Mati

[Tamburin]

V oči me je zbodel judovski pregovor:

BOG NI MOGEL BITI POVSOD, PA JE USTVARIL MATER.

 

Zanima me: kaj VAM pomeni mati? Je res vsaka mati tako božanska?

[pokowc]

.....mislim, da se ideja matere spreminja v iz generacije v generacijjo naprej.....

 

 

 

 

Pokowc

[Volk K.L.]

Seveda je mati božanska http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile_approve.gif. Komu se lahko zahvališ za svoj obstoj http://www.astrologija.org/forum/html/emoticons/stari/icon_smile.gif?

[Marsa]

Zelo rada imam svojo mamo in jo zelo spostujem.

Seveda so bili trenutki, ko sem jo obtozevala in obsojala, vendar pa tudi sama nisem bila od muh, in ce je zame moja mama bila tezavna, sem jaz bila se toliko bolj tezavna in naporna hci.

ne, nic ne zamerim svoji mami - tudi ce se je zgodilo, da sem njeno dejanje obtozevala, sem jo vedno spostovala.

Med nama sem jaz bila tista, ki je bila grda (pac zato, ker se ne dam na moc itd).

Je spostovanja vreden clovek, ki mi je dal ogromno - mojo preprostost in moj odnos do vrednot in vsega zivega.

Redko, zal, lahko za nekoga recem (sem pac zelo kriticna in zahtevna), da ga pa zdaj spostujem.

Spostujem svojo mamo.

Najbrz je pac dalec od bozanskosti (tudi sama sem mama in delam napake), vendar je naredila najvec, kar je lahko - kot pac vecina mam.

 

Nesmiselno se mi zdi, ko srecujem znance, ki so na poti duhovnosti, pa so ravno v fazi, ko so odkrili, da so njihove mame, starsi... krivi za njihove tezave.

To se mi zdi pravzaprav nesmiselno ali vsaj otrocje ali vsaj labilno.

[Tamburin]

Marsa, pozdravljena!

Eno vprašanje zate (pa tudi za vse ostale):

 

Predstavljaj si, da si osnovnošolka in greš s svojo mamo po nakupih. Z mamo stopita v trgovino s čevlji. Prodajalka vaju prijazno pozdravi, ti ji odzdraviš, mama pa ob pozdravu sploh ne trzne, ampak kar butne: "Imate...(te pa te)...čevlje?" Prodajalka odvrne:"Teh žal nimamo, imamo pa nekaj podobnega," in hoče pokazat, kaj imajo. Mama presliši prodajalkin drugi stavek in se odpravi iz trgovine brez vsakršnega pozdrava, ti pa zacapljaš za njo in pred izhodom prijazno pozdraviš prodajalko. Zunaj vprašaš mamo:"Mama, kaj ti ne pozdravljaš prodajalk, ko prideš in greš iz trgovine?" Mama pa:"Nimam časa, kupujem čevlje!"

 

Al pa drugi primer:

Še vedno si osnovnošolka. S starši ste na obisku pri družinskih prijateljih in medtem, ko odrasli klepetajo in pijejo kavo, narišeš na kos papirja lepo risbo. Ko prijatelji opazijo tvojo risbo, rečejo:"Ma poglejte, kako lepo riše vaša hči! Neverjetno! Pri teh letih, pa taka risba! Saj je pravi umetnik!" Oče odvrne:"Ja, ja, ona zelo lepo riše." Mama pa:"Ah ja, saj samo risat zna, kaj druzga koristnega pa itak nič!"

 

No, pa še in še takih primerov bi lahko opisala, od raznih žaljivk, kot so:"Seme ničvredno..." ali pa:"Kod si se vlačla, pocestnica?!" ko je ta p o c e s t n i c a pri 21-ih letih prišla ob 23h domov. Ampak...

Zanima me, kaj si ti, Marsa, pa tudi ostali, mislite o takem vedenju neke mame. In kaj to pomeni za odraščajočega otroka.

 

[Marsa]

Tamara - kot opazam, si v bistvu ravno ti tista, ki poudarja bozanskost mam ali to vsaj pricakuje (od svoje? - ce si pac govorila o svojem primeru).

Mama je pac clovek. Vcasih tudi osorna, nevljudna, vcasih neumna, mimo, off... vseeno je tvoja mama - kakor je ravnala, je to bilo najbolje, kakor je znala.

Tudi ce je ravnala se tako mimo.

 

In seveda - ob tolikem folku, ki so dozivljali podobno s strani svojih starsev, se mi ne zdi nic takega.

Ali mislis, da so mene doma spodbujali, naj risem? Se ukvarjam z glasbo? kaj mislis, da tudi meni niso rekli, naj se ukvarjam s "pravimi" stvarmi??

kaj mislis, da moja mama ne bi raje videla, da bi bila ekonomist ali pravnik kot pa astrolog, umetnik, odstekanec??

 

Ali mislis, da so mene ujckali in hvalili, ko sem hvalo tako redko dobila, ampak sem vedno "imela taksno domisljijo", bila "taka kot tastar", "kdaj se bom vendar spravila k cemu pravemu" in podobno....

 

Da pa se ne bi na mestu, kjer sem zdaj, pritozevala in razburjala, sem si ze tedaj izsilila svojo besedo in svoj prav in zagovarjala svojo pot in zivljenje, ki ga zivim.

 

In, se vedno - spostujem svojo mamo.

[Tamburin]

Hvala, Marsa, za tvoj odgovor.

Mama je pač človek - z vsemi svojimi napakami. Vem, da je ravnala najbolje, kolikor je zmogla. Jaz svojo razumem (saj je sama kot otrok živela brez staršev, zato ne more biti drugačna) in sem ji že zdavnaj oprostila, kar sem ji kdaj zamerila. Vendar za tem razumevanjem in oproščanjem je ostala praznina, zato se sprašujem, kaj sploh je MATI, in mi razni reki o materah padejo v oči.

 

Tudi sama sem mati, vendar svoja otroka vsak dan stisnem k sebi in jima povem, da ju imam rada. Saj ni težko! To sem vedno pogrešala od svoje mame.

Ko mi je letos voščila za rojstni dan, me je potolkla po čelu in rekla:"Pa da bi bilo tu notri kaj več!" In rekla sem si: ko bo imela ona rojstni dan, ji bom voščila in jo potolkla po prsih in rekla:"Pa da bi bilo tu notri kaj več!" Nikoli se ne pustim poniževat!

 

Saj vem, vsi imamo konflikte s svojimi starši - tudi moja otroka z mano. Le znati je treba se iz teh konfliktov kaj naučit. Menim pa, da kljub konfliktom ni potrebno skrivati ali zadušiti pozitivnih čustev - ljubezni.

 

Ne pritožujem se nad svojim življenjem. Marsikatera prijateljica mi je že rekla, da mi zavida, ker živim tako kot živim - kot sama hočem. Upam samo, da bom zadovoljna in ponosna tudi na svoja otroka, ko bosta odrasla, čeprav moja mama name ni - ali pa ne zna pokazat.

 

Mi je že lažje, ko sem vse to napisala.

 

Pozdravček vsem mamam - tudi moji, čeprav ne bo tega prečitala!

[andrej]

Jaz bi samo dodal: Hčerka ni v nobeni meri kriva za obnašanje mame ali njeno delovanje!

[den men]

Tamara lep pozdravček. Mislem da ni tolk problem v drugih kot je v nas samih ponavadi, pomaga če se le pogovori in povpraša za dejanja, ki se nam zgodijo. Mnogokrat se marsi kaj narobe razlagamo ali pa prehitro zakjljučimo in z vsakim zaključkom pride še do večje ne tolerance. Predlagam ti kot bežni opazovalec da vsakič ko te zbode ji le to poveš in povprašaš kaj je s tem mislila in mogoče jo boš s tem

prepričala da bo tudi sama razmislila kaj počne.

Lepo se imej še naprej.

[teja]

če se je tisto dogajalo tebi, hvala bogu, da si spregledala pravočasno in ni nastala katastrofa. Lahko bi postala zagrenjena, zafurstrirana ženska, ki bi za vsec težave krivila druge in imela moža, ki misli da si nič in bi se tako počutila tudi ti.

Res je starši nam želijo le najboljše in jim je potrebno odpustit. Posledice pa so včasih grozne.

[Tamburin]

Den men , hvala za tvoj nasvet - ob prvi priliki ga bom uporabila!

Tudi ti se imej lepo!

 

Teja, se strinjam: starši nam želijo le najbolje, vendar kljub temu NEHOTE lahko pustijo grozne posledice. No, meni tako hudih niso pustili - nisem zagrenjena in zafrustrirana, pa tudi za težave ne krivim drugih. Kar se pa moža tiče, sem pa res imela dva, ki sta me dajala v nič. A sta oba že bivša! Tudi tako mi je prav. Sem raje sama in uživam ob otrocih, v svojem delu in med prijatelji, ki me cenijo in mi vedno stojijo ob strani. Kadar pa se zalotim pri razmišljanju, česa nimam, pomislim, kaj vse imam in sem takoj zadovoljna sama s sabo!

 

Hvala vsem in imejte se radi!

[lipovsica16]

Pozdravljena, Tamara!

Ja, tudi jaz sem imel grozno mamo, pa tudi očeta. Tudi jaz sem bil najbolj butast otrok na svetu, otrok ki mu je usojeno da v življenju ne bo dosegel ničesar. Tako mi je govorila moja mama. In jaz sem ji verjel.

Dolga leta mi je bil mamin odnos v otroštvu (in očetov)izgovor za vse neuspehe ki sem jih doživljal. In ves ta čas sem v mislih snoval kako se ji bom maščeval za vse, kaj vse bom storil da bi jo ponižal kakor je ona poniževala mene.

Pa nisem storil nič od tega, nikoli. Samo odšel sem stran, daleč, za vedno, dokončno. Najprej v duši, pozneje pa še zares, fizično. In s tistim kar mi je dala za popotnico sem se boril dolgo, zelo dolgo, ampak sem zmagal.

Praviš da se ne pustiš poniževati. Jaz pa pravim da me NIHČE ne more ponižati, kajti tisti ki ponižuje druge najbolj poniža sebe.

Mame nimam več in je tudi nikoli nisem imel. Obstaja le ženska ki me je rodila.

lipovsica16

[nataly]

Moja mama je zelo, zelo močna osebnost.(levinja)

Si je s svojo voljo kar precej podredila sestro, pri meni pa je nastal problem - ker se nisem ravno dala:)) In na koncu? Se ravno k meni obrne, kadar se kaj zalomi, kadar potrebuje pomoč..

 

Finta: kadar sem kot najstnica jezikala in trmoglavila mi je čisto mirno rekla: tudi ti boš mati in tudi ti boš imela hčerke. Pa boš videla, kako bo!

Zanimovo. Lahko povem stavek, ki sem ga že nakajkrat izgovorila?

Lahko: tudi ti boš mati in tudi ti boš imela hčerke...boš mi povedala kako ti bo!!

 

Naučila me je marsikaj...res. Pa vendar sem komaj čakala, da se odtrgam od njenega krila.

 

I no...seveda. Tudi meni se je reklo:tako za j. si kot ona tam gori(babica - njena tašča torej), sama hudobija te skup drži:) (očitno premalo, je bil ponavadi moj odgovor)...in podobne...

 

Eden izmed njenih najboljših stavkov pa je bil: Pametna buča se na ravno kotali, nora pa na brege!!!!(to je bilo ko sem šla v Haloze - igrati snaho, vendar sem čez čas ugotovila, da to pač ni vloga, ki bi mi bila pisana na kožo:))

V bistvu mi je vedno hotela in še hoče dobro. Samo vedno ne ve, kako mi naj to predstavi...ker konec koncev...najboljša hčerka pa tudi nisem bila...

 

Uh, kako žalostne besede lipivscica16. Res. Tudi mene so ponizevali...recimo moj oce:

V srednji soli sem nekaj potrebovala denar in ker ga mama ni imela je tiho predlagala naj rečem očetu. Ti povem, ni ga bilo hujšega. Oče ni dal prebite pare od sebe. In potem se odpravim do njega...da rabim denar(za solo seveda..) mu povem natančno vsoto in čakam. Se razkuri, kaj razkuril...kar zeleni je ratal od jeze, češ kako ga skubimo za denar, vzel denarnico in zmetal vso vsebino vame. Kar ohromela sem. Ponižanje se mi je zdelo neznosno..Vendar! Pazi, sem se hipoma odločila in pobrala ves natrošeni denar. Niti dinarja mu nisem pustila. Brez besed me je gledal. Jaz pa sem zatlačila denar v žep in odšla. Nikoli več ni bil problem dati denar, niti nikoli, ampak zares nikoli ni pomislil, da bi mi kar koli vrgel. Denar mi je potem natančno odštel:)) Sem ga dobro izšolala:) Ali pa ko je umrla moja ljuba teta. Je nekaj trmoglavil, kako ne bo šel na sedmino. "Prav," sem rekla, "potem pa zunaj počakaj. Midve z mamo bova šli!" Brez besed, se je pridružil.

Lahko si žrtev, če si to dovoliš. In na to...kako iz mene nikdar nič ne bo, nikdar nisem dala veliko. Ves potencial je v meni. Je pa res, da me daje...kar pa je RES moja mama zelo pravilno ugotovila...lenoba.

 

 

 

natalija

[hannah]

Eh, mamice, mamice!

Brez njih je težko, z njimi zna biti pa še težje!

Pri nas doma je tudi zelo zanimivo, imam brata (starejšega), ki je v očeh moje mame popolni as. Njega nikoli ne sprašuje, kje je bil, s kom je bil, kaj je delal, ... Jaz pa sem očitno črna ovca familije. No, res je da sva že oba odrasla, ampak vseeno, mene še vedno jemlje kot, da sem najstnica in da ne znam skrbeti zase. Še vedno pričakuje od mene, da ji bom polagala račune, kje sem bila, s kom sem bila, kdaj pridem domov. Bogu hvala, da imam svoje stanovanje sicer bi se mi kar kmelu sfrkalo.

Če pa pogledamo drugo stran, si življenja brez nje ne bi mogla predstavljat. Sem namreč mamica in s hčerkico živiva sami. Delam deljen delovni čas, kar pomeni da me cel dan ni doma in takrat moja mami prevzame vlogo mamice in pazi na detece. Če je ne bi bilo, ne vem, kako bi izvajala te čarovnije. Verjetno je prav zato takšna do mene! Kdo bi vedel, ampak meni gre to vedno bolj na živce in včasih postajam prav nestrpna.

Joj, kar groza me je, ko pišem takšne stvari in razmišljam kaj bo moj mladiček čez 15 let govoril o meni. Upam, da jaz ne bom taka tečna mama. Zaenkrat se mi še ne kažejo kakšni podobni simptomi.

Hi, hi,... Pustimo času čas!

 

lp

[lipovsica16]

Žalostne besede, nataly? Pa ja! Žalostno je bilo tisto kar me je do teh besed pripeljalo! Glede žrtev-moj najljubši citat je: Žrtev ni ,so samo prostovoljci. Če pa si že žrtev, si lahko le žrtev samega sebe. In tako dolgo, dokler se sam ne odločiš da se boš osvobodil.

Glede osebnosti-moja mama je škorpijon. In ta zna usekati, zelo strupeno.

Jaz sem vodnar. Ne moreš mi blizu. ne z dobrim ne s slabim če sam tega ne dovolim. Včasih je to dobro, včasih ne. Mami sem dovolil preblizu, ker sem pač verjel da je res mati, da tako mora biti...

Ne žalujem za njo, je še zelo živa. Včasih, zelo redko se celo srečava. In se še kar dobro razumeva. Žrtev pa že nekaj časa nisem več.

Aja, še to: jaz svojo bučo raje kotalim v breg. Na ravno jo zna vsak, v breg pa ne.

Pozdrav

lipovsica16

[nataly]

Kako prav imas lipovscica16. Res. Na ravno res zna vsakdo kotaliti buču. In ti povem, prava umetnost jo je kotaliti na breg:))

 

Glede mater še to. Preprosto jo imam rada. Tudi očeta...sta kakršna sta in pri njunih letih ju nima smisla spreminjati:))

 

In tvoj rek mi je všeč - da ni žrtev, samo prostovoljci. Kar nekajkrat sem ga že izrekla namreč.

Pozdravček

 

 

natalija

[Tina]

http://images.webshots.com/ProThumbs/76/81...allpaper280.jpg

 

Klimt

[Pujsita]

Uh, ena mojih tem spet...

 

Sem imela precej fajn izkušnje s svojimi starši, mati je bila stara 18 let, ko je prevzela to funkcijo,končevala gimnazijo, čustveno mrtva, .... Od nje razen stanovanja in hrane nisem imela ničesar - nobenih pogovorov, vprašanj, čustev , pa tudi od 16. leta naprej kljub študiju nobenega denarja za karkoli.

 

Ta zadeva me je prizadela in je dolga leta potlačena ležala v meni, dokler je lani nisem razrešila v sebi in se je osvobodila. Prišla sem do spoznanja, da mi je nudila najboljše kar je bilo v njej (če je revščina, kaj čmo) in da sem to izkušnjo rabila da sem lahko ljubeča žena in verjetno bom tudi ljubeča mati (predvidevam), poleg tega sem pa v življenje dobila tudi 2 angelčka po drugi liniji, ki mi nudita vse tisto, kar mi je pri mami manjkalo....

[Mateja]

Mama ... to je najbrž "tema št. 1" za vsakogar... tudi za tistega, ki se o tem noče pogovarjati, ki "je odrezal" ta odnos, ali, ki tiho (ali pa naglas) melje v sebi otroške spomine... nekje je Marsa omenila "duhovneže", ki so ravno v fazi, ko prepoznavajo starše za glavne krivce vseh njihovih tegob... najbrž gre res za proces, ki je velikim tako zelo všeč, da se v nedogled valjajo v tej "duhovni fazi" ... kot nekakšno svetobolje ali, kot je enkrat rekel Keller, "ranologija" , ki je enim "duhovnim iskalcem" očitno tako zelo pri srcu, da hodijo od enega do drugega "terapevta" in v neskončnost obujajo boleče spomine na otroštvo...

Odraslost (ne mislim po letih, ker je to izbira, ki jo nekateri sprejmejo zgodaj, drugi pozno, eni pa nikoli) pomeni zame doživeti svoja starša kot človeka. Kajti obtožbe in večno vračanje v boleč spomin (meni) govori, da nekdo še vedno po otroško pričakuje, želi ali celo zahteva, da se bo njegova mama vsaj zdaj spremenila, postala supermama, nežna, sočutna, razumevajoča, vedno v podporo.... in tako živi v svojem večnem krogu žrtve, večno razočaran, da njegova mama noče in noče biti drugačna, večno čakajoč na odrešilno spremembo - mame... zelo mučno in naporno za "otroka", kaj šele za mamo! Samo otrok pričakuje in hrepeni po tem, da mu mama daje,... odrasli sprejme mamo kot človeka, ki ni popoln, ki veliko stvari naredi po svoje, razmišlja po svoje, življenje razume po svoje... pa ga to ne ogroža, pač pa daje mami tisto, kar ji želi dati in ne čaka večno trpeč, kdaj bo mama postala nadnaravno bitje in sprevidela vse zmote svojega življenja... da bo potem on (večni otrok) končno lahko živel srečno do konca svojih dni...

 

 

 

Tudi moja mama ni nadnaravno bitje... samo ženska, ki živi svoje življenje, kot ga pač živi... všeč mi je, da se znava vsest dol in po babje kakšno rečt... večinoma imava zelo različni mnenji o čem, zelo različno dojemava življenje in svet okoli sebe... včasih se ji zdi, da je njeno razumevanje (ker je mama) boljše in bolj pravo... ... včasih vnukom deli modre nasvete, pa se potem sama sebi smeji in pravi "oh ja, le od kje mi ideja, da jaz bolje razumem življenje od vas"...

[Mateja]

aja... še tole...

 

vse neizpolnjene želje, hrepenenje in pričakovanja lahko zdaj z vso odgovornostjo in svobodno uresničimo... in damo svojemu otroku to, kar smo si same želele dobiti od svojih mam... ... ... zanimivo ne, da do sebe pa nismo tako zelo neizprosne in svoje kikse z lahkoto opravičimo in rečemo... "Kaj morem! Saj nisem popolna! Sem samo človek!"....

[rachek]

Mama ... to je najbrž "tema št. 1" za vsakogar... tudi za tistega, ki se o tem noče pogovarjati, ki "je odrezal" ta odnos, ali, ki tiho  (ali pa naglas) melje v sebi otroške spomine... nekje je Marsa omenila "duhovneže", ki so ravno v fazi, ko prepoznavajo starše za glavne krivce vseh njihovih tegob... najbrž gre res za proces, ki je velikim tako zelo všeč, da se v nedogled valjajo v tej "duhovni fazi"  ... kot nekakšno svetobolje ali, kot je enkrat rekel Keller, "ranologija"    , ki je enim "duhovnim iskalcem" očitno tako zelo pri srcu, da hodijo od enega do drugega "terapevta" in v neskončnost obujajo boleče spomine na otroštvo...

Zanimivo ... v kateri temi ... da vidim, če se prepoznam ... ?

[rachek]

zanimivo ne, da do sebe pa nismo tako zelo neizprosne in svoje kikse z lahkoto opravičimo in rečemo... "Kaj morem! Saj nisem popolna! Sem samo človek!"....    

 

Lepo, da priznaš.

[Mateja]

[Pujsita]

Matejka. tole si zelo modro napisala. Mogoče je to zato tako občutljiva zadeva, ker jo skasiraš v plus ali v minus v najnežnejšem obdobju, poleg tega pa v otroštvu nekako postavljaš tiste kriterije, merila in spoznanja, ki ti predstavljajo temelje.

 

Absosmrkno si je treba to našlihtat v glavi in ko sem bila na tej točki sem to z veseljem naredila, prej sem bila sposobna to zadevo samo potlačiti, se je pa odražalo na vseh ostalih področjih.

 

Imaš 1000 % prav

[pokowc]

...JA USEST SE IN KLEPETAT, OBUJAT SPOMINE.... IN PRZNAT JAA TUT TASTAR˝NAPAKE DELAJO....