Rejništvo

[Cookie]

Ja vredu, pa se fajn zbruhaj.

Glej, jaz sem dala eno izkušnjo skozi, ki mi je dala tako misliti. Zadeva je malce drugačna kot si ti zgoraj pisala. Ne gre se za noben večvrednostni kompleks, pedestal in pieta... ne zagovorajam poveličavanje nobene od mater in zaničnevanje pravtako ne. Gre samo za življenjske energije, ki z očesom niso vidne, čuti pa se jih. Težko je opisat in razložit, samo verjemi mi, meni je tista izkušnja dala dosti vedet.

 

In če ne daš toliko na duhovnost in dušne relacije med ljudmi, potem prosim tudi ne bruhaj po takšnih komentarjih, ker nekatere nas to pač bolj zanima ko tebe. Lahko, da imamo vsi prav in vsi narobe.

 

Samo srčno upam, da se sama v takšnem položaju ne boš znašla, ker pač v to verjamem

Kle se menita dve, ki sami nista materi, niti rejnici, kamoli posvojiteljici x:Dx

 

glej, jst sm organsko alergična na "samo mati je ena in edina". Ker menim, da je ta misel(nost) odgovorna za stanje v SLO družinah. Ker se mati poveličuje. Seveda je fino, če se funkciji biološke matere in "matere" pokrivata, ni pa to nujno. In v xy primerih, funkcijo "matere" lahko odigra nekdo drug, če biološka ni v stanju to speljat. Mene moti, da se toliko poudarja to "vez" med biološko materjo in otrokom, ker če bi neka "vez" bila, potem mati ne bi zavrgla lastne krvi in mesa Tukaj so izključeni primeri, ko se biološka mati zavedajoč se lastne nesposobnosti/nemoči, odpove otroku, da bo imel boljše življenje, kot ga je imela sama.

Zame je "mati" tista, ki se tako obnaša (oz, vsaj deluje v tej smeri - po svojih najboljših močeh), ni pa to avtomatično že samo zato, ker je rodila. Samo ta avtomatika rojstvo - nadpravica biološke matere me moti

 

opa, glede na zadnji stavek pa: ni panike, hvala za skrb . Jaz če bom otroka spočela in rodila, ga bom tudi vzgojila. Ga ne mislim nikamor/nikomur podturit.

Odrasla sem v biološki familiji, vlogo "matere" in "očeta" pa so mi odigrali drugi, čeprav smo živeli skupaj.

[butl]

''z ljubeznijo, skrbjo, odgovornostjo in z cim vec modrosti'' in že mislim, da brcaš v pravo smer pa napišeš, da se bo vsaka normalna ženska trudila nadomestit mater. NE. Ravno zato se gre, da je ne bi smela nadomestit, ker nadomestkov NI. Mati je samo ENA IN EDINA. Drugo so dobrosrčne ženske, ki lepo z ljubeznijo pomagajo otrokom zrast.

 

 

Hojla Lili Mai

 

Tole, kar si napisala, je pa treba pa mal razložit, ker se lahko bere tko al pa drgač.

 

Kakšen odnos naj ima krušna mati do otoka?

Tacga, kt prava dobra mama, se prav, mora se trudit, da je njen odnos do otroka enak, kt bi bil odnos prave /biološke/ dobre mame do otroka in če tko gledaš na to, pol mora nadomestit pravo mamo.

 

Kaj je lastnost dobre mame?

 

Da se zaveda, da ma otrok enako rad tud druzga starša /recimo očeta/ in da to v odnosu do otroka tud upošteva ne glede na to, v kakšnem odnosu sta starša med seboj. Recimo da je ta drugi starš luftar, neresen, nasilen... in gresta, ajd, narazen. Otrok ma očeta rad ne glede na to, kakšen je in dobra mama se tega zaveda in ne deluje kt ranjena ženska. Se prav, ne pljuva po očetu pred otrokom, ne prepoveduje mu stikov, ni užaljena, če otrok pogreša očeta pa tko. Se prav da dobra mama ne bo nikoli poskušala nadomestit očeta otroku na tak način, da bo otroku gvorila, da ne sme čutit do očeta kar čuti, da mu bo govorila, kako je oče ničvrednež, pokvarjenc, da bo užaljena, ker ma otrok očeta rad, da mu bo govorila, češ kakšen nehvaležnež je, ker ma rad očeta, kljub temu, kar je ona naredila zanj, oče pa ne....pa tko. A ne, tle sem se osredotoču samo na ta del dobre mame, ki se tiče otrokovega odnosa do drugega starša. Ostali deli, se prav, da dobra mama da otroku tist, kar otrok potrebuje, da bi se razvil v zdravo odgovorno odraslo osebo, ki se sprejema, samospoštuje, je samozavestna, sočutna, odločna, blaga...pa tko, so itak samoumevni.

 

Če to preneseš v odnos krušne matere do otroka, je zadeva popolnoma enaka, le da se v tem primeru zamenja mama s krušno mamo in oče z biološko mamo.

 

Je pa tle zelo pomemben še en dejavnik.

To je otrokovo idealiziranje tistega starša, ki ga je zavrgel ali zapustil, pa naj bo to oče al pa mama. Lahko je usmerjeno vase /če bi me starš vidu, spoznal, bi ugotovil, kako rad ga imam in bi me imel rad/ al pa vanj /starš me ima rad, samo ni me mogel obdržati ker....cel kup razlogov za opravičevanje tega, da ga je starš zapustil/. To je obrambni mehanizem otroka, da to zapustitev sploh lahko preživi.

Dober starš /ta ki je ostal z otrokom/ ali dober krušni starš se tega zaveda in bo poskušal biti otroku čimbolj sočutno v oporo, sploh v trenutkih, ko bo otrok začel spoznavati resnico, ki je lahko drugačna od njegovih iluzij. V takih trenutkih potrebuje krušni starš veliko ljubezni, znanja, zavedanja, moči in pošlihtanega podstrešja, da zmore ostat dober starš in ne postane ranjena, razbolela ženska ali moški.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Iknee]

Bi te neki vprašal, pa prosim, da odgovoriš iskreno.

A bi ti v primeru, da ne bi mogla imeti lastnih otrok tudi imela taka stališča?

ker oprosti, sicer mi te je drugače zelo fajn brat, toda tukaj se mi zdiš tist klasični naduvenko, "glejte mati sem vi pa ne he he he, Mati - poklic - češnja na torti kariere, učiteljica torej še ekstra mati na kvadrat, ma cela alma mater "

Ja. Ker imam stvari glede materinstva vsaj v tem pogledu kar pošlihtane. Jaz sem mama svojim otrokom in nikomur drugemu. Pika. Dijakom sem pa učiteljica, ne mama ali nadomestna mama in jaz to dvoje zelo jasno ločim, nikoli nisem marala učiteljic, ki so se postavljale na mesto mater in tega tudi pri kolegicah ne odobravam, mislim, da je tudi za dijake in moje odnose z njimi in njihovimi starši ta jasna razmejitev vlog ful pomembna. Nisem učiteljica zato, ker bi hotela biti mati na kvadrat, ampak zato, ker me narava zanima in navdušuje in mi je fajn to znanje in navdušenje prenašati naprej in narediti kar je v moji moči, da jo bodo mlajše generacije razumele, spoštovale in ohranile. Evo, to je to. In to bi počela enako ne glede na to ali imam svoje otroke ali ne, materinstvo pri mojem poklicu nima blage veze, ne kot nadgradnja (češnja na torti kot praviš) ne kot kompenzacija ali naduvanost.

No, pa še kako bi gledala na posvojitve s stališča ženske, ki ne more imeti otrok. Tukaj imam povsem enako stališče kot Lili Mai. Sprejela bi dejstvo, da ne morem imeti svojega otroka in pika. Če bi se odločila za posvojitev, bi posvojenčka sprejela z zavestjo, da nekje v sebi nosi svojo mamo in svojo usodo, jaz pa sem v njegovo življenje vstopila kot skrbnica, ki mora kar najbolje izpolniti vse njegove potrebe, ki jih ima v zvezi z družino, vključno z zavedanjem svoje prave mame. Tukaj so zame stvari zelo jasne: Posvojitev MORA biti dejanje v najboljšo korist otroka in nikakor ne kompenzacija ali reševanje stisk neplodnih parov! Priprava na posvojitev v Društvu Deteljica, ki se pri nas na zelo kvalitetni in strokovni ravni ukvarja s tem, posveča večino časa ravno temu, voditeljica tega programa vztraja na stališču na osnovi dvajsetletnih izkušenj, da par ne sme posvojiti otroka, dokler ta travma ni predelana in se ne odpovesta stopanju na mesto starša, ker to otroku in posvojiteljski družini ne prinaša nič dobrega, lahko celo povzroči resne težave. Mislim, da sem v tej temi že nekje poudarila, nikakor ne podcenjujem vloge skrbnikov, z ljubeznijo in odgovornostjo poskrbeti za rejenčka ali posvojenčka nikakor ni majhna stvar in ne gledam zviška kot mama na to. Dobro, mi je bilo pač dano materinstvo, z vsemi bremeni in hudimi stvarmi, ki se vlečejo tudi iz partnerjeve družine vred, komu drugemu pa je bil dan drugačen paket kart. Takle mamo, v dobrem in slabem, mame, skrbnice ali ženske, ki niso nič od tega, pa zato nič manj vredne. Pomembno je vedeti, kdo si in kaj imaš in znati s tem živeti. Hrepenenje po nečem, česar ne moreš imeti in iskanje kompenzacij pa vodi samo v stiske in stran od možnih rešitev, pa naj bo to materinstvo ali pa karkoli drugega. Velja tako zame kot za kogarkoli drugega.

 

Če bi duša sama poiskala starše, čemu potem toliko čudovitih ljudi nima (ker jih ne more imeti) otrok, in toliko kretenov ki jih imajo na pretek?

Če predpostavimo, da karma in reinkarnacija delujeta, potem je odgovor jasen: Kriterij duš pri izbiri staršev ni "imeti se čimbolj fajn in čimbolj gladko prit skoz zemeljski lajf" ampak "kakšni starši mi bodo omogočili lekcijo, ki jo moram kot duša še predelati?" Torej so lahko težavni starši za neko dušo bolj ustrezna izbira kot dobri. In obratno: Ljudje, ki bi navidez (Ne nujno, ko imaš otroke, lahko pride marsikaj iz podzavesti!) bili dobri starši, mogoče rabijo lekcijo neplodnosti, da nekaj predelajo pri sebi in skozi to kot duša zrastejo. Pomembno je znati sprejeti svojo usodo kot nekaj nevtralnega, ne kot nekaj krivičnega. Všeč mi je tisti rek: "(Kot osebnost) ne moremo vplivati na to, kakšne karte bomo dobili ob rojstvu, lahko pa vplivamo na to, kako bomo v življenju z njimi igrali." Pa da ne boš mislil, da sem zrasla v kakšni idealni družini in zdaj vzvišeno in arogantno solim pamet manj srečnim od mene. Mami bi se dalo marsikaj očitati, med drugim tudi to, da sta si me celo zgodnje otroštvo podajali z babico ko paket, pol leta pri eni v Sloveniji, pol leta pri drugi na drugem koncu Juge. Za majhnega otroka je pol leta ločenosti od mame praktično enako zapustitvi in je trajalo kar precej let, da sem te stvari predelala pri sebi.

[Antoninus]

Ne da mora biti - JE! Samo biološki starš da otroku ŽIVLJENJE in NIHČE DRUG.

Ja, lahko mu ga pa tudi vzame. Ničkoliko primerov obstaja, ko matere ubijejo novorojence. Pomembno je imeti negovalko, ki je ljubeča, pa če je to biološka mati ali pa ne. Od kvalitete in kvantitete odnosa otroka z njegovim negovalcem je odvisen njegov duševni razvoj.

[Cookie]

Madonca Ante, kako kratko in jedrnato znaš ti napisat , jst pa cele romane pišem, pa še nč jasno

Se zelo strinjam s tabo

[janko]

Ja, lahko mu ga pa tudi vzame. Ničkoliko primerov obstaja, ko matere ubijejo novorojence. Pomembno je imeti negovalko, ki je ljubeča, pa če je to biološka mati ali pa ne. Od kvalitete in kvantitete odnosa otroka z njegovim negovalcem je odvisen njegov duševni razvoj.

vzame mu ga lahko tudi tramvaj.

mnogo več je primerov, ko se ubije še nerojene. pa ne bi zdej o tem.

za zdravo življenje je med drugim pomembno imeti dober sex in nima veze, če je to tvoja ali sosedova žena?

 

[Iknee]

Ničkoliko primerov obstaja, ko matere ubijejo novorojence.

A niti enega primera ni, ko bi negovalka omogočila, da bi otrok prišel na svet. Mama ostaja tista, ki omogoči življenje, pa kakorkoli obrneš. Življenje ima absolutno vrednost, vsaj zame, in v tem smislu tudi mama, pa čeprav je kot vzgojiteljica in skrbnica iz kakršnihkoli razlogov odpovedala.

 

Od kvalitete in kvantitete odnosa otroka z njegovim negovalcem je odvisen njegov duševni razvoj.

To drži. Ampak otrok je moral najprej življenje dobiti. Mama ga je morala najprej devet mesecev nositi v svojem telesu in potem roditi, da ga je nekdo lahko posvojil. Pogovarjala sem s posvojiteljico, ki je imela te stvari zelo dobro poštimane in je rekla: "Vsako jutro molim. In na koncu molitve se zahvalim materi, ki je rodila to čudovito bitje, za katero skrbim." Njen posvojeni otrok ve, da ima nekje svojo mamo, ki ga je rodila in od koder izvira njegova identiteta in te mame nihče ne podcenjuje ali obsoja. To spada k tej kvaliteti o kateri govoriš, Antonius, k spoštovanju življenja kot takega. In za otroka ta del odnosa sploh ni nepomemben. Verjamem, da je to tisti temelj, na katerem bo otrok kasneje veliko lažje pozdravil travmo dejstva, da ga je mama zapustila. Ker za otroka niti slučajno ni "vseeno, kdo zanj skrbi, samo, da je poskrbljeno."

[Iknee]

Kri ni voda. Otrok, ki prezira in zavrača mamo, ki ga je rodila, sploh ne bo mogel drugače, kot da nekje globoko v sebi prezira in zavrača tudi samega sebe. To pa pomeni kup težav in zelo verjetno tudi nesposobnost, da bi si sam ustvaril funkcionalno družino, mogoče celo zapustitev svojega otroka. Pa ne govorim o poveličevanju mame, ampak o priznanju dejstva, da brez nje ne bi bilo nič, pa kakršnakoli je že bila. Ko to enkrat priznaš, je tolk stvari v življenju pade na svoje mesto in postane lažjih in bolj radostnih, še seks je boljši (govorim iz izkušnjem z mamo, ki mi je poleg Življenja naložila še kup problemov in je niti slučajno ne poveličujem)

[mayan]

Gre se za love in nič drugega kot to. In razsvetljenje se ne meni kako bo doseženo. Se pa v osnovi strinjam z Cookie. Ker vez, prav tako pristna, se lahko vzpostavi tudi z nebiološkimi starši. Pač malo kasneje..... (.); in tudi tako kot pravi Iknee, takrat začneš biti nekako hvaležen za življenje,, četudi je mama imela svojo pot. In oče. In bi si celo upala reči, da ni disfunkcionalne družine, ker ko si npr. osvobojen projiciranja na prav dotično osebo/osebe (starše), jih lahko vidiš kot sebe. Si hkrati starš in otrok. Negovalec in negovan. Kaj je sploh razsvetljenje? Najbrž budnost, in tak kot je rečeno, ko vzameš stvari v svoje roke, nimaš nikogar za obsojati. Lahko pa še zmeraj, pomembno je, da se zavedaš in se zarad tega ker potrebuješ darila iz predstav ne obsojaš. Ker čustva so resnična in imajo dimenzijo, pa iz tega potencial. Skratka, vzemimo si čas, da bo tako kot sanjamo.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Andreja:)]

Ja kdo pa pravi, da je mama ob enem tudi najbolj sposobna otroka "gor spravit"?

Na tapeti je dejstvo, da se je ne sme zanikat, prikrit, zaničevat.

 

Kot je butl zapisal, da mama ne more prevzeti vloge očeta. Tako tudi ne more nekdo drug prevzeti vloge mame oz. staršev in prve zanikat. In zdravit svoje komplekse na tak način. Z nadomestkom. Nihče ne more biti nadomestek nikomur.

 

Pa ne, da jih kdo drug ne more vzgojit ali pa da je komu slabše, ker ga ne vzgaja biološki starš. Nasprotno! Ampak ob tem se ne sme zanikat resničnosti, skrivat in odtujevat del življenja. Kdo pravi, da bi takoj pustili posvojitelje in šli živet k biološkim staršem?

Bistvo je v zavračanju določenih dejstev v življenju tako otroka kot sebe. V nesprejetosti! In nikakor ne v kakšnih vrednostnih bedarijah.

 

Se stinjam s Pornijem, ko pravi 100 ljudi 100 čudi.

In če se še malček navežem na tiste medvede in raje napišem za pse, ki jih bolje poznam. Mladiči tudi ko odrastejo spoznajo svojo mamo. Za očeta ne vem in ne morem povedat. Brate in sestre tudi. Vsaj v vseh primerih, ki sem jim sama bila priča

Ampak to ne pomedi, da pol nočejo stran ali pa da se krasno razumejo...

[Iknee]

Ja kdo pa pravi, da je mama ob enem tudi najbolj sposobna otroka "gor spravit"?

Na tapeti je dejstvo, da se je ne sme zanikat, prikrit, zaničevat.

 

Kot je butl zapisal, da mama ne more prevzeti vloge očeta. Tako tudi ne more nekdo drug prevzeti vloge mame oz. staršev in prve zanikat. In zdravit svoje komplekse na tak način. Z nadomestkom. Nihče ne more biti nadomestek nikomur.

 

Pa ne, da jih kdo drug ne more vzgojit ali pa da je komu slabše, ker ga ne vzgaja biološki starš. Nasprotno! Ampak ob tem se ne sme zanikat resničnosti, skrivat in odtujevat del življenja. Kdo pravi, da bi takoj pustili posvojitelje in šli živet k biološkim staršem?

Bistvo je v zavračanju določenih dejstev v življenju tako otroka kot sebe. V nesprejetosti! In nikakor ne v kakšnih vrednostnih bedarijah.

 

Se stinjam s Pornijem, ko pravi 100 ljudi 100 čudi.

In če se še malček navežem na tiste medvede in raje napišem za pse, ki jih bolje poznam. Mladiči tudi ko odrastejo spoznajo svojo mamo. Za očeta ne vem in ne morem povedat. Brate in sestre tudi. Vsaj v vseh primerih, ki sem jim sama bila priča

Ampak to ne pomedi, da pol nočejo stran ali pa da se krasno razumejo...

 

Bravo. (sem zadevo razvlekla na par dolgih postov, ko sem poskušala napisat to, kar si ti napisala v par stavkih )

[Iknee]

Ja kdo pa pravi, da je mama ob enem tudi najbolj sposobna otroka "gor spravit"?

Na tapeti je dejstvo, da se je ne sme zanikat, prikrit, zaničevat.

 

Kot je butl zapisal, da mama ne more prevzeti vloge očeta. Tako tudi ne more nekdo drug prevzeti vloge mame oz. staršev in prve zanikat. In zdravit svoje komplekse na tak način. Z nadomestkom. Nihče ne more biti nadomestek nikomur.

 

Pa ne, da jih kdo drug ne more vzgojit ali pa da je komu slabše, ker ga ne vzgaja biološki starš. Nasprotno! Ampak ob tem se ne sme zanikat resničnosti, skrivat in odtujevat del življenja. Kdo pravi, da bi takoj pustili posvojitelje in šli živet k biološkim staršem?

Bistvo je v zavračanju določenih dejstev v življenju tako otroka kot sebe. V nesprejetosti! In nikakor ne v kakšnih vrednostnih bedarijah.

 

Se stinjam s Pornijem, ko pravi 100 ljudi 100 čudi.

In če se še malček navežem na tiste medvede in raje napišem za pse, ki jih bolje poznam. Mladiči tudi ko odrastejo spoznajo svojo mamo. Za očeta ne vem in ne morem povedat. Brate in sestre tudi. Vsaj v vseh primerih, ki sem jim sama bila priča

Ampak to ne pomedi, da pol nočejo stran ali pa da se krasno razumejo...

 

Bravo. (sem zadevo razvlekla na par dolgih postov, ko sem poskušala napisat to, kar si ti napisala v par jasnih stavkih z velikim pomenom )

[free]

Ja no, jst bi reku da kakor za koga. Pomoje to ni najhuj. Huje se mi zdi , da je otrokova drza tako nizko, da ne more necesa sprejet.

Otrok, bitje vse lahko razume, ce mu primerno razlozis. Ce se ob taksnem ali drugacnem pomankanju cesa ima na kaj naslonit. Vidi perspektivo. Ima podporo, ljubezen.

Tisto s pomanjkanjem je lahko komu zgolj izgovor.

Res da jaz tesko o tem govorim, ker starse imam, a vseeno sem tudi jaz kot vsi ljudje sooceni s kaksnim pomanjkanjem. Tega premagujemo z razumevanjem in drugimi usmiritavami.

 

...Ker ni hujše bolečine, kot da te zavrže mama, ki te je rodila /tud ata, ampak vseen manj/. In seveda iz tega sledeče hrepenenje po njej.

 

Zato je tolk pomembno, kako krušni starš sooči otroka s tem dejstvom in kako mu stat v teh, zanj najblj zajebanih trenutkih, ob strani. Ker to ni lahko, a ne, recimo, ko ti kot krušni starš celo otrokovo življenje daješ sebe zanj, pol je pa kr naenkrat tam ena ženska, ki je tega otroka zavrgla /če ga je seveda, ker zgodbe so različne in hude/, po kva pa vem, petnajstih letih tko neskončno pomembna za taistega otroka, ti pa nek pr strani, skor nepomemben. Morš met kr dobr pošlihtan v seb, da to preneseš kt starš /čeprav krušni/ in ne kt, kva vem, prizadeta ženska al pa prizadet moški.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[free]

Saj vedno je odprto, cetudi je otrok posvojen. Je pa seveda manj pravnih moznosti. Otrok gre alhko po 18 letu vedno nazaj k starsem. Pa tudi razlog zakaj je sel v posvojitev naj bi bil precej konkreten.

Gre v posvojitev takrat kadar ocitno bio-strasi niso pripavljeni skrbeti zanje, ali ne morejo, ali pa ne znajo oz. to pocno neprimerno.

Torej ja, od primera do primera. Taksno kot je zivljenje in tako kot tudi otrok-oseba potrebuje primerno pozornost.

 

Zato je to možnost TREBA vedno pustiti odprto, dokler je mama živa!

 

Tudi jaz sem tega mnenja! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

To, da mi komurkoli damo življenje, je laž. Samo seksamo ali se umetno oplodimo in poleg tega ne storimo popolnoma nič. Vse se zgodi po naravnem mehanizmu. Zakaj si torej lastimo neke usluge, ki nam ne pripadajo? Ja, seveda vez med biološkim staršem in otrokom obstaja, a po mojem mnenju ni ključna -- dajemo ji prevelik pomen.

 

Tudi jaz menim, da je vsak primer zgodba zase, ki se ga ne da posplošiti oz. bi to posplošenje prineslo še več zmede in nejasnosti.

[free]

Jst mislim da pretiravas. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif Mislim da Alan ni govoril iz nivoja ki ga omenjas. Je pa podal dober argument!

In tudi tvoj ima dober point.

- da mati otroka nosi in rodi - ok, velja. Samo.. kaj pa potem!? Kaj ce se recimo karma zakljuci in preide otrok tja kjer zanj bolje skrbijo? Ali je to slabo? Kaj ce je bila mati nosecnica ki je otroka rodila narkoman in je otroku ze s tem zelo skodila v samem razvoju v maternici? Kdo lahko o tem sodi kdaj se zakljuci in kdaj ne?

Ce se nek bioloski stars odloci ne skrbeti za svojega otroka, ali ni tudi ta odlocitev "sveta", odlocitev?

Kdo lahko sodi ali se je odlocil prav ali ne?

 

Kako bi ti zadevo resevala pri taksni materi? Ali ocetu ki hcer posili; mati ki se zanjo ne briga 10 let ali vec?

Cakala v rejnistvu, ce prideta "k sebi"? Med tem pa si otrok zeli "pravih" starsev ali vsaj druzine v pravem pomenu besede.

Mislim da je zadeva jasna.

 

Itak da se zgodi po naravnem mehanizmu, kako pa drugače? Kaj se pa ne zgodi po naravnem mehanizmu? A je zato kaj manj vredno? Povej to, kar si tukaj napisal kaki ženski, ki je imela težavno nosečnost in/ali porod ali pa je celo na kocko postavila svoje zdravje ali celo življenje, da je lahko donosila otroka! Ali pa je zaradi težkih razmer razmišljala o splavu, a se je vseeno odločila, da bo otroku omogočila življenje. Pa tudi, če gre vseh devet mesecev brez večjih težav, v trenutku, ko otrok pride na svet in mama privije novorojeno bitjece k sebi, oba z otrokom čutita, da se je zgodilo nekaj zelo velikega. Takrat sem vedela, da če bi v tistem trenutku umrla, to ne bi nič zmanjšalo veličine tega dogodka, ne glede na to, da se je moja vloga matere - skrbnice otroka takrat šele dobro začela (v nekem pogledu pa že ob spočetju). Žal mi je, da tega ne moreš doumeti. Sori Alan, čeprav v večini primerov cenim tvojem mnenje, mi ta tvoja izjava zveni kot arogantno besedičenje nekega moškega fukača.

 

Ne govorim o zaslugah, ampak o pomenu bioloških staršev in to je bistvena razlika.

 

 

Tisti, ki že dve desetletji in več delajo na posvojitvah in postavitvah družin, kamor pogosto pridejo ravno ljudje s te vrste družinskimi dramami, se s tabo ne bi strinjali.

[free]

Dobro, torej kaj predlagas/te (v odnosu na samo temo) ; da naj otrok se naprej zivi pri neodgovorni materi? v zavodu? pri rejnikih ki so mu kao "zacasna" druzina? ...do "enomoglosti ali osamosvojitve? In case, da morda pa bioloski starsi vseeno pridejo "k sebi"?

Ali je bolje da gre zivet v novo druzino, kjer se trudijo biti druzina, ceprav pac niso bioloski starsi in je to tudi vsem povsem jasno recimo.

Zakaj ljudje kljub temu da imajo svoje otroke posvojijo tudi nekatere druge? Recimo revne? Se ti zdi to napak?

Hocem rect, mislim da se je fajn vprasat par vprasanj, preden dokocno sodimo in trdimo.

Ali bi ti kot otrok rajsi zivela pri ocetu ki te posiljuje kot imela nove starse, ceprav niso pravi, a se trudijo biti najboljsi?

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Ja, tudi meni se ne zdi prav, da se se skriva posveojencu ali rejniku o tem kdo so njegovi starsi. Mislim da se ljudje tega vse bolj zavedajo in tudi CSD-ji opravljajo vedno boljso vlogo.

 

 

Ja kdo pa pravi, da je mama ob enem tudi najbolj sposobna otroka "gor spravit"?

Na tapeti je dejstvo, da se je ne sme zanikat, prikrit, zaničevat.

 

Kot je butl zapisal, da mama ne more prevzeti vloge očeta. Tako tudi ne more nekdo drug prevzeti vloge mame oz. staršev in prve zanikat. In zdravit svoje komplekse na tak način. Z nadomestkom. Nihče ne more biti nadomestek nikomur.

 

Pa ne, da jih kdo drug ne more vzgojit ali pa da je komu slabše, ker ga ne vzgaja biološki starš. Nasprotno! Ampak ob tem se ne sme zanikat resničnosti, skrivat in odtujevat del življenja. Kdo pravi, da bi takoj pustili posvojitelje in šli živet k biološkim staršem? ...

[Iknee]

Saj vedno je odprto, cetudi je otrok posvojen. Je pa seveda manj pravnih moznosti. Otrok gre alhko po 18 letu vedno nazaj k starsem. Pa tudi razlog zakaj je sel v posvojitev naj bi bil precej konkreten.

Gre v posvojitev takrat kadar ocitno bio-strasi niso pripavljeni skrbeti zanje, ali ne morejo, ali pa ne znajo oz. to pocno neprimerno.

Torej ja, od primera do primera. Taksno kot je zivljenje in tako kot tudi otrok-oseba potrebuje primerno pozornost.

 

Ne, ni vedno odprto! Saj ravno v tem je bistvena razlika med posvojitvijo in rejništvom. S posvojitvijo je pravno -formalno posvojiteljska družina izenačena z biološko, kar pomeni naslednje: otrok dobi ime in priimek, ki mu ga določita posvojitelja, po njiju deduje, stvar je DOKONČNA, to pomeni, da se otrok ne more več vrniti k svojim biološkim staršem, tudi če bi to on ali njegova biološka starša želela, pa tudi nihče se ne more vtikati v to, kako posvojitelja vzgajata posvojenega otroka (seveda dokler ne gre za očitne zlorabe ali zanemarjanje), kar pomeni, da je prepuščeno njuni osebni odločitvi, ali bosta otroku sploh povedala, da je posvojen, kaj šele, da bi mu pomagala poiskati mamo ali pomagala pri stikih z njo. To dvoje so dolžni samo rejniki, posvojitelji pa ne! Po 18 letih nazaj k staršem - lepo te prosim, to ni čas za nazaj k staršem, to je čas za osamosvojitev!

 

 

 

 

Jst mislim da pretiravas. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif Mislim da Alan ni govoril iz nivoja ki ga omenjas. Je pa podal dober argument!

In tudi tvoj ima dober point.

- da mi otroka nosi in rodi - ok, nekaj velja. Samo.. kaj pa potem!? Kaj ce se recimo karma zakljuci in preide otrok tja kjer zanj bolje skrbijo? Ali je to slabo? Kaj ce je bila mati nosecnica ki je otroka rodila narkoman in je otroku ze s tem zelo skodila v samem razvoju v maternici? Drama pac.

 

Kako bi tiazdevo resevala pri taksni materi? Ali ocetu ki hcer posili; mati ki se zanjo ne briga 10 let ali vec?

Cakala v rejnistvu, ce prideta "k sebi"? Med tem pa si otrok zeli "pravih" starsev ali vsaj druzine v pravem pomenu besede.

Mislim da je zadeva jasna.

 

Pa saj nikjer nisem trdila, da mora otrok ostati pri starših, če očitno ne zmorejo poskrbeti zanj. Diskusija, vsaj z moje strani, gre o tem, da se mora tisti, ki je otroku skrbnik, tega zavedati in otroku o tem po pravici in spoštljivo do njegovih staršev o njih tudi spregovoriti, ne pa da se postavi na mesto starša in totalno zminimalizira dejstvo, da obstajajo otrokovi starši, jih zaničuje ali pa celo popolnoma zanika posvojitev. In, ja, pustiti odprto možnost, da se med otrokom in starši vzdržujejo stiki, takšni, kakršni so pač najboljši možni, kar je zelo odvisno od primera do primera - lahko je to nič oz. samo na ravni zavesti, da nekje obstajata mama in oče, ki nista zmogla poskrbeti zanj, pa vse do tesnejših stikov, ki lahko v najboljšem primeru prerastejo v pravo družino. Zaradi zgoraj navedenih razlik med posvojitvijo in rejništvom, mislim, da je posvojitev primerna samo za zelo majhne otroke, ki so se jim starši izrecno odrekli in za tiste otroke, katerih starši so umrli, pa še v tem primeru bi moralo biti po zakonu zavezujoče, da posvojitelji otroka seznanijo z dejstvom, da je posvojen in mu tudi povedo, kdo sta bila njegova mama in oče (če je le-ta znan.

[Iknee]

Saj vedno je odprto, cetudi je otrok posvojen. Je pa seveda manj pravnih moznosti. Otrok gre alhko po 18 letu vedno nazaj k starsem. Pa tudi razlog zakaj je sel v posvojitev naj bi bil precej konkreten.

Gre v posvojitev takrat kadar ocitno bio-strasi niso pripavljeni skrbeti zanje, ali ne morejo, ali pa ne znajo oz. to pocno neprimerno.

Torej ja, od primera do primera. Taksno kot je zivljenje in tako kot tudi otrok-oseba potrebuje primerno pozornost.

 

Ne, ni vedno odprto! Saj ravno v tem je bistvena razlika med posvojitvijo in rejništvom. S posvojitvijo je pravno -formalno posvojiteljska družina izenačena z biološko, kar pomeni naslednje: otrok dobi ime in priimek, ki mu ga določita posvojitelja, po njiju deduje, stvar je DOKONČNA, to pomeni, da se otrok ne more več vrniti k svojim biološkim staršem, tudi če bi to on ali njegova biološka starša želela, pa tudi nihče se ne more vtikati v to, kako posvojitelja vzgajata posvojenega otroka (seveda dokler ne gre za očitne zlorabe ali zanemarjanje), kar pomeni, da je prepuščeno njuni osebni odločitvi, ali bosta otroku sploh povedala, da je posvojen, kaj šele, da bi mu pomagala poiskati mamo ali pomagala pri stikih z njo. To dvoje so dolžni samo rejniki, posvojitelji pa ne! Po 18 letih nazaj k staršem - lepo te prosim, to ni čas za nazaj k staršem, to je čas za osamosvojitev!

 

 

Jst mislim da pretiravas. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif Mislim da Alan ni govoril iz nivoja ki ga omenjas. Je pa podal dober argument!

In tudi tvoj ima dober point.

- da mi otroka nosi in rodi - ok, nekaj velja. Samo.. kaj pa potem!? Kaj ce se recimo karma zakljuci in preide otrok tja kjer zanj bolje skrbijo? Ali je to slabo? Kaj ce je bila mati nosecnica ki je otroka rodila narkoman in je otroku ze s tem zelo skodila v samem razvoju v maternici? Drama pac.

 

Kako bi tiazdevo resevala pri taksni materi? Ali ocetu ki hcer posili; mati ki se zanjo ne briga 10 let ali vec?

Cakala v rejnistvu, ce prideta "k sebi"? Med tem pa si otrok zeli "pravih" starsev ali vsaj druzine v pravem pomenu besede.

Mislim da je zadeva jasna.

 

Pa saj nikjer nisem trdila, da mora otrok ostati pri starših, če očitno ne zmorejo poskrbeti zanj. Diskusija, vsaj z moje strani, gre o tem, da se mora tisti, ki je otroku skrbnik, tega zavedati in otroku o tem po pravici in spoštljivo do njegovih staršev o njih tudi spregovoriti, ne pa da se postavi na mesto starša in totalno zminimalizira dejstvo, da obstajajo otrokovi starši, jih zaničuje ali pa celo popolnoma zanika posvojitev. In, ja, pustiti odprto možnost, da se med otrokom in starši vzdržujejo stiki, takšni, kakršni so pač najboljši možni, kar je zelo odvisno od primera do primera - lahko je to nič oz. samo na ravni zavesti, da nekje obstajata mama in oče, ki nista zmogla poskrbeti zanj, pa vse do tesnejših stikov, ki lahko v najboljšem primeru prerastejo v pravo družino. Zaradi zgoraj navedenih razlik med posvojitvijo in rejništvom, mislim, da je posvojitev primerna samo za zelo majhne otroke, ki so se jim starši izrecno odrekli in za tiste otroke, katerih starši so umrli, pa še v tem primeru bi moralo biti po zakonu zavezujoče, da posvojitelji otroka seznanijo z dejstvom, da je posvojen in mu tudi povedo, kdo sta bila njegova mama in oče (če je le-ta znan). V večini ostalih primerov pa sem mnenja, da je kvalitetno(!) rejništvo boljša rešitev, vsekakor boljša od institucije - slednje se mi zdi zelo neprimerno, dobro le kot izhod v sili, ko mora biti za otroka urgentno poskrbljeno in da se pridobi čas, da se mu poišče res dobrega rejnika. Zelo hudo se mi namreč zdi, da se nekateri otroci selijo iz ene neprimerne rejniške družine v drugo, to se res ne bi smelo dogajati. Še huje pa se mi zdi, da otrok pride k neustreznim posvojiteljem, potem pa trpi čustvene zlorabe ali čustveno zanemarjanje, pa mu nihče ne pomaga, ker je navzven vse OK in nihče nima nadzora nad posvojiteljsko družino. Prosim, ne si delat iluzij, da so posvojitelji samo zato, ker si tako zelo, včasih že kar obsesivno želijo otroka že tudi dovolj dobri v čustvenem smislu. Želja po posvojitvi otroka ima lahko v ozadju tudi zelo sebične in posesivne vzgibe, to sploh ni tako redko.

[Andreja:)]

Free, saj sem napisala. Kako da še povem?

 

Predlagam oz. se mi zdi edino pravilno, da se otroku nič ne skriva in ga "ščiti" pred resnico.

 

Kje sem pa napisala, da bi moral bit pri starših? Ne mi prosim pripisovat zadev na pamet in dej/te raje brat.

 

Jaz celo menim, ko se malo na okrog ozrem, da marsikje dopuščajo prevelike zlorabe, preden odvzamejo otroka (če sploh ga) staršem. To, da otrok v 5. razredu dejansko ne zna brat in da se starši obnašajo kot da lastnih otrok ni in otroka spravljajo gor brat in sestra. To ni ničemur podobno. Klicarijo iz šole, vsake toliko pridejo iz socialne... Do otrok je pa še vedno tak odnos, kot da so popolnoma odveč. Ja kaj k. jih pa sploh imajo, če jih niso hoteli?! Na zgubi so pa tisti, ki pri tem nimajo besede in se do njih obnašajo kot do lastnine.

 

Kako lahko sklepaš po tem, če napišem, da ima otrok pravico vedet VSE in se ne sme zanikat njega kot celote, ker roditelji so del njega, ali je to komu všeč ali ne, da sem proti posvojitvam ali rejništvu? Da ne bo nesporazumov še dodam, da to ne drži in da sem ZA take oblike pomoči. Kako so pa uspešne je pa odvisno od našega odnosa! Od sprejemanja posvojiteljev ali rejnikov otroka (svojih posvojencev in rejencev) V CELOTI! In mu ne lagat in ga ne resnično sprejet v svojo družino (rejništvo), ker bo itak šel nazaj, ko si starši opomorejo. NE. Kjerkoli je otrok bi MORAL biti ljubljen takšen kot je in dolžnost vsakega je, da je do otroka spoštljiv in pošten in ne prikriva pred njim del njega samega.

 

Besedo mamo sem uporabila v pomenu roditelja. Da je pa mama tudi vzoren skrbnik in vzgojitelj je pa druga pesem.

 

Pa da napišem še z drugimi besedami. Roditeljica je del otroka in obstaja! Je dejstvo in ni zanemarljivo. Kje je pa otroku boljše pa ni odvisno od tega.

 

Kakšna oblika pomoči je boljša, je pa sigurno odvisno od posameznega primera posebej. Nikoli ni vse za vsakogar dobro in primerno. Tudi dnevni centri so lahko za marsikoga super, za koga drugega pa pot v prepad.

[Antoninus]

A niti enega primera ni, ko bi negovalka omogočila, da bi otrok prišel na svet. Mama ostaja tista, ki omogoči življenje, pa kakorkoli obrneš. Življenje ima absolutno vrednost, vsaj zame, in v tem smislu tudi mama, pa čeprav je kot vzgojiteljica in skrbnica iz kakršnihkoli razlogov odpovedala.

Mama je bila ponavadi tudi negovalka, vsaj tako je bilo v tradicionalni družini.

Življenje ima absolutno vrednost. To mi je pa zanimivo. Torej si kategorično proti abortusu, pa smrtna kazen tudi ne pride v poštev nikakor. Pa ostalo življenje: živali, rastline in glive? Vem,da to nima zveze z rejništvom, amapak ko nekdo govori v terminih absoluta, sem radoveden.

[Antoninus]

 

 

To drži. Ampak otrok je moral najprej življenje dobiti. Mama ga je morala najprej devet mesecev nositi v svojem telesu in potem roditi, da ga je nekdo lahko posvojil. Pogovarjala sem s posvojiteljico, ki je imela te stvari zelo dobro poštimane in je rekla: "Vsako jutro molim. In na koncu molitve se zahvalim materi, ki je rodila to čudovito bitje, za katero skrbim." Njen posvojeni otrok ve, da ima nekje svojo mamo, ki ga je rodila in od koder izvira njegova identiteta in te mame nihče ne podcenjuje ali obsoja. To spada k tej kvaliteti o kateri govoriš, Antonius, k spoštovanju življenja kot takega. In za otroka ta del odnosa sploh ni nepomemben. Verjamem, da je to tisti temelj, na katerem bo otrok kasneje veliko lažje pozdravil travmo dejstva, da ga je mama zapustila. Ker za otroka niti slučajno ni "vseeno, kdo zanj skrbi, samo, da je poskrbljeno."

A to pomeni, da če posvojenec, za katerega dobro skrbijo, ve, da ima nekje biološko mater, je njegovo življenje kvalitetno, drugače pa ne? Zakaj se ne bi nek otrok, ki je bil ločen od matere takoj po rojstvu in tega ne ve, imel prav tako dobro?

[butl]

Ja no, jst bi reku da kakor za koga. Pomoje to ni najhuj. Huje se mi zdi , da je otrokova drza tako nizko, da ne more necesa sprejet.

Otrok, bitje vse lahko razume, ce mu primerno razlozis. Ce se ob taksnem ali drugacnem pomankanju cesa ima na kaj naslonit. Vidi perspektivo. Ima podporo, ljubezen.

Tisto s pomanjkanjem je lahko komu zgolj izgovor.

Res da jaz tesko o tem govorim, ker starse imam, a vseeno sem tudi jaz kot vsi ljudje sooceni s kaksnim pomanjkanjem. Tega premagujemo z razumevanjem in drugimi usmiritavami.

 

 

 

 

Ni panike Free. Seveda lahko misliš drugače in si prepričan, da je drugače.

 

Praksa žal ne govori tvojemu prepričanju v prid. Pa bi bil, verjemi /ali pa ne/, vsak vesel da bi.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[free]

Aja, sm mislu da je tema predvsem o rejnistvu + vs. posvojitev.

 

Ja... no saj, o tem je debata nekak. In v tem imamo okvirno malce razlicna mnenja, ki jih zelimo vsak po svoje argumentirat.

Ce so strasi nekega posvojenca umrli ko je bil se recimo dojencek, zakaj bi po tvoje strasi morali povedat otroku, da ima druge bioloske starse? Zakaj se ti zdi to pomembno?

 

Pa saj nikjer nisem trdila, da mora otrok ostati pri starših, če očitno ne zmorejo poskrbeti zanj. Diskusija, vsaj z moje strani, gre o tem, da se mora tisti, ki je otroku skrbnik, tega zavedati in otroku o tem po pravici in spoštljivo do njegovih staršev o njih tudi spregovoriti, ne pa da se postavi na mesto starša in totalno zminimalizira dejstvo, da obstajajo otrokovi starši, jih zaničuje ali pa celo popolnoma zanika posvojitev. In, ja, pustiti odprto možnost, da se med otrokom in starši vzdržujejo stiki, takšni, kakršni so pač najboljši možni, kar je zelo odvisno od primera do primera - lahko je to nič oz. samo na ravni zavesti, da nekje obstajata mama in oče, ki nista zmogla poskrbeti zanj, pa vse do tesnejših stikov, ki lahko v najboljšem primeru prerastejo v pravo družino.

 

Zaradi zgoraj navedenih razlik med posvojitvijo in rejništvom, mislim, da je posvojitev primerna samo za zelo majhne otroke, ki so se jim starši izrecno odrekli in za tiste otroke, katerih starši so umrli, pa še v tem primeru bi moralo biti po zakonu zavezujoče, da posvojitelji otroka seznanijo z dejstvom, da je posvojen in mu tudi povedo, kdo sta bila njegova mama in oče (če je le-ta znan.

[free]

Da, pravno seveda, kar sem napisal. ne pa nujno tudi kako drugace.

To je bistvena razlika zgolj pravno formalno, ne pa tudi za dojemanje ali morda potrebe otroka. Za otroka je ocitno lahko velika razlika, ce pogledas intervjuje in poslusas nekatere rejence. - o tem govorim in o tem je tudi tema.

 

Pomoje pretirano dramatiziras. Nic ni dokoncno! A bos najstnika zadrzala, ce bo zelo hotel videt bioloske starse? Don't think so.

Da, ampak v kolikor je moznost, da so starsi dovolj skulirani je otrok v rejnistvu in se njegovi bioloski strasi okvirno pripravljajo na ponovno starsevstvo. Ce pa ne, in starsi zanj nocejo skrbet in niso sposobni in ne primerni, pa ne ane! Sej, a to ni jasno!?... Zakaj porivas zgolj v eno skrajnost, eno moznost?

 

- Namrec dojemam tvoje pisanje kot da porivas zadevo, v smeri da se otroke posvaja kar tako, brez da zato obstajajo konkretni razlogi!? A se ti ne zdi? Morda z namenom priviligiranja rejnistva.

Torej po tvoje: rejnistvo - koliko, kdaj, zakaj, posvojitev - kdaj, kako, zakaj, itn?

 

A se ti zdi, da so mladi danes pri 18 zreli za samostojno zivljenje?

Jaz recimo mislim da redki med njimi na dolocenih nivojih; taksnih, ki so povezani z odvezavo na strase, recimo v obliki pomoci, podpore ipd.

 

Ne, ni vedno odprto! Saj ravno v tem je bistvena razlika med posvojitvijo in rejništvom. S posvojitvijo je pravno -formalno posvojiteljska družina izenačena z biološko, kar pomeni naslednje: otrok dobi ime in priimek, ki mu ga določita posvojitelja, po njiju deduje, stvar je DOKONČNA, to pomeni, da se otrok ne more več vrniti k svojim biološkim staršem, tudi če bi to on ali njegova biološka starša želela, pa tudi nihče se ne more vtikati v to, kako posvojitelja vzgajata posvojenega otroka (seveda dokler ne gre za očitne zlorabe ali zanemarjanje), kar pomeni, da je prepuščeno njuni osebni odločitvi, ali bosta otroku sploh povedala, da je posvojen, kaj šele, da bi mu pomagala poiskati mamo ali pomagala pri stikih z njo. To dvoje so dolžni samo rejniki, posvojitelji pa ne! Po 18 letih nazaj k staršem - lepo te prosim, to ni čas za nazaj k staršem, to je čas za osamosvojitev!

[free]

Ja, ok. tudi meni,. Sicer ne cist vedno, ampak okvirno pa seveda ja.

 

Ok, torej, ce te razumem, se ti zdi posvojitev primerna pod pogojem, da se posvojencu pove, da so bioloski starsi drugje, recimo? In to je to, s tvoje strani?

 

Kaj pa rejsnistvo? ... kako, koliko casa, kdaj, zakaj? Kaj menis o tem?

 

 

 

Free, saj sem napisala. Kako da še povem?

 

Predlagam oz. se mi zdi edino pravilno, da se otroku nič ne skriva in ga "ščiti" pred resnico.

 

Kje sem pa napisala, da bi moral bit pri starših? Ne mi prosim pripisovat zadev na pamet in dej/te raje brat.

 

... sem ZA take oblike pomoči. Kako so pa uspešne je pa odvisno od našega odnosa! Od sprejemanja posvojiteljev ali rejnikov otroka (svojih posvojencev in rejencev) V CELOTI! In mu ne lagat in ga ne resnično sprejet v svojo družino (rejništvo), ker bo itak šel nazaj, ko si starši opomorejo. NE. Kjerkoli je otrok bi MORAL biti ljubljen takšen kot je in dolžnost vsakega je, da je do otroka spoštljiv in pošten in ne prikriva pred njim del njega samega.

 

Besedo mamo sem uporabila v pomenu roditelja. Da je pa mama tudi vzoren skrbnik in vzgojitelj je pa druga pesem.

 

Pa da napišem še z drugimi besedami. Roditeljica je del otroka in obstaja! Je dejstvo in ni zanemarljivo. Kje je pa otroku boljše pa ni odvisno od tega.

 

Kakšna oblika pomoči je boljša, je pa sigurno odvisno od posameznega primera posebej. Nikoli ni vse za vsakogar dobro in primerno. Tudi dnevni centri so lahko za marsikoga super, za koga drugega pa pot v prepad.

 

fajn mi razmisljas

.. amapak ko nekdo govori v terminih absoluta, sem radoveden.

 

Da. tocno tak.

Dober point ki ga je okvirno podal ze Alan.

Kvaliteta zivljenja, ne sreca v zivljenu, ne dvigovanje zavesti, ne sposobnost prejemanja in dajanja ljubezni itn, tudi po moje niso pogojeni z bio-strasi. Vcasih so celo morda lahko razlog za napredek osebe v smeri samorazvoja, poenostavljeno povedano.

 

A to pomeni, da če posvojenec, za katerega dobro skrbijo, ve, da ima nekje biološko mater, je njegovo življenje kvalitetno, drugače pa ne? Zakaj se ne bi nek otrok, ki je bil ločen od matere takoj po rojstvu in tega ne ve, imel prav tako dobro?

 

Mozno. A tudi to kot nicesar drugega ni nakljucje.

In kako se to odraza v tvojem mnenju o tem kako kdaj zakaj in kako dolgo rejnistvo? In kako ter kdaj in zakaj posvojitev?

 

Ni panike Free. Seveda lahko misliš drugače in si prepričan, da je drugače.

 

Praksa žal ne govori tvojemu prepričanju v prid. Pa bi bil, verjemi /ali pa ne/, vsak vesel da bi.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif