Jasnina

[Yasmina]

Pozdravljeni vsi skupaj!

 

Sem Yasmina, zgubljena v meglenih meglicah. Rada bi se našla. Rada bi nehala stopicljati na mestu, rada bi šla naprej. A naprej ne morem. Verjetno (sigurno) me obremenjuje in zaustavlja tisoč in ena stvar. Rada bi odgovore. Rada bi jasnino.

 

Ok. Napisala bom svojo zgodbo, po poglavjih. Od otroštva dalje. Mogoče se skriva kje kaj, kar sem spregledala. Mogoče se s pomočjo vas najdem. Mogoče boste videli kaj, kar sem spregledala.

 

Ne rabim tolažbe in lepih besed. Zadovoljna bom z namigom v katero smer naj razmišljam, s konstruktivno kritiko….

 

Zato pišem svojo zgodbo sem, lahko bi izbrala kakšno drugo pot. A verjamem, da je ta pot prava. In hvala vsem!

 

Pa naj začnem……

 

YASMINA (TAM NEKJE DO ZAČETKA PUBERTETE)

 

Na svet sem prišla pred mnogimi leti. Čisto po nesreči. Mladoletnim staršem. Sokrajani mame so mislili, da sem njena mala sestrica, očetovi dolgo niso vedeli zame. Ampak potem se je vse nekako razvedelo in družini sta me lepo sprejeli. Seveda. Bila sem edini otrok v obeh družinah. Ne spomnim se veliko, a po slikah in pripovedovanju sodeč so me imeli radi. Bila sem lepo oblečena, malo (čisto malo) debelušna. Denarja ni bilo veliko, a res se ne spomnim pomanjkanja.

 

To je bil čas, ko je veliko mladih šlo s trebuhom za kruhom. Tudi moja starša. Najprej oče, potem še mama. Sama sem ostala pri dedku in babici. Na manjši kmetiji.

 

Iz vrtca se ne spomnim veliko, razen ene krivice. Nikoli nisem mogla spati po kosilu, zato sem se lahko igrala v kotičku. Nekoč pa je nadomeščala druga tršica in morala sem zaspati. Začuda sem zaspala. In namesto, da bi bila pohvaljena, sem bila kregana, češ da sem zbudila ostale otroke. Pa nisem! Častna! Nihče mi ni verjel, prislužila sem si kazen. Nič igranja v peskovniku. Igralnica! Sama! In to ravno na dan ko se je mama vrnila iz tujine. Kako me je bilo sram. In kako sem bila žalostna! Prva krivica, ki se mi je zgodila.

 

Potem šola, skupno kosilo z dedkom, babico in prababico (če se ga deda slučajno ni kje na poti iz službe napil), potem pa pohajkovanje po bližnji okolici s prijatelji. Bunkerji v gozdovih, pa hiške na drevju, kidanje gnoja, pašnja sosedovih krav, igranje v zapuščenih čebelnjakih…. Vse dokler se po kotlini ni razlegel grozeč babičin glas:« Yasmina, domov!« Pozimi pa smučanje z sosednjega hriba. Skupaj z starejšimi fanti. Ostale punce so se sankale, meni je pa to bilo vedno nekako iz pod časti. Sankati? Hallo?? To je za punce. Jaz pa sem bila vedno bolj pogumna. Pa saj ne da bi želela biti fant. Sem si pa že od nekdaj želela biti predvsem človek. Enakovredna. Enakopravna. Ja lepo smo preživeli. In drugi dan spet v šolo. Brez naloge, seveda. Ker sem bila kar tako za malo malco odličnjakinja, so mi učiteljice spregledale. Oče in mama nista zahtevala ničesar, razen petice na koncu leta v spričevalu. In te so bile. Brez učenja in brez nalog. Stari starši tako niso zahtevali ničesar. Edino, kopali smo se ob nedeljah. Čudno, sploh se ne spomnim, da bi premogla zobno krtačko. Po moje je nisem imela. Sem se pa vsako nedeljo kopala v bani napolnjeni z vodo in dišečimi olji. In oblekla pižamo - pajaca, rdečega z belimi volani, čez pa enako haljo. Nekako v stilu božička. Lepa sem bila in lepo sem dišala.

 

Nasploh sem bila vedno najlepše oblečena in imela sem najlepše igrače in najboljše kolo na šoli. Obleke so bile toliko moderne, da sem se pogosto počutila kot klovn. Za igrače ni bilo časa, ker me je zunaj čakala narava. Kolo mi je pa pustilo kar nekaj posledic na kolenih.

 

Ampak nekaj mi je manjkalo. Manjkali so mi starši. Sem se vedno počutila manjvredno, ker sem bila otrok katerega starši so delali v tujini. Kljub navideznemu bogastvu.

 

Kljub peticam se nisem počutila priznano. Želela sem pohvalo. In tako sem nekoč, še sama ne vem zakaj, ko smo v šoli delali snežne kape iz vate, v šolo prinesla dva zavoja namesto zahtevanega enega. Prvega mi je kupila babica, drugega sem izmaknila pri hiši. Da bi bila frajerka. Ker sem prinesla dva zavoja. Učiteljica je bila zadovoljna, frajerka zaradi dodatnega zavoja nisem postala, doma so pa opazili da manjka. In sem bila prvič tepena od babice. Drugič in zadnjikrat pa ko sem se drla pri razčesavanju dolgih las. Ampak od vseh vnukov je mene imela najraje.

 

Deda me je našeškal samo enkrat. Kar z trnovo šibo ki se me je držala. Ne vem več zakaj sploh. Ni bolelo. Bolj je bolelo ko sem njegovega najljubšega dolgolasega vnuka postrigla na kratko in me je samo jezno gledal. Sploh je kuhalnica morala takrat postati vzgojno sredstvo pri hiši. Ne spomnim se kdo mi je bil vzor, spomnim pa se, da sem večkrat z njo večkrat grozila bratrancu in sestrični. Ko smo bili sami doma.

 

Ne spomnim se, da bi me mama tepla ko sem bila majhna. Baje me je enkrat našeškala ko sem vzganjala ipiko pred trgovino z igračami. Tudi se ne spomnim tepeža očeta, čeprav sem nekoč tako ušpičila, da sem si batine sigurno prislužila. Sedela sem na ograji in metala kamne v avtomobile. Potem pa lutala po bližnjem potoku in se skrila pred domačimi. Ne spomnim se. A zdi se mi, da sem bila kaznovana.

 

Zgodila se mi je tudi druga krivica. Ne vem zakaj, a sosedova punca me je zadnji dan šole obdolžila, da sem izgubila njene knjige. Nisem jih! Prisežem! Sploh nikoli nisem nikoli imela kakšne njene knjige. Nič ni pomagalo. Namesto, da mi je učiteljica izročila izkaz z odličnim uspehom, sem morala domov (pol ure peš tja in pol ure peš nazaj) in si spotoma izmisliti zgodbo za babico za kaj rabim denar. Ne vem kaj sem rekla. Denar sem dobila, dala učiteljici in dobila izkaz. A ni bilo prav.

 

Na počitnice sem hodila k staršem. V glavnem sem sedela v lokalu kjer je mama delala. In jedla pomfri mit kečap in pila špeci. Včasih sem dobila denar za igralni avtomat. Velikokrat sem se klatila po okolici. S kolesom sem raziskala marsikaj. Včasih sem lutala po trgovinah. Znala sem samo: »Ich nicht verstehe deutch« Še danes mi ni jasno kako to, da so mi starši vse to dovolili. Mesto niti ni bilo tako malo. Ne spomnim se, da bi doma karkoli jedli, so me pa včasih (mislim, da je bilo ob nedeljah), peljali na minigolf in sladoled.

 

Kadarkoli sta starša prišla na obisk sta prinesla eno potovalko z oblekami in eno z igračami. Delila sem med prijatelje. Mogoče, da bi me imeli raje?

 

In da bi bila frajerka sem nekoč izbezala denar iz šparovčka, odšla v bližnje mesto, menjala tujo valuto (si predstavljate devetleten otrok pred bančnim okencem?) in si nakupila kar mi je srce poželelo, Najbolj sem bila ponosna na tempera barvice. Res sem bila frajerka, vsi ostali so imeli vodenke.

 

In da bi bila frajerka mi je starejša prijateljica rešila dodatne matematične naloge….

 

In da bi bila frajerka, sem k likovnemu prinesla izdelek ki ga je izdelal oče in se delala kot da je moj….

 

Ampak zakaj sem čutila potrebo da sem frajerka? Pa danes ni nič drugače. Pa še vedno ne razumem zakaj.

 

Spomnim se tudi tekmovanja v krosu. Petdeset deklet iz celotnega področja. Jaz četrta! Kako brezveze. Diplome so dobili samo prvi trije, na oglasni deski so bili prvi trije. Jaz četrta. Kot da me ni bilo. A verjemite, da sem se morala močno potruditi, da sem premagala ostalih šestinštirideset punc. Nobene pohvale. Praznina.

 

Ma sem natrosla nekih spominov. Otroštvo je bilo lepo. A nekaj mi manjka….

[Secirator]

Dobrodošla Yasmina.

Takih kot si ti je na tem svetu na miljone. Zdi se mi, da si hotela povedat, da si res nekaj posebnega. Si samo otrok, ki so ga starši pustili na cedilu. Tudi takih je na miljone. Ker nisi nič posebnega, ti bom rekel kar Jasmina.

Poznam zelo zelo malo mater, ki so pustile svojega otroka nekomu drugemu. Vprašaj jo, zakaj je to storila.

Plačilo je vedno v enaki valuti. Ljubezni se ne da nadomestit s cunjami in popustljivostjo. Tako kot mati ni mogla plačati svoje odsotnosti s cunjami, ti nisi mogla plačati z darovi sošolcem, da bi te imeli bolj radi.

Kdo ti je rekel, da moraš zmagati na krosu? Kdo ti je rekel, da moraš bit nekaj posebnega?

 

 

[Yasmina]

Dobrodošla Yasmina.

Takih kot si ti je na tem svetu na miljone. Zdi se mi, da si hotela povedat, da si res nekaj posebnega. Si samo otrok, ki so ga starši pustili na cedilu. Tudi takih je na miljone. Ker nisi nič posebnega, ti bom rekel kar Jasmina.

Poznam zelo zelo malo mater, ki so pustile svojega otroka nekomu drugemu. Vprašaj jo, zakaj je to storila.

Plačilo je vedno v enaki valuti. Ljubezni se ne da nadomestit s cunjami in popustljivostjo. Tako kot mati ni mogla plačati svoje odsotnosti s cunjami, ti nisi mogla plačati z darovi sošolcem, da bi te imeli bolj radi.

Kdo ti je rekel, da moraš zmagati na krosu? Kdo ti je rekel, da moraš bit nekaj posebnega?

 

 

 

Hvala Secirator in sorry. Ne, takih kot sem jaz ni na miljone. Jaz sem edinstvena, kot ti in kot vsak izmed nas. Niti nisem nikoli imela občutka, da bi me mama pustila na cedilu. Delo pač, za ljubi kruhek. Nikoli se mi ni to zdelo narobe (čeprav je mene to v podobni situaciji odvrnilo od tujine), samo pogrešala sem ju. Nič več. In moja mama je bila najboljša mama na svetu in če bi še živela bi jo vprašala. Ne zakaj me je pustila, ampak kako se je pri tem počutila. Verjamem, da ji ni bilo lahko.

 

In sošolci so me imeli radi, kar tako. Ne zaradi nalepk in srčkov ki sem jih razdelila. Ker je bilo lepo opazovati zadovoljne obraze. Mogoče sem kdaj komu šla na živce, a res se ne spomnim, da bi mi kdorkoli kaj zameril. Ni bilo nič takega. In po moje bi me imeli radi brez srčkov. Samo zato, ker sem bila vedno fer.

 

Ne, nihče mi ni rekel da moram zmagat. Tudi želela si nisem. Kako? Huda konkurenca tudi dve leti starejših punc. Samo tretja sem si želela bit, da bi dobila priznanje.

in prosim ne kliči me Jasmina. Sem Yasmina. Pika.

[Secirator]

Prav Yasmina, naj bo po tvoje.

Jaz žal nisem edinstven. Sem kos mesa in kosti, eden od štirih miljard enakih, ki se bo čez nekaj desetletij v obliki prahu zakopal v total pozabo. To je kruta realnost. Nimam občutka večvrednosti ali posebnosti.

Vidim, da si na moje misli in vprašanja odreagirala zelo čustveno. To daje misliti.

Ne razumi napak - zagotovo sta bila tvoja starša najboljša starša in sta ti nudila vse kar je bilo v njuni moči. Vendar idealiziranje ni v pomoč.

Kategorično si zavrnila vprašanja. Vendar ne bom prekinjal tvoje zgodbe - nadaljuj.

[janko]

veš kwa jasmina...

loh se maš ti za glih kogar hočeš, ampak takih kt ti je na milijone. na milijarde...

na pir pejd. če je pa pir premal fensi, si pa loh tut kej druzga u rit utakneš.

[Yasmina]

Secirator,

 

Če pravim, da sem edinstvena, ne pomeni, da mislim da sem kaj več. Sem samo del celote. Nič pomembnejša od drugih delčkov. A vplivam. Čisto malo. A vendar. Tako kot vplivajo drugi. Ne na celoto. Na delčke. Torej vendarle na celoto.

 

 

 

Idealiziranje res ni v pomoč, resnica je daleč od idealnega.

 

 

 

Zanimivo pa je, da v otroških letih nisem nikoli čutila nekaj slabega v odhodu staršev v tujino. Tako je pač bilo. Sem pa bila večkrat osamljena in prepuščena sama sebi. Kasneje sem se večkrat vprašala kako lahko pustiš otroka in ali bi ga sama lahko pustila kar tam nekje. Ne bi mogla. Nisem mogla.

 

 

 

Praviš, da sem kategorično zavrnila tvoja vprašanja. A res? Bom popravila.

 

Prvo vprašanje:

 

»Kdo ti je rekel, da moraš zmagati na krosu?«

 

Nihče mi ni rekel, da moram zmagati. Niti ni bil moj cilj zmagati. Niti nisem tekla zase, bolj za team. Bi pa bi vseeno bilo fino biti tretji in dobiti priznanje.

 

 

 

Ja, noro! Se mi zdi da rabim nonstop neko prikimavanje da lahko eksistiram.

 

 

 

Drugo vprašanje:

 

»Kdo ti je rekel, da moraš bit nekaj posebnega?«

 

Nihče mi ni rekel. Nihče ni tega pričakoval. Jaz sama se trudim, da ne bi bila kot drugi. Da bi vendarle dodala en lep košček v celoto.

 

 

 

Zadovoljen z odgovori?

 

 

 

Nadaljevanje pišem. Zanimivo kaj vse mi prihaja na pamet ko poskušam spraviti svoje misli v pisno obliko.

 

 

[stankaa]

Pozdravljena,

razmisli v čem je tisto, kar iščeš...

ne išči, kaj zameriš v preteklosti,

zamisli si prihodnost kot jo želiš

živi radostno in polno,

starši in stari starši so se trudili po svoje,

vzgojiteljice imajo zelo odgovoren poklic,

a so tudi samo ljudje...

glej svet je lep, tudi dobrih ljudi je veliko,

pojdi ven, uživaj,

če pa še iščeš, pa piši

Polno čiste ljubezni na tvoji poti želim,

vsi smo edinstveni in vsak je iz kosti in mesa ali kaj so že rekli,

glavno je, da začutiš svoje poslanstvo,

kje lahko ti nekaj po svoje izpolniš naš svet...

[butl]

Yasmina lep pozdrav in dobrodošla

 

Ja, imaš čist prou.

 

Edinstvena si. Med sedmimi miljardami ni tud enga ne, ki bi bil glih tak kt si ti. Pa tud niti enga, ki bi bil glih tak kt kdorkol med temi sedmimi miljardami. In to čist prevečkrat pozabljamo. Zato nikol ne verjem nobenmu, ki te hoče ukalupit v brezimnost množice, ki ti dopoveduje, da si samo kos mesa in kosti, da si nepomembna, da si samo en nepomemben delček.

 

Ker nisi. Si edinstvena in enkratna in posebna. Take kot si ti, ni. Nikoli ne pozabi tega.

Imaš vse potenciale, da iz svojega življenja ustvariš karkoli in to tudi zmoreš. Česarkoli se lotevaš ali se boš lotevala, naredi to dobro in nared še mal več. Zmerej dej od sebe mal več, kt se zahteva.

Ko komuniciraš z drugimi, se zavedaj ves čas, da drugi so kakršni so in da imajo do tega vso pravico. Tko kt ti. In zavedaj se, da ne veš, zakaj počnejo kar počnejo, razen če jih vprašaš, tko kt tud drugi ne vejo, zakaj počneš kar počneš, če ne poveš.

Noben nima pravice posegat v tvoj prostor, kar pomen, da ne zatri sebe, da bi ugodila enmu drugmu, da bi ugajala enmu drugmu. Nikoli ne počni nečesa kar ni dobro zate, ker to nekdo zahteva od tebe al pa pričakuje. In tud ti nimaš pravice posegat v prostor druzga če ti ne dovoli. Ne smeš zahtevat al pa pričakovat od druzga, da bo zatrl sebe.

 

Yasmina, spoštuj sebe vsaj tolk kt druge, raziskuj sebe in svoje potenciale, uresničuj svoje želje in sanje in ne boš več rabila potrditve drugih, da si dobra, da si vredna. Ker boš te potrditve najdla v seb. Ker si dobra, ker si vredna. Ker si edinstvena.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Yasmina]

Pozdravljena tudi ti Stankaa in hvala za tvoje misli.

 

 

 

Iščem, če je mogoče kaj v moji preteklosti kar me zaustavlja….

 

Nikomur ničesar ne zamerim. Sama sem peljala svoje življenje kot sem ga pač peljala. Lahko bi tudi drugače…..

 

Približno vem kaj bi rada v prihodnosti, pa ne morem narediti pravega koraka.

Vsak se trudi po svojih najboljših močeh in vsak je tak kot je v danem trenutku najboljši možen biti.

 

In res je. Svet je lep in na svetu je veliko krasnih ljudi.

Problem je, da ne morem zaživeti radostno in polno, pa ne vem zakaj ne.

 

In hvala za tvoje želje.

 

In točno tako. Čeprav čutim, da sem vržena na ta svet, čutim da nisem kar tako brez veze tukaj. Verjamem, da imam poslanstvo.

 

 

[Brezo]

Vsak človeček je unikaten...po obnašanju pa je lahko podoben milijonom drugih...bla...bla...bla...

 

Kar sem ugotovil iz tistih zgodbic je želja po izstopanju, ponosu, večvrednosti, različne maske, prikrivanje resnice z lažmi...bla...bla...bla...Pa saj gre itak skoraj vsak človeček čez to fazo, vprašanje je samo kako hitro...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Zakaj občutek po frajerstvu http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_question.gif Največkrat je to zato ker človeček ne doživi prave ljubezni oz. mu jo starši ne znajo pokazat, nima prijateljev, ki bi jim lahko zaupal, želja po dokazovanju, ipd....frajerstvo je samo zatekanje v omamo, slepila, iluzije...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

Različne vrste meditacij so pa najhitrejši način za spoznavanje človekove resnične narave...šele s tem lahko začne človeček odmetavat maske...ko se notranje ojača, skuri določene želje in frustracije, ga boli đo kaj si misli okolica in postane takšen kakršen je v resnici...Ampak marsikdo ima raje oklepe in maske kot pa da bi odvrgel vse in bil svoboden kot ptičkek na vejici...Vse to namreč vodi v totalno spremembo karakterja, na bolje seveda...Najprej naj se človečeki s takimi problemi vpraša, če si res želi spremembe...kajti ko se začne dogajat, stvari ne bojo več take kot so bile, postale bojo boljše...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

[Yasmina]

Tud tebi pozdrav in hvala butl. Zakaj si pa butl?

 

Tudi sama mislim da je unikaten prav vsak izmed nas. Vprašanje je le koliko črednega nagona imamo v sebi. Sama ga imam bore malo, a če je treba in če prijatelju pomaga, znam tudi tulit skupaj z drugimi.

 

 

 

Tudi se zavedam da lahko naredim marsikaj in tudi da zmorem. Ampak v pogon se ne morem spravit.<br style=""> <br style="">

 

Sprejemam vsakega kakršen je, samo družit se mi ne da z vsakim. Z iskrenimi dušami pa rada komuniciram, odprto. A vse prevečkrat poskušam ustreči njim in pozabim na sebe. Tudi drugim pustim živeti kot živijo, če le spoštujejo moj jaz in moje delo.

 

 

 

Every women and every man is a star!

 

 

 

Rada bi se spoštovala, pa se ne morem. Ker sem statična. Če sem v gibanju pa se mam blazno rada.

 

 

[Guest razlika]

....

Ker nisi nič posebnega, ti bom rekel kar Jasmina.

.....

 

 

x:Dx

[DejanCare]

Punca ti maš pa en hud manjvrednosti kompleks, da se te edinstvenosti oklepaš kot pjanc plota. Bo treba začet ornk delat na seb, če boš hotla met več od življenja ter da boš nehala doživljat sebe kot nevredna ljubezni, oziroma nehat projecirat te občutke manjvrednosti na druge ter sebe vzviševat.

 

Torej nisi nč posebnega še zdaleč ne, da te spravmo na realna tla.

[Yasmina]

Pozdravljen tudi ti Brezo in hvala za iskreno mnenje…..

 

 

 

Mogoče sem se narobe izrazila, frajerka, ma saj nisem nikoli želela bit frajerka. Niti več vredna, tudi maske ne nosim velikokrat, niti ne lažem. Zato pa se izogibam ljudem kjer ne morem bit jaz.

 

 

 

Maš pa prav, da mi manjka ljubezni in da mi je všeč, če me pohvalijo in pobožajo kot pridnega psa, če nekaj dobro naredim. Pa saj vem, da je brezveze. Ampak takšna pač sem.

 

In me boli đo kaj si misli okolica, verjemi, po tem sem znana. Od kar pomnim kontriram.

 

 

 

Tudi glede meditacij imaš prav. Ampak pogosto so prav ti ki kao meditirajo najbolj moteči v moji okolici. Visoka duhovnost……bla bla bla….. Zame je bolj duhovna ženička, ki za besedo meditacija še slišala ni.

 

 

 

Meditiram. Na svoj način.

 

 

 

Imenuješ me človeček. Tudi prav. Sama ne bi šla rada v smer kjer sem jaz in človečki.

Popravljeno 1. julij 2010 -> Yasmina

[Yasmina]

 

DejanCare:

 

«maš pa en hud manjvrednosti kompleks, da se te edinstvenosti oklepaš kot pjanc plota. Bo treba začet ornk delat na seb, če boš hotla met več od življenja ter da boš nehala doživljat sebe kot nevredna ljubezni, oziroma nehat projecirat te občutke manjvrednosti na druge ter sebe vzviševat.

Torej nisi nč posebnega še zdaleč ne, da te spravmo na realna tla«

 

Maš prav. Je tako nekako. Mi ni prav. Niti to, da rabim da me kdo pohvali, niti to da gušim drugim.

 

Delat na sebi. Vem. Zato pišem tukaj to zgodbo, da mi date odsev. Vidite nekaj, kar je v moji podzavesti, pa še ni splavalo na površje.

 

Thanks, DejanCare

 

[Brezo]

Pozdravljen tudi ti Brezo in hvala za iskreno mnenje…..

 

Mogoče sem se narobe izrazila, frajerka, ma saj nisem nikoli želela bit frajerka. Niti več vredna, tudi maske ne nosim velikokrat, niti ne lažem. Zato pa se izogibam ljudem kjer ne morem bit jaz.

 

Maš pa prav, da mi manjka ljubezni in da mi je všeč, če me pohvalijo in pobožajo kot pridnega psa, če nekaj dobro naredim. Pa saj vem, da je brezveze. Ampak takšna pač sem.

 

In me boli đo kaj si misli okolica, verjemi, po tem sem znana. Od kar pomnim kontriram.

 

Tudi glede meditacij imaš prav. Ampak pogosto so prav ti ki kao meditirajo najbolj moteči v moji okolici. Visoka duhovnost……bla bla bla….. Zame je bolj duhovna ženička, ki za besedo meditacija še slišala ni.

 

Meditiram. Na svoj način.

 

Imenuješ me človeček. Tudi prav. Sama ne bi šla rada v smer kjer sem jaz in človečki.

 

Človeček...bla...bla...bla...moj stil izražanja...ki je obenem tudi neke vrste test...več pa ne bi govoril...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Zadeve z maskami in to kar opisuješ mi je pa domače...sem šel skozi podobno fazo...Imam pa občutek da imaš še zmeraj nekaj maske oz. da določenih še nisi povsem odvrgla...najprej se mora človeček notranje ojačat, da lahko stori kaj takega...ponavadi gre to tako da človeček odmetava masko košček po košček, nato pa nadaljuje z naslednjo...Lahko se pa tudi motim glede vsega...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Meditacija pomeni stik sam s seboj in še mnogo več...obstaja pa na tisoče vrst meditacij...odvisno kaj hoče človeček dosežt...Meditacija ni samo da greš sedet za pol ure in nekaj mantrat, lahko je tudi delo v katerega si 100% zatopljen, poslušanje glasbe, ples, hoja po naravi in opazovanje...budisti poznajo kar dost vaj kjer se kao hodi in opazuje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

Vsak človeček naj bi si izbral tak način meditacije kakor njemu odgovarja...cilj je namreč da bi celo življenje bilo meditacija- da bi človeček vedno bil v stiku s svojim višjim Jazom...Večina duhovnjakov je pa itak pod določenimi slepili in iluzijami...in tudi jaz nisem nobena izjema...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[Marsa]

Čao Yasmina!

 

Secirator gotovo ni mislil tega, kar si ti iz njegovega posta prebrala.

Hotel je reči, da ima VSAK razmišljajoč in čustven človek take, podobne ali pač čisto drugačne rane in številne (tudi negativne) vtise.

Morda ni želel vsega zvesti na kup mesa in kosti... oz. je morda namenoma te nekako hotel *prizemljiti*.

 

Preseneča me, kako si ne pustiš odvzeti teh negativnih vzorcev, s kakšnim pravzaprav užitkom se poglabljaš vanje - najbrž zato, ker si tako oblikovala ves svoj (miselni in čustveni) svet okoli tega in se zato in tako, pa čeprav ne-srečna, počutiš v tem nekako varno.

 

Vsi imamo vtise iz vrtca, sama imam zelo podobnega kot ti (poleg tega da so me še pokrival čez obraz s kosmato pikajočo deko), pa me je presenetilo, kakšno težo si dala temu dogodku oz. sploh vsem dogodkom, ki se dogajajo PRAV VSEM.

Sklepam da je hotel Secirator na to namigniti.

 

Seveda si edinstvena in posebna, vendar to si ITAK. Ne potrebuješ se (tudi tega) tako oklepati.

 

Skratka, vse svoje življenje si nekako zvedla na par teh (in drugih, sklepam da podobnih) dogodkov, ki jih očitno premlevaš in premlevaš, pa tako ne moreš ven iz tega vzorca.

 

Priporočam ti knjigo (ki mi jo je nekoč mensezdi priporočila tu gor Silki) Rezanje spon - osvobajanje od starševskih vezi (ta hip se ne morem spomniti avtorja, ampak se bom gotovo), ki naj te ne odvrne zaradi podnaslova - so vsi možni vzorci všteti in ozadja itd... (no morda pa boš vseeno želela štartat z nečim *lažjim* - bolj poljudnim).

Ampak je res izvrstna knjiga (ki obravnava vsemogoče travme iz otroštva in posledično vzorce), tako da bi jo lahko čisto vsi prebrali (neodvisno od tega, ali imajo ali nimajo težav RAVNO s starševskimi vezmi - kajti od tu vse izvira, zato se tudi ti stalno vračaš na to).

 

Praviš da meditiraš. Ja, vsi meditiramo, meditacija je vse živo, ne samo lotus položaj ali poslušanje meditativne glasbe itd.

Meditacija je tudi poslušanje šumečega potoka, morja, petja ptičkov, opazovanje sončnega vzhoda/zahoda itd.

Point ni v sami meditaciji, pač pa v tem, kakšna oz. kako kvaitetna je.

Za začetek meditiraj tako, da 1 minuto (!) ne misliš na nič.

 

Štekam (se mi zdi): ti bi rada kao 'prišla do konca', se z mislimi in razlagami in besedami nekako dokopala do nekakšne Resnice, do nekakšne rešitve ipd.

V vse tvoje razmišljanje in delovanje pa je praktično vpet tale tvoj vzorec, zato se boš morala (če si želiš dobro) od tegale vzorca (in razmišljanja) počasi posloviti.

 

Preberi knjigo.

 

Aja, morda je avtor .. Halpern.

 

Srečno!

[Brezo]

Hm, osvobajanje starševskih vezi zna biti mal komplicirano zlasti, če segajo tudi v pretekla življenja...kar v večini primerov tudi so...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif

 

Se pa spomnim da je Phyllis Krystal napisala par knjigic na to temo, najbolj znani sta...

 

ODSTRANJEVANJE KARMIČNIH VEZI

 

ODSTRANJEVANJE VEZI, KI OMEJUJEJO

 

Nisem probaval, ker se mi zdi prepočasen način...poznam pa par ljudi, ki so izvedli te zadeve tudi v praksi...full so pohvalil te knjigice, metode in seveda določene zadeve so tudi razrešil v svojem lifeu...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[butl]

Kva si fajn napisala, Marsa http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[janko]

k sem pred leti jest tole http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/183/drama_je_biti_otrok

prebral, sem en teden hodu okrog kt zombi in si pir v rit vtikal

[Secirator]

Pozdravljena Yasmina,

Yasmina, zazdelo se mi je da si v resnih težavah. Zato sem te prijel in močno vrgel ob tla da se zbudiš iz sanj.

Imam vklopljen prevajalnik. Prevajam prispodobe v stvarni jezik in govorim v prispodobah. Kot je omenila Marsa - beri pravilno!

Čeprav si mi rekla, naj bom tiho kadar se pogovarjam s tabo, bom vseeno napisal del SVOJE zgodbe.

Sem Rugljev učenec, zdravljeni alkoholik. S to rečjo sem razčistil pred dvajsetimi leti. Zato ti postavljam vprašanja, ker si samo sama lahko odgovoriš. Surova in direktna. Odgovori si, če imaš dovolj poguma.

Oče je bil surov in uspešen. Nikoli ni imel časa zame, ko si ga je vzel, dvakrat je to bilo, me je namlatil kot bika. Z gumijasto cevjo, tako da me še peče rit, ko se spomnim.

Mati je bila delavno scrkljano kmečko dekle, ki je ob težavah še pri štiridesetih letih šlo jokat k svoji mami. Nikoli ni znala pokazat ljubezni. Pri mojih desetih sta se ločila. Mati se deset let ni pobrala.

Ker smo prišli iz hribov v mesto, sem bil najbolj zakotno tele v šoli, na ulici, v družbi, zato se nikoli nisem dobro vklopil v družbo. Plah, zakompleksan, boječ... zato sem se branil na daleč. Z jezikom. Oče je bil faca, ampak me ni nikoli naučil, kako se pretepe deset vaških fantalinov. Ampak ko smo se ga nažrli, je pa šlo.

Pa sem se počasi zapil. Rešila me je žena - v Rugljevi šoli. Če me kdaj prime, da bi jo poslal k vragu, se spomnim samo na to, da sem brez nje že 25 let mrtev. Zato tudi razmišljam fundamentalno, ker v takih primerih edino to zaleže.

Oče je bil močan, oblasten in grob. Nikoli ni znal pokazati ljubezni. Tudi jaz sem tak.

Mati je bila nesamostojna, podrejena in muhasta. Bila sva tujca, še vedno sva. Tudi jaz sem tak.

V nekem trenutku sem opazil, da sem njegova slika. Zato sem stopil do očeta in mu povedal, kako me še zdaj boli rit. Bilo mu je zelo hudo. Rekel sem mu, da mu ne zamerim in vem, da je naredil prav.

Enkrat sem stopil do matere in ji povedal, da nam ni znala nikoli pokazati ljubezni, ampak je bila dobra mati. Bilo ji je hudo. Povedal sem ji, da ji ne očitam, ker tudi ona ni bila deležna ljubezni. Z obema sem razčistil.

Odvisnosti se nikoli ne znebiš, lahko jo pretvoriš v drugačno - pozitivno. Arbeit macht frai.

Resnica je prasica. Boli. Vsak ima svojo resnico. Imajo prav, nihče se nima pravice vtikat v tvoje življenje. Dokler ne prosiš sam za to.

 

Naj prevedem v stvarni jezik tvojo zgodbo?

Oče in mati sta šla v tujino, ker jima je denar veliko pomenil. Toliko, da sta sklenila s tabo nekakšen deal - za samoto sta te dobro plačala. Bila si zelo zadovoljna s plačilom in z dobičkom plačala ljubezen drugim. Igra ti je postala všeč, zato si jo dobro naštudirala, čeprav ti je nekaj manjkalo. Vse se je vrtielo okoli tebe - bila si center sveta. Postala si - ne del tropa, ampak lider. Deliš in jemlješ - po tvoje. Kdor je bil priden in nasmejan, je bil lahko tvoj prijatelj. Ampak prijatelji gredo, tudi če jih plačaš.

Strelivo je pošlo, potreba po ljubezni je postala odvisnost. Tudi če dobiš košček, ne zadovolji, izgine v trenutku. Ampak zdaj si odvisnik s zelo trdim oklepom, v katerem se dobro počutiš. Bojiš se ven, ker bi morda ostala še brez tiste ljubezni, ki jo prejemaš, po drugi strani pa ti je všeč. Zraven so se nabrale še kontraindikacije tvojih zdravil. Čeprav so utež za vratom, brez njih ne znaš živeti.

V svojih nadaljnih postih si se skregala s svojo zgodbo. Preberi vse skupaj še enkrat.

Ne, ne rabiš prikimavanja za eksistenco. Iz tvojih sporočil se čuje, da rabiš za eksistenco kimavce. Ostale napodiš iz svojega življenja. Sicer pa to delamo vsi. Zato si me že izočila iz svojega seznama priljubljenih - kajne?

Moja provokacija je torej dosegla svoj namen. Če je šlo v prazno, mi je žal in te prosim odpuščanja. Če te bo samo ena beseda za las potegnila iz dreka, bom vesel, pa tudi če celo življenje vpiješ po svetu: 'Secirator, ti si pes!'

Vsi so ti dali odgovore, tudi tisti, katerih nisi niti povohala. Tudi janko - v njegovem stavku je ključ stranskih učinkov tvoje igre.

Tudi tu si že povedala ljudem, kdo bo tvoj prijatelj in kdo ne. Ker je zmanjkalo streliva, je pohvala tvoje edino plačilno sredstvo in srd znak za odklonitev. Si prišla sem samo poiskat nove ljudi, ki ti bodo dali malo ljubezni za plačilo, ali s svojo zgodbo misliš resno?

Čas bo, da odpreš ušesa. Marsa ti je nekaj prišepnila. Stopi v kopalnico, obriši ogledalo in poglej podobo v njem. Poglej, kaj je nastalo in nariši kar bi želela videt.

Take štorije, kot so: glej v svetlo prihodnost, naravnaj se pozitivno, kako si dobra, ti si edinstvena, ne oziraj se na balblabla --- so samo besedna pobožanja. Delujejo, ampak le na kratek rok. Dokler ne spoštuješ same sebe, so vsa pobožanja jalova.

Pojdi torej k materi in jo vprašaj, zakaj je to storila. Povej ji, da bi raje imela njo namesto denarja in cunj ampak jo zdaj razumeš in ji ne zameriš njenega življenja. Povej ji, naj te ne obsoja, da si v škripcih, ker nisi znala drugače živet. Povej ji, da boš zdaj poiskala tiste, h katerim sodiš. Povej ji da jo imaš rada in boš izvedela, da ima tudi ona tebe.

Si se morda spomnila, kdo ti je rekel, da si nekaj posebnega?

[Yasmina]

YASMINA (tam nekje do dvajsetega)

 

 

 

Sledilo je nekaj problematičnih, a odličnih let.

 

 

 

Starši so se vrnili. Dobila sem sestrico. Okolica je kričala, da bom postala nepomembna. Da bo zdaj ta mala glavna. Hvala bogu, niti približno ni bilo tako, niti najmanj nisem čutila razlikovanja. Čokolada za njo, čokolada zame.

 

 

 

Malo čudno je bilo zaživeti z ljudmi, ki mi niso bili blizu. Ampak zaživeli smo. In jaz sem vstopala v puberteto. In domači niso bili več toliko pomembni. No, ja, da mi dajo žepnino, ja, pa da me pustijo kamor mi srce zaželi. Pa me niso. Ne razumem zakaj ne, imela sem dobre namene.

 

 

 

Pa veliko mladostnih ljubezni. Kako že pravi ona pesem? »Zaljubim se pet, šest puta u roku od dveh minuta….« Kot da sem zbirala skalpe. Ali pa album s sličicami. Je moralo vse bit not. Najbolj hecno pa je, da sem se vedno zaljubila iskreno, totalno! Toliko bolj, če je bil na drugi strani fant, ki mu ljubezen še ni bila pomembna ali bog ne daj, da ni sprevidel, da sem jaz tisto pravo. Ej, sem znala bit vztrajna. In se je nekaj dogajalo.

 

 

 

In dogajalo se je veliko. Take prisrčne, brezmadežne, breztelesne simpatije. Če ma Mike Jager spisek….jaz ga mam tudi. A ne vem več kje je, in niti se vseh ne spomnim. Pa saj ni pomembno…..Nič kaj takega ni bilo. Stiskanje na šolskih plesih ali rd zabavah. Brez seksa. Čisto nedolžno.

 

 

 

In ko so fantje glasovali za naj babo šole sem zmagala. Ok, nisem bila najlepša, niti ne največja frajerka…..Je že moralo biti nekaj več….. Nikoli nisem bila kičasta, niti lutka…. In vedno mi je bilo za sočloveka mar. In sem včasih trpela ker nisem znala uslišati kake ljubezni. In trpela, če kdo ni uslišal mene.

 

 

 

Fajn je blo.

 

 

 

Ma isto se mi je dogajalo v srednji šoli. Full nekih novih simpatij, oddaljevanje od domačih. Pa špricanje šole. Ampak sem bila čuden špricar. Špricala sem, da sem se lahko odmaknila od sošolcev. Šla sem v gozd ali na bližnjo goro. In se učila. Recimo zgodovino.

 

Na začetku je bilo težko. Nisem imela pojma kaj je to učenje. In samo zahvalim se lahko učiteljem, da so videli v meni več znanja kot sem ga pokazala in me spustili dalje. Potem sem se začela učiti. Ker nisem znala kako, je bilo to bolj učenje na pamet. Šele kasneje sem se naučila učiti in izdelala tretji in četrti letnik gimnazije s prav dobrim.

 

 

 

Domači niso več pričakovali petic, dovolj je bilo da izdelam. Čemu sem se pol borila za štirke in petke…. Se spomnim, da je bilo čudno, ko so sošolci pripovedovali o darilih za maturitetno spričevalo. Vsi. Tudi takšni ki so komaj izdelali. Vse kar sem sama slišala je bilo:«Ja.Ok.« No ja, saj končati srednjo šolo ni nič takega, ampak vsaj kaka čokolada bi pasala.

 

 

 

V prostem času pa sem iskala priložnosti, da sem lahko izprosila izhod doma za kakšen koncert, disco , če sem bila v domačem priporu, pa sem se ukvarjala z ročnimi deli, pisala pesmi in slikala v svoji modri sobi. Tja sem sprejela samo svojo malo sestrico. Pa mama je včasih počistila ko je bil nered res preveč hud. Moja modra sobo kamor se je prišlo po visokih stopnicah. Brez gretja. Z gašperčkom sicer, ki pa nikoli ni gorel. Bilo je tako mrzlo, da je led razpočil vazo. Včasih sem se zato s pretvezo, da bom sestrici povedala pravljico, pretihotapila v skupno ležišče. Sestrica je kmalu zaspala, svoje branje sem dalje poslušala sama, si prebrala še kakšno zgodbo in potem zaspala. Ne vem zakaj, a zdelo se mi je kot da spim v raju. Na toplem, med svojimi. Najprej oče, pol sestrica, jaz in mama, na skupnem ležišču. Oče mi je kmalu to početje prepovedal in spet sem bila sama v svoji mrzli, modri sobi.

 

 

 

V teh časih sta se oče in mama veliko kregala. Včasih sem našla mamo s kakšno modrico. Očeta skoraj nikoli ni bilo doma. Je bil na delu, ali po domačih gostilnah. Oče se mi je zdel tiran in rotila sem mamo, da odidemo stran. Pa me ni poslušala. Ni imela kam. Ni imela službe. Zato sem nekoč pobegnila. Hodila sem sicer v šolo, potem pa lutala po mestu in spala pri prijateljici. Brez hrane in brez denarja. Kmalu mi je bilo jasno, da vodi to samo v klošarijo. To ni bila moja smer. Končno me je oče našel, me odpeljal v gozd in me pretepel z bičem izelanim iz prepletenih kit bikovega organa tako, da sem resnično videla zvezde. Pa še srečo sem imela, da se je končalo tako. Njegov namen je bil mi privezati kamen okoli vratu in me vreči v reko. Pa me ni. In čeprav ni pokazal, vem da je bil srečen da me je našel živo in zdravo. In naslednji teden me je celo vzel na koncert, se stepel z lokalci in ko je nemočen ležal na tleh pod 120 kilskim mojstrom karateja, sem pristopila in kričala:«Pusti mojega atija!« Hrust me je samo vzdignil, me pogledal, prestavil. A pretep se je končal. Je pa oče cel teden pil juho po slamici. In dobila sem plus. Lahko bi pustila, da ga pretepejo do nezavesti. Pa nisem. Zakaj ne, mi ni jasno. Ampak očitno je prevladala ljubezen.

 

 

 

Po srednji sem odšla na študij humanističnih ved v prestolnico. Bivala v študentu kjer se ni dalo učiti. Prvič bila v sobi z nekom. To je bilo šele prilagajanje. En kaufen ljudi ki so se zbirali v najini sobi in pili najino kavo in imeli pri nama kosilo. Ma so bli egoisti. Boli jih k. al maš drugi dan izpit al ne…. Sostanovalka pa nesposobna kaj reči. Da ne bi slučajno kakega minusa fasala. Sem znorela in se prvič jasno in glasno drla:«Marš ven!« Sem se dobro počutila, a od takrat dalje veljam za čudno. Tudi prav.

 

 

 

Ma ja, nikol nisem bla za neke splošne množice. Bojkotirala sem maturantski izlet, ker mi je blo takrat čisto mim, da se klatim po Jugoslaviji z nekom s katerim se mi v šolski kantini niti kave ni dalo pit. Ma ja, saj so bli čist ok, a v štirih letih sem jih tolk spoznala….. Neiskrenost na kvadrat. Neiskrenost me je že od nekdaj odbijala. Mogoče je to dobro, mogoče slabo, a od nekdaj imam vklopljene senzorje. Vedno sem raje videla, da me kdo iskreno brcne v rit kot pa da mi neiskreno leze v guzo.

 

 

 

 

Nadaljevanje sledi......

 

 

 

 

 

Zdaj grem pa pisat odmeve na vaše misli. Thanks za vse!

 

 

 

[Yasmina]

Ojla! Mi jih je Secirator napel, pa grem lepo po vrsti, s citati in odgovori, da ne bo vse skupaj ena zmešnjava.

 

 

 

Najprej HVALA VSEM! Znam cenit to, da vas je stalo vse skupaj nekaj vašega časa.

 

 

 

Brezo:

 

»Zadeve z maskami in to kar opisuješ mi je pa domače...sem šel skozi podobno fazo...Imam pa občutek da imaš še zmeraj nekaj maske oz. da določenih še nisi povsem odvrgla...najprej se mora človeček notranje ojačat, da lahko stori kaj takega...ponavadi gre to tako da človeček odmetava masko košček po košček, nato pa nadaljuje z naslednjo...Lahko se pa tudi motim glede vsega»

 

Trenutno sem v fazi ko s prijatelji večinoma nimam mask. Z ostalimi pač. Z strankami npr. Ker me maske tiščijo, se izogibam ljudi kjer maske niso nujno potrebne. Včasih uporabim masko tudi ko je za ljubljene laž boljša od resnice. Nikoli, a res nikoli mi ni vseeno če gre za sočloveka. Pa naj bo frend ali čisto naključni mimoidoči.

 

»Meditacija pomeni stik sam s seboj in še mnogo več...obstaja pa na tisoče vrst meditacij...odvisno kaj hoče človeček dosežt...Meditacija ni samo da greš sedet za pol ure in nekaj mantrat, lahko je tudi delo v katerega si 100% zatopljen, poslušanje glasbe, ples, hoja po naravi in opazovanje...budisti poznajo kar dost vaj kjer se kao hodi in opazuje.

Vsak človeček naj bi si izbral tak način meditacije kakor njemu odgovarja...cilj je namreč da bi celo življenje bilo meditacija- da bi človeček vedno bil v stiku s svojim višjim Jazom...Večina duhovnjakov je pa itak pod določenimi slepili in iluzijami...in tudi jaz nisem nobena izjema...«

 

Se strinjam. Meditiram sama, brez nekih navodil, kadarkoli, kjerkoli. Nekako se vtopim v vesolje. Ne v lasten jaz.

 

 

 

Marsa:

 

»Secirator gotovo ni mislil tega, kar si ti iz njegovega posta prebrala.

Hotel je reči, da ima VSAK razmišljajoč in čustven človek take, podobne ali pač čisto drugačne rane in številne (tudi negativne) vtise.

Morda ni želel vsega zvesti na kup mesa in kosti... oz. je morda namenoma te nekako hotel *prizemljiti*.«

 

Ja. Vem Marsa. Se zavedam da nisem edina. Tudi to, da so moji prooooblemi za nekoga mogoče problemčki. In Seciratorja čist razumem.

 

»Preseneča me, kako si ne pustiš odvzeti teh negativnih vzorcev, s kakšnim pravzaprav užitkom se poglabljaš vanje - najbrž zato, ker si tako oblikovala ves svoj (miselni in čustveni) svet okoli tega in se zato in tako, pa čeprav ne-srečna, počutiš v tem nekako varno.

Vsi imamo vtise iz vrtca, sama imam zelo podobnega kot ti (poleg tega da so me še pokrival čez obraz s kosmato pikajočo deko), pa me je presenetilo, kakšno težo si dala temu dogodku oz. sploh vsem dogodkom, ki se dogajajo PRAV VSEM.

Sklepam da je hotel Secirator na to namigniti.«

 

»Skratka, vse svoje življenje si nekako zvedla na par teh (in drugih, sklepam da podobnih) dogodkov, ki jih očitno premlevaš in premlevaš, pa tako ne moreš ven iz tega vzorca.«

Uf, če povem po resnici, sama v svojem otroštvu sploh ne vidim problemov. Nič me ni tako prizadelo, da bi bilo pomembno. Celo se mi zdi, da je bilo moje otroštvo krasno in da sem rojena pod srečno zvezdo. Ampak, da vam povem svojo zgodbo, sem morala nekje začeti.

 

»Seveda si edinstvena in posebna, vendar to si ITAK. Ne potrebuješ se (tudi tega) tako oklepati.«

 

Saj se ne. In upam, da se ne. Posebna sem toliko kot ti ali kdo drug. No big deal! Moja posebnost mislim.

 

 

 

»Priporočam ti knjigo (ki mi jo je nekoč mensezdi priporočila tu gor Silki) Rezanje spon - osvobajanje od starševskih vezi (ta hip se ne morem spomniti avtorja, ampak se bom gotovo), ki naj te ne odvrne zaradi podnaslova - so vsi možni vzorci všteti in ozadja itd... (no morda pa boš vseeno želela štartat z nečim *lažjim* - bolj poljudnim).

Ampak je res izvrstna knjiga (ki obravnava vsemogoče travme iz otroštva in posledično vzorce), tako da bi jo lahko čisto vsi prebrali (neodvisno od tega, ali imajo ali nimajo težav RAVNO s starševskimi vezmi - kajti od tu vse izvira, zato se tudi ti stalno vračaš na to).«

 

Ok vsi smo taki kot smo tudi zaradi starčevskih vezi, ampak nisem tako podložna kot mama, pa izkazujem ljubezen bolj kot oče. Nadgradit sem hotla to kar mi je pri njuju manjkalo. Ampak po drugi strani sem pa nekje zgubila. Vem.

 

 

 

»Praviš da meditiraš. Ja, vsi meditiramo, meditacija je vse živo, ne samo lotus položaj ali poslušanje meditativne glasbe itd.

Meditacija je tudi poslušanje šumečega potoka, morja, petja ptičkov, opazovanje sončnega vzhoda/zahoda itd.

Point ni v sami meditaciji, pač pa v tem, kakšna oz. kako kvaitetna je.

Za začetek meditiraj tako, da 1 minuto (!) ne misliš na nič.»

 

Meditiram. Na svoj način. Tudi tako da dam možgane na plažo. Najraje pa, ko se vozim.

 

»Štekam (se mi zdi): ti bi rada kao 'prišla do konca', se z mislimi in razlagami in besedami nekako dokopala do nekakšne Resnice, do nekakšne rešitve ipd.

V vse tvoje razmišljanje in delovanje pa je praktično vpet tale tvoj vzorec, zato se boš morala (če si želiš dobro) od tegale vzorca (in razmišljanja) počasi posloviti.«

 

Ne. Ni mi do resnice. Rada bi samo šla dalje. Rada bi bila samozadostna, neodvisna, srečna, ljubljena.

Pa hvala za Srečo! Jo nucam. Lahko bi rekla tudi Pogum! Tudi tega nucam!

 

 

 

Brezo:

 

»Hm, osvobajanje starševskih vezi zna biti mal komplicirano zlasti, če segajo tudi v pretekla življenja...kar v večini primerov tudi so. »

 

Ja, ni tako enostavno kot zgleda. Vem. Smo skupek vsega za več genaricij nazaj. Dobrih in slabih. Pa hvala za naslove knjig, čeprav jih ne bom predelovala. Za zdaj. Še vedno mislim, da moje travme ne izhajajo iz odnosov z starši. No ja, mogoče pač. A skor roko dam v ogenj da ne.

 

 

Mantis:

 

»Glede problemov pa : kaj imaš zdaj za rešit, Yasmina, povej med vsem tem izpovedovanjem še, kaj te trenutno najhuje bremeni : npr mene bolezen in onemogočeno gibanje, posledično brezposelnost in še samskost. Kaj pa tebe ? »

 

Brez denarja sem. Brez zdravstvenega zavarovanja. V dilemi ali naj svojega pošljem v tri krasne. Včasih bi najraje kar zaspala. Za večno.

 

 

 

 

 

 

 

Janko:

 

»k sem pred leti jest tole http://www.juliadori...a_je_biti_otrok

prebral, sem en teden hodu okrog kt zombi in si pir v rit vtikal«

 

Hvala Janko.

 

 

 

Secirator:

 

»Pozdravljena Yasmina,

Yasmina, zazdelo se mi je da si v resnih težavah. Zato sem te prijel in močno vrgel ob tla da se zbudiš iz sanj.«

 

Sem v težavah. In hvala ker si me vrgel. To rabim. Zato sem prišla.

 

 

 

»Čeprav si mi rekla, naj bom tiho kadar se pogovarjam s tabo, bom vseeno napisal del SVOJE zgodbe.«

 

Ne spomnim se, da bi ti rekla da moraš bit tiho, spomnim se, da sem te prosila da me ne kličeš Jasmina. Sem Yasmina. Ponavadi kar yasmina, z malo črko.

 

 

»Naj prevedem v stvarni jezik tvojo zgodbo?

Oče in mati sta šla v tujino, ker jima je denar veliko pomenil. Toliko, da sta sklenila s tabo nekakšen deal - za samoto sta te dobro plačala. Bila si zelo zadovoljna s plačilom in z dobičkom plačala ljubezen drugim. Igra ti je postala všeč, zato si jo dobro naštudirala, čeprav ti je nekaj manjkalo. Vse se je vrtelo okoli tebe - bila si center sveta. Postala si - ne del tropa, ampak lider.«

 

Malo si potenciral vse skupaj. Nikoli nisem imela občutka da sem koga za kaj plačevala. A ni možno, da preprosto daješ? Meni se zdi, da sem samo dajala. Nič drugega. Ja kaj pa je to podarjenih nekaj nalepk, pa flomastrov, pa čokolad? No big deal.

 

Nič mi ni manjkalo.

 

In nisem bila center sveta.

 

Je pa res, da sem bila bolj lider kot del tropa. Še najraje pa volk samotar.

 

»Deliš in jemlješ - po tvoje. Kdor je bil priden in nasmejan, je bil lahko tvoj prijatelj. Ampak prijatelji gredo, tudi če jih plačaš.«

 

Če zdaj pomislim nazaj, prijateljev nisem imela. Prijatelja v pravem pomenu besede. S katerim nonstop tičiš in mu zaupaš vse. Niti nisem imela potrebe po tem. Še manj, da bi ljudi delila na nasmejane in na nenasmejane. Že od nekdaj sem gledala na ljudi kot skupek minusov in plusov. In meni so bili všeč vsi. Še najbolj tisti ki niso bili priznani ne od učiteljev in ne od sošolcev. Vedno so mi bile všeč preproste duše.

 

 

 

 

"Strelivo je pošlo, potreba po ljubezni je postala odvisnost. Tudi če dobiš košček, ne zadovolji, izgine v trenutku. Ampak zdaj si odvisnik s zelo trdim oklepom, v katerem se dobro počutiš. Bojiš se ven, ker bi morda ostala še brez tiste ljubezni, ki jo prejemaš, po drugi strani pa ti je všeč."

 

Nikoli mi ne bo zmanjkalo streliva. Še vedno imam kaj dati. Ne bojim se ven. Ljubezen drugih mi ne pomeni veliko. Rada bi imela rada samo sebe. Če bi imela rada sebe, lahko komot eksistiram brez okolice.

 

 

 

»Zraven so se nabrale še kontraindikacije tvojih zdravil. Čeprav so utež za vratom, brez njih ne znaš živeti.«

 

Imaš prav. Zadnjih pet let pijem toooo much. Kadim od nekdaj. Nisem si všeč. In v letu in pol sem se zredila za 10kg. Pa gibanje sem dala na stran. In taka si nisem všeč in nimam se rada.

 

 

»V svojih nadaljnih postih si se skregala s svojo zgodbo. Preberi vse skupaj še enkrat.«

 

Verjamem, da zahajam v protislovja. Ampak takšna pač sem. Ne razmišljam o tem kaj pišem in ali je v skladu s tem kar sem napisala malo prej. Samo pišem. V wordu. Pol pa prekopiram in prilepim. Brez da bi še enkrat prebrala ali kaj popravila. That`s me. Kakršnakoli že sem.

 

 

»Ne, ne rabiš prikimavanja za eksistenco. Iz tvojih sporočil se čuje, da rabiš za eksistenco kimavce. Ostale napodiš iz svojega življenja. Sicer pa to delamo vsi. Zato si me že izočila iz svojega seznama priljubljenih - kajne?«

 

Ne, ne rabim kimavcev. Kimavce prepoznam in mi gredo na živce. Ne rabim niti kakih novih prijateljev. Na ta forum sem prišla, pišem svojo zgodbo, pred vami sem tako rekoč gola. In lahko delate z mano kar se vam zljubi. Lahko me kotate po blatu, lahko me popljuvate. Niti mi ni, da bi se komurkoli zasmilila. Pa saj ni nič takega. No big deal.

 

 

»Moja provokacija je torej dosegla svoj namen. Če je šlo v prazno, mi je žal in te prosim odpuščanja. Če te bo samo ena beseda za las potegnila iz dreka, bom vesel, pa tudi če celo življenje vpiješ po svetu: 'Secirator, ti si pes!'«

 

Nič ni šlo mim. In tudi jaz bom vesela če me bo karkoli potegnilo iz dreka. Pa čeprav tvoja provokacija. In Secirator, res si pes, a prav take rabim v tem trenutku.

 

 

»Vsi so ti dali odgovore, tudi tisti, katerih nisi niti povohala. Tudi janko - v njegovem stavku je ključ stranskih učinkov tvoje igre.«

 

Janko mi je v prvem postu dal nasvet da grem na pir. Hm. Na pir že tako preveč hodim. Pa ne pomaga.

 

 

»Tudi tu si že povedala ljudem, kdo bo tvoj prijatelj in kdo ne. Ker je zmanjkalo streliva, je pohvala tvoje edino plačilno sredstvo in srd znak za odklonitev. Si prišla sem samo poiskat nove ljudi, ki ti bodo dali malo ljubezni za plačilo, ali s svojo zgodbo misliš resno?«

 

Mislim resno. Drugače ne bi prišla sem. Ne rabim kimajočih. Teh imam okoli sebe kar nekaj na razpolago in če še malo potenciram vse skupaj bodo jokali z mano. Ampak od tega nimam nič. Da se komu smilim. Niti nisem razmišljala da najdem tu kakšnega prijatelja. Iščem samo iskreno besedo. Kakršnokoli.

»Čas bo, da odpreš ušesa. Marsa ti je nekaj prišepnila. Stopi v kopalnico, obriši ogledalo in poglej podobo v njem. Poglej, kaj je nastalo in nariši kar bi želela videt.«

 

Vem kaj bi želela videt. Trenutno v ogledalu ni to kar bi rada da je.

 

 

»Take štorije, kot so: glej v svetlo prihodnost, naravnaj se pozitivno, kako si dobra, ti si edinstvena, ne oziraj se na balblabla --- so samo besedna pobožanja. Delujejo, ampak le na kratek rok. Dokler ne spoštuješ same sebe, so vsa pobožanja jalova.«

 

Vem.

 

 

»Pojdi torej k materi in jo vprašaj, zakaj je to storila. Povej ji, da bi raje imela njo namesto denarja in cunj ampak jo zdaj razumeš in ji ne zameriš njenega življenja. Povej ji, naj te ne obsoja, da si v škripcih, ker nisi znala drugače živet. Povej ji da jo imaš rada in boš izvedela, da ima tudi ona tebe.«

 

Ja. Naslednjič ko bom prižigala svečo na grobu bom ji povedala. Da bi imela raje njo. In da ji ne zamerim. Nič. Popolnoma nič. Ji nikdar nisem in ji nikdar ne bom. Vedno sem jo imela rada in ona vedno mene. Vem. Včasih me je sram stat ob grobu. Se opravičujem, ker nisem tak kot bi lahko bila. Včasih prosim za pomoč. Včasih ji celo očitam ker je odšla. Včasih se tudi pohvalim in jima povem kaj vse sem dosegla in čutim, da sta ponosna name.

 

 

 

»Povej ji, da boš zdaj poiskala tiste, h katerim sodiš.«

 

Ne razumem. Kam sodim? Ti veš? Meni se zdi da nikamor ne sodim.

 

 

 

»Si se morda spomnila, kdo ti je rekel, da si nekaj posebnega?«

 

Tu pa tam mi je kdo iskreno povedal, da sem ok.

 

 

 

Mantis:

 

»Ej, to ne gre skupaj, da je bil oče srečen, ker te je našel, če se je potem nad tabo izživljal. Razen če si mislila, da je bil srečen, da ti je lahko pokazal, kdo je bog in batina??«

 

Še vedno mislim, da je bil srečen in da me je imel rad. Bil je jezen in prestrašen in reagiral je tako pač kot je.

 

»Saj si vendar zaradi njunih težav od doma pobegnila.«

 

Ne zaradi njunih težav. Zaradi vsega skupaj.

 

»A celo srečo da si imela, ker ti ni kamna obesil in te utopil??! ampak samo zbičal?TO NI NORMALNO. To ni nobena ljubezen, kar so s tabo počeli, pa ne ga srat ženska, kaj bo dedec srečen, da te je našel ! On je bil samo jezen, ker te je moral okrog iskat, kake pa imaš, zato pa se e tud znesel, da mu ne bi sramote delala ali kazala na njegove napake, ker si kot tiran ni dopustil kritike in kakršnekoli nepokornosti - to je s takim nasiljem tudi dodobra dokazal. Kaj bo on srečen no»

 

Saj verjamem da me ni mislil vreči v reko. To je samo rekel. Besede. Besede.

 

»TUDI na koncert te je vzel samo zato, da bi dugi videli, češ kako te ima rad in da nič ni hudega pri vas doma Nehaj sanjat, bodi realna.«

 

Šli smo v drug kraj, kjer nas ni nihče poznal. Nihče ni za nič vedel. Mislim, da se je želel približat.

 

 

Čez nekaj let bo Abraham. Dozorela še nisem. Mislim. Bič je bil za okras. Kot slika. Mislim, da ga je uporabil samo enkrat. Samkrat. Na meni. Ne nismo imeli nevarnih živali. Psa in mačko.

 

»Ti pa še ga braniš v pretepu, ki ga je sigurno zakuhal na tisti veselici sam ! Mojstri karateja se nikdar ne spravijo na šibke pijandure in nikakor ne brez razloga !

 

Morda pa so zvedeli, zakaj te je odpeljal v gozd teden dni pred tem koncertom in da je mati tu in tam v modricah... pa so ob njegovem provociranju pač obračunali z njim kar tam. Si kdaj pomislila na to, da so te branili, tudi tebe, to mi pride na misel. Čeprav ta moja misel verjetno izhaja iz naivnosti, da so ljudje tudi dobri, tudi v slabem. »

 

Tam me ni nihče poznal, zato dvomim, da je kdo vedel. Pri nas ni bilo tako hudo kot je izvenelo. Mene je pretepel enkrat. Mama je bila deležna nekaj klofut. Ja. Ok. Ni bilo prav in bolje bi bilo brez tega.

 

Se mi zdi da sem bila sama povod njunega prepira. Ko sem se odselila sta zaživela kot dva zaljubljenca. Končno.

 

»Ampak tak oče kot je bil, je bil pač edini, ki si ga imela, drugega ne, zato pa si ga takrat tud branila.«

 

Pa saj je bil ok. Nikoli nam ni nič manjkalo. Razumem njegovo jezo in strah.

 

»Namesto da bi se bila še kdaj obrnila na tistega orjaka po pomoč.Saj mogoče ne bi pomagal, ampak kaj veš.«

 

Nisem čutila potrebe in dvomim da bi kdo pomagal.

 

»Imela si pravico do varnosti v otroštvu kot vsak otrok, pa si žal morala trpeti zanemarjanje in surovo ravnanje : zmrzovanje, zapiranje in taka pretepanjaDanes gre starš za telesno mučenje otrok v zapor»

 

Pa saj sem bila varna. Niti zanemarjena. Zmrzovanje bi lahko preprečila sama če bi si šla po drva in zakurila. Pa se mi ni dalo. Ni bilo pomembno. Me že ni toliko zeblo.

 

Hausrest sem imela, če sem kaj ušpičila. Ko so zvedeli, da sem tik pred izključitvijo zaradi špricanja. Pa ko sem se splazila iz bajte in šla ponočevat s prijatelji.

 

Pretepel me je enkrat. Drugič sem se postavila po robu. Mu ne zamerim. Pravijo, da ne sodi ker ti bo sojeno. Ne vem kako bi se sama odzvala v podobni situaciji.

 

 

»Očitno so se tvoja 'očala' oz vrednostne sodbe za presojanje, kaj je prav in kaj ni dobro, od vsega hudega močno okvarile, da si šla v prvem pismu svoje otroštvo poimenovati kot srečno...«

 

Hm. Mogoče. A še vedno mislim, da je bilo moje otroštvo lepše kot od marsikoga.

[vranja]

pozdrav, Yasmina!

tudi jaz sem ena od miljonov s podobno zgodbo. Nezakonski otrok mlade matere, ki je umrla, ko mi je bilo dve leti. Oče si je kmalu po mojem rojstvu omislil drugo družino in svoji dve hčeri. Odraščala sem pri krasnih starih starših, ki so me imeli radi, saj sem bila edini otrok njune mrtve najmlajše.

Oglašam se, ker so me zmotile nenavadne vzporednice s tvojim pripovedovanjem: moje otroštvo je bilo prelepo (res je bilo) in nič mi ni manjkalo

zrasla sem v samotarsko dekle, brez zaresnega prijatelja, v resnici ljudem še danes ne zaupam. Počutim se drugačna in mislim, da nikamor ne spadam. To sem tudi vedno pokazala, rada sem izstopala. Ljudi sem nagrajevala s svojo imenitno družbo, ki je bila nekaj vredna, saj sem bila ena res misteriozna fatalna frajla. To je bilo tolko težje zame, saj sem vedela, da sem navaden prevarant. Rada kaj preveč spijem, tako vsaj nekako zaspim.. Svoje ime najraje pišem z malo začetnico ;-).

In nikamor nikamor ne premaknem..če že poskušam, se hitro zgodi kaj (kot nalašč), kar me spodnese in mi odkaže moje mesto: marš tja v kot in tišina! Že vse življenje se skušam premaknit kam naprej, odrasti, čeprav sem po letih že davno odrasla....kaj ti hočem povedati? Otroku, ki je zapuščen v tistih nežnih prvih letih življenja (ko nikakor ne more vedeti, da je zapuščen le "začasno" in iz nekih zelo pomembih razlogov, da, celo za njegovo dobro;-)), je narejena velika škoda. Tudi če v letih odraščanja nekako zaceliš rano, grde brazgotine ostanejo za vedno. Poznam kar nekaj otrok, katerih starša sta šla v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so se slej ali prej ukvarjali z vprašanjem ljubezni, izdajstva, zapuščenosti in kar je najpomembneje (po mojem), posledično z vprašanjem lastne (ne)vrednosti. Če so te zapustili, si vsekakor naredila nekaj narobe, ne? Drugih otrok niso- se pravi, da so boljši kot ti. Verjetno poznajo neko skrivnost, formulo za uspešno življenje, ki je ti ne poznaš. Ves čas je potrebno tekmovati z njimi, da se plasiraš, dokažeš sama sebi, da si tudi ti vredna ljubezni. A sama pri sebi vedno veš, da NISI- saj sta te zapustila celo lastna oče in mati. ...in tako dalje in tako naprej v tem stilu.

Sama sem na ta račun že vse življenje otrok, ne znam (upam) biti neodvisna, ne verjamem vase, nimam se rada. Sto in stokrat (čeprav je moje sedanje življenje lepo, imam družino, hišo, avto ipd. ) pomislim, da bi bilo najbolje, ko bi bila mrtva. Na ena tak čudno skrivenčen način rada jamram, ne da bi izgledalo da jamram. Na ta način moje poškodovane invalidne vezi solarnega pleksusa delujejo. Verjetno me lahko reši le ljubezen, vendar je ne znam sprejemati. Itak je nisem vredna. In krog se spet sklene in tako dalje in naprej kot na dvorišču svojega lastnega zapora.

In sklep? Hm. Se prepoznaš v tej zgodbi? Mogoče boš ti znala najti svojo majhno punčko v sebi, jo prijet za roko, popestvat, jo peljat skozi puberteto v odraslost in z njo srečno živeti do konca svojih dni. To ti želim. In lep pozdrav,

vranja

[butl]

 

Še vedno mislim, da moje travme ne izhajajo iz odnosov z starši. No ja, mogoče pač. A skor roko dam v ogenj da ne.

 

 

Yasmina, nisem bral vsega pred to izjavo, ko pa sem prebral tole, sem pa nehal brat dalje.

 

Tole ti povem. Tvoje travme izhajajo iz odnosov s starši. Jst dam roko v ogenj za to trditev.

Dokler ne boš zbrala poguma, da se boš lotila tega dela, ti bo /kako si že rekla/ nekej manjkal, ne boš zadovoljna, ne boš frej. Jst dam roko v ogenj tud za to trditev.

 

Tvoje življenje in tvoje odločitve in njihove posledice so tvoja stvar.

 

Želim ti, da dobr izbereš in zmagaš.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif