Prepričanja

[Guest razlika]

hm, ne vem, meni se ponavadi niti ne da prebirati, sploh ne tistih kolosalnih postov, ki bi se jih dalo zgostiti v par stavkov.

dosti tega je pa zanimivega... pa zanimivo je, kako posameznik žonglira s podanimi pojmi, ker,

pojmi so res že od pradavnine, mi pa pač igramo tetris z njimi.

pa rad prebiram tvoje... cinične... pol-haikuje, ker vsebujejo izredno veliko uvida, po moje.

 

Zdaj! Si me pa uniču do konca. Od zdaj naprej bom prav pazila kaj napišem. Kar pomeni, da bom zelo poredko kaj napisala. In od tod naprej, vse kar napišem, ena velika modrost. Veliko sreče vsem.

[Iknee]

poglej recimo, vzunaj dezuje,veliko ljudi je prepričanih da bo potlej slab dan,in ga tudi tako doživijo malo manj jih je prepričanih da bo dober, resnica pa je da vzunaj dežuje in da je to dobro za naravo in da glede tega ne morem narediti nič, zakaj bi se jaz potlej obremenjevala in obrčala moje razpoloženje glede na vreme.

 

Eno je doživeti dan, drugo je pa interpretirati doživeto in to dvoje je lahko sicer zelo tesno povezano, ni pa eno in isto. Doživeti dan pomeni s čuti začutiti dež, svetlobo, vonj tega dneva, zvoke, vzdušje, pri tem občutiti čustva (veselje, radost, otožnost, žalost, jezo...ne da bi to že pomenilo nekaj pozitivnega ali negativnega). Drugo pa je interpretacija doživetega: deževen dan je dober ali slab zame, za naravo, za kmetovanje.... Interpretacija je pa že ustvarjanje prepričanj, pa čeprav temelji na tvojem osebnem opažanju, ne pa na slepo privzetem mnenju nekoga drugega. Kot je že Matjaž Bogdan opozoril, je stavek "dež je dober za naravo" prepričanje, sicer lahko povezano z opazovanjem in tudi nekim znanjem, kljub temu pa to ni splošno veljavna resnica, ampak prepričanje, ki je lahko pri nekom drugem v drugačnih okoliščinah tudi drugačno in nič manj veljavno ali neveljavno od tvojega. Takšnih prepričanj je v tvojih postih veliko, samo da jih ti ne imenuješ tako, ker - vsaj tako je videti - prepričanj, ki temeljijo na tvojem razmisleku in izkušnji, ne imenuješ prepričanje, ampak spoznanje ali kar znanje. Razlika med znanjem in prepričanjem je po moje v tem, da v prepričanja človek neha dvomiti ali jim celo da neko absolutno veljavo, medtem ko v znanje ves čas po malem dvomiš, mu kaj dodaš ali spremeniš. Takoj, ko nečemu prilepimo splošno oceno dobro/slabo ali pozitivno/negativno je to že prepričanje in seveda to ni nobena resnica. Všeč mi je, kar je o resnici napisal XYZ:

Ultimativna resnica je. Imenuje se 0. Seveda se ne nanašam na matematično 0 ampak pomen, ki se zatem skriva

 

prepričanja so vse zadeve ki jih niste izkusili,ampak samo slepo verjeli.prepričanja so skoraj kot stigmata.

 

govorim iz svojih izkušenj,drugi ne vem iz česa govorijo oni sami pravijo da so prepričanja in da so dobra,vsaj nekatera.

 

lahko jaz še vedno rečem da je moje prepričanje to da so prepričanja slaba,če vam to odgovraja,saj se gre samo za to kak nekomu nekaj na njegovo znanje odgovarja ne gre se pa za resnico.ma res je težko je to razložiti.....

 

zdaj pa še vi zakaj so prepričanja dobra......

 

No, na vprašanje, zakaj so prepričanja dobra, ne bom odgovarjala na splošno, ker nimam navade, da bi stvarem lepila splošno veljavne oznake dobro - slabo. Tako kot jaz te zadeve razumem, so prepričanja integralni del ega, ki ga imamo vsi, ki imamo tudi fizično telo in s čustvi in umom funkcioniramo v tej realnosti (ki je lahko z drugega vidika tudi maya, ampak če hočemo tole debato, potem pustmo to mayo ob strani, sicer lahko kar zapremo vse skupaj in gremo meditirat pod kakšno oljko). Prepričanja služijo fizičnemu preživetju in funkcioniranju ega, lahko pa ovirajo spoznavanje česa novega in osebnostni/duhovni napredek, zato je koristno, da prepričanja ozaveščamo, dopuščamo, da je lahko tudi drugače in jih ne jemljemo kot absolutno veljavne resnice. Prepričanje "jaz nimam nobenih prepričanj" je pri tem še posebno huda ovira, ker preprečuje ozaveščanje globlje vsajenih podzavestnih prepričanj. Bom dala en primer prepričanja, ki, vsaj meni se zdi tako, dobro služi svojemu namenu. Ko sem bila še čisto majhna, so mi domači dopovedali, da grem lahko čez cesto samo takrat, kadar ni na vidiku nobenega avtomobila. To njihovo prepričanje sem (k sreči) prevzela, ne da bi na lastne oči videla, kako je kak avto zbil kakega pešca in ne da bi hotela na lastni koži preizkusiti, če to res drži in to prepričanje gojim še danes. (lahko pa seveda ni vedno in stoprocentno tako - kaj pa veš, mogoče se pa lahko v trenutku dematerializiram in nato spet utelesim in mi noben avto ne more do živega )

[xyz]

Zdaj! Si me pa uniču do konca. Od zdaj naprej bom prav pazila kaj napišem. Kar pomeni, da bom zelo poredko kaj napisala. In od tod naprej, vse kar napišem, ena velika modrost. Veliko sreče vsem.

 

 

hehe, ja, saj vem. sicer pa nisem napisal, da si, kar se tega tiče, edinstvena ;-)

 

Všeč mi je, kar je o resnici napisal XYZ:

 

popravek: fixminze. (je x not ja)ampak saj se itak oponašamo, znanje pripada nam vsem

[mayita]

Lepo bodi

 

Matjaž

 

 

iluzija in maya nista isto, Maya je iluzija ki se vam zdi resnična.je nekaj kar izgleda da je pa ni.je vmes med realnostjo in nerealnostjo,je laž ki izgleda resnica.

v glavnem kar želim deliti in nočem nikogar prepričevati, vzamite to kot pač vam odgovarja.

Dokler imamo prepričanja ali ne prepričanja ne moremo videti resnice.še enkrat jaz sem odprta za vse.Da je dež dober za naravo je resnica in kolikor koli vi želite to reči da je prepričanje,tudi prav.prepričanje je ko ga označiš za slabega ali dobega ko dač čustva notri.ko ga pa sprejmeš brez kakršnega koli prepričanja pol ga pa lahko recnično doživiš.meni je vseeno.za vsakim prepričanjem je vzadaj dvom zato se moramo vedno bolj in bolj prepričevati.in to potlej rata neka maya.ali si prepričanja dobra ali slaba nima niti point se kregat,dokler ima človek prepričanje ne more videti resnice.

Ko ima človek čiste misli potlej lahko vidi resnico.

[mayita]

Eno je doživeti dan, drugo je pa interpretirati doživeto in to dvoje je lahko sicer zelo tesno povezano, ni pa eno in isto. Doživeti dan pomeni s čuti začutiti dež, svetlobo, vonj tega dneva, zvoke, vzdušje, pri tem občutiti čustva (veselje, radost, otožnost, žalost, jezo...ne da bi to že pomenilo nekaj pozitivnega ali negativnega). Drugo pa je interpretacija doživetega: deževen dan je dober ali slab zame, za naravo, za kmetovanje.... Interpretacija je pa že ustvarjanje prepričanj, pa čeprav temelji na tvojem osebnem opažanju, ne pa na slepo privzetem mnenju nekoga drugega. Kot je že Matjaž Bogdan opozoril, je stavek "dež je dober za naravo" prepričanje, sicer lahko povezano z opazovanjem in tudi nekim znanjem, kljub temu pa to ni splošno veljavna resnica, ampak prepričanje, ki je lahko pri nekom drugem v drugačnih okoliščinah tudi drugačno in nič manj veljavno ali neveljavno od tvojega. Takšnih prepričanj je v tvojih postih veliko, samo da jih ti ne imenuješ tako, ker - vsaj tako je videti - prepričanj, ki temeljijo na tvojem razmisleku in izkušnji, ne imenuješ prepričanje, ampak spoznanje ali kar znanje. Razlika med znanjem in prepričanjem je po moje v tem, da v prepričanja človek neha dvomiti ali jim celo da neko absolutno veljavo, medtem ko v znanje ves čas po malem dvomiš, mu kaj dodaš ali spremeniš. Takoj, ko nečemu prilepimo splošno oceno dobro/slabo ali pozitivno/negativno je to že prepričanje in seveda to ni nobena resnica. Všeč mi je, kar je o resnici napisal XYZ:

 

 

 

 

 

 

No, na vprašanje, zakaj so prepričanja dobra, ne bom odgovarjala na splošno, ker nimam navade, da bi stvarem lepila splošno veljavne oznake dobro - slabo. Tako kot jaz te zadeve razumem, so prepričanja integralni del ega, ki ga imamo vsi, ki imamo tudi fizično telo in s čustvi in umom funkcioniramo v tej realnosti (ki je lahko z drugega vidika tudi maya, ampak če hočemo tole debato, potem pustmo to mayo ob strani, sicer lahko kar zapremo vse skupaj in gremo meditirat pod kakšno oljko). Prepričanja služijo fizičnemu preživetju in funkcioniranju ega, lahko pa ovirajo spoznavanje česa novega in osebnostni/duhovni napredek, zato je koristno, da prepričanja ozaveščamo, dopuščamo, da je lahko tudi drugače in jih ne jemljemo kot absolutno veljavne resnice. Prepričanje "jaz nimam nobenih prepričanj" je pri tem še posebno huda ovira, ker preprečuje ozaveščanje globlje vsajenih podzavestnih prepričanj. Bom dala en primer prepričanja, ki, vsaj meni se zdi tako, dobro služi svojemu namenu. Ko sem bila še čisto majhna, so mi domači dopovedali, da grem lahko čez cesto samo takrat, kadar ni na vidiku nobenega avtomobila. To njihovo prepričanje sem (k sreči) prevzela, ne da bi na lastne oči videla, kako je kak avto zbil kakega pešca in ne da bi hotela na lastni koži preizkusiti, če to res drži in to prepričanje gojim še danes. (lahko pa seveda ni vedno in stoprocentno tako - kaj pa veš, mogoče se pa lahko v trenutku dematerializiram in nato spet utelesim in mi noben avto ne more do živega )

 

zakaj ko veš da prepričanje ni absolutna resnica,povej zakaj bi se še ukvarjala z njimi.lepo si razložila kako se ljudje vrtijo okoli.

razloži mi kaj pomeni ozavestiti prepričanje'

to kar so ti pa starši dopovedovali je pa dejstvo, da moraš pogledat čez cest,kajti drugače te bo slej al prej povozil avto.to lahko označiš kot modrost.

da ti pa rečejo da bog obstaja in da te ocenjuje kašna si pridna ali poredna to je pa prepričanje.prepričanje je da so na svetu meje,da so eni boljši kot drugi.....

[Iknee]

Maya je iluzija ki se vam zdi resnična.

??? Jaz sem pa mislila, da je že iluzija nekaj, ker se zdi resnično, a ni. A je maya potemtakem iluzija na kvadrat? Sicer pa mislim, da bil pojem maya par postov nazaj že precej dobro razložen - a si prebrala?

v glavnem kar želim deliti in nočem nikogar prepričevati, vzamite to kot pač vam odgovarja.

Hvala, bomo vzeli to, kar nam paše.

za vsakim prepričanjem je vzadaj dvom zato se moramo vedno bolj in bolj prepričevati.in to potlej rata neka maya.ali si prepričanja dobra ali slaba nima niti point se kregat,dokler ima človek prepričanje ne more videti resnice.

Ne vem, če se je glih treba vedno bolj prepričevati. Jaz čist lahko živim s tem, da stvari puščam odprte in ves čas mal dvomim. Se mi zdi veliko bolj problematično to, da človek vse, kar spozna, proglasi za resnico.

Ko ima človek čiste misli potlej lahko vidi resnico.

Kaj pa so čiste misli? In obratno - kakšne misli so umazane? Tukaj mi hodijo na misel (najbrž so nečiste, ampak si ne morem pomagat )prizori iz cerkve, ko je kaka ženskica raje naskrivaj kukala k enmu fejst fantu, namest da bi poslušala pridigo. Ampak meni resnica najbrž ni dostopna, ker mi hodijo take kozlarije po glavi. No, pa nič ne de, če je resnica res taka, kot pravijo tisti, ki jo dobro poznajo, potem me bo že počakala .

 

No, pa še odgovor na vprašanje o podzavestnih prepričanjih:

Nekatera prepričanja delujejo iz podzavesti ne da bi se jih zavedali, lahko smo celo zavestno precej drugačnega mnenja, ampak podzavest ima svojo moč, sploh v čustvenih situacijah. Primer: človek ima globoko v podzavesti prepričanje, da ni sposoben dobro razmišljati, ampak je to prepričanje zanj preveč boleče in obremenjujoče, zato ga izrine iz zavesti. Čeprav zviška gleda na druge in jih ima za tepce in nesposobne videti resnico, globoko v sebi skriva zelo slabo prepričanje o samem sebi in svoji pameti. Ko podzavestna prepričanja v sebi prepoznaš, jih šele lahko spremeniš.

[Iknee]

popravek: fixminze. (je x not ja)ampak saj se itak oponašamo, znanje pripada nam vsem

 

Ok, sori, Fixminze. Imajo eni vajini posti še nekaj skupnega razen tega X - en podoben način izražanja, taki kratki dobri uvidi; no bom pa dala dva palca, za vsakega enega, za povrh pa še enga za moj ego. :palec:

[FixMinze]

- Aja, kako ves? Si se preprical?

- konkreten primer?

 

• Z resnico je težava, ker jo vsak drugače dojame, čuti, interpretira, razlaga itd. Absolutna resnica je tista, ki presega omenjene razlike. Kaj dojemam?, nič ne dojemam. Kaj čutim?, nič ne čutim. Kaj interpretiram?, nič ne interpretiram? Kaj razlagam?, nič ne razlagam itd. Celo stvarnik v svoji pojavnosti ne more preseči takšne absolutnosti v njej se lahko le razblini.

• Iluzija je beseda v kateri je ujetih mnogo takšnih konkretnih primerov v močnejši obliki pa se uporablja beseda halucinacije. Iluzije nastanejo, ko je prisoten realen dražljaj, ki ga napačno interpretiramo. Recimo, da v mraku vrečko, ki se giblje z vetrom zamenjamo za žival ali pa za videnje duha. Halucinacije pa so zaznave, ki nimajo podlage v dražljaju iz okolja. Torej je jasen zaključek, da je odvisno od narave doživetja ali je resničen ali ne. Posameznikovo doživetje je lahko iluzija, halucinacija ali realnost.

 

 

smo del zemlje in brez zemlje ne bi mogli dolgo obstajati.vsi in vse je povezano.poglejte si mal kemijo in bioligijo, mogoče,fizično telo je pač skupek vsega in pač to kar vidimo,kar vidimo je pa vprašljivo.

 

Bi dvomila v svojo bolečino, če bi ti odrezal roko ? Prepričan sem, da tvoje telo v svoji pojavnosti nebi, ker bi padlo v šok neodvisno od tvojega razmišljanja. Ni vse kar vidimo vprašljivo, vprašljivo je le dojemanje videnega. Vendar, če sprejmeš pojavnost v kateri si, bo ta več kot zadovoljivo služila namenu zaradi katerega si. Res ne vem čemu takšen boj proti lastni pojavnosti

 

 

Ok, sori, Fixminze. Imajo eni vajini posti še nekaj skupnega razen tega X - en podoben način izražanja, taki kratki dobri uvidi; no bom pa dala dva palca, za vsakega enega, za povrh pa še enga za moj ego. :palec:

 

 

[mayita]

??? Jaz sem pa mislila, da je že iluzija nekaj, ker se zdi resnično, a ni. A je maya potemtakem iluzija na kvadrat? Sicer pa mislim, da bil pojem maya par postov nazaj že precej dobro razložen - a si prebrala?

žal nisem našla...

 

 

Ne vem, če se je glih treba vedno bolj prepričevati. Jaz čist lahko živim s tem, da stvari puščam odprte in ves čas mal dvomim. Se mi zdi veliko bolj problematično to, da človek vse, kar spozna, proglasi za resnico.

se strinjam s tabo ti se zavedaš sebe in si verjetno prečistila marsikatero stavr v življenju,a mnogo je še ljudi,ki jih niso in ki se ne zavedajo stvari ki se jih ti.In meni pač ni všeč da na duhovni univerzi ki naj bi učila bodoče učitelje duhovnosti,govorijo da so prepričanja dobra,če so pozitivna,žal se s tem ne morem strinjati.če bi povedali tako kot si ti zdaj povedala,bi mi bilo mnogo bolj všeč.to je moje mnenje

 

Kaj pa so čiste misli? In obratno - kakšne misli so umazane? Tukaj mi hodijo na misel (najbrž so nečiste, ampak si ne morem pomagat )prizori iz cerkve, ko je kaka ženskica raje naskrivaj kukala k enmu fejst fantu, namest da bi poslušala pridigo. Ampak meni resnica najbrž ni dostopna, ker mi hodijo take kozlarije po glavi. No, pa nič ne de, če je resnica res taka, kot pravijo tisti, ki jo dobro poznajo, potem me bo že počakala .

Se opravičujem moja šibka točka je pogovorno izražanje, sem mislila mogoče bo bolje razumljivo brez misli,recimo ko nam prijateljica spozna z svojim drugo prijateljico in nam je že mnogokrat govorila o njej torej večina ljudi ima že neko predstavo neke misli o njej.tako ne moremo soznati resnične nje ampak samo njo kakršno smo si že ustvarili mnenje.če pa pristopimo do človeka brezakršnih koli misli ali pričakvanj,lahko spoznamo resnično osebo v njej.drugače pa ja ženskica je resnična takrat ko gleda fajn moškega ko pa pobožno osluša pridigo ma potlej verjetno ni..

No, pa še odgovor na vprašanje o podzavestnih prepričanjih:

Nekatera prepričanja delujejo iz podzavesti ne da bi se jih zavedali, lahko smo celo zavestno precej drugačnega mnenja, ampak podzavest ima svojo moč, sploh v čustvenih situacijah. Primer: človek ima globoko v podzavesti prepričanje, da ni sposoben dobro razmišljati, ampak je to prepričanje zanj preveč boleče in obremenjujoče, zato ga izrine iz zavesti. Čeprav zviška gleda na druge in jih ima za tepce in nesposobne videti resnico, globoko v sebi skriva zelo slabo prepričanje o samem sebi in svoji pameti. Ko podzavestna prepričanja v sebi prepoznaš, jih šele lahko spremeniš.

torej se prepričije in prepričuje dokler to ne gre iz zavesti v kaj jih spremeniš? ali jih odložiŠ?

ne zanima me podzavestno prepričanje,mene zanima kaj pomeni ozavestiti prepričanje?

[Iknee]

torej se prepričije in prepričuje dokler to ne gre iz zavesti v kaj jih spremeniš? ali jih odložiŠ?

ne zanima me podzavestno prepričanje,mene zanima kaj pomeni ozavestiti prepričanje?

 

Ozavestiti prepričanje pomeni točno kar ta besedna zveza označuje - se zavedati prepričanja, zavest o prepričanju omogoča, da pogledaš na to prepričanje z distance in preveriš v kolikšni meri ti služi, če sploh. Kaj boš naredil z njim, je pa seveda odvisno od posameznika, če ti dobro služi, ga boš obdržal, če ti služi le deloma, ga boš popravil, če ti sploh ne služi, ga boš pač odložil (ali pa tudi ne tako zlahka, če je to prepričanje del kakega psihičnega kompleksa). Sicer pa mislim, da imava midve en terminološki nesporazum v komunikaciji in mogoče konec koncev sploh nisva čist na različnih bregovih: zdi se mi, da jaz pod pojmom prepričanje razumem tudi to, kar ti imenuješ modrosti. (npr. tisti primer s prečkanjem ceste).

[mayita]

Ozavestiti prepričanje pomeni točno kar ta besedna zveza označuje - se zavedati prepričanja, zavest o prepričanju omogoča, da pogledaš na to prepričanje z distance in preveriš v kolikšni meri ti služi, če sploh. Kaj boš naredil z njim, je pa seveda odvisno od posameznika, če ti dobro služi, ga boš obdržal, če ti služi le deloma, ga boš popravil, če ti sploh ne služi, ga boš pač odložil (ali pa tudi ne tako zlahka, če je to prepričanje del kakega psihičnega kompleksa). Sicer pa mislim, da imava midve en terminološki nesporazum v komunikaciji in mogoče konec koncev sploh nisva čist na različnih bregovih: zdi se mi, da jaz pod pojmom prepričanje razumem tudi to, kar ti imenuješ modrosti. (npr. tisti primer s prečkanjem ceste).

 

meni se to tudi dozdeva jaz se na žalost ne znam tako lepo izražati in sem mogoče zato tudi narobe razumeta,se pa vsak dan naučim kaj novega.lep večer

[janko]

[Matjaž Bogdan]

Slabo ali negativno prepričanje (lahko se pojavlja in ponavlja skozi generacije): OTROKA MORAM FIZIČNO KAZNOVATI, DA BO ODRASTEL V POŠTENEGA ČOVEKA.

 

Dobro : MOJ OTROK LAHKO TUDI PREKO POGOVORA DOJAME,KAJ JE PRAV IN KAJ NE. BREZ NASILJA...

 

Slabo: LJUDJE SO ZLOBNI ( posploševanje izkušenj iz mladosti)

 

Dobro: LJUDJE SO V SVOJEM BISTVU DOBRI

 

Slabo:VEDNO BOM REVEN ( percepcija kaj sploh pomeni bogastvo)

 

Dobro: DAR ŽIVLJENJA JE BOGASTVO( kaj z njim počneš, ja pa druga zgodba)

 

Slabo: NESPOSOBEN SEM (podzavestni vzorec, ki ti ga z lahkoto vcepijo starši)

 

Dobro: SEM SPOSOBEN, MOJE ŽIVLJENJE JE V MOJIH ROKAH

 

Slabo: LAGATI MORAM, DA ME OPAZIJO (mali milion vzrokov- od nesprejetosti v otroštvu, zatiranju kreativnosti...itd)

 

Dobro : IMAM POGUM, DA VEDNO GOVORIM RESNICO

 

To je le mičken delček programov, na podlagi katerih živimo in delujemo. Naš zavestni um ne deluje povsem avtonomno, temveč na podlagi podzavestnih programov...torej je pogojen. In ko tak negativen program ozavestiš, narediš majhen korak k zavestnemu odločanju o lastnem življenju. Večinoma se slepimo o lastnih odločitvah in jih poudarjamo, ne vedoč, da smo bombardirani v vsakem trenutku iz tistih cca 85% nazavednega in ki pogojuje naše odločitve. Ali se lahko zavestno odločimo ljubiti?? Bo ta ljubezen resnična? Ali se lahko zavestno odločimo sovražiti? Ali se..? Ne, čustveni vzgib in podzavestne ravni nam da to občutenje, ne um.Torej- iz česa sploh izhajamo? Iz tistih 12-15 % zavesti? Ja, vendar je ta zavest omejena ter ima predispozicije v nezavednem. Tudi sistemsko spreminjanje prepričanj ne poteka na zavestnem nivoju, to je le namen, odločitev...spremembe potekajo v frekventnem območju nezavednega. Kako? Enostavno, če to poznaš in obvladaš.

 

Lepo bodite

 

Matjaž

[Alan_New]

Tudi sistemsko spreminjanje prepričanj ne poteka na zavestnem nivoju, to je le namen, odločitev...spremembe potekajo v frekventnem območju nezavednega. Kako? Enostavno, če to poznaš in obvladaš.

Lahko to bolj natančno razložiš? A to pomeni, da ko se odločim spremeniti prepričanja, zavestna od-ločitev od starega prepričanja ni dovolj? Se to mora zgoditi v nezavednem (kar pomeni, da se tega ne zavedam) in potem moram naknadno ozavestiti novo prepričanje?

 

Sicer pa razumem prepričanje kot nevednost in ga v tem enačim z vero. Prepričanje se rodi iz nevednosti, zato pa si moramo izmisliti ali pogosteje privzeti že obstoječe prepričanje, da prekrijemo praznino nevednosti oz. nespoznavnega. A vsi dobro vemo, da je kljub vsem našim prepričanjem tista praznina še kako prisotna.

[Iknee]

 

[free]

Pravis:

• Ultimativna resnica je. Imenuje se 0. Seveda se ne nanašam na matematično 0 ampak pomen, ki se zatem skriva

• Z doživetji je problem le v tem, da so tudi doživetja lahko napačna in da samo doživetje ne dokazuje resničnosti doživetega

 

Te vprasam kako ves in mi govoris da so resnice razlicne. Torej odgovora s tvoje strani ni oz. ne stojis za trditvijo. Logicno, ker tudi ne mores stati.

Kako pa ves da presega omenjene razlike, ce je nisi izkusil absoluten resnice? Kaj pa ce absolutna resnica ne presega omenjene razlike, ker je ze sama razlika sama po sebi v "ultimativni resnici" "ultimativna resnica" (verjetn si mislu absolutna) kjer je najmanjsi del enak najvecjemu oz, je eno in isto oz, je to iluzija skovana v omejenosti uma.

Nic ne dojemas in nic ne cutis. Tut prou. Samo trdis da poznas ultimativno resnico. Vredu. A sm lahk tvoj prjatu, ker sem si od nekdaj zelel poznat cloveka, ki pozna ultimativno resnico.

 

/ Ptic ki je priletel na moje okno je bil vijolicne barve in imel rdece rumenega irokeza. Po pogledovanju iz leve proti desni, kot bi mu bilo nerodno, me je naposled vseeno vprasal, ce imam kaksno fajn musko za presnet, ker rabi kaj novega za poslusat. /

- Torej je povsem vseeno kaj napisem in imenujem resnicnico itaq.

 

v drugi tocki ok. si pojasnil konkretno z razumljivim primerom in citatom

cetudi gre za recimo iluzijo ali halucinacijo to na nekaterih nivojih vseeno dozivljamo. Tudi iz dozivljajoce iluzije se ucimo. Recimo pocasi razlocevati. Recimo strah, potenje, itn... so realnost na nivoju nasega dozivljanja, ne pa istocasno nujno tudi realnost ostalih recimo prisotnih ljudi ali sirsega snovnega sveta. Torej kljub temu se vedno gre za dozivljanje, izkusnjo, ki cloveka bogati tako ali drugace.

In s tem dozivljanje dobiva recimo nekaksno banalno prednost pred prepricanji. Kdor si dopusti dizivljati bi rekel da zivi vsak trenutek zivljenja. Cetudi gre za iluzijo, se lahko prav tako obratno vprasamo katero prepricanje pa ni iluzija!? razen tistega ki sem ga direkto dozivel.

 

Prepricanja so bolj kot ne nekaj nepremikajocega, nezivega, ki kljub temu ustvarjajo posledice oz. doloceno dogajanje. So kot nek zakoreninjen prikovan zabit klin v auri cloveka. dozivljanje pa je nekaj kar je zivo. kar pusti spone prepricanj in se prepusti, osvobodi.

Ko zelimo dozivljanje ponavljati, opisati, zakoreniniti in okviriti z umom, se ponavadi ustvarjajo prepricanja. Deloma tudi iz tega izhaja sledenje ali ovcarstvo.

Razmisljam, da so prepricanja bolj kot ne nasprotje zivljenja, ljubezni.

- Kaj mislis o tem?

 

Vprasanje pa je se, kolika mera prepricanj je eventuelno primerna za prisotnost in bivanje cloveka v tem svetu oz. med zakonitostni narave, ostalimi bitji itn?

 

ce govorimo o bolj zdravih in nezdravih prepricanjih, bi rekel da je definicija premikaojca ali ziva. Ker neko prepricanje ni nujno koristno vsem osebam enako. Ali pac?

Ali obstajajo prepricanja ki so koristna vsem?

Verjetno v oporo temu obstaja tudi nevezanost, torej razumeti prepricanje, a nanj biti nevezan.

 

 

• Z resnico je težava, ker jo vsak drugače dojame, čuti, interpretira, razlaga itd. Absolutna resnica je tista, ki presega omenjene razlike. Kaj dojemam?, nič ne dojemam. Kaj čutim?, nič ne čutim. Kaj interpretiram?, nič ne interpretiram? Kaj razlagam?, nič ne razlagam itd. Celo stvarnik v svoji pojavnosti ne more preseči takšne absolutnosti v njej se lahko le razblini.

• Iluzija je beseda v kateri je ujetih mnogo takšnih konkretnih primerov v močnejši obliki pa se uporablja beseda halucinacije. Iluzije nastanejo, ko je prisoten realen dražljaj, ki ga napačno interpretiramo. Recimo, da v mraku vrečko, ki se giblje z vetrom zamenjamo za žival ali pa za videnje duha. Halucinacije pa so zaznave, ki nimajo podlage v dražljaju iz okolja. Torej je jasen zaključek, da je odvisno od narave doživetja ali je resničen ali ne. Posameznikovo doživetje je lahko iluzija, halucinacija ali realnost.

[free]

Slabo ali negativno prepričanje...

[FixMinze]

Pravis:

• Ultimativna resnica je. Imenuje se 0. Seveda se ne nanašam na matematično 0 ampak pomen, ki se zatem skriva

• Z doživetji je problem le v tem, da so tudi doživetja lahko napačna in da samo doživetje ne dokazuje resničnosti doživetega

 

Te vprasam kako ves in mi govoris da so resnice razlicne. Torej odgovora s tvoje strani ni oz. ne stojis za trditvijo. Logicno, ker tudi ne mores stati.

Kako pa ves da presega omenjene razlike, ce je nisi izkusil absoluten resnice? Kaj pa ce absolutna resnica ne presega omenjene razlike, ker je ze sama razlika sama po sebi v ultimativni resnici ultimativna resnica kjer je najmanjsi del enak najvecjemu oz, je eno in isto oz, je to iluzija skovana v omejenosti uma.

 

Nic ne dojemas in nic ne cutis. Tut prou. Samo trdis da poznas ultimativno resnico. Vredu. A sm lahk tvoj prjatu, ker sem si od nekdaj zelel poznat cloveka, ki pozna ultimativno resnico.

 

 

Ne nisem napisal, da so resnice različne. Dojemanje resnice je različno. V absolutni resnici ni definicij, ker ničesar ni, tako, da je tudi tvoje obračanje besed v kontekstu absolutne resnice popolnoma nepomembno in nesmiselno, ker z njo nima nikakršne veze.

 

 

/ Ptic ki je priletel na moje okno je bil vijolicne barve in imel rdece rumenega irokeza. Po pogledovanju iz leve proti desni, kot bi mu bilo nerodno, me je naposled vseeno vprasal, ce imam kaksno fajn musko za presnet, ker rabi kaj novega za poslusat. /

- Torej je povsem vseeno kaj napisem in imenujem resnicnico itaq.

 

Če je zate to resnično, vse ok, zakaj pa ne ? Kako pa boš s takšnimi resnicami deloval v realnem svetu je seveda drugo vprašanje . Zatorej ni vseeno kaj napišeš in kako napišeš, ker kontekst povedanega in svet, ki te obdaja znatno vplivata na pojmovanje resnice. Za človeka so barve na samoforju »rdeča, oranžna, zelena« kaj pa za morebitnega obiskovalca iz druge galaksije ? Mogoče so zanj » ultravijolčna, črna, bela«. Kakšna je torej resnica o barvah samoforja ?

 

 

v drugi tocki ok. si pojasnil konkretno z razumljivim primerom in citatom

cetudi gre za recimo iluzijo ali halucinacijo to na nekaterih nivojih vseeno dozivljamo. Tudi iz dozivljajoce iluzije se ucimo. Recimo pocasi razlocevati. Recimo strah, potenje, itn... so realnost na nivoju nasega dozivljanja, ne pa istocasno nujno tudi realnost ostalih recimo prisotnih ljudi ali sirsega snovnega sveta. Torej kljub temu se vedno gre za dozivljanje, izkusnjo, ki cloveka bogati tako ali drugace.

In s tem dozivljanje dobiva recimo nekaksno banalno prednost pred prepricanji. Kdor si dopusti dizivljati bi rekel da zivi vsak trenutek zivljenja. Cetudi gre za iluzijo, se lahko prav tako obratno vprasamo katero prepricanje pa ni iluzija!? razen tistega ki sem ga direkto dozivel.

 

Prepricanja so bolj kot ne nekaj nepremikajocega, nezivega, ki kljub temu ustvarjajo posledice oz. doloceno dogajanje. So kot nek zakoreninjen prikovan zabit klin v auri cloveka. dozivljanje pa je nekaj kar je zivo. kar pusti spone prepricanj in se prepusti, osvobodi.

Ko zelimo dozivljanje ponavljati, opisati, zakoreniniti in okviriti z umom, se ponavadi ustvarjajo prepricanja. Deloma tudi iz tega izhaja sledenje ali ovcarstvo.

Razmisljam, da so prepricanja bolj kot ne nasprotje zivljenja, ljubezni.

- Kaj mislis o tem?

 

Vprasanje pa je se, kolika mera prepricanj je eventuelno primerna za prisotnost in bivanje cloveka v tem svetu oz. med zakonitostni narave, ostalimi bitji itn?

 

ce govorimo o bolj zdravih in nezdravih prepricanjih, bi rekel da je definicija premikaojca ali ziva. Ker neko prepricanje ni nujno koristno vsem osebam enako. Ali pac?

Ali obstajajo prepricanja ki so koristna vsem?

Verjetno v oporo temu obstaja tudi nevezanost, torej razumeti prepricanje, a nanj biti nevezan.

 

• Seveda, da vse doživljamo. Tako iluzije, kot halucinacije kot blaznost in norost kot tudi resnico. In ravno to je dokaz, da doživljanje samo ni dokaz resnice ampak mora doživljanje biti primerno postavljeno v kontekst obdajajočega sveta.

• Bom ponovil primer. Si prepričan, da živiš v fizičnem svetu ? Če nisi potem si prosim odsekaj roko in poročaj nazaj. Meni se prepričanje o bivanju v fizičnem svetu ne zdi nič drugega kot potrditev življenja in tudi ljubezni do drugih, ker je to prepričanje v skladu z zavestjo o naravi naših teles in se zatorej izogibam povzročanju telesnih poškodb drugim – za primer, ane

 

 

 

Sicer pa razumem prepričanje kot nevednost in ga v tem enačim z vero. Prepričanje se rodi iz nevednosti, zato pa si moramo izmisliti ali pogosteje privzeti že obstoječe prepričanje, da prekrijemo praznino nevednosti oz. nespoznavnega. A vsi dobro vemo, da je kljub vsem našim prepričanjem tista praznina še kako prisotna.

 

A lahko to razumem kot, da nisi prepričan, da živiš v fizičnem svetu v fizičnem telesu in recimo, da nisi prepričan, da je srce tista stvar, ki jo slišiš, če se sprostiš in čutiš,če roko prisloniš na prsni koš ? tup, tup – tup, tup-, tup, tup …..

[free]

Da, res je, tako si napisal. A to ne spremeni dejstva, da ne ves kaj je absolutna resnica kljub temu da trdis da jo poznas. Mogoce si celo preprican da jo poznas?

 

Ravno to ti pravim: da je vseeno ali ti v "realnem" svetu (torej tudi tule na forumu, ki je del realnega sveta) govoris da "obstaja ultimativna resnica in da se imenuje 0" pravzaprav ne dosti razlicno od tega, ce recem da imajo pri nas macke krila.

 

Da. Sicer ne vem od kje zdej resnica, ker sem govoril o prepricanjih vs. dozivetjih; a vseeno; res da je neko dozivljanje lahko plod iluzije, predstav, strahu, umisljenih zadovoljstev (recimo mislis da si zadel na loto glavni dobitek ), a je kljub temu dozivljanje pristno, neglede na to, ali je razlog ali povod realen! Torej o tem sem govoril.

 

In v praksi iz cesa bos vec dobil, iz dozivetja, kljub temu da zanj ni realne podlage, ali prepricanja, ki je nekako bolj zafiksirano v cloveka? Namrec kot sem rekel, ce si pustimo dozivljati, bo zivljenje konstantno polno, neglede na to ali si nekaj umisljamo ali ne (konec koncev kaj p ves, ce vzprodeno v neki drugi realnosti kljub temu to isto "umisljeno" zadevo res dozivljamo, recimo. In telo lahko dozivlja kljub temu da je nase predstava plod nerealnih prepricanj.

In smo spet tam! Namrec navedel si primer, da v mraku vrecko zamenjamo za zival in nase dozivljanje postane strah, ki nima realne osnove! Torej ker smo prepricani da je vrecka strah, ker smo jo zamenjali za zival, nas je strah! Negativno dozivljanje je torej v tem primeru plod nerealnega prepricanja.

 

Dobro, strinjam, dober primer. Torej so prepricanja lahko tudi koristna.

Ampak to prepricanje si najprej moral DOZIVET! Ce si si sel odrezat roko, si DOZIVEL in sele nato si si zgradil oz. uvidel realnost omejenosti telesa in na podlagi tega si sele zgradil prepricanje; ce se sploh lahko govorimo v tem primeru o prepricanju, temvec rajsi o zavesti ali vedenju. Seveda smo lahko tudi prepricani v nase dozivetje.

In smo spet pri tem kar sem pisal Torej, da je najprej dozivetje, sele nato se ustvari prepricanje, ko zelimo nekaj pojasniti, razloziti, uokviriti, ipd. Namrec ce bos nekomu rekel, da je hoja po zerjavici mogoca brez bolecin, hkrati pa ve da ogenj sicer tudi pece, ti morda ne bo verjel in bo prepricano trdil, da to ni res. Ali pa bo prepricano trdil da je res, ker mu je to povedal prijatelj, kljub temu da sam tega ni izkusil. v obeh primerih bo njegova prepricanost imela smisel in hkrati nesmisel. Torej bo preprican na podlagi realnega in pogojenega zaupanja. Torej ima prepricanje. Ko pa bo enkrat zares izkusil da hoja po zerjavici ne nujno pece oz. boli, potem bo prepricanje lahko opustil, in ga zamenjal z vedenjem; ker bo dozivetje tisto, ki bo spremenilo njegovo recimo da popreje zmotno prepricanje.

 

2:0 za dozivetje vs prepricanja torej nasi nasi ta ta ta

 

 

Ne nisem napisal, da so resnice različne. Dojemanje resnice je različno. V absolutni resnici ni definicij, ker ničesar ni, tako, da je tudi tvoje obračanje besed v kontekstu absolutne resnice popolnoma nepomembno in nesmiselno, ker z njo nima nikakršne veze.

 

Če je zate to resnično, vse ok, zakaj pa ne ? Kako pa boš s takšnimi resnicami deloval v realnem svetu je seveda drugo vprašanje . Zatorej ni vseeno kaj napišeš in kako napišeš, ker kontekst povedanega in svet, ki te obdaja znatno vplivata na pojmovanje resnice. Za človeka so barve na samoforju »rdeča, oranžna, zelena« kaj pa za morebitnega obiskovalca iz druge galaksije ? Mogoče so zanj » ultravijolčna, črna, bela«. Kakšna je torej resnica o barvah samoforja ?

 

• Seveda, da vse doživljamo. Tako iluzije, kot halucinacije kot blaznost in norost kot tudi resnico. In ravno to je dokaz, da doživljanje samo ni dokaz resnice ampak mora doživljanje biti primerno postavljeno v kontekst obdajajočega sveta.

• Bom ponovil primer. Si prepričan, da živiš v fizičnem svetu ? Če nisi potem si prosim odsekaj roko in poročaj nazaj. Meni se prepričanje o bivanju v fizičnem svetu ne zdi nič drugega kot potrditev življenja in tudi ljubezni do drugih, ker je to prepričanje v skladu z zavestjo o naravi naših teles in se zatorej izogibam povzročanju telesnih poškodb drugim – za primer, ane

[free]

Ce ne enacimo vedenje = prepricanje; oziroma postavimo prepricanje zgolj v okvir ko clovek necesa ni dozivel, a je kljub temu v nekaj preprican. Takrat je prepricanje zgolj bluz, kljub temu da lahko sloni na resnicnem dozivljanju nekoga drugega. Kar veckrat iscemo je lastno izkustvo, kljub temu da recimo vemo, da prepricanje nekoga drugega lahko sloni na realnih dozivetjih! Kako vemo, enostavno vemo.

To je meni zanimivo, saj ce je res, pove o nas ljudeh veliko.

 

A ko je enkrat tisto, v kar je oseba prepricana tudi dozivela, je lahko upraviceno prepricana v svoje dozivljanje, kljub temu da tezje pojasni doziveto s prepricanjem v enaki meri in da pojasnjevanje ne nujno sloni na povsem realni oceni.

Recimo kot bi hotel opisat kako zelo rad imas svojo punco.

Sele ko bomo to "po nase" lahko izmerili in postavili merilne okvirje za mero dolocene energije napram drugi osebi, bomo bolj razumljivo (torej v primerjavi in znanem povprecju) lahko govorili o tem koliko je to.

 

Dozivetje lahko imenujemo v enih primerih tudi vedenje, kljub temu da je dozivljanje imelo nerealne vzroke (primer je podal FixMinze /neki se fiksa z mincami za kulije al kaj? , al pa jih popravlja/). Torej vem da sem to in to dozivljal. - Mislil sem da je zival, a je bila samo vrecka, a kljub temu me je bilo strah. Strah sem dozivljal in imam izkustvo strahu. Nisem pa vedel, da je zgolj vrecka, s katero se je igral veter.

 

In ce zdruzimo: preprican sem da sem popil vsaj pol litra vode ali vec, saj je bil vrc kapacitete 1 liter in skoraj do vrha napoljen, iz njega pa sem popil vso vodo na mah, lahko govorimo najprej o dozivetju, nato vedenju in nato prepricanju hkrati.

 

Torej prepricanje ki temelji na lastnem dozivetju ni nujno isto, kot prepricanje ki temelji na podlagi dozivetja nekoga drugega, saj nase dozivetje ni nikoli v povsem isti meri enako kot dozivetje druge osebe. Ze zato ne, ker smo vec slojna in tudi fizicno ter etersko med seboj si razlicna bitja. - Torej, ce sva oba hodila preko zerjavice brez bolecin, sva oba prepricana da je to mozno pac brez bolecin; kljub temu pa sva kot individualni bitji hojo dozivljala vsaj malo razlicno.

 

 

Se pa strinjam s teboj v drugacnem kontekstu; torej da si ustvarjamo prepricanja iz razlicnih razlogov, kljub temu da nimajo vedno realne podlage oz. so plod nevednosti ali premalo izkustev ali dozivetosti. saj je brez intuinitivnega ali kaksnega drugega zaznavanja vedno najprej dozivetje, sele nato lahko sledi prepricanje! Obratno je zgolj stvar zaupanja drugi osebi ali nekega logicnega sklepanja ali logike ter intuicije, ipd.

 

Namrec vemo lahko tudi ce nekaj nismo izkusili ali doziveli, ker to intuinitivno zaznavamo! Pa tudi fizicno telo ima svojo inteligenco. O tem sem preprican

 

Je pa to spet stvar povezanosti, namrec ce je Tam res morje vseznanja, potem vseh dozivetij ne potrebujemo, temvec se lahko zgolj priklopimo na primerne frekvence in smo oz. ustvarjamo v toku energije.

Prepricanja tako lahko postanejo tudi ovira (ne nujno), saj so veckrat pogojena z nasimi dosedanjimi izkusnjami, med tem pa so dolocene okoliscine spremenljive. Kar pomeni, da neko nase dozivetje ki smo ga izkusili nekoc, ne bi bilo nujno enako dozivetju sedaj.

Torej ze 3:0 za dozivetja vs prepricanja

 

Skratka meni zanimiva debata

 

Sicer pa razumem prepričanje kot nevednost in ga v tem enačim z vero. Prepričanje se rodi iz nevednosti, zato pa si moramo izmisliti ali pogosteje privzeti že obstoječe prepričanje, da prekrijemo praznino nevednosti oz. nespoznavnega. A vsi dobro vemo, da je kljub vsem našim prepričanjem tista praznina še kako prisotna.

[Matjaž Bogdan]

Lahko to bolj natančno razložiš? A to pomeni, da ko se odločim spremeniti prepričanja, zavestna od-ločitev od starega prepričanja ni dovolj? Se to mora zgoditi v nezavednem (kar pomeni, da se tega ne zavedam) in potem moram naknadno ozavestiti novo prepričanje?

 

Ja Alan, najprej moraš ozavestiti prepričanje (se ga zavedati in si ga priznati), nato narediš proces s katerim to prepričanje zamenjaš s tem, ki je po tvoji presoji pozitivnejše. Zanesljivo pa tega ne boš počel pri 14 Hz frekvence možganskega valovanja, ker je to jalov posel. Obstaja stanje, kjer so vključeni gama valovi , česar se znanost že kar nekaj časa zaveda in tudi uporablja v take in podobne namene. Pred 60, 50 leti pa so rekli temu fenomeni transcendentne meditacije. Niso si znali razložiti, danes se to da.

Sicer pa razumem prepričanje kot nevednost in ga v tem enačim z vero. Prepričanje se rodi iz nevednosti, zato pa si moramo izmisliti ali pogosteje privzeti že obstoječe prepričanje, da prekrijemo praznino nevednosti oz. nespoznavnega. A vsi dobro vemo, da je kljub vsem našim prepričanjem tista praznina še kako prisotna.

 

Sam ne bi prepričanje enotil z nevednostjo, je le prepričanje, ki si ga ustvariš sam ali ti ga podajo...Sem pa naštel tudi dobra, pozitivna prepričanja, ki jih ne vem zakaj- bi spreminjal. Tako da je težko reči, da temeljimo na nevednosti, vsekakor pa je iz absolutinega povsem vprašljiva- najmanj - omejena. Vsekakor pa je vpračanje življenja, v katerem sklopu se giblje tvoje vsakodnevno doživljanje, lahko da določena prepričanja zadostijo tvoje potrebe in niso moteča.

 

 

Lepo bodi

 

Matjaž

[Alan_New]

A lahko to razumem kot, da nisi prepričan, da živiš v fizičnem svetu v fizičnem telesu in recimo, da nisi prepričan, da je srce tista stvar, ki jo slišiš, če se sprostiš in čutiš,če roko prisloniš na prsni koš ? tup, tup – tup, tup-, tup, tup …..

Ne gre za to ... v svoje fizično telo in srce itd. mi ni treba biti prepričan. Čemu le? Ali sem prepričan ali ne, še vedno je. Dejstva se ne menijo za naša prepričanja.

 

Ja Alan, najprej moraš ozavestiti prepričanje (se ga zavedati in si ga priznati), nato narediš proces s katerim to prepričanje zamenjaš s tem, ki je po tvoji presoji pozitivnejše. Zanesljivo pa tega ne boš počel pri 14 Hz frekvence možganskega valovanja, ker je to jalov posel. Obstaja stanje, kjer so vključeni gama valovi , česar se znanost že kar nekaj časa zaveda in tudi uporablja v take in podobne namene. Pred 60, 50 leti pa so rekli temu fenomeni transcendentne meditacije. Niso si znali razložiti, danes se to da.

OK, zdaj nisi povedal nič konkretnega ...

 

Recimo, prepričan sem, da so skrajne politične stranke boljše od zmernih. Ozavestim, da pravzaprav to ne drži, ker so skrajne veliko bolj nestrpne, tudi nasilne in to mi ni všeč. Kako torej po tvoji hipotezi spremenim to prepričanje? Praviš, da moram prepričanje ozavestiti in ga nato z določenim procesom zamenjam, istočasno pa trdiš, da "spremembe potekajo v frekventnem območju nezavednega." Kaj zdaj -- zavedno ali nezavedno?

[FixMinze]

Da, res je, tako si napisal. A to ne spremeni dejstva, da ne ves kaj je absolutna resnica kljub temu da trdis da jo poznas. Mogoce si celo preprican da jo poznas?

 

Kje trdim, da poznam absolutno resnico ?

 

Ravno to ti pravim: da je vseeno ali ti v "realnem" svetu (torej tudi tule na forumu, ki je del realnega sveta) govoris da "obstaja ultimativna resnica in da se imenuje 0" pravzaprav ne dosti razlicno od tega, ce recem da imajo pri nas macke krila.

 

Kako to, da ti meniš, da me poznaš dovolj, da bi si o meni ustvarjal mnenje na podlagi katerega bi lahko sprejel ali ovrgel svoje razumevanje o mojem zavedanju sveta ?

 

 

 

 

Da. Sicer ne vem od kje zdej resnica, ker sem govoril o prepricanjih vs. dozivetjih; a vseeno; res da je neko dozivljanje lahko plod iluzije, predstav, strahu, umisljenih zadovoljstev (recimo mislis da si zadel na loto glavni dobitek ), a je kljub temu dozivljanje pristno, neglede na to, ali je razlog ali povod realen! Torej o tem sem govoril.

 

In v praksi iz cesa bos vec dobil, iz dozivetja, kljub temu da zanj ni realne podlage, ali prepricanja, ki je nekako bolj zafiksirano v cloveka? Namrec kot sem rekel, ce si pustimo dozivljati, bo zivljenje konstantno polno, neglede na to ali si nekaj umisljamo ali ne (konec koncev kaj p ves, ce vzprodeno v neki drugi realnosti kljub temu to isto "umisljeno" zadevo res dozivljamo, recimo. In telo lahko dozivlja kljub temu da je nase predstava plod nerealnih prepricanj.

 

Pristnost doživetja – torej dejstvo, da si nekaj doživel, samo po sebi nima nikakršne vrednosti in pomena dokler mu posameznik tega ne določi. Doživetje brez umestitve je prazen nič. Nekaterih stvari enostavno ne želimo in nočemo doživeti sploh pa ne na fizičnem nivoju, ker lahko pomenijo našo smrt in prekinitev življenja. Z drugimi besedami to pomeni, da brezglavo prepuščanje doživetjem ne naredi našega življenja »konstantno polnega« ampak ga bolj verjetno naredi »konstantno praznega« s povečano možnostjo uničenja lastnega življenja.

 

Recimo: konstantno dopuščanje doživljanja alkoholiziranosti itd. Lažje je stopiti iz poti kot ostati na poti.

 

In smo spet tam! Namrec navedel si primer, da v mraku vrecko zamenjamo za zival in nase dozivljanje postane strah, ki nima realne osnove! Torej ker smo prepricani da je vrecka strah, ker smo jo zamenjali za zival, nas je strah! Negativno dozivljanje je torej v tem primeru plod nerealnega prepricanja.

 

Seveda in nikjer nisem trdil drugače

 

 

Dobro, strinjam, dober primer. Torej so prepricanja lahko tudi koristna.

Ampak to prepricanje si najprej moral DOZIVET! Ce si si sel odrezat roko, si DOZIVEL in sele nato si si zgradil oz. uvidel realnost omejenosti telesa in na podlagi tega si sele zgradil prepricanje; ce se sploh lahko govorimo v tem primeru o prepricanju, temvec rajsi o zavesti ali vedenju. Seveda smo lahko tudi prepricani v nase dozivetje.

In smo spet pri tem kar sem pisal Torej, da je najprej dozivetje, sele nato se ustvari prepricanje, ko zelimo nekaj pojasniti, razloziti, uokviriti, ipd. Namrec ce bos nekomu rekel, da je hoja po zerjavici mogoca brez bolecin, hkrati pa ve da ogenj sicer tudi pece, ti morda ne bo verjel in bo prepricano trdil, da to ni res. Ali pa bo prepricano trdil da je res, ker mu je to povedal prijatelj, kljub temu da sam tega ni izkusil. v obeh primerih bo njegova prepricanost imela smisel in hkrati nesmisel. Torej bo preprican na podlagi realnega in pogojenega zaupanja. Torej ima prepricanje. Ko pa bo enkrat zares izkusil da hoja po zerjavici ne nujno pece oz. boli, potem bo prepricanje lahko opustil, in ga zamenjal z vedenjem; ker bo dozivetje tisto, ki bo spremenilo njegovo recimo da popreje zmotno prepricanje.

 

2:0 za dozivetje vs prepricanja torej nasi nasi ta ta ta

 

Za prepričanje ne potrebujem doživetja. Ni mi potrebno odrezati roke, da sem 99,99% prepričan, da bodo posledice zelo zelo neugodno vplivale na moje življenje, kar je več kot dovolj, da tega ne bom poizkusil. In podobno je z nešteto drugimi prepričanji.

 

Ne gre za to ... v svoje fizično telo in srce itd. mi ni treba biti prepričan. Čemu le? Ali sem prepričan ali ne, še vedno je. Dejstva se ne menijo za naša prepričanja.

 

Seveda se dejstva ne menijo za naša prepričanja in ravno zato imamo prepričanja, ki izhajajo iz dejstev in prepričanja, ki ne izhajajo iz dejstev. Za slednje bi bilo bolje, da bi jih ljudje držali na nivoju osebnih mnenj . In kot je Matjaž napisal so tudi dejstva iz vidika absolutnega vprašljiva ali najmanj omejena. Torej tudi dejstva našega sveta.

 

Meni se zdi povsem smiselna karakteristika zdravega uma , da ima prepričanja, ki pa jih je pripravljen postaviti pod luč dvoma v kolikor je to smiselno in se jih ne oprijemati kot pijanec plota. Recimo prepričanja, na katera direktno vpliva človeštvo. Prepričanja o ekonomiji, za primer.

 

 

 

Tako da je težko reči, da temeljimo na nevednosti, vsekakor pa je iz absolutinega povsem vprašljiva- najmanj - omejena. Vsekakor pa je vpračanje življenja, v katerem sklopu se giblje tvoje vsakodnevno doživljanje, lahko da določena prepričanja zadostijo tvoje potrebe in niso moteča.

 

Agree

 

Recimo, prepričan sem, da so skrajne politične stranke boljše od zmernih. Ozavestim, da pravzaprav to ne drži, ker so skrajne veliko bolj nestrpne, tudi nasilne in to mi ni všeč. Kako torej po tvoji hipotezi spremenim to prepričanje? Praviš, da moram prepričanje ozavestiti in ga nato z določenim procesom zamenjam, istočasno pa trdiš, da "spremembe potekajo v frekventnem območju nezavednega." Kaj zdaj -- zavedno ali nezavedno?

 

 

Menim, da se Matjaž nanaša na drugačna prepričanja. Recimo na ponotranjena prepričanja o sebi

 

- slab sem

- dober sem

- lep sem

- boljši sem

 

itd.

[janko]

matr ste smešni...

prepričanje--> zavest--> dejstvo.

še drugače...

v kar si prepričan, imaš v zavesti in kar imaš v zavesti, je enostavno dejstvo.

še drugače... če imaš prepričanje, da ne moreš leteti kot ptič, ne moreš leteti kot ptič.

jes sem pa npr. pepričan, da ste jahači magle... ampak v koloni eden po eden za mano

[FixMinze]

Prepričanje - zavest bi še šlo. Dejstvo nikakor več

Sedaj si avtomatsko za mano