti med metuljčki v trebuhi in ljubeznijo. Sicer je pa bolj malo stvari naključnih in kar se na tem nivoju (recimo zavedanje in občutenje ljubezni)dogaja, je v bistvu določeno posamezniku. In če rad in "izključno" živi v določenem prepričanju definicije ljubezni, je to povsem osebna stvar. Ne vem, če bi lahko dejal problem, to je površno reči, vsak si svojo vizijo kreira sam in tudi posledice so namensko osebne narave. Kar je nekomu problem,(recmo občutenje ljubezni), je drugemu vsakdanjost in trajnost.

Sploh pa ne vem, čemu ima ta tema naslov "miti", saj ljubezen je povsem preprosta normalna pojava, ki jo ima vsak, le do nje je potrebno priti. Ljubezen ni mit, je resničnost in trajnost ter neizogibno v univerzumu. Koliko pa jo je kdo sprejel in dal, je pa seveda odvisno od mnogih dejavnikov, tako kot tudi predstava ljubezni. Če je nekomu sex ali pa zaljubljenost ljubezen, v redu, ima pač tako predtavo in prav je tako..je naloga..ali pa izkušnja...je le delček mozaika, ki ga izpopolnjujemo vse življenje in še tista naprej.

 

lepo bodi

 

Matjaž

[Matjaž Bogdan]

zaljubljenost v smislu tistega kritičnega momenta, ko pride do stika oz. komunikacije med dvema osebama vidim kot enega od aspektov ljubezni.

 

Sam pa vidim kot enega od aspektov nižjega emocionalnega nivoja...ljubezen je kar nekaj korakov naprej. Gre, se mi dozdeva, le za napačno razumevanje (ratio, analitika)svojih notranjih doživljanj. Kdo se mnogokrat ali pa pogosto zaljublja? Ali lahko opredeliš takega človeka? Ali misliš, da se zaveda svojih resničnih občutkov? Je to morda več ali manj izoblikovana, karakterno močna osebnost? Ali je to človek, ki nekaj hudo "potrebuje"v življenju in podzavestno naleti na tisto, kar njegovo hotenje uteleša subjekt zaljubljenosti. In realizira s tem želje in potrebe v sebi.

Če malce pomisliš, je zaljubljenost procentualno mnogo bolj prisotna v mladih letih, recimo od 12 pa do 20, kot pa kasneje. Kaj meniš čemu? Ali so krivi hormoni, so krivi premiki v človekovi fiziološko, mentalno emocionalni evoluciji. V puberteti nastane v teh razmerah kaos na področju usklajevanja različnih aspektov duševnosti človeka. In potem se to malce umiri? Zakaj , kaj meniš? Zavedanje v času adolescence je burka, če jo gledaš iz aspekta šestdesetlenika. Ni pa pravilo, kot ni pravilo, da leta dajo modrost. Absorbcija je morda enaka, prestrukturiranje in integracija razuma z izkušnjami pa še zdaleč ni. Smo isti, pa tako različni...vsak v sebi je enkraten, se ne zdi tako ? Saj to je pestrost življenja, ker med drugim v psihologiji ni univerzalnih ključev in pravil. je le razumevanje...ali ga pa ni.

 

Lepo bodi

 

 

Matjaž

[FixMinze]

No sem se fajn izmazala

 

Ja. Mogoče bi je bilo še več kot je je na Zemlji kakršno si zdaj predstavljamo.

Če je vesolje eno samo sinhrono delovanje ljubezeni, potem je na vsakem planetu tudi, če ta nima življenjske oblike (spet kot si jo mi predstavljamo) ljubezen.

Ljubezen je povsod doma.

A si znate predstavljat kaj je to povsod?

 

Meni je čutenje ljubezni povsod lahko in preprosto, mnogo težje jo je integrirati v odnose, kjer navadno prevladujejo osebni interesi.

 

Tukaj se pa ne razumeva najbolje. Ljubezen in glava- um ..imata bolj malo skupnega.Razum je v bistvu vsekakor podrejen čustvom, ta ne nastajajo v glavi...

 

Kje in kako nastanejo čustva ?

 

Seveda ne, saj so mrtva trupla (fiziološko mrtva).

 

Pretiraval sem v analogiji. Kar sem želel povedati je, da ljubezen na nikogar/nič ne vpliva v kolikor ne obstaja informacija s katero ljubezen lahko sodeluje v kolikor ljubezen opisujemo kot vseprisotno silo. Odločitev je vedno samo tvoja, ljubezen se zate ne odloči nič. Četudi se ti zdi, da se odloči gre zgolj za tvojo lastno odločitev na nezavednem nivoju.

 

Ali resnično misliš, da lahko prideš le do prijetne energije "lastnih" lastnosti,do česa drugega pa ne???

 

Ne razumem na kaj bi se to lahko nanašalo. Seveda, da lahko prideš do marsičesa. Vendar v kolikor deluješ iz lastne integrirane predstave o ljubezni boš prej ali slej naletel na pojavnost, ki bo kompatibilna s takšnim načinom razmišljanja. Če bo predstava o ljubezni napačna pa seveda lahko naletiš na kaj neprijetnega.

 

Tu ne gre za nikakršno "predstavo", temveč za realno stanje odnosa zavesti do ljubezni in obratno...Iluzija je povsem nekaj drugega, o čemer jaz govorim. Ti umsko ne moreš vzpostaviti resnične ljubezni, torej jo moraš na malce drugačni ravni. To pa ni pretežko, glede na to, da je vseprisotna v nas. Je pa, kot sem že napisal (nekam odšla) lahko zaradi določenih vplivov okolja, staršev, vzgoje, sprejemanja vsega tega- korenito zaprašena. Vendar je...

 

• V kolikor ti vzamem možgane ne boš bil sposoben vzpostaviti odnosa z ničemer niti z ljubeznijo. Ljubezen v obliki kot jo doživljaš ne bo tega naredila zate, ker ljubezen deluje na svobodni odločitvi, da jo sprejmeš v svoje življenje.

• Ljubezen nikamor ne odide. Samo prekinemo odnos ljubezni zaradi pojavnosti sveta, ki nas obdaja. Iz dobe otroštva se z odraščanje začnemo oddaljevati od odnosa ljubezni, ki nas je obdajala v otroštvu, kar je popolnoma normalno in se imenuje odraščanje. Otrok mora v procesu odraščanja vzpostaviti nov odnos ljubezni in doživljanje, da lahko deluje kot psihično zdrava odrasla oseba. Da se veliko ljudi na tej poti izgubi pa je druga stvar.

 

 

Pri kristalih resnično ne bi govoril o sprejemanju njihove energije na določenem nivoju zavesti, ker je zadeva odvisna od posameznika. Sam in mnogo ljudi čuti in vidi energijo kristala, drugi spet ne. Mislim, da je o tem brezpredmetno razpravljati, da je kristal živo bitje (z avro itd...) ker je zadeva stara (eksaktno) cca 80-90 let. Zavedanje istega pa verjetno nekaj tisočletij.

 

Sej ničemur ne nasprotujem. Samo sprašujem, kje v zavesti s kristali delujemo. Tudi rože so živa bitja pa dobro vemo, da z rastlino ni možno doživeti ljubezni kot je to možno s človekom. Aspekt doživete ljubezni je odvisen od zavesti bitja. To je point, ki ga izpostavljam.

 

Vsa stvar je v tem, kako posameznik gleda, se zaveda ljubezni...kaj je recimo to za posamezno osebo? Lahko jo čutiš od nekdaj, lahko se je ne zaveš...Zame je ljubezen vseprisotna stvarnostna sila in tako pač zame je. Kdor se osredotoča natanko in izključno na ljubezen v odnosih, lahko zelo hitro naleti na past imenovano- ZABLODA. Temu, čemur mnogo ljudi pravi ljubezen, bi lahko opredelil mirne duše tudi z odvisnostjo, strahom, potrebo, zaljubljenostjo- všečnostjo, navado itd...point je4, da večina ljudi ne ve, kaj je sploh ljubezen, ker je niso spoznali. In potem je težko ločiti med metuljčki v trebuhi in ljubeznijo. Sicer je pa bolj malo stvari naključnih in kar se na tem nivoju (recimo zavedanje in občutenje ljubezni)dogaja, je v bistvu določeno posamezniku. In če rad in "izključno" živi v določenem prepričanju definicije ljubezni, je to povsem osebna stvar. Ne vem, če bi lahko dejal problem, to je površno reči, vsak si svojo vizijo kreira sam in tudi posledice so namensko osebne narave. Kar je nekomu problem,(recmo občutenje ljubezni), je drugemu vsakdanjost in trajnost.

Sploh pa ne vem, čemu ima ta tema naslov "miti", saj ljubezen je povsem preprosta normalna pojava, ki jo ima vsak, le do nje je potrebno priti. Ljubezen ni mit, je resničnost in trajnost ter neizogibno v univerzumu. Koliko pa jo je kdo sprejel in dal, je pa seveda odvisno od mnogih dejavnikov, tako kot tudi predstava ljubezni. Če je nekomu sex ali pa zaljubljenost ljubezen, v redu, ima pač tako predtavo in prav je tako..je naloga..ali pa izkušnja...je le delček mozaika, ki ga izpopolnjujemo vse življenje in še tista naprej.

 

lepo bodi

 

Matjaž

• Zate je ljubezen vse prisotna stvarna sila. S tem sploh nimam problema. Je ta sila živo bitje, je ta sila entiteta, je bog ? Jaz samo tipkam, v nič te ne želim prepričati, če se v to ne želiš prepričati sam : ). Vse ostalo je stvar debate.

• Ljubezen v odnosih nima veze z zablodo v kolikor gre res za ljubezen. Ljubezen v odnosih temelji na realni oceni drugih oseb, temelji na vedenju, da se lahko živi brez teh oseb, temelji na integriranem egu.

• Metuljčki imajo še največ veze z zaljubljenostjo, ki pa ni ljubezen. Poglej spodaj v drugem odgovoru razliko med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Ljubezen se po mojih telesnih občutenjih čuti 5cm nad popkom in se dviguje glede na vrednosti in kvaliteto do 10cm nad popkom. To je stanje ljubezni v normalnih zaupanja vrednih človeških odnosih. Druga višja stanja ljubezni pa se odražajo v prsnem košu in se gibljejo v notranjost prsnega koša in naprej proti grlu in nežno proti čelu. Nikoli ne gre samo za prisotnost na enem nivoju, vsi nivoji so vedno prisotni vendar so razlike v intenzivnosti, razumevanju, prijetnosti čutenja itd.

• Naslov teme ne opisuje ljubezni kot mit. Opisuje različna dojemanja ljubezni, ki to niso. To, da je nekomu seks ali zaljubljenost ljubezen še ne pomeni, da to res je ljubezen. Če nekdo meni, da je ljubezen ubiti drugega človeka to ne pomeni, da to ljubezen je. Vsekakor pa se strinjam, da je vse delček izkušnje in končnega mozaika.

 

 

 

 

če na ljubezen gledam kot na princip, na osnovi katerega obstajajo vsakovrstni odnosi v svetu (svet je tu mišljen kot celotno "stvarstvo"),

lahko brez pomisleka trdim, da je vseprisotna, najsi bodo ti odnosi odnosi med ljudmi, med t.i. objekti ali celo med abstraktnimi idejami.

 

Mislim, da ljubezen ni osnova odnosov. Lahko rečem, da si želimo, da je osnova odnosov. Realno gledano je osnova odnosov svobodna izbira. Med dvema vojskama je osnova odnosov sovraštvo, ubiti sovražnika. Ljubezen je svobodna izbira, se ne vsiljuje in kot takšna predstavlja svobodno izbiro za osnovo odnosov

 

stališče, da je ljubezen "zgolj v glavi", je sicer razumljivo, a se mi ne zdi celovito, saj glava sama zase ni funkcionalna,

 

Ljubezen v glavi je celovita je smislu, da tvoje celostno razumevanje samega sebe obstaja v možganih. Če ti vzamem možgane, te ni več, postaneš manj kot rastlina.

 

zatorej jo ne moremo ločiti od celega bitja. procesi, katere bi radi skozi omenjeno stališče izločili, so torej dosti bolj kompleksni

in se dotikajo celega bitja, ki, po mojem, ni psihično in fizično, temveč psihofizično v smislu, da so psihični procesi obenem fizični,

se pravi, da so med drugim misli procesi v našem telesu.

 

zaljubljenost v smislu tistega kritičnega momenta, ko pride do stika oz. komunikacije med dvema osebama vidim kot enega od aspektov ljubezni.

 

• Strinjam se, da psihični in fizični procesi velikokrat sovpadajo. Naša fizična potreba po hrani, ki sproži lakoto in naša psihična želja po okusu hrane, ki vpliva na izbiro in vrsto hrane. Fizična potreba ob zadovoljitvi sproži občutek zadovoljstva in obratno zadovoljitev psihične želje po okusu enako sproži občutek zadovoljstva.

• Celost bitja razumem kot njegov karakter, ki gre v dno duše, četudi navadnoe ne vidimo tako daleč. Vsa njegova vsebina se v končni fazi interpretira in dogaja skozi notranji razumski model. Brez notranje predstave o ljubezni ta za nas ne obstaja, četudi obstaja sama zase.

• Zaljubljenost ni aspekt ljubezni. Zaljubljenost je fikcija in drugo osebo pretvarja v nekaj kar ni. To ne more biti lastnost ljubezni.

 

osnovne razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo

Zaljubljenost / Ljubezen

privid stvarnosti osnovan na projekciji / stvaren odnos

kovanje druge osebe / drugi se vidi takšen kot je

kvaliteta prisilnega stanja / kvaliteta svobodne volje

avtomatizem in nezavedno / odločanje

ego obseden s psihičnim kompleksom / brez kompleksa, integriran ego

brez distance proti fantaziji o partnerju / distanca proti fantazijam

stalni in močni občutki, čustva / občasna močna občutja, čustva

občutek, da se ne more živeti brez partnerja v katerega je zaljubljen / zavedanje, da se lahko samostojno živi tudi brez partnerja

usmerjenost na sebe in svoje občutke / usmerjenost na drugega

[xyz]

pozabil si napisati, da je to zgolj tvoje skromno mnenje, hehe

[xyz]

Sam pa vidim kot enega od aspektov nižjega emocionalnega nivoja...ljubezen je kar nekaj korakov naprej. Gre, se mi dozdeva, le za napačno razumevanje (ratio, analitika)svojih notranjih doživljanj. Kdo se mnogokrat ali pa pogosto zaljublja? Ali lahko opredeliš takega človeka? Ali misliš, da se zaveda svojih resničnih občutkov? Je to morda več ali manj izoblikovana, karakterno močna osebnost? Ali je to človek, ki nekaj hudo "potrebuje"v življenju in podzavestno naleti na tisto, kar njegovo hotenje uteleša subjekt zaljubljenosti. In realizira s tem želje in potrebe v sebi.

Če malce pomisliš, je zaljubljenost procentualno mnogo bolj prisotna v mladih letih, recimo od 12 pa do 20, kot pa kasneje. Kaj meniš čemu? Ali so krivi hormoni, so krivi premiki v človekovi fiziološko, mentalno emocionalni evoluciji. V puberteti nastane v teh razmerah kaos na področju usklajevanja različnih aspektov duševnosti človeka. In potem se to malce umiri? Zakaj , kaj meniš? Zavedanje v času adolescence je burka, če jo gledaš iz aspekta šestdesetlenika. Ni pa pravilo, kot ni pravilo, da leta dajo modrost. Absorbcija je morda enaka, prestrukturiranje in integracija razuma z izkušnjami pa še zdaleč ni. Smo isti, pa tako različni...vsak v sebi je enkraten, se ne zdi tako ? Saj to je pestrost življenja, ker med drugim v psihologiji ni univerzalnih ključev in pravil. je le razumevanje...ali ga pa ni.

 

Lepo bodi

 

 

Matjaž

 

hm... ne vem no... nižje/višje=na tak način sam fenomenov ne opredeljujem. bi primerjal (zaljubljenost) sicer z enostavno kemično reakcijo, ko določeni elementi pridejo v kontakt,

kar pa je zgolj ena sekvenca v konstantnem procesu ljubezni, kot jo pojmujem sam (poprej opisano).

tovrstne reakcije lahko tudi sam pri sebi zasledim vedno znova, celo pri eni in isti osebi, pa obenem tudi, kar se samega t.i. stvarstva tiče...

kar pa ne pomeni, da me to popolnoma vrže iz tira. a vseeno pojmujem takšne reakcije kot zaljubljenost.

[Matjaž Bogdan]

Meni je čutenje ljubezni povsod lahko in preprosto, mnogo težje jo je integrirati v odnose, kjer navadno prevladujejo osebni interesi.

 

 

Ki jih lahko presežeš...

 

Kje in kako nastanejo čustva ?

 

Tam, kjer je prva zaznavna reakcija v človekovem telesu.Ali so to možgani? Ne bi rekel. saj verjetno veš... Malce biokemičnih razskav je dobro preučiti, pa ene 200 let nazaj stare študije čustvovanja...Zelo dobra razlaga, čeoprav šele sedaj fiziološko dokazana(pred cca 10 leti)

 

Pretiraval sem v analogiji. Kar sem želel povedati je, da ljubezen na nikogar/nič ne vpliva v kolikor ne obstaja informacija s katero ljubezen lahko sodeluje v kolikor ljubezen opisujemo kot vseprisotno silo. Odločitev je vedno samo tvoja, ljubezen se zate ne odloči nič. Četudi se ti zdi, da se odloči gre zgolj za tvojo lastno odločitev na nezavednem nivoju.

 

Ljubezen JE informacij..kako jo pa uporabiš in dojameš ter doživljaš,. je pa stvar posameznika.

 

Ne razumem na kaj bi se to lahko nanašalo. Seveda, da lahko prideš do marsičesa. Vendar v kolikor deluješ iz lastne integrirane predstave o ljubezni boš prej ali slej naletel na pojavnost, ki bo kompatibilna s takšnim načinom razmišljanja. Če bo predstava o ljubezni napačna pa seveda lahko naletiš na kaj neprijetnega.

 

Ko enkrat prideš do ljubezni (občutenje in integracija z njo), ne vidim kaj bi še razumsko integriral. Če že je.

 

• V kolikor ti vzamem možgane ne boš bil sposoben vzpostaviti odnosa z ničemer niti z ljubeznijo.

 

Tole mi je dejasko smešno, ne zameri. Če že govoriva o izločanju določenih hormonov, je pravi izvor kar nekaj od možganov, recimo hipofize ...Po drugi strani pa se mi zdi, da "razumsko" govoriti o ljubezni v obliki, kot jo nakazuješ, je težko...Ker pač ni stvar leve možganske hemisfere. Dodal bi še nekaj..obstaja zavest, ki ni ravno v možganih...ima druge nazive, vendar je..del nas..kot duše.

 

 

Ljubezen v obliki kot jo doživljaš ne bo tega naredila zate, ker ljubezen deluje na svobodni odločitvi, da jo sprejmeš v svoje življenje.

• Ljubezen nikamor ne odide. Samo prekinemo odnos ljubezni zaradi pojavnosti sveta, ki nas obdaja. Iz dobe otroštva se z odraščanje začnemo oddaljevati od odnosa ljubezni, ki nas je obdajala v otroštvu, kar je popolnoma normalno in se imenuje odraščanje. Otrok mora v procesu odraščanja vzpostaviti nov odnos ljubezni in doživljanje, da lahko deluje kot psihično zdrava odrasla oseba. Da se veliko ljudi na tej poti izgubi pa je druga stvar.

 

To je natanko moje mnenje (druge besede), s tem sem le hotel (se izgubi) nakazati, da obstaja vedno v vsakemu in tudi potem, ko se je ne zavedaš.

 

 

 

Sej ničemur ne nasprotujem. Samo sprašujem, kje v zavesti s kristali delujemo. Tudi rože so živa bitja pa dobro vemo, da z rastlino ni možno doživeti ljubezni kot je to možno s človekom. Aspekt doživete ljubezni je odvisen od zavesti bitja. To je point, ki ga izpostavljam.

 

Vidiš, govoriva o povsem drugačnem aspektu dojemanja ljubezni...Energija sam je zame ljubezen..kot kaj jo pa kdo opredeljuje, je spet v domeni njegove nezavedne podlage...Oziroma, koliko balasta si se navlekel...

 

• Zate je ljubezen vse prisotna stvarna sila. S tem sploh nimam problema. Je ta sila živo bitje, je ta sila entiteta, je bog ?

 

Je ŽIVLJENJE...to boš pa znal postaviti v svoj okvir...

 

Jaz samo tipkam, v nič te ne želim prepričati, če se v to ne želiš prepričati sam : ). Vse ostalo je stvar debate.

• Ljubezen v odnosih nima veze z zablodo v kolikor gre res za ljubezen. Ljubezen v odnosih temelji na realni oceni drugih oseb, temelji na vedenju, da se lahko živi brez teh oseb, temelji na integriranem egu.

• Metuljčki imajo še največ veze z zaljubljenostjo, ki pa ni ljubezen. Poglej spodaj v drugem odgovoru razliko med ljubeznijo in zaljubljenostjo. Ljubezen se po mojih telesnih občutenjih čuti 5cm nad popkom in se dviguje glede na vrednosti in kvaliteto do 10cm nad popkom. To je stanje ljubezni v normalnih zaupanja vrednih človeških odnosih. Druga višja stanja ljubezni pa se odražajo v prsnem košu in se gibljejo v notranjost prsnega koša in naprej proti grlu in nežno proti čelu. Nikoli ne gre samo za prisotnost na enem nivoju, vsi nivoji so vedno prisotni vendar so razlike v intenzivnosti, razumevanju, prijetnosti čutenja itd.

• Naslov teme ne opisuje ljubezni kot mit. Opisuje različna dojemanja ljubezni, ki to niso. To, da je nekomu seks ali zaljubljenost ljubezen še ne pomeni, da to res je ljubezen. Če nekdo meni, da je ljubezen ubiti drugega človeka to ne pomeni, da to ljubezen je. Vsekakor pa se strinjam, da je vse delček izkušnje in končnega mozaika.

 

 

 

 

 

 

Mislim, da ljubezen ni osnova odnosov. Lahko rečem, da si želimo, da je osnova odnosov. Realno gledano je osnova odnosov svobodna izbira. Med dvema vojskama je osnova odnosov sovraštvo, ubiti sovražnika. Ljubezen je svobodna izbira, se ne vsiljuje in kot takšna predstavlja svobodno izbiro za osnovo odnosov

 

 

 

Ljubezen v glavi je celovita je smislu, da tvoje celostno razumevanje samega sebe obstaja v možganih. Če ti vzamem možgane, te ni več, postaneš manj kot rastlina.

 

 

 

• Strinjam se, da psihični in fizični procesi velikokrat sovpadajo. Naša fizična potreba po hrani, ki sproži lakoto in naša psihična želja po okusu hrane, ki vpliva na izbiro in vrsto hrane. Fizična potreba ob zadovoljitvi sproži občutek zadovoljstva in obratno zadovoljitev psihične želje po okusu enako sproži občutek zadovoljstva.

• Celost bitja razumem kot njegov karakter, ki gre v dno duše, četudi navadnoe ne vidimo tako daleč. Vsa njegova vsebina se v končni fazi interpretira in dogaja skozi notranji razumski model. Brez notranje predstave o ljubezni ta za nas ne obstaja, četudi obstaja sama zase.

• Zaljubljenost ni aspekt ljubezni. Zaljubljenost je fikcija in drugo osebo pretvarja v nekaj kar ni. To ne more biti lastnost ljubezni.

 

osnovne razlike med ljubeznijo in zaljubljenostjo

Zaljubljenost / Ljubezen

privid stvarnosti osnovan na projekciji / stvaren odnos

kovanje druge osebe / drugi se vidi takšen kot je

kvaliteta prisilnega stanja / kvaliteta svobodne volje

avtomatizem in nezavedno / odločanje

ego obseden s psihičnim kompleksom / brez kompleksa, integriran ego

brez distance proti fantaziji o partnerju / distanca proti fantazijam

stalni in močni občutki, čustva / občasna močna občutja, čustva

občutek, da se ne more živeti brez partnerja v katerega je zaljubljen / zavedanje, da se lahko samostojno živi tudi brez partnerja

usmerjenost na sebe in svoje občutke / usmerjenost na drugega

 

 

Zanimiv je tvoj pogled na ljubezen. Meni je malce drugače bolj domače. Razum in ljubezen ? Tukaj ne govorim o zavesti, temveč o umu...Tole...se ne morem strinjati...Spoštujem tvoje mnenje, vendar ni moje...pa nič zato..je pa zanimiv aspekt..res zanimiv..vreden, da se človek malce zamisli. No ja, vsak ima svoje prepričanja, izkušnje, videnja, vedenja , pa tudi o ljubezni. In tako je prav...

Zdaj bom pa šel malce na Lahinjo v divjino, se naužit vseprisotne ljubezni..

En teden ne bom tule, bom kasneje prebral kam je odšla ta debata...

 

Lepo bodite

 

Matjaž

[FixMinze]

pozabil si napisati, da je to zgolj tvoje skromno mnenje, hehe

 

Vedno je, med drugim pa tudi mnenje znanosti, ki pravi, da je zaljubljenost obsesivni kompleks. Edina kvaliteta ljubezni v zaljubljenosti pa tista katera je izraz realne ocene osebe, kar pa je sicer kvaliteta ljubezni. Z drugimi besedami ljubezen in zaljubljenost sta dva različna pojava, kar se kaže v dejstvu, da ko zaljubljena oseba spozna drugo osebo takšno kot je, zaljubljenost izgine

 

Zanimiv je tvoj pogled na ljubezen. Meni je malce drugače bolj domače. Razum in ljubezen ? Tukaj ne govorim o zavesti, temveč o umu...Tole...se ne morem strinjati...Spoštujem tvoje mnenje, vendar ni moje...pa nič zato..je pa zanimiv aspekt..res zanimiv..vreden, da se človek malce zamisli. No ja, vsak ima svoje prepričanja, izkušnje, videnja, vedenja , pa tudi o ljubezni. In tako je prav...

Zdaj bom pa šel malce na Lahinjo v divjino, se naužit vseprisotne ljubezni..

En teden ne bom tule, bom kasneje prebral kam je odšla ta debata...

 

Lepo bodite

 

Matjaž

 

 

• Bi bil zelo vesel, če bi nekaj več povedal o biokemičnih raziskavah čustvovanja, ki so fiziološko dokaza celka 10 let nazaj. Tvoje razmišljanje razumem kot, da bi telo doživljalo/dojemalo čustvena stanja tudi v kolikor bi bilo brez možganov. Torej, da možgani in predstava posameznika v možganih ne vplivajo na čustvo. Poraja se vprašanje zakaj se kristjan jezi, ko žalim Jezusa in musliman, ko žalim Mohameda ?

• Čustva so vedno izraz bitja v njegovem odnosu proti svetu. Odnos in s tem izraz kristjana in muslimana proti Jezusu in Mohamedu je različen, kar pomeni, da je kristjan lahko v enem primeru jezen v drugem ravnodušen in podobno za muslimana, iz česar lahko brez kompleksnega razmišljanja izpeljemo, da je čustvovanje muslimana in kristjana direktno povezano z njunima notranjima razumskima predstavama o verskih simbolih. Ali mogoče trdiš, da sta kristjan in musliman toliko biološko različna ?

• Poznamo model krožne emocionalne reakcije, ki je rekonstrukcija notranjega dogajanja, ki vodi do čutenja. Ključni elementi so: stimulacijska situacija -> opažanja stimulacijske situacije ( percepcija + apercepcija ) -> pripisovanje pomena situaciji ( vrednotenje ) -> telesno obdelovanje pomembne informacije v situaciji ( emocionalna telesna reakcija) -> pripravljenost na akcijo ( akcijska tendenca, nagib ) -> mišljenje in izbira obnašanja ( mentalna operacija ) -> obnašanje oziroma akcija, ki je usmerjena k situaciji, ki je stimulirala ali pritegnila našo pozornost. To je kognitivno – fiziološki – vedenjski sklop. To je opis notranjega dogajanja v posamezniku, ki vključuje tako razvoj čustva kot tudi način obnašanja ob doživetem čustvu. To je razlaga zakaj kristjan na verske simbole reagira drugače kot musliman. To je tudi razlog zakaj ob besedi Sony ti reagiraš drugače kot jaz.

• To je tudi razlog zakaj brez možganov v katerih je ujeta predstava o ljubezni, ljubezni zate ni. Brez možganov ti kot človeško bitje, ki je sposobno dojemanja tukaj in sedaj v tem svetu, v tej družbi, v tem okolju, na tem planetu ne obstajaš. Če tvoja zavest in dojemanje obstaja drugje je popolnoma nepomembno, ker ne boš mogel uresničiti namena zaradi katerega se v človeškem telesnem stanju nahajaš, razen v primeru, da je ločenost od običajnega telesnega stanja in dojemanja tudi tvoj namen obstoja

• možgani

[FixMinze]

Se tudi strinjam s teboj o stvareh, ker pa gre za debato in izmenjavo mnenj se bolj dotikam tistih stvari, ki so stvar nasprotij

[xyz]

Vedno je, med drugim pa tudi mnenje znanosti, ki pravi, da je zaljubljenost obsesivni kompleks. Edina kvaliteta ljubezni v zaljubljenosti pa tista katera je izraz realne ocene osebe, kar pa je sicer kvaliteta ljubezni. Z drugimi besedami ljubezen in zaljubljenost sta dva različna pojava, kar se kaže v dejstvu, da ko zaljubljena oseba spozna drugo osebo takšno kot je, zaljubljenost izgine

 

popravek- znanost prav nič ne "pravi", temveč, če sploh, nekaj pravijo znanstveniki oz., še bolj natančno, določen znanstvenik.

kot zanimivost bi lahko ti navedel vir, na katerega se naslanjaš. je pa ta debata relativna glede na definicije vsebovanih pojmov.

sam sem obrazložil, kako na te pojme gledam, lahko pa še dodam, da je temu tako, ker na tak način te pojme vpletem v praktičo uporabo.