Prepričanja

[mayita]

• Prepričanja ali stališča so temelj iz katerih izhaja naš odnos do sveta. Brez osebnih prepričanj sledi izguba identitete in naše individualnosti. Kadar se ne nahajamo v neposrednem odnosu z drugim bitjem to ni velik problem. Ko pa pride do neposrednega odnosa z drugim, bi neobstoj stališč pomenil nezmožnost argumentiranega in konstruktivnega komuniciranja z drugim ter zagovarjanja osebnega prepričanja.

• Zgoraj povedanega nebi mešal s pravico in nedotakljivostjo posameznikovega notranjega sveta.

• Torej, če je zgoraj opisana pojavnost dejstvo ni ravno vseeno v kakšni kletki se nahajamo. Sploh, če je to razlike med kamnito kletko z zidovi do neba in varnim pristanom

 

 

jaz se strinjam z alanom,človek mora biti samo iskren in odprt.pa ne bo nikoli zapadel v kaka prepričanja, imati prepričanje = misliti=nič vedeti.

[xyz]

človek mora biti samo iskren in odprt.pa ne bo nikoli zapadel v kaka prepričanja, imati prepričanje = misliti=nič vedeti.

 

si prepričana ?

[mayita]

si prepričana ?

 

 

nikoli ne reci nikoli

[FixMinze]

jaz se strinjam z alanom,človek mora biti samo iskren in odprt.pa ne bo nikoli zapadel v kaka prepričanja, imati prepričanje = misliti=nič vedeti.

 

• Menim ravno obratno. Ne misliti = ne biti v zavedanju = nič vedeti = prazna glava = ovca

• Potrebno je ločiti med zdravimi prepričanji, ki omogočajo notranjo rast in spoznavanje ter trmastimi prepričanji.

 

 

 

[Iknee]

S tem, da misliš in si ustvarjaš prepričanja ni nič narobe, včasih zna biti celo zelo dobro, je pa zelo fajn, da se hkrati zavedaš, da je človekovo razumsko dojemanje sveta in splet prepričanj v najboljšem primeru le bolj ali manj približen zemljevid majhnega dela realnosti(navidezne, kot pravijo nekatera duhovna izročila) . Lahko je pa tud čist mim .

[FixMinze]

[mayita]

• Menim ravno obratno. Ne misliti = ne biti v zavedanju = nič vedeti = prazna glava = ovca

• Potrebno je ločiti med zdravimi prepričanji, ki omogočajo notranjo rast in spoznavanje ter trmastimi prepričanji.

 

 

 

ne vem no ko si enkrat prepričan pol nehaš razmišljati o tej zadevi in se vse ustavi,ali je pozitivno ali negativno,ni ravno resnica,človek mora biti odprt in pol ne misli več ampak ve.človek gre skozi situacijo z vsem bitjem in ne samo z mislimi).mogoče traja malo dlje da pride do spoznanja,sam ko pride pride,bolje enkrat kot nikoli,star pregovor pravi misliti pomeni nič vedeti.

ko človek misli nikoli ne ve ali ima prav ali ne.

to kar so tam na videu govorili kar prepričanje pozitivno ima lahko tudi zelo negativne posledice.človek mora vedeti in občutiti.drugače je to kot hipnoza ki traja nekaj časa pol pa izgine in si spet na istem.

seveda človek mora RAZMIŠLJATI pozitivno,mora pa tudi kaj narediti.da polj ve kako stvar teče.misliti je samo UGIBANJE.prepričanja so pa slepa ulica.Kaj ti bi pozitivno prepričanje če ni resnicno.človek ne more zrasti od tega.

[Matjaž Bogdan]

S tem, da misliš in si ustvarjaš prepričanja ni nič narobe, včasih zna biti celo zelo dobro, je pa zelo fajn, da se hkrati zavedaš, da je človekovo razumsko dojemanje sveta in splet prepričanj v najboljšem primeru le bolj ali manj približen zemljevid majhnega dela realnosti(navidezne, kot pravijo nekatera duhovna izročila) . Lahko je pa tud čist mim .

 

Ojla Iknee

Poanta je v tem, da je malo prepričanj tvojih. Torej si jih ne ustvarjaš sam, oziroma, so vsota ali rezultat zunanjih vplivov in dejavnikov. Predvsem tvojih bližnjih, ki ti ta prepričanja programirajo...Razumsko dojemanje sveta in prepričanja (pridobljena) nima nobene povezave. S prvim omenjenim (razumom) se kvečjemu zaveš napačne kvalitete (ali pa tudi ne napačne)tvojega prepričanja...Dajmo že enkrat ločiti zavestno in podzavestno indukcijo ter razliko med tem ter razumsko analitiko. Vse preveč je govora o nekakšnih definicijah, ki nikakor ne pijejo vode v praktičnem, resničnem, vsakodnevnem življenju. Pa dodajmo še individualnost ter edinstvenost. Čemu mešati ovce in kolektivni vpliv z individualnim poljem in pogoji sprejemanja. Ma tako različni smo (dnk, starši, vzgoja, družba, okolje, šola itd), da naše podajajnje mnenja tukaj ne pomeni pravila, je le mnenje. Res je kar pišeš- mnogo je pridobljenih prepričanj, ki so pozitivna in koristna ter nujna, mnogo pa je takih, ki človeka deformirajo v osebka, v številko, ko zapolnjuje statistiko. Seveda je vsakršno prepričanje okovje, v katerega si ujet, obenem pa tudi "nuja" kako živiš,. reagiraš, dojemaš in daješ...Razaumska presoja lastnih preričanj ter tranformacija v negativnih primerih je čudovita zadeva, le v kolikor to uspeva. Zanesljivo pa je to , kot pišeš- delček človekove osebnosti..in to bistvenega pomena. Od razumevanja naprej.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Iknee]

ne vem no ko si enkrat prepričan pol nehaš razmišljati o tej zadevi in se vse ustavi,ali je pozitivno ali negativno,ni ravno resnica,človek mora biti odprt in pol ne misli več ampak ve.človek gre skozi situacijo z vsem bitjem in ne samo z mislimi).mogoče traja malo dlje da pride do spoznanja,sam ko pride pride,bolje enkrat kot nikoli,star pregovor pravi misliti pomeni nič vedeti.

ko človek misli nikoli ne ve ali ima prav ali ne.

to kar so tam na videu govorili kar prepričanje pozitivno ima lahko tudi zelo negativne posledice.človek mora vedeti in občutiti.drugače je to kot hipnoza ki traja nekaj časa pol pa izgine in si spet na istem.

seveda človek mora RAZMIŠLJATI pozitivno,mora pa tudi kaj narediti.da polj ve kako stvar teče.misliti je samo UGIBANJE.prepričanja so pa slepa ulica.Kaj ti bi pozitivno prepričanje če ni resnicno.človek ne more zrasti od tega.

Tiste vrste vedenje, ki presega razumsko dojemanje, je stvar neposrednega duhovnega spoznanja,ne pa tega, da greš skozi neko situacijo kot bitje s čuti in čustvi. Ljudje to dvoje velikokrat mešajo in svoja prepričanja na osnovi čustveno doživetega proglasijo za absolutno resnico, ki ne potrebuje razumskega preverjanja, to pa povzroči težave njim samim in (kadar dobijo veliko moč) tudi drugim. Dokler nismo popolnoma razsvetljeni, nam bo pa razum (skupaj z zavestjo, da razumu resnica sama po sebi nikoli ni dostopna!) še kako hodil prav. Odprtost je sicer fajn stvar, ki pa sama po sebi še ne pomeni neposrednega spoznavanja in tudi odsotnost razmišljanja še ne pomeni, da smo zato kaj bližje resnici, lahko smo le glupi . Z razmišljanjem ni nič narobe, celo zelo koristno zna biti, pomembno pa je, da razmišljanja ne uporabljaš za izgradnjo togih miselnih okvirov - ja, se strinjam, odprtost je ful pomembna. Odprtost je konec koncev v samem bistvu življenja - vsi živi sistemi od celice do ekosistemov so odprti in omogočajo pretok raznih oblik energije. Je pa z življenjem povezano še nekaj drugega: živi sistem niso popolnoma odprti - imajo urejen pretok energije. Če npr. celici zamašiš celično membrano ali pa če povečaš njeno odprtost tako, da ji jo preluknjaš ali onemogočiš nadzorovano prepuščanje kanalčkov, bo umrla v obeh primerih. Popolna odprtost ima isto posledico kot popolno zaprtje živega sistema - smrt (popolna odprtost sicer lahko pomeni tudi najvišjo duhovno stopnjo - prehod v univerzalno zavest, od tu povezava s smrtjo in razsvetljenjem ali najvišjo šamansko iniciacijo v različnih duhovnih izročilih). Kako pa živimo v vsakdanjem življenju, pa je v bistvu odvisno od tega, kako / na katerih ravneh (od fizične, čustvene, miselne do duhovne ravni) urejamo energijske tokove.

 

 

Ojla Iknee

Poanta je v tem, da je malo prepričanj tvojih. Torej si jih ne ustvarjaš sam, oziroma, so vsota ali rezultat zunanjih vplivov in dejavnikov. Predvsem tvojih bližnjih, ki ti ta prepričanja programirajo...Razumsko dojemanje sveta in prepričanja (pridobljena) nima nobene povezave. S prvim omenjenim (razumom) se kvečjemu zaveš napačne kvalitete (ali pa tudi ne napačne)tvojega prepričanja...Dajmo že enkrat ločiti zavestno in podzavestno indukcijo ter razliko med tem ter razumsko analitiko. Vse preveč je govora o nekakšnih definicijah, ki nikakor ne pijejo vode v praktičnem, resničnem, vsakodnevnem življenju.

Se strinjam, da niso vsa prepričanja - verjetno celo velika večina - plod razumskega dojemanja sveta, ampak so cel kompleks, katerega večji del je v podzavesti, ki je bil zgrajen pod vplivom okolice, najmočnejši vpliv imajo najbrž starši ali drugi pomembni skrbniki. Kljub temu pa ne moreš izključiti človekove lastne osnove - karakterja pri oblikovanju prepričanj: dva človeka z različnim karakterjem bosta iste okoliščine lahko zelo različno doživljala in interpretirala in si tudi ustvarila različni prepričanji. Pri nastanku prepričanja imajo čustva zelo veliko vlogo. Res je, da strogo razumska analiza nečesa in na tem osnovano prepričanje in tista globoko vsajena prepričanja s čustveno osnovo, ki pogosto delujejo iz podzavesti niso eno in isto (zato sem pa v postu omenila oboje in postavila vmes in. Ja, prepričanja so lahko tako iracionalna, da samo debelo pogledaš, ko jih pri sebi enkrat odkriješ in razumsko analiziraš . Kljub temu pa mislim, da ima pri prepričanju tudi razum svojo vlogo. Prepričanja so kot ledena gora - večina je pod gladino zavesti, del pa sega v zavest in ima interakcijo z razumom. Človekova psiha v vsakem trenutku deluje kot celota in povezave ves čas tečejo. Zavestna slika sveta oz. splet prepričanj, ki si ga ljudje ustvarjamo, je v resnici kompleksen preplet neposrednih čustvenih izkušenj in odzivov, prepričanj, ki so na robu zavesti in ki ves čas prodirajo iz podzavesti v zavest in razumske interpretacije doživetega (iz notranjosti in/ali zunanjosti). Lahko nastanejo na osnovi lastnega doživljanja sveta, lahko pa prepričanje sprejmemo od nekoga drugega, največkrat skozi čustveni kanal (prevladuje v otroštvu) ali kombinacijo čustenega in razumskega kanala. Včasih pa niti ne moreš potegniti jasne ločnice med svojimi lastnimi prepričanji in tujimi, kar pa niti ni zelo pomembno, bolj pomembno je to, da prepričanja - pa kakorkoli smo jih že dobili, ozaveščamo in jih ne jemljemo, kot da neposredno odražajo resnico o nečem . Tako nekako jaz razumem pojem prepričanje. Upam, da je bilo vsaj v osnovi razumljivo napisano.

 

Pa dodajmo še individualnost ter edinstvenost. Čemu mešati ovce in kolektivni vpliv z individualnim poljem in pogoji sprejemanja.

Zato, ker sta kolektivno in individualno polje v neprestani in neločljivi povezavi - med njima neprestano in brez izjeme teče izmenjava na vseh ravneh - od fizične do najvišje duhovne. Vsi smo hkrati ovce v čredi in in posamezniki.

 

Ma tako različni smo (dnk, starši, vzgoja, družba, okolje, šola itd), da naše podajajnje mnenja tukaj ne pomeni pravila, je le mnenje. Res je kar pišeš- mnogo je pridobljenih prepričanj, ki so pozitivna in koristna ter nujna, mnogo pa je takih, ki človeka deformirajo v osebka, v številko, ko zapolnjuje statistiko. Seveda je vsakršno prepričanje okovje, v katerega si ujet, obenem pa tudi "nuja" kako živiš,. reagiraš, dojemaš in daješ...Razaumska presoja lastnih preričanj ter tranformacija v negativnih primerih je čudovita zadeva, le v kolikor to uspeva. Zanesljivo pa je to , kot pišeš- delček človekove osebnosti..in to bistvenega pomena. Od razumevanja naprej.

(se ujema z mojim prepričanjem, hehe )

[mayita]

Tiste vrste vedenje, ki presega razumsko dojemanje, je stvar neposrednega duhovnega spoznanja,ne pa tega, da greš skozi neko situacijo kot bitje s čuti in čustvi. Ljudje to dvoje velikokrat mešajo in svoja prepričanja na osnovi čustveno doživetega proglasijo za absolutno resnico, ki ne potrebuje razumskega preverjanja, to pa povzroči težave njim samim in (kadar dobijo veliko moč) tudi drugim. Dokler nismo popolnoma razsvetljeni, nam bo pa razum (skupaj z zavestjo, da razumu resnica sama po sebi nikoli ni dostopna!) še kako hodil prav. Odprtost je sicer fajn stvar, ki pa sama po sebi še ne pomeni neposrednega spoznavanja in tudi odsotnost razmišljanja še ne pomeni, da smo zato kaj bližje resnici, lahko smo le glupi . Z razmišljanjem ni nič narobe, celo zelo koristno zna biti, pomembno pa je, da razmišljanja ne uporabljaš za izgradnjo togih miselnih okvirov - ja, se strinjam, odprtost je ful pomembna. Odprtost je konec koncev v samem bistvu življenja - vsi živi sistemi od celice do ekosistemov so odprti in omogočajo pretok raznih oblik energije. Je pa z življenjem povezano še nekaj drugega: živi sistem niso popolnoma odprti - imajo urejen pretok energije. Če npr. celici zamašiš celično membrano ali pa če povečaš njeno odprtost tako, da ji jo preluknjaš ali onemogočiš nadzorovano prepuščanje kanalčkov, bo umrla v obeh primerih. Popolna odprtost ima isto posledico kot popolno zaprtje živega sistema - smrt (popolna odprtost sicer lahko pomeni tudi najvišjo duhovno stopnjo - prehod v univerzalno zavest, od tu povezava s smrtjo in razsvetljenjem ali najvišjo šamansko iniciacijo v različnih duhovnih izročilih). Kako pa živimo v vsakdanjem življenju, pa je v bistvu odvisno od tega, kako / na katerih ravneh (od fizične, čustvene, miselne do duhovne ravni) urejamo energijske tokove.

 

 

 

verjetno nisi dobro prebrala mojega odstavka,kajti se strinjam s tabo,jaz sem govorila o prepričanjih,ko nehaš razmišljati in se daš prepričati padeš v slepo ulico.čovek mora razmišljati tega nikoli nisem zanikala,saj razmišljanje je odprtost,da razmišliš o neki zadevi ko ti tuja oseba pove ne pa da se daš prepričati.

točno tako kot govoriš o celicah,prepričanja so sam nek obliž ki ga položiš na rano. rana se bo slej ko prej pozdravila če bo otprta,če pa nanjo damo obliž se pa lahko še bolje zagnoji.

če je človek odprt bo prej našel resnico kot človek ki ima prepričanja. ko si prpričan v nekaj tvoja čutila tvoja zavest počiva in to ni dobro.tvoja čustva pa se ravnajo po prepričanju,kar tudi ni dobro.racimo se skregaš z nekom,prepričana si da se ti dogaja krivica torej boš čustveno na tleh. se skregaš z nekom si odprt razmisliš in slika ti je veliko bolj jasna.ma težko je to razložiti.ali ko se že kregamo o veri veren človek je prepričan da bog obstaja, ateist je pa prepričan da ne obstaja oba sta lahko v zmoti ali imasta prav.Človek pa ki ne zanika in ne pritrdi ali bog je ali ni ko pride trenutek resnice jo bo veliko lažje sprejel.

[Magister]

POzdravljeni, po brezpomenskem brskanju po internetu sem naletel na to stran, jo prebral ter se odločil, da bom delil svojo zgodbo z vami.

 

Ko sem bil star približno 20 let mi je glavi naredilo KLIK. Prebudila se je nekakšna želja, želja po odkritju kaj je res resnično, kaj sploh sem in kaj je smisel vsega. Povod je bila najverjetneje misel, ki se mi je porodila v glavi. Svet je prtegnjen in to ne more biti tako. Misel je bila dobesedno kakor sem jo napisal in le-ta je sprožila 6 letno odisejo, raziskovanje, ki me je peljalo v najlepše trenutke in hkrati tudi najbolj boleče...

Ob odraščanju mi je bila dana svoboda razmišljanja v vseh pogledih. Znanost, religija, ideje, prepričanja, itd. Zrasel sem z precej analitičnim umom ter z predvsem ateističnim pogledom na svet. Rad sem opazoval zunanji svet, ga analiziral, si ustvarjal lastna mnenja ter prepričanja kaj je res in kaj ne, kaj je prav in spet kaj ni. Vse to je teklo lepo in prav in prepričan sem bil, da ima moj ego prav, če je kdo nasprotoval moim načelom, verjetno ni razmišljal v pravi smeri. 7 miljard ljudi hodi po svetu, vsak z nekoliko drugačno različico svoje realnosti.

Ko se je porodila ta želja po spoznanju samega sebe se je spontano zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Vsa pozornost se je preselila iz opazovanja zunanjega sveta v opazovanje notranjega. Pod luč sem pričel postavljati vsa svoja prepričanja, ideje, zamisli, verovanja, strahove, skratka popolnoma vse kar se je znašlo na mojem miselnem jedilniku. Sprva s težavo, saj se je moj ego branil na vse pretege, a kasneje spontano sem prišel do spoznanja, da so vsi ti aspekti, ki naj bi ustvarjali mene kot celoto, čisto vsi a le v 100% primerih popolnoma neresnični in le plod uma, ki jih je sam ustvaril in jim potem še zagrizeno verjel. S tem, ko sem jih enega za drugim postavil pred dejstvo, jih neizprosno opazoval ter analiziral, sem začel opažati nekaj. Eden za drugim so pričeli izginjati. Tako se zgodi pri slehernem človeku, ko vidi, da njegova ideja ni resnična oz. pravilna ta sama enostavno izgine iz sistema, kar lahko sami potrdite.

Vsakokrat, ko je "padlo" neko prepričanje oz. strah se je v meni sprostil del nakopičene energije. Ne boste verjeli koliko energije vam dobesedno posrkajo strahovi, prepričanja in vsa navlaka, ki se skriva v umu.

Minilo je približno 3 leta, star sem bil 23 let, čas, ko večina mladostnikov sestavlja svoj ego, fino brusi svoje ideje, uravnava svoj ego, izpopolnjuje svoje ideje kaj je prav in kaj ne. Pri meni je bilo drugače, ravno v teh letih sem neusmiljeno paral svoj ego, brisal ideje, prišel do spoznanja, da v bistvu ne vem popolnoma NIČ. Velika razlika med osebo izpred 4-5 let, ki se je ukvarjala z glasbo, znanostjo, sociologijo, psihologijo, ljubeznijo, prijatelji, vsem kar mladostnik pač počne. Sem pa zelo razgledan človek, ki zelo veliko ve. To je bilo moje takratno prepričanje o samem sebi. Zanimivo je bilo tudi to, da z spoznanjem neresničnosti vseh prepričanj izgine velik del motivacij, ki so me do takrat gnale v življenju. Sprva me je to močno skrbelo, kaj me bo zdaj gnalo v življenju, kako bom preživel, a vsi ti strahovi so kasneje izginili....

Torej do nekje 24 leta sem popolnoma deprogramiral svoj um. O ljudeh si nisem ustvarjal več mnenja ali so dobri ali slabi, izginila so prepričanja ter nazori, zamere in hotenja do ljudi in od ljudi so iziginila. Spoznal sem, da ljudem je potrebno dati svobodo, da so kakršni so, šele takrat bom lahko tudi jaz popolnoma svoboden. Spoznal sem, da ljudje nikoli ampak res samo nikoli, ne bodo takšni kot si mi želimo, da so, in, da takšna hotenja povzročajo samo bolečine v osebi. SPoznanja so prihajala eno za drugim kot, da bi stal pod slapom vode.

Vendar tu še ni bil konec. Zdaj sem svoboden prepričanj in idej kaj sem in če to ni kar sem jaz, kaj potem za vraga sem?? Kreganje v glavi je potihnilo, sprostila se je nepopisljiva količina energije. Prej se sploh nisem zavedal koliko energije je v teh strahovih, idejah, prepričanjih, ampak zdaj lahko rečem, da je podobno temu, kakor da bi ti nekdo slona odstranil s hrbta! Prav v tistem času sem prvič slišal za Budo, razsvetljenje in vse kar paše v ta predalček. Z zanimanjem sem poslušal t.i. guruja Adyashanti ter ugotovil, da je proces razstavljanja ega prav pot do razsvetjenja, ki se je v meni dogajal že leta in leta prej. Vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust je zvenela popolnoma resnična in lani pri 25 letih se mi je utrnilo. Popolnoma spontano je moj svet dobil popolnoma nov pogled. Za nekaj dni sem svet dojemal kot eno. Nič ni bilo ločeno, sebe sem videl v vseh stvareh. Izgledalo je kakor, da se je mojemu umu malo utrgalo a kaj hitro sem spoznal, da jaz nisem svoj um, tovarna proizvodnje misli ter prepričanj ter posledično trpljenja, ampak, da sem eno z vsem... Lahko bi rekel, da sem nič in hkrati vse. Nekateri to imenujejo Bog, narava, življenje, spet drugi zavest, znanstveniki lovijo ta pojem pod imenom teorija vsega oz. enotnosti, budisti pod imenom narava Bude.

Ljudje delujemo na osnovi naših idej in prepričanj o svetu, ki pa obstajajo le v naših mislih in niso niti približno to kar v resnici smo. Ego sam po sebi ne zna obstojati brez tega, da je v konfliktu sam s seboj, vse mora biti slabo ali dobro, prav ali narobe, hočem ali nočem, skratka razdeljeno. Ti pojmi v bistvu sploh ne obstajajo, produkti uma, ki brez njih izgine.

 

Upam, da vas nisem preveč zdolgočasil z mojo zgodbo

Srečo ne boste našli nikjer drugje kot pa v sebi.

 

prelep dan vam želim

 

 

 

 

[Marsa]

Dobrodošel, bravo, zelo fajn post!

(sploh ne dolgočasen in zelo lepo si vse strnil in hkrati povedal vse oz. zelo veliko)

 

Mislim da si kar *prav uletel*.

 

Tudi tebi lep dan.

[mayita]

POzdravljeni, po brezpomenskem brskanju po internetu sem naletel na to stran, jo prebral ter se odločil, da bom delil svojo zgodbo z vami.

 

Ko sem bil star približno 20 let mi je glavi naredilo KLIK. Prebudila se je nekakšna želja, želja po odkritju kaj je res resnično, kaj sploh sem in kaj je smisel vsega. Povod je bila najverjetneje misel, ki se mi je porodila v glavi. Svet je prtegnjen in to ne more biti tako. Misel je bila dobesedno kakor sem jo napisal in le-ta je sprožila 6 letno odisejo, raziskovanje, ki me je peljalo v najlepše trenutke in hkrati tudi najbolj boleče...

Ob odraščanju mi je bila dana svoboda razmišljanja v vseh pogledih. Znanost, religija, ideje, prepričanja, itd. Zrasel sem z precej analitičnim umom ter z predvsem ateističnim pogledom na svet. Rad sem opazoval zunanji svet, ga analiziral, si ustvarjal lastna mnenja ter prepričanja kaj je res in kaj ne, kaj je prav in spet kaj ni. Vse to je teklo lepo in prav in prepričan sem bil, da ima moj ego prav, če je kdo nasprotoval moim načelom, verjetno ni razmišljal v pravi smeri. 7 miljard ljudi hodi po svetu, vsak z nekoliko drugačno različico svoje realnosti.

Ko se je porodila ta želja po spoznanju samega sebe se je spontano zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Vsa pozornost se je preselila iz opazovanja zunanjega sveta v opazovanje notranjega. Pod luč sem pričel postavljati vsa svoja prepričanja, ideje, zamisli, verovanja, strahove, skratka popolnoma vse kar se je znašlo na mojem miselnem jedilniku. Sprva s težavo, saj se je moj ego branil na vse pretege, a kasneje spontano sem prišel do spoznanja, da so vsi ti aspekti, ki naj bi ustvarjali mene kot celoto, čisto vsi a le v 100% primerih popolnoma neresnični in le plod uma, ki jih je sam ustvaril in jim potem še zagrizeno verjel. S tem, ko sem jih enega za drugim postavil pred dejstvo, jih neizprosno opazoval ter analiziral, sem začel opažati nekaj. Eden za drugim so pričeli izginjati. Tako se zgodi pri slehernem človeku, ko vidi, da njegova ideja ni resnična oz. pravilna ta sama enostavno izgine iz sistema, kar lahko sami potrdite.

Vsakokrat, ko je "padlo" neko prepričanje oz. strah se je v meni sprostil del nakopičene energije. Ne boste verjeli koliko energije vam dobesedno posrkajo strahovi, prepričanja in vsa navlaka, ki se skriva v umu.

Minilo je približno 3 leta, star sem bil 23 let, čas, ko večina mladostnikov sestavlja svoj ego, fino brusi svoje ideje, uravnava svoj ego, izpopolnjuje svoje ideje kaj je prav in kaj ne. Pri meni je bilo drugače, ravno v teh letih sem neusmiljeno paral svoj ego, brisal ideje, prišel do spoznanja, da v bistvu ne vem popolnoma NIČ. Velika razlika med osebo izpred 4-5 let, ki se je ukvarjala z glasbo, znanostjo, sociologijo, psihologijo, ljubeznijo, prijatelji, vsem kar mladostnik pač počne. Sem pa zelo razgledan človek, ki zelo veliko ve. To je bilo moje takratno prepričanje o samem sebi. Zanimivo je bilo tudi to, da z spoznanjem neresničnosti vseh prepričanj izgine velik del motivacij, ki so me do takrat gnale v življenju. Sprva me je to močno skrbelo, kaj me bo zdaj gnalo v življenju, kako bom preživel, a vsi ti strahovi so kasneje izginili....

Torej do nekje 24 leta sem popolnoma deprogramiral svoj um. O ljudeh si nisem ustvarjal več mnenja ali so dobri ali slabi, izginila so prepričanja ter nazori, zamere in hotenja do ljudi in od ljudi so iziginila. Spoznal sem, da ljudem je potrebno dati svobodo, da so kakršni so, šele takrat bom lahko tudi jaz popolnoma svoboden. Spoznal sem, da ljudje nikoli ampak res samo nikoli, ne bodo takšni kot si mi želimo, da so, in, da takšna hotenja povzročajo samo bolečine v osebi. SPoznanja so prihajala eno za drugim kot, da bi stal pod slapom vode.

Vendar tu še ni bil konec. Zdaj sem svoboden prepričanj in idej kaj sem in če to ni kar sem jaz, kaj potem za vraga sem?? Kreganje v glavi je potihnilo, sprostila se je nepopisljiva količina energije. Prej se sploh nisem zavedal koliko energije je v teh strahovih, idejah, prepričanjih, ampak zdaj lahko rečem, da je podobno temu, kakor da bi ti nekdo slona odstranil s hrbta! Prav v tistem času sem prvič slišal za Budo, razsvetljenje in vse kar paše v ta predalček. Z zanimanjem sem poslušal t.i. guruja Adyashanti ter ugotovil, da je proces razstavljanja ega prav pot do razsvetjenja, ki se je v meni dogajal že leta in leta prej. Vsaka beseda, ki je prišla iz njegovih ust je zvenela popolnoma resnična in lani pri 25 letih se mi je utrnilo. Popolnoma spontano je moj svet dobil popolnoma nov pogled. Za nekaj dni sem svet dojemal kot eno. Nič ni bilo ločeno, sebe sem videl v vseh stvareh. Izgledalo je kakor, da se je mojemu umu malo utrgalo a kaj hitro sem spoznal, da jaz nisem svoj um, tovarna proizvodnje misli ter prepričanj ter posledično trpljenja, ampak, da sem eno z vsem... Lahko bi rekel, da sem nič in hkrati vse. Nekateri to imenujejo Bog, narava, življenje, spet drugi zavest, znanstveniki lovijo ta pojem pod imenom teorija vsega oz. enotnosti, budisti pod imenom narava Bude.

Ljudje delujemo na osnovi naših idej in prepričanj o svetu, ki pa obstajajo le v naših mislih in niso niti približno to kar v resnici smo. Ego sam po sebi ne zna obstojati brez tega, da je v konfliktu sam s seboj, vse mora biti slabo ali dobro, prav ali narobe, hočem ali nočem, skratka razdeljeno. Ti pojmi v bistvu sploh ne obstajajo, produkti uma, ki brez njih izgine.

 

Upam, da vas nisem preveč zdolgočasil z mojo zgodbo

Srečo ne boste našli nikjer drugje kot pa v sebi.

 

prelep dan vam želim

 

 

jaz to imenujem življenska energija ki teče skozi vse.ali življenka mreža

[FixMinze]

 

 

verjetno nisi dobro prebrala mojega odstavka,kajti se strinjam s tabo,jaz sem govorila o prepričanjih,ko nehaš razmišljati in se daš prepričati padeš v slepo ulico.čovek mora razmišljati tega nikoli nisem zanikala,saj razmišljanje je odprtost,da razmišliš o neki zadevi ko ti tuja oseba pove ne pa da se daš prepričati.

točno tako kot govoriš o celicah,prepričanja so sam nek obliž ki ga položiš na rano. rana se bo slej ko prej pozdravila če bo otprta,če pa nanjo damo obliž se pa lahko še bolje zagnoji.

če je človek odprt bo prej našel resnico kot človek ki ima prepričanja. ko si prpričan v nekaj tvoja čutila tvoja zavest počiva in to ni dobro.tvoja čustva pa se ravnajo po prepričanju,kar tudi ni dobro.racimo se skregaš z nekom,prepričana si da se ti dogaja krivica torej boš čustveno na tleh. se skregaš z nekom si odprt razmisliš in slika ti je veliko bolj jasna.ma težko je to razložiti.ali ko se že kregamo o veri veren človek je prepričan da bog obstaja, ateist je pa prepričan da ne obstaja oba sta lahko v zmoti ali imasta prav.Človek pa ki ne zanika in ne pritrdi ali bog je ali ni ko pride trenutek resnice jo bo veliko lažje sprejel.

 

• Zakaj bi se sploh ubadala s tem, da te nekdo v nekaj ne prepriča, če nimaš prepričanj. Kako 0 prepričaš, da ni 0 ? Prepričanje lahko trči samo ob drugo prepričanje

• Tvoje osnovno prepričanje je, da živiš v fizičnem svetu. Kaj je narobe s tem prepričanjem in kaj je narobe s podobnimi prepričanji ? To je tvoje osnovno prepričanje, ki ti sploh omogoča, da se spoznavaš in rasteš na vseh ostalih področjih življenja ?

 

p.s: Magister, dost kul post

[Matjaž Bogdan]

 

 

Se strinjam, da niso vsa prepričanja - verjetno celo velika večina - plod razumskega dojemanja sveta, ampak so cel kompleks, katerega večji del je v podzavesti, ki je bil zgrajen pod vplivom okolice, najmočnejši vpliv imajo najbrž starši ali drugi pomembni skrbniki. Kljub temu pa ne moreš izključiti človekove lastne osnove - karakterja pri oblikovanju prepričanj: dva človeka z različnim karakterjem bosta iste okoliščine lahko zelo različno doživljala in interpretirala in si tudi ustvarila različni prepričanji.

 

Zelo drži, se strinjam...ljudje (otroci) lahko povsem različno odreagirajo na enak vpliv iz okolice. Karakter, raje bi dejal predispozicija, ki jo imaš v sebi že ob rojstvu.

 

Pri nastanku prepričanja imajo čustva zelo veliko vlogo. Res je, da strogo razumska analiza nečesa in na tem osnovano prepričanje in tista globoko vsajena prepričanja s čustveno osnovo, ki pogosto delujejo iz podzavesti niso eno in isto (zato sem pa v postu omenila oboje in postavila vmes in.

 

Seveda niso ista, imaš čustvena in tudi mentalna negativna (ali pa pozitivna ) prepričanja ali vzorce...

 

 

Ja, prepričanja so lahko tako iracionalna, da samo debelo pogledaš, ko jih pri sebi enkrat odkriješ in razumsko analiziraš . Kljub temu pa mislim, da ima pri prepričanju tudi razum svojo vlogo.

 

Koliko vloge ima? Če malce pomisliš, lahko lepo vidiš, da razum navadno DELUJE na podlagi prepričanj, vzorcev in predstav. Je v bistvu podrejen podzavestnim prepričanjem, kot tudi čustvom. Povej mi, koliko bo pomagalo osebi, ki se boji npr. psov, ko jo napade pes, da si reče: miren sem, nič se mi ne bo zgodilo.

Toje info z zavestnega nivoja, ki ne premaga notranjih čustvenih vzgibov in vzorcev, torej strahu. Področje solarnega pleksusa ( ali pa abdominalni možgani)zazna strah, pošlje po vagusu info do hipofize signal, ta pa lepo sproži izločanje adrenalina v nadledvičnih žlezah. Torej? Rezultat? Puls na 150, hitro, krčevito dihanje (ali pa blokada), napete skeletne mišice, zakrčenost telesa itd...Torej je razum odpovedal v tem primeru. Razum lahko v bistvu zazna nepravilnosti v podzavestnih reakcijah, ne more pa jih preprečiti. Vsaj na začetku ne. takšne stvari (strahove, prepričanja, vzorce) se spreminja na nezavednem nivoju, ker so natanko tam. Sam dostikrat rečem- popravljaj tem, kjer je okvara nastala. In s pozitivnimi asfirmacijami v stilu L. L. Hay, D.Block, itd...

ki jih si podajaš v beta stanju možganske aktivnosti, ne boš dosegla nič ali pa malo...sicer se da, vendar navsezadnje traje leta.

Ali se z rezumom odločaš, koga boš ljubila, sovražila, objela itd...Tudi lahko, vendar je to neiskrenost do samega sebe. Razum je v določenem stanju razvoja osebnosti le podrejen čustvovanju in energijami v človeku, ki so trenutno nespremenljive. Zato se pa teh stvari lotiš malce drugače- tranformacije prepričanj.

 

 

Prepričanja so kot ledena gora - večina je pod gladino zavesti, del pa sega v zavest in ima interakcijo z razumom. Človekova psiha v vsakem trenutku deluje kot celota in povezave ves čas tečejo. Zavestna slika sveta oz. splet prepričanj, ki si ga ljudje ustvarjamo, je v resnici kompleksen preplet neposrednih čustvenih izkušenj in odzivov, prepričanj, ki so na robu zavesti

 

Niso na robu, temveč so popolnoma v podzavesti. Če ti ozavestiš neko prepričanje, še ne pomeni, da ga lahko spremeniš. Je le mali korak v to smer. Nevropeptidi se ne nahajajo le v možganih, temveč v vsaki telesni celici, pravzaprav v steni celice. Torej si kar se tiče možganov in prervlade njih nad telesnimi, čustvenimi in mentalnimi reakcijami in vzorci, v podrejenem položaju. Možgani niso avtonomna sfera, ne krmilijo organizma po svoje, temveč glede na inpulze, ki jih dobivajo iz celega telesa. Možgani so del naše fizične sfere, nič več in nič manj. Strah ne nastane v možganih, kot tudi ljubezen ne...

 

in ki ves čas prodirajo iz podzavesti v zavest in razumske interpretacije doživetega (iz notranjosti in/ali zunanjosti). Lahko nastanejo na osnovi lastnega doživljanja sveta,ki 8ima svojo predispozicijo in je podrejeno lahko pa prepričanje sprejmemo od nekoga drugega, največkrat skozi čustveni kanal (prevladuje v otroštvu) ali kombinacijo čustenega in razumskega kanala. Včasih pa niti ne moreš potegniti jasne ločnice med svojimi lastnimi prepričanji in tujimi, kar pa niti ni zelo pomembno, bolj pomembno je to, da prepričanja - pa kakorkoli smo jih že dobili, ozaveščamo in jih ne jemljemo, kot da neposredno odražajo resnico o nečem . Tako nekako jaz razumem pojem prepričanje. Upam, da je bilo vsaj v osnovi razumljivo napisano.

 

 

Zato, ker sta kolektivno in individualno polje v neprestani in neločljivi povezavi - med njima neprestano in brez izjeme teče izmenjava na vseh ravneh - od fizične do najvišje duhovne. Vsi smo hkrati ovce v čredi in in posamezniki.

 

Se pošteno strinjam

 

(se ujema z mojim prepričanjem, hehe )

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Matjaž Bogdan]

• Zakaj bi se sploh ubadala s tem, da te nekdo v nekaj ne prepriča, če nimaš prepričanj. Kako 0 prepričaš, da ni 0 ? Prepričanje lahko trči samo ob drugo prepričanje

• Tvoje osnovno prepričanje je, da živiš v fizičnem svetu. Kaj je narobe s tem prepričanjem in kaj je narobe s podobnimi prepričanji ? To je tvoje osnovno prepričanje, ki ti sploh omogoča, da se spoznavaš in rasteš na vseh ostalih področjih življenja ? p.s: Magister, dost kul post

 

Se strinjam...

 

Mnogi imajo zaradi pomanjkanja tega prepričanja ali "ozemljitve" lahko hude probleme v tem svetu. To prepričanje ali zavedanje je res osnova človeka -korenine ki nosijo drevo našega življenja v vseh sferah zavesti.

 

Lepo bodi

 

 

Matjaž

[Prabha]

Ojla Iknee

Poanta je v tem, da je malo prepričanj tvojih. Torej si jih ne ustvarjaš sam, oziroma, so vsota ali rezultat zunanjih vplivov in dejavnikov. Predvsem tvojih bližnjih, ki ti ta prepričanja programirajo...Razumsko dojemanje sveta in prepričanja (pridobljena) nima nobene povezave. S prvim omenjenim (razumom) se kvečjemu zaveš napačne kvalitete (ali pa tudi ne napačne)tvojega prepričanja...Dajmo že enkrat ločiti zavestno in podzavestno indukcijo ter razliko med tem ter razumsko analitiko. Vse preveč je govora o nekakšnih definicijah, ki nikakor ne pijejo vode v praktičnem, resničnem, vsakodnevnem življenju. Pa dodajmo še individualnost ter edinstvenost. Čemu mešati ovce in kolektivni vpliv z individualnim poljem in pogoji sprejemanja. Ma tako različni smo (dnk, starši, vzgoja, družba, okolje, šola itd), da naše podajajnje mnenja tukaj ne pomeni pravila, je le mnenje. Res je kar pišeš- mnogo je pridobljenih prepričanj, ki so pozitivna in koristna ter nujna, mnogo pa je takih, ki človeka deformirajo v osebka, v številko, ko zapolnjuje statistiko. Seveda je vsakršno prepričanje okovje, v katerega si ujet, obenem pa tudi "nuja" kako živiš,. reagiraš, dojemaš in daješ...Razaumska presoja lastnih preričanj ter tranformacija v negativnih primerih je čudovita zadeva, le v kolikor to uspeva. Zanesljivo pa je to , kot pišeš- delček človekove osebnosti..in to bistvenega pomena. Od razumevanja naprej.

 

Lepo bodi

 

Matjaž

 

Vsa prepričanja si sami ustvarimo.Vse kar živimo izhaja iz nas samih, tudi karakter.Našo zalogo nosimo tudi iz prejšnjih življenj.Vse kar je znotraj nas, vidimo tudi zunaj sebe, torej "zunanji svet". Resnični je samo naš notranji svet, zunanji je iluzija.

[Antoninus]

 

 

 

Se strinjam, da niso vsa prepričanja - verjetno celo velika večina - plod razumskega dojemanja sveta, ampak so cel kompleks, katerega večji del je v podzavesti, ki je bil zgrajen pod vplivom okolice, najmočnejši vpliv imajo najbrž starši ali drugi pomembni skrbniki.

Racionalizem je itak samo obrambni mehanizem pred dejstvom, da nas obvladujejo nezavedne fantazme. Zdaj pa, ko smo si dovolili priznati, hitro nazaj k racionalističnemu nakladanju.

[Matjaž Bogdan]

Racionalizem je itak samo obrambni mehanizem pred dejstvom, da nas obvladujejo nezavedne fantazme. Zdaj pa, ko smo si dovolili priznati, hitro nazaj k racionalističnemu nakladanju.

 

 

Lepo bodi

 

matjaž

[Matjaž Bogdan]

Vsa prepričanja si sami ustvarimo.Vse kar živimo izhaja iz nas samih, tudi karakter.Našo zalogo nosimo tudi iz prejšnjih življenj.Vse kar je znotraj nas, vidimo tudi zunaj sebe, torej "zunanji svet". Resnični je samo naš notranji svet, zunanji je iluzija.

 

Vsekakor, če gledaš konstrukt kot del tebe, je pa seveda pogojen. Od zunanjih vplivov...tudi pretekla življenja so imela zunanje dražljaje, ki jih sprejmeš ali pa ne...bolj malo jih ne, v času otroštva, ker sama veš, das tvoj energijski razvoj tega ne dopušča- nimaš te možnosti kaj prida izpostavljene...si vpijajoča goba...Enostavno je o tem govoriti, ko imaš, 30, 40 ,50, 60 let, živeti to kot otrok 5, 6, 7, let, je pa malce drugače.

 

Lepo bodi

 

 

Matjaž

[Magister]

Se strinjam...

 

Mnogi imajo zaradi pomanjkanja tega prepričanja ali "ozemljitve" lahko hude probleme v tem svetu. To prepričanje ali zavedanje je res osnova človeka -korenine ki nosijo drevo našega življenja v vseh sferah zavesti.

 

Lepo bodi

 

 

Matjaž

 

Vsi ti načitani stavki izhajajo izključno le iz ega oseb, s čimer ni popolnoma nič narobe. Um pač opravlja svoje delo, vendar matjaž pomanjkanje prepričanj, pa naj bodo še tako globoko vsajena v podzavest, prinese lahko samo svobodo. Takšno, ki je ego oz. persona ne bo mogla nikoli dojeti oz. doseči, ker je že v osnovi svoje narave razdeljena. Razsvetljeni ego ne obstaja. Za vsako prepričanje, ampak res prav vsako lahko sami sebe vprašate ali lahko trdim, da je to popolnoma 100% resnica in če ste iskreni sami do sebe boste prišli vedno do istega odgovora.

 

lep dan

[Matjaž Bogdan]

Vsi ti načitani stavki izhajajo izključno le iz ega oseb, s čimer ni popolnoma nič narobe. Um pač opravlja svoje delo, vendar matjaž pomanjkanje prepričanj, pa naj bodo še tako globoko vsajena v podzavest, prinese lahko samo svobodo. Takšno, ki je ego oz. persona ne bo mogla nikoli dojeti oz. doseči, ker je že v osnovi svoje narave razdeljena. Razsvetljeni ego ne obstaja. Za vsako prepričanje, ampak res prav vsako lahko sami sebe vprašate ali lahko trdim, da je to popolnoma 100% resnica in če ste iskreni sami do sebe boste prišli vedno do istega odgovora.

 

lep dan

 

Razsvetljeni ne, morda pa nezavedni-harmonija obeh je tisto, o čemer večina ljudi sanja,ne prepozna in ne doseže.... Zdaj, načitani stavki, kakor vzameš , intelekt ali teorija je osnova, praksa nadgradnja...IN sedaj, če sam ne priznavaš ega, je povsem tvoje prepričanje, ker ego obstaja, le ti bi težko obstajal brez njega, ker potem ne bi pisal tukaj svojih subjektivnih misli. Kot jaz, kot vsi ostali. Predispozicija asfalta je v to vgrajena...In mi izhajamo iz te komponenete...Resnice, ...so subjektivne, objektivne, univerzalno objektivne, vprašanje v katerem nivoju se giblješ- recimo tvoj um. In ne vidim kaj bi bilo narobe, če ima človek 90 ali pa 100 % resnice v sebi...včasih so določene resnice (morda celo utopične) podpora, kakor pač vzameš...veš kaj je obsesivna kritičnost ? Daj malce povej o tem , magister... zavedaj pa se, da je (glede na temo) vsaka misel določeno prepričanje. Si verjameš??

 

lepo bodi

 

Matjaž

[Beli lotos]

V večini današnje družbe je tako, da so prepričanja vzgojena prva v času otroštva od celotne družbe, preko staršev, šole, religij, pri nas močan vpliv krščanstva.... Na koncu pride ven fajn sprogramiran človek, ki deluje v korist družbe. Kdor se po vsem tem programiranju uspe še kaj vprašai, je že skoraj genij.

[FixMinze]

Racionalizem je itak samo obrambni mehanizem pred dejstvom, da nas obvladujejo nezavedne fantazme. Zdaj pa, ko smo si dovolili priznati, hitro nazaj k racionalističnemu nakladanju.

 

Če se malce pohecam se mi dozdeva kot, da se iz ozadja tvojega pisanja oglaša fantazma, ki želi samo preživeti in živeti naprej. Svojega nezavednega sicer ne moremo nadzirati, lahko pa opazujemo skozi logičen okvir in prepoznavamo ali delovanje logičnega okvira izboljša naše bivanje ali poslabša

 

 

Vsa prepričanja si sami ustvarimo.Vse kar živimo izhaja iz nas samih, tudi karakter.Našo zalogo nosimo tudi iz prejšnjih življenj.Vse kar je znotraj nas, vidimo tudi zunaj sebe, torej "zunanji svet". Resnični je samo naš notranji svet, zunanji je iluzija.

 

 

Povej shizofreniku »resnični je samo naš notranji svet, zunanji je iluzija« . Med resnico in osebnim spoznanjem o resnici je lahko ogromen razmak, tudi tako ogromen, da te stane življenja.

 

 

 

 

Vsi ti načitani stavki izhajajo izključno le iz ega oseb, s čimer ni popolnoma nič narobe. Um pač opravlja svoje delo, vendar matjaž pomanjkanje prepričanj, pa naj bodo še tako globoko vsajena v podzavest, prinese lahko samo svobodo. Takšno, ki je ego oz. persona ne bo mogla nikoli dojeti oz. doseči, ker je že v osnovi svoje narave razdeljena. Razsvetljeni ego ne obstaja. Za vsako prepričanje, ampak res prav vsako lahko sami sebe vprašate ali lahko trdim, da je to popolnoma 100% resnica in če ste iskreni sami do sebe boste prišli vedno do istega odgovora.

 

lep dan

 

 

• Podobno kot zgoraj lahko rečem, da pomanjkanje zdravih prepričanj lahko vodi v psihosomatska stanja uma. Iz tam kjer sem preživel večji del svojega življenja sem imel priložnost opazovati kako so ljudje hodili na obiske v psihiatrično ustanovo ali pa končali svoje življenje. Enkrat sem se z enim prijateljem o tem pogovarjal, o tem kako doživljava pogled skozi okno. Jaz sem govoril o beli in modi svetlobi, ki prehaja iz okna v sobo on pa je ogovoril o črni temi, ki prihaja skozi okna v njegovo sobo. Nekje globoko zadaj vedno je prepričanje, ki ti dobesedno omogoča, da lahko normalno funkcioniraš – razsvetljen um ni v tem nikakršna izjema.

• Premik uma iz sveta prepričanj v svet brez prepričanj ne pomeni neobstoj prepričanj. Ko prideš nazaj se normalno vrneš le, ker te tukaj in sedaj čaka zdravo prepričanje z zdravimi koreninami

 

V večini današnje družbe je tako, da so prepričanja vzgojena prva v času otroštva od celotne družbe, preko staršev, šole, religij, pri nas močan vpliv krščanstva.... Na koncu pride ven fajn sprogramiran človek, ki deluje v korist družbe. Kdor se po vsem tem programiranju uspe še kaj vprašai, je že skoraj genij.

 

Dramatiziraš . Kamorkoli se obrnem vidim in čutim možnost svobode odločanja. Vse kar je potrebno je, da se prepustiš sistemu in deluješ iz svoje duhovne vloge.

[Magister]

Razsvetljeni ne, morda pa nezavedni-harmonija obeh je tisto, o čemer večina ljudi sanja,ne prepozna in ne doseže.... Zdaj, načitani stavki, kakor vzameš , intelekt ali teorija je osnova, praksa nadgradnja...IN sedaj, če sam ne priznavaš ega, je povsem tvoje prepričanje, ker ego obstaja, le ti bi težko obstajal brez njega, ker potem ne bi pisal tukaj svojih subjektivnih misli. Kot jaz, kot vsi ostali. Predispozicija asfalta je v to vgrajena...In mi izhajamo iz te komponenete...Resnice, ...so subjektivne, objektivne, univerzalno objektivne, vprašanje v katerem nivoju se giblješ- recimo tvoj um. In ne vidim kaj bi bilo narobe, če ima človek 90 ali pa 100 % resnice v sebi...včasih so določene resnice (morda celo utopične) podpora, kakor pač vzameš...veš kaj je obsesivna kritičnost ? Daj malce povej o tem , magister... zavedaj pa se, da je (glede na temo) vsaka misel določeno prepričanje. Si verjameš??

 

lepo bodi

 

Matjaž

 

Vsekakor priznavam ego Matjaž, še več sprejemam ga kakršen je sam po sebi, a razlika je če izhajaš oz. tvoje življenje kroji ta ego ali če svoj um dojemaš le kot orodje, ki ti služi in ne predstavlja tistega kar resnično si. Osnovna struktura ega še vedno obstaja v meni ampak le-ta ni več tisto kar me v življenju vodi, pojavijo se tudi misli, ki pa nikoli ne prerasejo v prepričanje saj so konec koncev le misli. Obsesivna kritičnost? O njej nimam niti najmanjše predstave, niti idej kaj naj bi bila, verjetno ime za kopico prepričanj, ki so v konfliktu s tem kar je.

 

lep dan