Rejništvo

[free]

Rejnistvo

 

Anketina vprasanja:

1. Sem ZA nadaljni obstoj rejništva

2. Sem ZA nadaljni obstoj rejništva pod pogojem korenitih sprememb le tega

3. Sem PROTI nadaljnemu rejnistvu ter za uvedbo drugacnih nacinov skrbi za otroke (skupnosti, zavodi, krizni centri, posvojitev...)

 

 

pisejo

:

"...Organizacija MOČ - Združenje za zaščito otrok se je zapičila v spremljanje rejniškega sistema in zakonodaje, iz nje prihajajo pobude, a tudi glasne kritike. Resorno ministrstvo - Ministrstvo za delo, družino in socialo - najpogosteje na pobude odgovarja, da jih bo "preučilo", "ko se bo za preučevanje odločilo" in pri tem ostane. Kritike? Niso potrebne, odgovarjajo pristojni, rejništvo je pri nas odlično urejeno, prinaša dobre rezultate, zakonodaja je dobra."

 

(po podatkih iz leta 2009)

V Sloveniji 810 rejnikov in 1170 rejencev

Nekateri se z rejništvom ukvarjajo tudi poklicno

Konec julija je bilo pri 698 rejnicah in rejnikih v oskrbi 1170 otrok. Za 317 od teh otrok so skrbeli sorodniki.

Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je konec julija v Sloveniji dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti imelo 810 ljudi, v veliki večini primerov so to bile ženske. Rejnic je bilo namreč 721, medtem ko je rejnikov 89. Poleg rejnikov, ki to počnejo le začasno, so tudi taki, ki se s tem ukvarjajo poklicno. Takih je trenutno 137. In čeprav je v rejništvu skoraj 1200 otrok - razmerje med dečki in deklicami je skoraj enako -, je prostih mest še za 128 otrok.

 

KAJ SE ŠTEJE V REJNINO?

Rejnik za vsakega rejenca prejema oskrbnino. Oskrbnina vključuje povračilo materialnih stroškov, ki znašajo 268,23 evra za rejenca na mesec, in denarni prejemek, ki je enak višini otroškega dodatka, kot je določen za najnižji dohodkovni razred za prvega otroka.

Če se rejništvo izvaja poklicno, dobi rejnik še plačilo dela. To znaša 121,47 evra na mesec.

vec, vir in video >

 

Nekaj drugih povezav na aktualno temo:

* Osnove:

http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPre...uprava?zdid=698

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocj...zina/rejnistvo/

 

* Forumi:

http://www.ringaraja.net/forum/tt.asp?forumid=143

http://med.over.net/forum5/list.php?142

http://med.over.net/forum5/read.php?142,5339095,5808660

 

* En blog:

http://katarina.blog.siol.net/category/rejnistvo/

 

* Proti rejnistvu:

http://ko-kr.facebook.com/group.php?v=wall...id=253014320666

http://bam.vecer.com/portali/7dni/v1/defau...&id=5517156

http://www.moc.si/

http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf...CE?OpenDocument

http://www.jana.si/aktualno/ljudje/To-ni-b...vi-samomor.html

 

* Povzetek ene razprave in predlogi:

http://studio-3s.si/sodelujmo.html

 

 

Moje laicno mnenje:

Kar me pri vsem tem zmoti je, da sem opazil predvsem negativne kritike, zelo malo pa je pozitivnih ocen o rejnistvu pri nas in o obstoju take moznosti sploh.

Mislim da rejsnitvo ne bi smelo biti placano, temvec zgolj na zeljo tistih, ki zelijo pomagati otrokom in so zato primerno poduceni.

Placevanje rejnistva daje moznost tistim, ki imajo namen zgolj zasluziti, ne pa tudi primerno skrbeti za otroke. Slednje je menda glavna polemika.

K rejnistvu bi vkljucil tudi redno druzenje z drugimi otroci v kolikor gre za malo starejse otroke; ter nenapovedan nadzor socialne sluzbe v obisku rejnikov. - torej primeren nadzor.

Ne zdi pa se mi primerna ukinitev rejnistev in to skrb prenesti na krizne centre in neke ustanove. Saj ce je za otroka do recimo 2 ali 3 let strarosti zelo pomembno da ima ob sebi mamo ali osebo ki bo zanj posebno pozorno in ljubeznivo skrbela, se mi zdi to primerno v sklopu rejnistva in manj v ustanovah kjer imajo otroci vec skrbnikov in nadzorujejo vec otrok hkrati celo precej razlicnih starosti. A razne ustanove kot so krizni centri so nujni in je zelo dobro da so, saj so veckrat prehodni domovi za otroke iz kriznih druzin, ki se po rehabilitaciji bodisi vrnejo nazaj k starsem ali pa jim najdejo skrbnika, rejnistvo.

Torej vprasanje je namenjeno bolj k temu, kam in kako z otroci katerih starsi ne morejo zanje skrbeti, ce se nekateri mislijo, da rejnistva niso primerna?

Kaksne so vase izkusenje in vase mnenje?

 

 

 

http://pomurje.si/images/iman/rejnistvo.029.jpg

[free]

fajn.

 

na pol zalostna zgodba

bi rekel da so bioloski starsi tisti ki so zafrknili. Koliko so k temu pridodale se institucije ker so ju pustili v rejsnitvu pa?

po svoje se dobro, da so vsaj pri tvoji babci lahko bila. kaj menis ti, da bi bolje zanju v neki instituciji, domu, posvojitev?

No, posvojitev bi mogoce spilala.

Zanimivo je tudi zakaj ju niso dali v posvojitev, namesto da je ostaja pri tvoji babici?

Namrec rejnistvo bi bilo lahko mogoce bolj zacasno, ne pa kar pol celo otrostvo recimo. Mogoce boljse posvojitev ane?

[free]

aja, a tko je to a je to zakonsko doloceno do katerih let lahko gredo v posvojitev ali zgolj praksa?

No ja, meni kakorkoli se mi zdi to "cudna" praksa!

[free]

Zdej je na tv omizje o rejnistvu in posvojitvi (slo 1)

 

Fajn (da) je

 

Ma to ni res kje so to voditeljico najdl zafnano...

[Iknee]

Posvojitev sploh ni tako preprosta in v vsakem primeru dobra stvar, lahko (in ne tako redko tudi je) zelo problematična. Dejstvo, in tega se posvojitelji, ki si tako zelo želijo imeti otroka, veliko premalo zavedajo, je to, da staršev ne moreš zamenjati in pika! Globoko v sebi to vsi - posvojitelji in posvojeni otroci - dobro vedo. "Kri ni voda", so rekli včasih in to ima zelo večplasten pomen. Zato je rejništvo včasih bolj primerna oblika skrbi za otroka kot posvojitev, zlasti takrat, ko so starši znani in jih tudi otrok dobro pozna, a iz kakršnihkoli razlogov ne morejo dovolj dobro poskrbeti za otroka. Za razliko od posvojitve otrok v rejništvu ohrani svoje ime in priimek, stiki se vzdržujejo, kolikor pač okoliščine dopuščajo, ve se, kdo je oče in kdo je mama in kdo je rejnik/rejnica. To je za otrokov občutek identitete zelo pomembno. Je pa seveda jasno, da so otroci, ki pridejo v rejništvo ali nekoliko starejši v posvojitev, zagotovo zelo ranjeni in pričakovati čudeže od rejnikov bi bilo zelo nepošteno, tudi če so rejniki zelo v redu, topli in urejeni ljudje, ni nobene garancije, da bo otrok uspel prebroditi travme svojega zgodnjega otroštva. Drži pa tudi, da so rejniki taki in drugačni in nič drugače ni s posvojitelji - velika želja posvojiteljev po otroku še ne pomeni, da si tudi topla in ljubeča oseba in imaš na podstrešju dovolj poštimano, da nudiš optimalne čustvene pogoje za posvojenega otroka. Rejniki so pod nadzorom CSD in če se izkaže, da so neprimerni, se jih da zamenjati, medtem ko je otrok otrok enkrat posvojen, je to pravno-formalno za vselej enako kot pri biološki družini. Poti nazaj ni več, razen v hudih primerih zlorab. Mislim, da je čisto OK, da so posvojitve predvsem v primeru zelo majhnih otrok, kasneje pa je največkrat bolj primerno rejništvo, razen v primerih, ko otrok staršev nima več (smrt staršev, popolna zapustitev otroka)

[Andreja:)]

Super napisano!

[butl]

No pa le ima nekdo enako mnenje o posvojitvi.

Najprej o tem sploh nisem mislila pisat, ker sem se v nekaterih krogih že pogovarjala in povedala enako mnenje kot Iknee in potem se je vsul plaz, da to pa ni res in kako sem jaz trda v glavo in srce.

 

Dodala bi, da ja globo v sebi oz. duša ve, da starši niso zamenljivi. So samo eni in konec. Tako se posvojiteljica ne sme postavit na mesto matere, ker se lahko duša otroka začne branit. Posledično se to na zunaj kaže kot ''problemi s posvojencem''. V tem pogledu so tudi posvojitelji samo skrbniki. Po zakonu imajo drugačne pravice kot skrbniki, življenjsko pa se tako preprosto ne morejo obnašati.

Zato je tko silno pomembno, da je starš res starš

[stankaa]

Če je otrok v rejništvu (ali če so starši upravičeni do denarne socialne pomoči),

v teh primerih je vrtec brezplačen.

[Andreja:)]

Nisem, sem pa prepričana, da se nista počutila kot člana družine zato, ker dejansko nista bila kot taka sprejeta.

 

Vsak si želi neke varnosti, zavetja, sprejetosti, Doma z veliko začetnico. Za moje pojme je to osnova in pojem družine. Če tega ni, nekaj manjka. Lahko bi bilo isto pri posvojitvi ali celo pri pravih starših. Kdo ve.

[Iknee]

No pa le ima nekdo enako mnenje o posvojitvi.

Najprej o tem sploh nisem mislila pisat, ker sem se v nekaterih krogih že pogovarjala in povedala enako mnenje kot Iknee in potem se je vsul plaz, da to pa ni res in kako sem jaz trda v glavo in srce.

 

Dodala bi, da ja globo v sebi oz. duša ve, da starši niso zamenljivi. So samo eni in konec. Tako se posvojiteljica ne sme postavit na mesto matere, ker se lahko duša otroka začne branit. Posledično se to na zunaj kaže kot ''problemi s posvojencem''. V tem pogledu so tudi posvojitelji samo skrbniki. Po zakonu imajo drugačne pravice kot skrbniki, življenjsko pa se tako preprosto ne morejo obnašati.

 

Ja, tudi mene so že postrani gledali, ko sem povedala to mnenje, se zdi, da je precej razširjeno mnenje, da je najboljša rešitev za otroka posvojitev in da lahko posvojitelji zgolj zato, ker si želijo otroka in imajo urejeno življenje, kar stopijo na mesto staršev. Pa ne morejo, točno zato, kot pravi Lili Mai - otrokova duša pozna prave starše in jim je zvesta in se brani, če kdo hoče stopiti na njihovo mesto. To povzroča otroku stiske in posledično velike težave v posvojiteljski družini, ki pa jih pogosto posvojitelji nočejo priznati in ji skušajo prikriti, ker se jim je težko soočiti s tem, da v svojem "starševstvu", ki so si ga tako želeli in verjetno res iskreno, a precej naivno prizadevali, da bi bili kar najboljši, niso uspeli. Ne morejo uspeti, dokler si ne priznajo, da otroku ne morejo biti starši, ampak so mu lahko samo (to pravzaprav ni samo, je zelo veliko) dobri in ljubeči skrbniki. To pa so lahko tudi rejniki.

 

 

Zato je tko silno pomembno, da je starš res starš

JA!

 

 

Ste gledal oddajo s tisto punco in fantom, ki si želita da bi bila posvojena potem ko sta v rejništvu preživela skoraj celo svoje življenje?

Verjamem, da otrok, ki živi v rejništvu, hrepeni po tisti brezpogojni pripadnosti, ki jo sluti pri pri drugih družinah in si predstavlja, da bi jo imel, če bi bil posvojen. V tem smislu morda posvojitev res lahko (ne nujno) daje otroku večji občutek varnosti, pripadnost pa je že zelo vprašljiva in pogosto se pri posvojenih otrocih v puberteti pojavljajo krize identitete, ki so hujše in dlje časa trajajo, kot pri drugih otrocih. Zelo dobro poznam dekle, zdaj že žensko, ki so jo posvojili kot dojenčico iz ene od bivših Jugo republik. Navzven je bila družina zelo v redu, skrbna, imela sta jo rada, nista pa ji nikoli povedala, da je posvojena. Pri šestnajstih je to sama odkrila, očitno ji duša ni dala miru in ji je prigovarjala, naj ugotovi, kdo in čigava je v resnici. Vztrajala je, dokler ni izbrskala dokumentov in od posvojiteljev izsilila priznanja o posvojitvi. To je bil zanjo izjemno hud šok in dolgo ni mogla odpustiti, da so se postavili na mesto staršev in ji prikrili resnico o njeni pravi identiteti. Iz dobre dijakinje se je prelevila v upornico, zbežala od doma, več let je kar tavala naokrog, bežala v glasbo in eksperimentiranje z drogami. Kasneje si je nekako uredila življenje, a v njej je ostal nemir in neka globoka žalost. Prave mame nikoli ni našla, čeprav jo je iskala v črnogorskih vaseh, potem, ko je odkrila njen dekliški priimek. Povedala mi je, da se počuti krivo in nehvaležno, ker se zaveda, da sta ji posvojitelja dala ogromno, ona pa da ju je na nek način izdala in jima povzročila veliko skrbi. Vendar je preprosto morala to storiti, ker je bil to tako močan klic, tako močan del nje same. Po drugi strani pa si ni mogla kaj, da ne bi globoko v sebi podvomila v njuno brezpogojno ljubezen in to jo je tako pretreslo v najstniških letih - "Kako me lahko imata rada, a hkrati zanikata tako pomemben del mene, kot so moje korenine, vir mojega življenja??" Mogoče ni slučajno, da si še ni ustvarila družine, čeprav jih ima že precej čez trideset.

Rekla bi takole: Kakorkoli se stvari že formalno urejajo - s posvojitvijo ali rejništvom,za otroka je pomembno, da ve, kdo so njegovi starši in kdo skrbniki in da tisti, ki zanj skrbijo - posvojitelji ali rejniki, to delajo s srcem in odgovornostjo in pri tem spoštujejo otrokovo identiteto in njegove korenine, katere del so tudi njegovi starši, pa čeprav mu zaradi kakršnih-koli razlogov niso dali skrbnega in toplega doma.

[Guest sstane]

Rekla bi takole:

Dobro si rekla, k tvoji razlagi bi dodal samo še osebo, moškega ali žensko, ki poroči ločenca ali ločenko z otrokom.

[free]

Jst bi reku da verjetno kakor kje. Ponekod se ljudje bolj zavedajo tega, ponekod pa pac manj. Ravno nekaj dni nazaj je bila na tv slo oddaja, ko je nov oce posvojenca povedal, da bo posvojenca s tem seveda seznanil kot najbolj normalno zadevo, kar se mi zdi vredu.

 

Da bibil razlog za rejsnistvo to, ker se predvideva, da nek posvojitelj eventuelno ne bi povedal posvojencu, da ni njegov bioloski starsje nesmisleno. - tako sem te razumel.

 

Po nekih raziskavah, sem dodal povezave zgoraj, je med cca. 1300 rejniki nezadovoljnih menda vec kot 750! - to je zame resnicno presenetljiv podatek. Ocitno torej da z rejnistvom morda nekaj povsem ne stima?

Menda si mnogo rejnikov zeli prav v posvojitev.. kakor pravijo. (?)

 

En od glavnih razlogov zakaj posvojitev kot rejnistvo je ravno zaradi identitete otroka. torej da ve kam pripada. ob tem pa se mu normalno pove, da ima bioloske starse drugot. Vsaj o tem pricajo rejniki.

Mnogi se pocutijo zgubljene ker ne niso nikjer dokoncno, ne pripadajo kot bi si zeleli. Vsaj pravijo tako.

Morda si pogledas interjuje in videe iz povezav, ce zelis.

 

Recimo otrokova bioloska mati ki je narkoman in se iz tega ne izvlece vec kot 5 let in se ne potrudi obiskat otroka pri rejnikih... se lahko vprasamo kaksne smisel ima, da je otrok se vedno rejenec, ki pa si eventuelno zeli druzine, pripadnosti itn.

 

Da. Se precej strinjam s teboj. Neko ziherastvo se je tesko it v takem sosu. Dobro se mi zdi omenit, da tudi posvojitev ni kar tako oz., se ne da otroka kar tako posvojit. So menda zelo strogi pogoji.

Primer ko je mati popoln narkoman in se za otroka ne briga, je iz enega vidika, recimo razvoj otroka skoraj identicna kot da je preminila. V obeh primerih bioloske matere ni.

 

Seveda vse to niso lahke zadeve in o njih ne moremo odlocat kar tako. Gre za individualne okoliscine od primera do primera. Ker pa se pac v tem sistemu poskusajo zadeve relativizirat in s tem zbirokratizirat, prihaja do dilem. Se dobro da je vsaj tako, a potrebno se je trudit za boljse.

 

Jst bi reku, dase ocitno rejnistvo obnese do dolocene tocke; odneke tocke naprej pa ne. Vsaj glede na odzive rejencev.

 

Kaj menis ti? Se ti zdi primerno okoliscine obdrzat kot so, ali jih spremeniti?

 

 

Posvojitev sploh ni tako preprosta in v vsakem primeru dobra stvar, lahko (in ne tako redko tudi je) zelo problematična. Dejstvo, in tega se posvojitelji, ki si tako zelo želijo imeti otroka, veliko premalo zavedajo, je to, da staršev ne moreš zamenjati in pika! Globoko v sebi to vsi - posvojitelji in posvojeni otroci - dobro vedo. "Kri ni voda", so rekli včasih in to ima zelo večplasten pomen. Zato je rejništvo včasih bolj primerna oblika skrbi za otroka kot posvojitev, zlasti takrat, ko so starši znani in jih tudi otrok dobro pozna, a iz kakršnihkoli razlogov ne morejo dovolj dobro poskrbeti za otroka. Za razliko od posvojitve otrok v rejništvu ohrani svoje ime in priimek, stiki se vzdržujejo, kolikor pač okoliščine dopuščajo, ve se, kdo je oče in kdo je mama in kdo je rejnik/rejnica. To je za otrokov občutek identitete zelo pomembno. Je pa seveda jasno, da so otroci, ki pridejo v rejništvo ali nekoliko starejši v posvojitev, zagotovo zelo ranjeni in pričakovati čudeže od rejnikov bi bilo zelo nepošteno, tudi če so rejniki zelo v redu, topli in urejeni ljudje, ni nobene garancije, da bo otrok uspel prebroditi travme svojega zgodnjega otroštva. Drži pa tudi, da so rejniki taki in drugačni in nič drugače ni s posvojitelji - velika želja posvojiteljev po otroku še ne pomeni, da si tudi topla in ljubeča oseba in imaš na podstrešju dovolj poštimano, da nudiš optimalne čustvene pogoje za posvojenega otroka. Rejniki so pod nadzorom CSD in če se izkaže, da so neprimerni, se jih da zamenjati, medtem ko je otrok otrok enkrat posvojen, je to pravno-formalno za vselej enako kot pri biološki družini. Poti nazaj ni več, razen v hudih primerih zlorab. Mislim, da je čisto OK, da so posvojitve predvsem v primeru zelo majhnih otrok, kasneje pa je največkrat bolj primerno rejništvo, razen v primerih, ko otrok staršev nima več (smrt staršev, popolna zapustitev otroka)

[free]

Po bitki je lahko bit junak

 

Da. a to ne nujno kdorkoli sploh zahteva. Rejenci govorijo o drugih zadevah, drugih prednostih posvojitve kotso pripadnost, okusiti pravodruzino, itn..?

- govorim o tem kar nekateri pravijo, in kar je za nekatere dejstvo. ne pomeni da si tega zelijo vsi. A podatek o 750 rejencev ki niso zadovoljninam lahko damisliti o zadevi. To pa je tudi eden izmed namenom te teme. da si malo razrsirimo obzorje, razumevanje ipd.... Namrec mene res zanima zakaj so ti rejenci tako nezadovoljni?

 

Punci kije o tem napisala knjigo in je velik zagovornik posvojiteljstva, saj je kot rejnice kljub mnogim prosnjam niso hoteli dati v rejnistvo; se je mendajavilo 750 nezadovoljnih rejnikov! Kaj tem podatkom? Ali gre za otroke, ljudi, ki pac tesko sprejmejo dejstvo, da so na nek nacin prikrajasni ali pa resnicno neprimernost rejnistva v taki obliki kot je sedaj?

Znas odgovorit?

 

Ce je otrok "primerno" vzgajan se mu tudi pove da ima bioloske starse drugot, ali pa so celo neznani. To je pac dejstvo ki ga morajo pac vsi vpleteni sprejeti.

Rejnistvo v tem kar pises ni niti malo drugacno od posvojenosti.

Vsak vzgojitelj, skrbniknekega otroka, bodisirejnik ali posvojitelj bov kolikor je normalna oseba se tudi normalno obnasala do otroka. Torej z ljubeznijo, skrbjo, odgovornostjo in z cim vec modrosti. In vsaka normalna zenksa se bo trudila cim bolj nadomestiti mater, saj je to naravno. Jasno pa, ce bo oseba dovolj modra, bo z dejstvi o bioloskih starsih otroka ko bo cas tudi seznanila.

Ne zdi pa se mi primerno zdej vse v isti kos metat in govort da ni prav da se gre neka skrbnica nadomestno mati. - to prevec zrelativizira zadevo in jo postavi v neprimerno enostransko luc.

 

 

 

No pa le ima nekdo enako mnenje o posvojitvi.

Najprej o tem sploh nisem mislila pisat, ker sem se v nekaterih krogih že pogovarjala in povedala enako mnenje kot Iknee in potem se je vsul plaz, da to pa ni res in kako sem jaz trda v glavo in srce.

 

Dodala bi, da ja globo v sebi oz. duša ve, da starši niso zamenljivi. So samo eni in konec. Tako se posvojiteljica ne sme postavit na mesto matere, ker se lahko duša otroka začne branit. Posledično se to na zunaj kaže kot ''problemi s posvojencem''. V tem pogledu so tudi posvojitelji samo skrbniki. Po zakonu imajo drugačne pravice kot skrbniki, življenjsko pa se tako preprosto ne morejo obnašati.

 

Da. Zelo jasno sta povedala zakaj si zelita posvojitve in kaj je zanju problem rejnistva.

Ste gledal oddajo s tisto punco in fantom, ki si želita da bi bila posvojena potem ko sta v rejništvu preživela skoraj celo svoje življenje?

 

Seveda, zato zadeva ni CB. Vsakima neke svoje priortiete in potrebe.

Jaz vidim daje pomanjkljivost v sistemu ki okoliscine hoce poenostaviti za lazje delovanje ... s tem postane premalo dinamicen in prilagodljiv posameznikovim potrebam.

Seveda sistem ni kriv, ampak ljudje.

 

Nisem, sem pa prepričana, da se nista počutila kot člana družine zato, ker dejansko nista bila kot taka sprejeta.

 

Vsak si želi neke varnosti, zavetja, sprejetosti, Doma z veliko začetnico. Za moje pojme je to osnova in pojem družine. Če tega ni, nekaj manjka. Lahko bi bilo isto pri posvojitvi ali celo pri pravih starših. Kdo ve.

[free]

Sorry, ampak to je lahko kr neki. Ne zamolcijo vsi posvojitelji bioloskih starsev in se gredo edine starse. Si nepravicna do nekaterih posvojiteljev.

Saj tudi rejniki ne morejo ane. Kakor sem jaz videl je nekaterim otrok vseeno to potrebno in si tega zelijo - vsaj trud nekoga (posvojitelja) ki zeli biti kot njihov idelani bioloski stars!

Okvirno potrebujemo iluzije, da spoznamo da jih ne potrebujemo.

Namrec kar pravis ti je, da naj otrok sprejme tako kot je! Ocitno pa rejnikom to ni tako preprosto sprejeti in si vseeno zelijo posvojiteljskih druzin . kjer so vsi otroci v neki druzini "enaki".

 

Ja, to so teske zadeve in veliko razlicnih primerov je menda... a po enem ali nekaterih ne moremo vse dajati vse v isti kos.

Recimo vonitv oddaji je rejnik povedal damatere noce niti videti. Star je menda14 let insiblazno zeli posvojitve, izkusiti neko pravo druzinsko zivljenje. Rejnike ki jih ima so stari cca. 80 let! Se v solimune morejo pomagati. Ti rejniki so imeliv reji ze vsaj 30 otrok.

Torej zadeva res ni CB. Zal.Bi bilo lazje ce bi bila.

 

Ja, tudi mene so že postrani gledali, ko sem povedala to mnenje, se zdi, da je precej razširjeno mnenje, da je najboljša rešitev za otroka posvojitev in da lahko posvojitelji zgolj zato, ker si želijo otroka in imajo urejeno življenje, kar stopijo na mesto staršev. Pa ne morejo, točno zato, kot pravi Lili Mai - otrokova duša pozna prave starše in jim je zvesta in se brani, če kdo hoče stopiti na njihovo mesto. To povzroča otroku stiske in posledično velike težave v posvojiteljski družini, ki pa jih pogosto posvojitelji nočejo priznati in ji skušajo prikriti, ker se jim je težko soočiti s tem, da v svojem "starševstvu", ki so si ga tako želeli in verjetno res iskreno, a precej naivno prizadevali, da bi bili kar najboljši, niso uspeli. Ne morejo uspeti, dokler si ne priznajo, da otroku ne morejo biti starši, ampak so mu lahko samo (to pravzaprav ni samo, je zelo veliko) dobri in ljubeči skrbniki. To pa so lahko tudi rejniki.

 

JA!

 

Verjamem, da otrok, ki živi v rejništvu, hrepeni po tisti brezpogojni pripadnosti, ki jo sluti pri pri drugih družinah in si predstavlja, da bi jo imel, če bi bil posvojen. V tem smislu morda posvojitev res lahko (ne nujno) daje otroku večji občutek varnosti, pripadnost pa je že zelo vprašljiva in pogosto se pri posvojenih otrocih v puberteti pojavljajo krize identitete, ki so hujše in dlje časa trajajo, kot pri drugih otrocih. Zelo dobro poznam dekle, zdaj že žensko, ki so jo posvojili kot dojenčico iz ene od bivših Jugo republik. Navzven je bila družina zelo v redu, skrbna, imela sta jo rada, nista pa ji nikoli povedala, da je posvojena. Pri šestnajstih je to sama odkrila, očitno ji duša ni dala miru in ji je prigovarjala, naj ugotovi, kdo in čigava je v resnici. Vztrajala je, dokler ni izbrskala dokumentov in od posvojiteljev izsilila priznanja o posvojitvi. To je bil zanjo izjemno hud šok in dolgo ni mogla odpustiti, da so se postavili na mesto staršev in ji prikrili resnico o njeni pravi identiteti. Iz dobre dijakinje se je prelevila v upornico, zbežala od doma, več let je kar tavala naokrog, bežala v glasbo in eksperimentiranje z drogami. Kasneje si je nekako uredila življenje, a v njej je ostal nemir in neka globoka žalost. Prave mame nikoli ni našla, čeprav jo je iskala v črnogorskih vaseh, potem, ko je odkrila njen dekliški priimek. Povedala mi je, da se počuti krivo in nehvaležno, ker se zaveda, da sta ji posvojitelja dala ogromno, ona pa da ju je na nek način izdala in jima povzročila veliko skrbi. Vendar je preprosto morala to storiti, ker je bil to tako močan klic, tako močan del nje same. Po drugi strani pa si ni mogla kaj, da ne bi globoko v sebi podvomila v njuno brezpogojno ljubezen in to jo je tako pretreslo v najstniških letih - "Kako me lahko imata rada, a hkrati zanikata tako pomemben del mene, kot so moje korenine, vir mojega življenja??" Mogoče ni slučajno, da si še ni ustvarila družine, čeprav jih ima že precej čez trideset.

Rekla bi takole: Kakorkoli se stvari že formalno urejajo - s posvojitvijo ali rejništvom,za otroka je pomembno, da ve, kdo so njegovi starši in kdo skrbniki in da tisti, ki zanj skrbijo - posvojitelji ali rejniki, to delajo s srcem in odgovornostjo in pri tem spoštujejo otrokovo identiteto in njegove korenine, katere del so tudi njegovi starši, pa čeprav mu zaradi kakršnih-koli razlogov niso dali skrbnega in toplega doma.

[Alan_New]

Dodala bi, da ja globo v sebi oz. duša ve, da starši niso zamenljivi. So samo eni in konec. Tako se posvojiteljica ne sme postavit na mesto matere, ker se lahko duša otroka začne branit. Posledično se to na zunaj kaže kot ''problemi s posvojencem''. V tem pogledu so tudi posvojitelji samo skrbniki. Po zakonu imajo drugačne pravice kot skrbniki, življenjsko pa se tako preprosto ne morejo obnašati.

Mene tudi zanima isto kot butla ... Zakaj meniš, da mora biti starš res biološki starš?

[butl]

Mene tudi zanima isto kot butla ... Zakaj meniš, da mora biti starš res biološki starš?

 

Pravzaprav je tko, Alan. Tist, ki igra vlogo starša /stari starši, sordniki, rejniki, posvojitelji/, jo mora igrat tko kt dobr starš, mislm, kt dobr biološki starš. Tle ni debate, če seveda hoče otroku najbolš.

 

Zakaj se pa krušni starš ne more /čak, kva je že napisala/ postavt v vlogo matere; bi blo blj prou vprašanje, zakaj se ne more in ne sme postavt med njiju je pa odgovor sledeč:

 

Ker ni hujše bolečine, kot da te zavrže mama, ki te je rodila /tud ata, ampak vseen manj/. In seveda iz tega sledeče hrepenenje po njej.

 

Zato je tolk pomembno, kako krušni starš sooči otroka s tem dejstvom in kako mu stat v teh, zanj najblj zajebanih trenutkih, ob strani. Ker to ni lahko, a ne, recimo, ko ti kot krušni starš celo otrokovo življenje daješ sebe zanj, pol je pa kr naenkrat tam ena ženska, ki je tega otroka zavrgla /če ga je seveda, ker zgodbe so različne in hude/, po kva pa vem, petnajstih letih tko neskončno pomembna za taistega otroka, ti pa nek pr strani, skor nepomemben. Morš met kr dobr pošlihtan v seb, da to preneseš kt starš /čeprav krušni/ in ne kt, kva vem, prizadeta ženska al pa prizadet moški.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Boudika]

Se strinjam s tem, da je pogled na posvojitve preveč idealiziran in poenostavljen. Je pa po moje malce problematično posploševati v katerikoli smeri. Verjamem, da obstajajo posvojenci, ki doživljajo posvojitelje kot svoje prave starše in tudi posvojenci, ki imajo težave s tem, da so posvojeni. Dva primera nista enaka.

[Marsa]

Zelo kvalitetna tema!

(danes sem prvič notri, nisem podrobno brala, a so mi všeč vsa razmišljanja (kolikor sem pač preletela), še posebej pa pozdravljam prispevek Lili Mai takorekoč iz prve roke)

[Iknee]

Mene tudi zanima isto kot butla ... Zakaj meniš, da mora biti starš res biološki starš?

 

Ne da mora biti - JE! Samo biološki starš da otroku ŽIVLJENJE in NIHČE DRUG. In to ni nepomembno! Vse ostalo je laž in ne verjamem, da laž lahko otroku koristi ali da kdo laž potrebuje. Včasih ljudje delujemo, kot da je naše življenje nekaj samo po sebi umevnega, a ni. Ne glede na to, kakšni so starši, z njimi imajo njihovi otroci prav posebno in zelo globoko povezavo, ki je ne more nihče nadomestiti in tudi nič pretrgati. Zato so zapustitve, zanemarjanje in zlorabe otrok s strani staršev tako zelo huda stvar, kot je že omenil Butl. Tudi če je otrok jezen na starše in jih noče niti videti, vez ostaja in otrokova duša ves čas tudi ve zanjo in jo tako ali drugače, včasih tudi na navidez zelo čuden, destruktiven način vzdržuje.

Seveda ima tak zapuščen in pogosto tudi zlorabljen otrok potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti, tako kot vsi drugi otroci, naloga skrbnikov je, da te potrebe kar najbolje zadovoljijo, ne glede na to, kako je otrokov status v nadomestni družini urejen. Kot pravi Butl, je zelo dobro, če lahko otroku res pomagajo tudi predelati hudo travmo zapustitve in lahko otroku nesebično stojijo ob strani in ga spodbujajo tudi v primeru, če se staršu uspe toliko pobrati, da lahko naveže stike s svojim otrokom. Pa čeprav po desetih letih drogiranja. Pretresljivo je videti, da otroci v resnici, čeprav so navzven besni ali celo hladni, globoko v sebi nikoli ne nehajo čakati, da jih bo nekega dne poklicala Mama in jih stisnila k sebi. Zato je to možnost TREBA vedno pustiti odprto, dokler je mama živa! Tega pa so sposobni samo tisti posvojitelji, ki imajo otroka res brezpogojno in nesebično radi, nanj niso posesivno navezani in so predelali svojo lastno bolečino ob neplodnosti in so se ves čas zavedali, da so otroku v najboljšem primeru dobri in ljubeči skrbniki, ne pa starši. Na ta način dajo otroku mnogo več, kot dajo tisti posvojitelji, ki ponujajo iluzijo o tem, da so otroku oni starši ("tista ničvredna roditeljica pa ga je itak samo na svet spravila in nič drugega".)

Se pa strinjam, da so primeri lahko zelo različni, pomembno je, da zakoni in pravilniki puščajo dovolj možnosti za iskanje optimalne rešitve za vsakega otroka posebej in da kolikor je mogoče preprečujejo, da bi otrok utrpel nadaljnje rane in občutek zapuščenosti. To pa predvsem pomeni iskanje ustreznih skrbnikov, ki se bodo zavedali tako otrokove potrebe po ljubezni, varnosti in pripadnosti kot potrebe po identiteti in vezjo s starši (v taki ali drugačni obliki - mogoče le v obliki zavesti, da nekje obstaja mama, ki mu je dala najdragocenejše, kar ima: življenje), če je le mogoče pa tudi zdravljenje hudih čustvenih ran. Posvojitev sama po sebi ne garantira ničesar od tega, kar sem navedla, tako kot rejništvo ne izključuje ljubezni in občutka pripadnosti. V resnici je največ odvisno od rejnika oz. posvojitelja. Sistem pa mora biti tak, da najde kar najboljše skrbnike, pa kakorkoli se jim že reče.

[Alan_New]

Ne da mora biti - JE! Samo biološki starš da otroku ŽIVLJENJE in NIHČE DRUG. In to ni nepomembno! Vse ostalo je laž in ne verjamem, da laž lahko otroku koristi ali da kdo laž potrebuje. Včasih ljudje delujemo, kot da je naše življenje nekaj samo po sebi umevnega, a ni. Ne glede na to, kakšni so starši, z njimi imajo njihovi otroci prav posebno in zelo globoko povezavo, ki je ne more nihče nadomestiti in tudi nič pretrgati. Zato so zapustitve, zanemarjanje in zlorabe otrok s strani staršev tako zelo huda stvar, kot je že omenil Butl. Tudi če je otrok jezen na starše in jih noče niti videti, vez ostaja in otrokova duša ves čas tudi ve zanjo in jo tako ali drugače, včasih tudi na navidez zelo čuden, destruktiven način vzdržuje.

To, da mi komurkoli damo življenje, je laž. Samo seksamo ali se umetno oplodimo in poleg tega ne storimo popolnoma nič. Vse se zgodi po naravnem mehanizmu. Zakaj si torej lastimo neke usluge, ki nam ne pripadajo? Ja, seveda vez med biološkim staršem in otrokom obstaja, a po mojem mnenju ni ključna -- dajemo ji prevelik pomen.

 

Tudi jaz menim, da je vsak primer zgodba zase, ki se ga ne da posplošiti oz. bi to posplošenje prineslo še več zmede in nejasnosti.

[janko]

To, da mi komurkoli damo življenje, je laž.

 

pa tut kajn ni abla ubil, ampak ga je samo worenk prtegnux:o)x

[Iknee]

To, da mi komurkoli damo življenje, je laž.

To, da mi damo nekomu življenje mogoče res ni najbolj posrečena beseda, ker je življenje večje od naše osebnosti, drži pa, da prehod otrokove duše v telesno življenje in s tem njegova zemeljska izkušnja brez staršev sploh ne bi bila mogoča in to je dejstvo.

Samo seksamo ali se umetno oplodimo in poleg tega ne storimo popolnoma nič. Vse se zgodi po naravnem mehanizmu.

Itak da se zgodi po naravnem mehanizmu, kako pa drugače? Kaj se pa ne zgodi po naravnem mehanizmu? A je zato kaj manj vredno? Povej to, kar si tukaj napisal kaki ženski, ki je imela težavno nosečnost in/ali porod ali pa je celo na kocko postavila svoje zdravje ali celo življenje, da je lahko donosila otroka! Ali pa je zaradi težkih razmer razmišljala o splavu, a se je vseeno odločila, da bo otroku omogočila življenje. Pa tudi, če gre vseh devet mesecev brez večjih težav, v trenutku, ko otrok pride na svet in mama privije novorojeno bitjece k sebi, oba z otrokom čutita, da se je zgodilo nekaj zelo velikega. Takrat sem vedela, da če bi v tistem trenutku umrla, to ne bi nič zmanjšalo veličine tega dogodka, ne glede na to, da se je moja vloga matere - skrbnice otroka takrat šele dobro začela (v nekem pogledu pa že ob spočetju). Žal mi je, da tega ne moreš doumeti. Sori Alan, čeprav v večini primerov cenim tvojem mnenje, mi ta tvoja izjava zveni kot arogantno besedičenje nekega moškega fukača.

Zakaj si torej lastimo neke usluge, ki nam ne pripadajo?

Ne govorim o zaslugah, ampak o pomenu bioloških staršev in to je bistvena razlika.

 

Ja, seveda vez med biološkim staršem in otrokom obstaja, a po mojem mnenju ni ključna -- dajemo ji prevelik pomen.

Tisti, ki že dve desetletji in več delajo na posvojitvah in postavitvah družin, kamor pogosto pridejo ravno ljudje s te vrste družinskimi dramami, se s tabo ne bi strinjali.

[Iknee]

A ja, še tole bi dodala k vezem med materjo in otrokom. Zelo dobro poznam žensko, ki je pri dvajsetih dala svojo hčerkico v posvojitev takoj po rojstvu. Povedala mi je, da nikoli ni nehala razmišljati o njej, da jo deklica jo kot tiha senca spremlja noč in dan. Zdaj spet lahko rečeš, da posplošujem, ampak če te vezi ne bi imele svoje teže, to ne bi bilo možno. Pa ta mamica ni edina, sploh ne, njo samo osebno poznam.

[Andreja:)]

Brez mame in očeta ni otroka. Saj sam praviš, Alan, da je to naravno. To je neka osnovna celica. Kar pa ne pomeni, da imajo starši kakršno koli pravico do lastninjenja otroka. Imajo pa dolžnost, da ga vzgojijo v ljubeče in sočutno živo bitje, ki je sposobno razmišljat s svojo glavo. Jim ne vsiljevat svoje "pravice" in naših sanj... in jih sprejet take kot so.

 

Ni lahko

 

In ko starši iz kakšnih koli razlogov tega ne zmorejo, nočejo, karkoli... rabijo pomoč... Je tu skupnost, ki naj bi pomagala. Staršev ne more zamenjat, lahko pa ponudi marsikaj dobrega in tudi slabega. Vsi smo samo ljudje s svojimi kompleksi in frustracijami. Eni bolj drugi manj. Na koga "nabašeš" je pa loterija, usoda, ne vem.

 

 

In ne glede na zafurane starše si otroci vedno želijo sprave, umirjenosti, čistih računov, razumevanja... Upam, da se vsaj približno razume kaj si želim povedat... Zakaj bi sicer vsi iskali stik z njimi, če bi bili tako nepomembni? Oziroma zakaj se v povezavi z njimi pojavljajo tako močna čustva, povezave, če se ne razlikujejo od drugih ljudi, ki so del naših življenj? Zakaj nekateri tako povdarjajo, da jim je treba odpustit napake? Zakaj posvojenci sploh iščejo stik z njimi, če imajo krasno življenje s posvojitelji? Zakaj iskat človeka, ki te iz bilokakšnega razloga ni hotel v svojem življenju? Se umaknil ali šel živet drugam...? Če bi bil to samo en znanec ali teta ali stric bi bilo enako?

[Cookie]

To, da mi damo nekomu življenje mogoče res ni najbolj posrečena beseda, ker je življenje večje od naše osebnosti, drži pa, da prehod otrokove duše v telesno življenje in s tem njegova zemeljska izkušnja brez staršev sploh ne bi bila mogoča in to je dejstvo.

 

Itak da se zgodi po naravnem mehanizmu, kako pa drugače? Kaj se pa ne zgodi po naravnem mehanizmu? A je zato kaj manj vredno? Povej to, kar si tukaj napisal kaki ženski, ki je imela težavno nosečnost in/ali porod ali pa je celo na kocko postavila svoje zdravje ali celo življenje, da je lahko donosila otroka! Ali pa je zaradi težkih razmer razmišljala o splavu, a se je vseeno odločila, da bo otroku omogočila življenje. Pa tudi, če gre vseh devet mesecev brez večjih težav, v trenutku, ko otrok pride na svet in mama privije novorojeno bitjece k sebi, oba z otrokom čutita, da se je zgodilo nekaj zelo velikega. Takrat sem vedela, da če bi v tistem trenutku umrla, to ne bi nič zmanjšalo veličine tega dogodka, ne glede na to, da se je moja vloga matere - skrbnice otroka takrat šele dobro začela (v nekem pogledu pa že ob spočetju). Žal mi je, da tega ne moreš doumeti. Sori Alan, čeprav v večini primerov cenim tvojem mnenje, mi ta tvoja izjava zveni kot arogantno besedičenje nekega moškega fukača.

 

Ne govorim o zaslugah, ampak o pomenu bioloških staršev in to je bistvena razlika.

 

 

Tisti, ki že dve desetletji in več delajo na posvojitvah in postavitvah družin, kamor pogosto pridejo ravno ljudje s te vrste družinskimi dramami, se s tabo ne bi strinjali.

Tkole bom rekla: to da rodiš, ti ne daje Pravice/večvrednosti do otroka. Mati ne postane avtomatično z rojstvom. V življenju otroka je pomembno, da nekdo odigra vlogo Matere in nekdo Očeta. Pa je prov vseen, al je to biološka mati al pa biološki fotr. Seveda je fino, če se ti dve funkciji poklapata kt ata na mamo. Če pa se ne, je važno, da nekdo drug (stara mama, star ata, teta, stric, posvojitelj/ica) odigrata ti dve vlogi.

In te "veze" med dušami matere in otroka, so mi milo rečene - mimo! Ker če tako gledamo, potem je jasno, da duša matere mora naučiti nekaj dušo otroka (ali obratno), se pravi, skozi to izkušnjo morata iti oba!

 

Kakšni bitki? Niti nisem nič začela. Napisala sem, da se raje ognem takšnim temam, če ne vem kakšne sogovornike lahko pričakujem

 

 

Verjamem, da marsikomu, ki je bil v rejništvu ni bilo prijetno (če je to sploh beseda za opisat).

Kaj pa je prava družina? Kdo je že pisal, da je danes vsaka družina disfunkcionalna? Tudi pri posvojiteljih gre marsikaj narobe, pride do prenekaterih trenj. Samo saj si sam napisal, da dejstvo morajo vsi vpleteni sprejet. Tudi posvojen otrok in otrok v rejništvo mora dejstva sprejet. Sliši se grozno, vendar mu je to dejstvo naložilo življenje samo.

 

''z ljubeznijo, skrbjo, odgovornostjo in z cim vec modrosti'' in že mislim, da brcaš v pravo smer pa napišeš, da se bo vsaka normalna ženska trudila nadomestit mater. NE. Ravno zato se gre, da je ne bi smela nadomestit, ker nadomestkov NI. Mati je samo ENA IN EDINA. Drugo so dobrosrčne ženske, ki lepo z ljubeznijo pomagajo otrokom zrast.

Bruh, bruh in še enkrat bruh!! Zato je SLO tako zjebana. Jo je že Cankar lepo definiral. Samo zaradi te miselnosti, postavljanja matere na piedestal Marije Brezmadežne, je toliko disfunkcionalnih familij, alkoholizma in samodestrukcije. So fuckin what, če te je nekdo "skotil" in potem "zbežal" - ni prevzem odgovornosti Matere. Če nisi v stanju poskrbet za lastno kri in meso, potem je boljše, da to stori nekdo drug - bodisi posvojitelj, bodisi rejnik/skrbnik.

Ne bom se nikoli strinjala s tezo, da samo biološka mati je ena in edina - nezamenljiva. Včasih je boljše, če otrok nima stikov z neprimerno materjo, ker vse kar je naredila za otroka je to, da ga je rodila. Menim, da pa je vseeno pomembno, da se otroku pove, da je posvojen (v kolikor je).

Identiteo otroku sprva da res okolica, nato pa si jo otrok izgradi sam. In odgovornost za identiteto otroka ima otrok sam - ko je dovolj star/zrel. Vmes pa mora imeti pozitivne/ljubeče/spoštljive vzglede - pri rejnikih ali posvojiteljih!

 

Moja babica je bila rejnica. Nekatere otroke je imela krajši čas (dokler se biološki starši niso toliko opomogli, da so bili v stanju finančno poskrbet zase in za otroka), dva pa je, poleg lastnega sina, vzgojila sama gor. In sta jo vedno (rejenca) klicala mama - ker sta sama tako hotela, ne ker bi to babica zahtevala od njiju. Sta imela stike s svojimi biološkimi starši, vendar "Mater" sta našla v moji babici. In ni delala nikakršnih razlik med rejencema in lastnim sinom. Pravzaprav sta rejenca danes veliko bolj uspešna v življenju, kot oče, ki krivi mater za to, da mu ni "uspelo" - po merilih zahodnega potrošništva.