Jasnina

[janko]

ptiči letajo po zraku, ribe plavajo v vodi

 

maš ptiče, k sploh ne letajo in maš tut ribe, k plawajo v olju...

tko da je tale odgpwor kr mal ponižujoč.

upam, da se zrawen usaj worenk naslajaš

[Yasmina]

Eh, malo je trajalo da kaj povem na tole, sem moral najprej posodo pomit in položnice plačat, če ne baba zja ko hudič.

 

Končno nekaj. Ni blo tolk težko povedat, kajne?

TO JE MOJA POHVALA tebi! Pogrešala si mojo pohvalo, zdaj veš da pohvalim le takrat, kadar to zaslužiš. Ne boš slišala besed kolk si fajn, kolk si dobra, ampak le http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif. To je VELIKA pohvala.

A lahko tole vizualiziraš? Ali lahko na tem začela počasi skicirat svojo podobo? Kaj vse ji še manjka?

 

Saj vem. Si ves trd in grob in namensko Rugljevski in ves pesji. Čutim, da si drugače čisto mehka dušica in dvignjen prst cenim. Čeprav pomeni največ če si ga sama dvignem.

 

Lahko vizualiziram. Za začetek dodam še red in disciplino.

[Yasmina]

spreminjati se ni niti približno enostavno. to so hude borbe z demoni.

tudi, če si enkrat priznaš vse, kar je bistvenega za spremembo, torej zavržeš laži in sežeš resnici v roko ... in ti uspe narediti salto v vzorcih razmišljanja ... je to samo na površju.

občutki ob situacijah, v katerih ne znaš hendlati, prinesejo morda še več resnice. seveda je gnusno, še bolj. ampak te morda premakne, če si dovolj pozoren in se namesto samopomilovanju in vrtenju v krogu posvetiš trdemu delu. to pa mislim, da sam skoraj ne moreš. seveda nihče ne bo delal namesto tebe, ampak rabiš nekoga, ki te spodbuja. ne kot bergla, kot angel varuh. da se spomniš morda nanj, ko se počutiš najbolj bedno in osamljeno.

kako pa priti sploh do doživetja pristnih občutkov o sebi? in jim verjeti, nič jih poskušati razložiti ali spreminjati? to je najtežji del. čutiti sebe, svet - brez zida ali česarkoli že vmes. tako ali tako nas vzgajajo, učijo, usmerjajo tako, da pozabimo, kdo smo.

maske so hudi demoni. in skladišče podzavesti. borbe trajajo celo življenje.

 

Tako površinsko sem se že zmogla spremeniti. Poznam občutek ko si zlit s svetom in svojim jazom. Verjetno se je to dogajalo preveč na površini, ker drugače me ne bi znova zabrisalo k tlom.

 

Vem da nima smisla govoriti velikih besed. Samo delo me reši. Pa naj se čuje to še tako nepoduhovljeno mišljenje. Da bi mi moj notranji jaz rekel, da je vse ok in da sem dobra takšna kot sem. Moj notranji jaz ve da ni in jaz tudi vem, da moj notranji jaz ne odobrava trenutnega stanja.

 

Moj najljubši stavek Sanje Rozman je stavek ki pravi, da otroške izkušnje niso vzrok, ampak samo alibi za trenutno stanje. Izgovor, da sem taka kot sem. In se mi zdi prav butasto, da iščem po svojem otroštvu. In ves čas trdim, da v mojem otroštvu ni bilo nič travmatičnega, vi pa vlečete vodo na svoj mlin. Lahko bi kaj našla. Lahko bi me kaj zdrmalo če sem res tako občutljiva duša. Ampak to bi bil še zmeraj samo alibi, nekaj na kar se lahko izgovarjaš. In lahko se izgovarjaš na karkoli, stanja ne popravi in samopodobe tudi ne. Pa naj se sliši še tako preprosto.

 

In pol lahko eno čisto preprosto fizično dejanje dvigne samozavest in me približa k svojimu pravemu jazu.

 

Se strinjam z ViloSonca. Ko imaš občutek ga maš. In nobenega smisla ga nima analizirati. Najdeš mir v duši. In vse ostalo je nepomembno.

 

In potem se res lahko ravnam "Do what do wilt!" Ne čisto tako kot je bilo slišati, ali kot ste razumeli in interpretirali. Kako vam naj povem.... delaj to kar te je volja. To je možno samo ko si zlit s svojim jazom. In je prav. Ne torej delaj kar hočeš. Delaj kar te je volja in je v skladu z tvojim notranjim jazom.

 

"Do what do wilt!" je močen stavek. Sama sem potrebovala 6 mesecev 8 ur na dan da sem doumela. Torej približno 2000 ur. In ko sem doumela ta stavek, ki je bistvo vsega, sem prenehala študirati kako in kaj. Ampak to je moja resnica. Moje bistvo. Vi imaste pa kaj drugega. In prav je tako.

 

Niti ni moj point da vas prepričam, še manj, da razumete. Zato vas tudi ne razumem, da želite vse skupaj spraviti na nekaj teoretičnih stavkov. In mi vsiljujete nekaj, kar čutim da ni bistveno.

 

Še manj da verjamem izvlečkom kao duhovne univerze ki je profitno in potrošniško naravnana. Med učenci te univerze sem našla največ zablodkov. Zakaj? Ker učijo nekaj kar ni v skladu z vsemi. Z vsakim posameznikom. Zato pa prihaja do travm. Ker se eno in drugo razhaja. Splošne resnice ni. Vsak jo mora najt sam zase. In mir v duši.

In so srčki v zraku čisto zgrešeni.

 

Pa tako mimogrede....sem želela na morje, na otok. Delavnice duhovno naravnane. Cena znosna. Potem pa izvem, da jih obiskuje sošolka. Vsako leto. Dva meseca preživi v duhovni skupnosti, pol pa gre za tri mesece na psihiatrijo. In tako vsako leto znova.

 

In sem si rekla No, thanks! Grem k prijateljici v hribe, v gore in bom zrla navzdol na vso svinjarijo, ki jo je pač treba sprejet. Jedla bom že kaj, spala bom v avtu in družila se bom z preprostimi ljudmi.

[mayita]

Tako površinsko sem se že zmogla spremeniti. Poznam občutek ko si zlit s svetom in svojim jazom. Verjetno se je to dogajalo preveč na površini, ker drugače me ne bi znova zabrisalo k tlom.

 

Vem da nima smisla govoriti velikih besed. Samo delo me reši. Pa naj se čuje to še tako nepoduhovljeno mišljenje. Da bi mi moj notranji jaz rekel, da je vse ok in da sem dobra takšna kot sem. Moj notranji jaz ve da ni in jaz tudi vem, da moj notranji jaz ne odobrava trenutnega stanja.

 

Moj najljubši stavek Sanje Rozman je stavek ki pravi, da otroške izkušnje niso vzrok, ampak samo alibi za trenutno stanje. Izgovor, da sem taka kot sem. In se mi zdi prav butasto, da iščem po svojem otroštvu. In ves čas trdim, da v mojem otroštvu ni bilo nič travmatičnega, vi pa vlečete vodo na svoj mlin. Lahko bi kaj našla. Lahko bi me kaj zdrmalo če sem res tako občutljiva duša. Ampak to bi bil še zmeraj samo alibi, nekaj na kar se lahko izgovarjaš. In lahko se izgovarjaš na karkoli, stanja ne popravi in samopodobe tudi ne. Pa naj se sliši še tako preprosto.

 

In pol lahko eno čisto preprosto fizično dejanje dvigne samozavest in me približa k svojimu pravemu jazu.

 

Se strinjam z ViloSonca. Ko imaš občutek ga maš. In nobenega smisla ga nima analizirati. Najdeš mir v duši. In vse ostalo je nepomembno.

 

In potem se res lahko ravnam "Do what do wilt!" Ne čisto tako kot je bilo slišati, ali kot ste razumeli in interpretirali. Kako vam naj povem.... delaj to kar te je volja. To je možno samo ko si zlit s svojim jazom. In je prav. Ne torej delaj kar hočeš. Delaj kar te je volja in je v skladu z tvojim notranjim jazom.

 

"Do what do wilt!" je močen stavek. Sama sem potrebovala 6 mesecev 8 ur na dan da sem doumela. Torej približno 2000 ur. In ko sem doumela ta stavek, ki je bistvo vsega, sem prenehala študirati kako in kaj. Ampak to je moja resnica. Moje bistvo. Vi imaste pa kaj drugega. In prav je tako.

 

Niti ni moj point da vas prepričam, še manj, da razumete. Zato vas tudi ne razumem, da želite vse skupaj spraviti na nekaj teoretičnih stavkov. In mi vsiljujete nekaj, kar čutim da ni bistveno.

 

Še manj da verjamem izvlečkom kao duhovne univerze ki je profitno in potrošniško naravnana. Med učenci te univerze sem našla največ zablodkov. Zakaj? Ker učijo nekaj kar ni v skladu z vsemi. Z vsakim posameznikom. Zato pa prihaja do travm. Ker se eno in drugo razhaja. Splošne resnice ni. Vsak jo mora najt sam zase. In mir v duši.

In so srčki v zraku čisto zgrešeni.

 

Pa tako mimogrede....sem želela na morje, na otok. Delavnice duhovno naravnane. Cena znosna. Potem pa izvem, da jih obiskuje sošolka. Vsako leto. Dva meseca preživi v duhovni skupnosti, pol pa gre za tri mesece na psihiatrijo. In tako vsako leto znova.

 

In sem si rekla No, thanks! Grem k prijateljici v hribe, v gore in bom zrla navzdol na vso svinjarijo, ki jo je pač treba sprejet. Jedla bom že kaj, spala bom v avtu in družila se bom z preprostimi ljudmi.

 

 

bravo kar tako naprej. drugače pa si raje vzemi šotor a ni bolj komot

[Secirator]

S tvojimi ugotovitvami se večinoma strinjam, sploh s prvim delom.

Če razumeš zdajšnja dogajanja, se ti res ni treba vračati v preteklost po vzroke.

Izhajal bom iz mojega vprašanja, kaj sploh je to "Do what do wilt!".

Niti nisem skušal razumeti vsebine te filozofije. Vprašal sem se le, zakaj človek potrebuje neko TUJO filozofijo, da lahko živi svoje življenje.

Večina mojih mnenj ne izvira iz Trstenjaka ali Ruglja. To so moje izkušnje, ki temeljijo na mojih videnjih stvari in se povečini skladajo z običajnim tolmačenjem osebnosti. Ni nujno, da veljajo tudi zate, ni pa tudi nujno, da jih na tej stopnji razumeš.

Sam sebe verjetno ne morem vzeti za nek vzorec. Sem človek, ki se ne zgleduje po nobeni filozofiji. Bral sem marsikaj, vendar v nobeni filozofiji nisem našel smisla. Budizem, tantranje, mantranje, molitve, razne filozofije, ali ni to le neka TUJA poduhovljenost, v kateri išče osebek opravičilo za svoja dejanja?

Moja mantra je delo. Kaže, da si ugotovila, da je to najmočnejša mantra na svetu. Ali ne bi bilo bolje, da človek iz svojega življenja vleče filozofijo kot da z neko filozofije upravlja s svojim življenjem?

Si se kje zaplezala s svojo filozofijo in to vodi tvoje življenje?

Človek za življenje potrebuje le eno reč - smisel. Ljudje brez smisla ne morejo živet. Če ljudje ne vidijo smisla, gredo v norišnice, nekateri se zapijejo, moj svak se je na primer pihnil... Moj smisel življenja ni sledenje Rugljevim načelom, hvaležen sem mu, ker mi je pokazal pot iz tega, ampak od takrat naprej pa živim s svojim smislom življenja. Morda je trenutno moj smisel teženje tebi, morda delo, morda imam kakšen cilj, ki ga še želim doseči, vendar ko mi bo zmanjkalo smisla, bom le rastlinica. Če bom imel takrat pogum, se bi pihnil kot moj svak, ampak se ne bom, ker sem nekje staknil odgovornost do svojega življenja. In če bi živel po neki filozofiji, ki se ne bi poklapala s to odgovornostjo, bi se znašel nekje na taki poti kot si se ti.

Po tolikih letih te res vodi občutek, vendar le, če si pošten do sebe. Ne dvomim, da si poštena, ne vem pa, če si dovolj poštena do sebe, da se lahko že zaneseš na svoj občutek. Če rečem, tako kot dobra vedeževalka ne rabi več krogle za prerokovanje in dober radiestezist ne potrebuje več bajalice za iskanje vode, tudi mi verjetno ne potrebujemo več teorije za analiziranje tvoje zgodbe. Naše trditve so morda čut, ki iz tvoje zgodbe daje odgovore, ki pa se morda res ne skladajo s tvojimi odgovori. Verjetno bi ti morali naše odgovore natančno razložiti, da bi bolj odprla vrata za razumevanje, vendar morda tega niti ne znamo. To, da bi naše odgovore morali podkrepiti s teoretičnimi razlagami, niti ne moreš pričakovat, ker so nam jih povedali naši čuti.

Če grem nazaj k trditvam, lahko rečem, da še nismo na isti valovni dolžini. Tam, kjer mislim duševno, odnosno, duhovno, odgovarjaš s fizičnim, in nasprotno. Ne, ne vsiljujem ti teoretičnih mnenj, navajam ti drobna dejstva, kakršna vidimo mi iz svojega zornega kota. Ni pa nujno, da imam prav. Vzemi ali pusti.

Praviš, da tvoje otroštvo ni bilo travmatično, da bi v njem iskala vzroke za svoje sedanje stanje. Saj nismo tega rekli, da je bilo travmatično. Vplivalo pa je na sedanjost, pa naj bo dejstvo ali alibi.

Praviš, da alkoholizem ni vzrok tvojih težav, ampak samo nusprodukt. Drži, vendar je imel preddispozicije v tem, da je bil alkohol v tvojem okolju defolt. Bilo je samo vprašanje časa.

Ali si v nekem trenutku izgubila smisel ali si v tem trenutku izgubila moč za boj? Ali je šlo navzdol zaradi tvoje velike/male zmogljivosti ali nisi sledila pritiskom in si omahnila nazaj na nivo - scrkljane deklice? Ali je tvoja velika zmogljivost res to ali je to le posledica ugodne branže in dobre osnove? Bi enako uspevala z levo roko v poslu z gojenjem paradižnika ali frizerskim salonom, na primer? Mislim da ne.

Zakaj spet odpiram teme, katerim si že zaprla vrata? Ker te bodo obiskale ponovno, ko jih ne boš pričakovala. Dobro je bit pripravljen nanje.

Veš, v knjigah pa je fajn prebrat tudi tisto, kar ti ni všeč ali se ne sklada s tvojim mišljenjem.

Ne glede kako gledaš na svoje stanje, na vprašanja ne moreš dobit odgovorov, če jih nočeš it iskat tja, kjer so vzroki.

Na koncu mi je zelo všeč, da si vse speljala na neanalitičen fizični nivo. Arbeit macht frei. To je boljši način. Vendar imam še vedno občutek, da hočeš z levo roko ugnat vse težave.

Lepo hribovščino ti privoščim.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[Iknee]

Poznam občutek ko si zlit s svetom in svojim jazom. Verjetno se je to dogajalo preveč na površini, ker drugače me ne bi znova zabrisalo k tlom.

Zlitje svetom in jazom je zelo globoka izkušnja; če se je dogajalo na površini, potem pač to ni bilo TO. Lahko pa je bilo doživetje res TO, ampak ga ti interpretiraš narobe kot nekaj "preveč na površini". Dokler človek v globinah ne uredi stvari, se mu namreč vedno znova dogaja točno to, kar se zgodilo tebi: kljub intenzivnim in globokim doživetjem svojega pravega bitja, ga vedno znova ga zabriše ven in k tlom, dokler končno ne dojame, da ni bližnjic.

 

Vem da nima smisla govoriti velikih besed. Samo delo me reši. Pa naj se čuje to še tako nepoduhovljeno mišljenje. Da bi mi moj notranji jaz rekel, da je vse ok in da sem dobra takšna kot sem. Moj notranji jaz ve da ni in jaz tudi vem, da moj notranji jaz ne odobrava trenutnega stanja.

 

Glas notranjega bitja ne sodi, odobrava ali ne odobrava. Glas svojega avtentičnega notranjega bitja pa ljudje zamenjujejo z glasom ponotranjenega nadzorujočega Starša (ali kake druge avtoritete), slednji se namreč tudi oglaša kot notranji glas. Ta je tisti, ki sodi naša (ne)dejanja, priganja, odobrava ali ne odobrava.

 

Moj najljubši stavek Sanje Rozman je stavek ki pravi, da

otroške izkušnje niso vzrok, ampak samo alibi za trenutno stanje. Izgovor, da sem taka kot sem. In se mi zdi prav butasto, da iščem po svojem otroštvu.

In ves čas trdim, da v mojem otroštvu ni bilo nič travmatičnega, vi pa vlečete vodo na svoj mlin. Lahko bi kaj našla. Lahko bi me kaj zdrmalo če sem res tako občutljiva duša. Ampak to bi bil še zmeraj samo alibi, nekaj na kar se lahko izgovarjaš. In lahko se izgovarjaš na karkoli, stanja ne popravi in samopodobe tudi ne. Pa naj se sliši še tako preprosto.

Da nisi ti mal narobe interpretirala Sanjo Rozman in jo jemlješ kot alibi za svojo lenobo in izogibanje bolečim, a zdravilnim korakom? Daj, še enkrat preberi in se res poglobi v celotno knjigo. Neumno je ocenjevati in zviška gledati neko pot, še preden si sploh resno začela hoditi po katerikoli poti resne spremembe. Skromnost je pomembna duhovna vrlina in KLJUČNA osebnostna lastnost, če hočeš sploh karkoli spremeniti v svojem življenju. OK, pač (še) nisi pripravljena na zdravljenje bolečih čustev, narobe je samo to, da zviška gledaš na to. Vzvišenost pa ni znamenje kake notranje moči, ampak je le obramba pred bolečimi čustvi.

 

In potem se res lahko ravnam "Do what do wilt!" Ne čisto tako kot je bilo slišati, ali kot ste razumeli in interpretirali. Kako vam naj povem.... delaj to kar te je volja. To je možno samo ko si zlit s svojim jazom. In je prav. Ne torej delaj kar hočeš. Delaj kar te je volja in je v skladu z tvojim notranjim jazom.

 

"Do what do wilt!" je močen stavek. Sama sem potrebovala 6 mesecev 8 ur na dan da sem doumela. Torej približno 2000 ur. In ko sem doumela ta stavek, ki je bistvo vsega, sem prenehala študirati kako in kaj. Ampak to je moja resnica. Moje bistvo. Vi imaste pa kaj drugega. In prav je tako.

 

6 mesecev 8 ur na dan?? A nam lahko zaupaš, kaj si pa počela teh 6 mesecev osem ur na dan, da si prišla do bistva vsega in zdaj ne rabiš več študirati kako in kaj? To je namreč zelo malo časa za te vrste življenjska spoznanja. In če si doumela, kaj je tvoje bistvo in tvoja resnica, zakaj zaboga pa se greš tole pisarjenje po tem forumu??? Saj nismo mi prišli trkat na tvoja vrata kot nekakšni misijonarji, ti si prišla in nas prosila za pomoč! Če človek prosi za pomoč in jo tudi dobi, pa čeprav ni točno to, kar je hotel, se spodobi, da vzame, kar rabi, ostalo pa pusti in se lepo zahvali.

Niti ni moj point da vas prepričam, še manj, da razumete. Zato vas tudi ne razumem, da želite vse skupaj spraviti na nekaj teoretičnih stavkov. In mi vsiljujete nekaj, kar čutim da ni bistveno.

Nič ti ne vsiljujemo. V življenju je še toliko lepega in zanimivega, da res nimam nobenega namena tratiti časa in energije za to, da bi nekomu nekaj vsiljevala. Če kdo vpraša za nasvet, mu ga dam. Če mu ni všeč, pa naj ga pusti.

 

 

Še manj da verjamem izvlečkom kao duhovne univerze ki je profitno in potrošniško naravnana. Med učenci te univerze sem našla največ zablodkov. Zakaj? Ker učijo nekaj kar ni v skladu z vsemi. Z vsakim posameznikom. Zato pa prihaja do travm. Ker se eno in drugo razhaja. Splošne resnice ni. Vsak jo mora najt sam zase. In mir v duši.

In so srčki v zraku čisto zgrešeni.

Pa tako mimogrede....sem želela na morje, na otok. Delavnice duhovno naravnane. Cena znosna. Potem pa izvem, da jih obiskuje sošolka. Vsako leto. Dva meseca preživi v duhovni skupnosti, pol pa gre za tri mesece na psihiatrijo. In tako vsako leto znova.

In sem si rekla No, thanks!

Aha, naprej si sodila in sesuvala samo sebe, zdaj pa si v fazi sojenja in sesuvanja drugih, kmalu boš pa spet sesuvala sebe in potem spet druge... Vrtiš se v krogu, nikamor se nisi premaknila, gospa Samospoštovana.

 

Grem k prijateljici v hribe, v gore in bom zrla navzdol na vso svinjarijo, ki jo je pač treba sprejet. Jedla bom že kaj, spala bom v avtu in družila se bom z preprostimi ljudmi.

:xx!:

Ko ne boš več hodila v hribe zato, da boš od zgoraj zrla na vso svinjarijo, bodo hribi šele dobili tisto zdravilno moč, ki je res velika. Tista svinjarija ni v dolini ampak je v tebi in jo boš kar lepo s sabo odnesla . Če boš takole zviška gledala na svet, pa ti bodo preprosti ljudje preprosto dali brco v rit.

[Secirator]

...Glas notranjega bitja ne sodi, odobrava ali ne odobrava. Glas svojega avtentičnega notranjega bitja pa ljudje zamenjujejo z glasom ponotranjenega nadzorujočega Starša (ali kake druge avtoritete), slednji se namreč tudi oglaša kot notranji glas. Ta je tisti, ki sodi naša (ne)dejanja, priganja, odobrava ali ne odobrava.

...Da nisi ti mal narobe interpretirala Sanjo Rozman in jo jemlješ kot alibi za svojo lenobo in izogibanje bolečim, a zdravilnim korakom? Daj, še enkrat preberi in se res poglobi v celotno knjigo. Neumno je ocenjevati in zviška gledati neko pot, še preden si sploh resno začela hoditi po katerikoli poti resne spremembe. Skromnost je pomembna duhovna vrlina in KLJUČNA osebnostna lastnost, če hočeš sploh karkoli spremeniti v svojem življenju. OK, pač (še) nisi pripravljena na zdravljenje bolečih čustev, narobe je samo to, da zviška gledaš na to. Vzvišenost pa ni znamenje kake notranje moči, ampak je le obramba pred bolečimi čustvi.

...Aha, naprej si sodila in sesuvala samo sebe, zdaj pa si v fazi sojenja in sesuvanja drugih, kmalu boš pa spet sesuvala sebe in potem spet druge... Vrtiš se v krogu, nikamor se nisi premaknila, gospa Samospoštovana.

...Ko ne boš več hodila v hribe zato, da boš od zgoraj zrla na vso svinjarijo, bodo hribi šele dobili tisto zdravilno moč, ki je res velika. Tista svinjarija ni v dolini ampak je v tebi in jo boš kar lepo s sabo odnesla http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_tongue.gif. Če boš takole zviška gledala na svet, pa ti bodo preprosti ljudje preprosto dali brco v rit.

 

Iknee http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

Yasmina, boj se prevelike pameti!

[Secirator]

Mislim, da je Iknee zadela tvoje bistvo kot da bi te poznala že trideset let. Tudi mene je zmotilo kar nekaj izjav, posebno tista z Groharjevo, vendar sem se raje vzdržal ostrih besed, sploh ker mislim, da Groharjeve sploh nisem bral.

Imam občutek, da se imaš za tako sposobno, da niti ne potrebuješ nekih nasvetov. Prebereš knjige, razumeš filozofije, zmoreš posegat v svojo podzavest, razumet svoj značaj in jaz, sem si prišla le zato, da bi ti pomagali najti drobno napakico, zaradi katere se je tvoje življenje spremenilo v polomijo. Ko najdemo napakico in ti povemo, na katerem kolescu se je premaknil kateri vzvod, samo premakneš ta vzvod nazaj na pravo mesto in spet spelješ veselo in zadovoljno v svoje odlično, netravmatično življenje. Vse pa tako ali tako zmoreš sama in boš tudi naredila naredila sama.

Iz tebe neprestano seva neka vzvišena inteligenca, ki ti žal preprečuje doumet preproste reči. Lahko da si kdaj celo merila IQ in si namerila 140, pa ti to v življenju prav nič ne pomaga, ker z njim ne moreš živet. Verjetno te ravno to ovira, ker je tvoj super IQ izdelal super obrambni zid.

Težko komentiram razprave o duševnosti, notranjem jazu in takih rečeh, ker te reči spravljam ne nek nezaveden nivo. Bil je čas, ko sem se ukvarjal s temi rečmi, ampak to obdobje je šlo mimo. Lahko spravim svoja mnenja na tisti nivo, s katerimi sem začel prve svoje komentarje. Ravno zato še vedno vztrajam na enakem mnenju kot ga je napisala Iknee, le v dobesednem prevodu, kot sem ga pisal v prejšnjih komentarjih.

Na nek način sem kar malo vesel, da si z vzvišenostjo nekako sprovocirala Iknee. Zdi se mi, da je bil njen post napisan že z neko jezo, ker se zadeve kljub 20 stranem komentarjev ne premaknejo nikamor, kajne Iknee? Ga Samospoštovana se ne more premaknit naprej, ker ima vzvišenost v svojem moškem delu značaja, kamor se ne da poseči. Očitno ni pomagalo niti to, da smo te sesuli in ti dopovedali, da nisi to, za kar se imaš, pa se še vedno zvijaš na tleh in otepaš, kot da bi s svojimi ex sposobnostmi lahko rešila sebe nekakšnega pomanjkanja smisla.

Dal sem ti potrditev, da je v zadnjih dogodkih nekaj dobrega, pač to, da spravljaš vse skupaj na fizični nivo, vendar bo na drugi strani - analitični in nezavedni strani še naprej zevala luknja, polna tiste svinjarije, ki si jo iz doline žal nesla s sabo v hribe.

Tvoja težava je namreč v tem, da se otepaš dejstva, da se je od tistega trenutka, ko si nehala bit mala scrkljana deklica, ali pa že prej, na tebe nalepilo mnogo navad, značajskih posebnosti in mask. Zdaj se obnašaš, kot da jih ni. Ostala si v puberteti. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/whistling.gif

Po drugi strani mislim, da je to le obramba. Moški del značaja - ne priznat, da si v težavah. Ne priznat vztrokov. Ne priznat mnenj. Na drugi strani intenzivno z vsemi močmi koplješ naprej in skušaš najti neko pot, ki se ti zdi najboljša. Vseeno skušaš prepeljat nekaj stvari, ki so se ti zdele dobre ali pa ti pašejo, na drugo stran reke, zato jih tako na vse kriplje zagovarjaš. Moje nasilje je bilo namenjeno prav temu, da zbijem iz tebe vso to navlako, ker z njo enostavno ne moreš na novo pot. Ampak sem se uštel. V svoji veliki pameti imaš še vedno zaprta ušesa in um.

Vem, jeba je. Ko boš prišla iz hribov, 'očiščena' vse svinjarije, te tu čakajo 'pacienti' in njihova posiljevanja z mnenji, ki s tabo nimajo nič. Ampak to ne pomeni, da si prišla nazaj v svinjak. Le tvoja svinjarija te če vedno čaka. Potem bo spet http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/crying.gif in iskanje štrika na podstrešju. Punca, ne bo šlo zlahka, dvajset let si se zajebavala in odlašala z odraščanjem, zdaj bi rada pa tole z levo roko popucala. Nak! Kaj pa misliš da si? Delala boš kot črna živina http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/schwitz.gif, tako kot smo delali vsi, ki smo morali iz 'dreka' naredit sebe! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ylsuper.gif

[Yasmina]

Pa kdo so happy, če dvigneš rit? Drugi ali sama? Če ni potrebe, pač ne dvigneš riti, če pa je, je pa potreben nek napor.

Sama sem happy če dvignem rit.

Več kot dvajset let sem že zaskrbljena sama nad sabo. Ker sem se ukvarjala z drugimi, sem pozabila nase in si nagrmadila 1000 in 1 problem. In da bi pozabila na te probleme, sem se še bolj ukvarjala z drugimi. In dodala še nekaj problemov. In tako znova in znova.

Ko se problemov zavem, pa jih vidim toliko, da kar obsedim. In ne naredim ničesar.

 

Se bojiš napora? Dej no, čak da izgine nevrotičnost, da si narediš urnike in plane dela, pa se zgodba obrne. Če želiš bit učinkovita, pa rabiš kakšno knjigo 'Uspešno dviganje riti' in budilko. Vsak človek rabi nekega 'priganjača', to ni nič tragičnega, zdaj si ga samo poišči. Ne mislim novega desca, lahko je to že pes, katerega moraš ob polpetih peljat srat, ob polosmih nafutrat etc, si pa budilko nastavi, bogati. To je to.

Je pa res, da imam doma dobrega priganjača, ki me takrat, ko zabluzim predaleč, zbudi iz sanj. In jaz potem za kazen priganjam druge ... Secirator! Eh, Sere-cirator. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Saj res, ali imaš psa? Mislim pravega, ne takega kot sem jaz?

Rabim plane in urnike in rabim priganjača. Zdaj razumem zakaj morajo sodelovati tudi bližnji. Prosila sem "dragega" za pomoč, pa me je pustil na cedilu. Rabil je svoj mir in čas, ker sem ga užalila. Zdaj ga bolje razumem in razumem sebe. In lahko spet komunicirava.

Pravite, da nihče ne zmore sam.

Drugega priganjača kot vas trenutno nimam.

 

Imam psa. Žal je v letih ko sprehodov več ne zmore. Skrbim da ima svežo vodo in hrano in mu kažem da ga imam rada.

Imam psa

[Yasmina]

spreminjati se ni niti približno enostavno. to so hude borbe z demoni.

tudi, če si enkrat priznaš vse, kar je bistvenega za spremembo, torej zavržeš laži in sežeš resnici v roko ... in ti uspe narediti salto v vzorcih razmišljanja ... je to samo na površju.

občutki ob situacijah, v katerih ne znaš hendlati, prinesejo morda še več resnice. seveda je gnusno, še bolj. ampak te morda premakne, če si dovolj pozoren in se namesto samopomilovanju in vrtenju v krogu posvetiš trdemu delu. to pa mislim, da sam skoraj ne moreš. seveda nihče ne bo delal namesto tebe, ampak rabiš nekoga, ki te spodbuja. ne kot bergla, kot angel varuh. da se spomniš morda nanj, ko se počutiš najbolj bedno in osamljeno.

kako pa priti sploh do doživetja pristnih občutkov o sebi? in jim verjeti, nič jih poskušati razložiti ali spreminjati? to je najtežji del. čutiti sebe, svet - brez zida ali česarkoli že vmes. tako ali tako nas vzgajajo, učijo, usmerjajo tako, da pozabimo, kdo smo.

maske so hudi demoni. in skladišče podzavesti. borbe trajajo celo življenje.

Spreminjati se je težko. In borba traja celo življenje. Ko prideš do spoznanja da si tam kjer si zaradi svojih lastnih dejanj in misli. Vse vpliva na vse. Vse je vplivalo na moj lajf in jaz sem vplivala na druge.

Bolje se počutim že ko se neham spraševati, zakaj drugi funcionirajo tako da ni v skladu z mojimi pričakovanji. Sprejeti vsakega takšen kot je in ne vrtati po njem.

Če ljudi sprejmem takšne kot so potem tudi nimam občutkov jeze, užaljenosti, razočaranosti....

Odpustim drugim in jih imam rada takšne kot so.

In mi več časa ostane zase.

Tudi za delo.

Nadomestim stare vzorce z novimi, zapolnim praznino z novimi vsebinami...

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Uf. Ti pa tole kar zares misliš. Hmmm, po moje ne manjka veliko do srednje, zdrave linije. Eto, jutr je sobota... lohk začneš.

Tukaj se mi je zdelo da mi praviš, da sem na pravi poti. V naslednjih postu mi spet praviš da nisem.....

[Yasmina]

S tvojimi ugotovitvami se večinoma strinjam, sploh s prvim delom.

Če razumeš zdajšnja dogajanja, se ti res ni treba vračati v preteklost po vzroke.

Izhajal bom iz mojega vprašanja, kaj sploh je to "Do what do wilt!".

Niti nisem skušal razumeti vsebine te filozofije. Vprašal sem se le, zakaj človek potrebuje neko TUJO filozofijo, da lahko živi svoje življenje.

Večina mojih mnenj ne izvira iz Trstenjaka ali Ruglja. To so moje izkušnje, ki temeljijo na mojih videnjih stvari in se povečini skladajo z običajnim tolmačenjem osebnosti. Ni nujno, da veljajo tudi zate, ni pa tudi nujno, da jih na tej stopnji razumeš.

Sam sebe verjetno ne morem vzeti za nek vzorec. Sem človek, ki se ne zgleduje po nobeni filozofiji. Bral sem marsikaj, vendar v nobeni filozofiji nisem našel smisla. Budizem, tantranje, mantranje, molitve, razne filozofije, ali ni to le neka TUJA poduhovljenost, v kateri išče osebek opravičilo za svoja dejanja?

Moja mantra je delo. Kaže, da si ugotovila, da je to najmočnejša mantra na svetu. Ali ne bi bilo bolje, da človek iz svojega življenja vleče filozofijo kot da z neko filozofije upravlja s svojim življenjem?

Si se kje zaplezala s svojo filozofijo in to vodi tvoje življenje?

Človek za življenje potrebuje le eno reč - smisel. Ljudje brez smisla ne morejo živet. Če ljudje ne vidijo smisla, gredo v norišnice, nekateri se zapijejo, moj svak se je na primer pihnil... Moj smisel življenja ni sledenje Rugljevim načelom, hvaležen sem mu, ker mi je pokazal pot iz tega, ampak od takrat naprej pa živim s svojim smislom življenja. Morda je trenutno moj smisel teženje tebi, morda delo, morda imam kakšen cilj, ki ga še želim doseči, vendar ko mi bo zmanjkalo smisla, bom le rastlinica. Če bom imel takrat pogum, se bi pihnil kot moj svak, ampak se ne bom, ker sem nekje staknil odgovornost do svojega življenja. In če bi živel po neki filozofiji, ki se ne bi poklapala s to odgovornostjo, bi se znašel nekje na taki poti kot si se ti.

Po tolikih letih te res vodi občutek, vendar le, če si pošten do sebe. Ne dvomim, da si poštena, ne vem pa, če si dovolj poštena do sebe, da se lahko že zaneseš na svoj občutek. Če rečem, tako kot dobra vedeževalka ne rabi več krogle za prerokovanje in dober radiestezist ne potrebuje več bajalice za iskanje vode, tudi mi verjetno ne potrebujemo več teorije za analiziranje tvoje zgodbe. Naše trditve so morda čut, ki iz tvoje zgodbe daje odgovore, ki pa se morda res ne skladajo s tvojimi odgovori. Verjetno bi ti morali naše odgovore natančno razložiti, da bi bolj odprla vrata za razumevanje, vendar morda tega niti ne znamo. To, da bi naše odgovore morali podkrepiti s teoretičnimi razlagami, niti ne moreš pričakovat, ker so nam jih povedali naši čuti.

Če grem nazaj k trditvam, lahko rečem, da še nismo na isti valovni dolžini. Tam, kjer mislim duševno, odnosno, duhovno, odgovarjaš s fizičnim, in nasprotno. Ne, ne vsiljujem ti teoretičnih mnenj, navajam ti drobna dejstva, kakršna vidimo mi iz svojega zornega kota. Ni pa nujno, da imam prav. Vzemi ali pusti.

Praviš, da tvoje otroštvo ni bilo travmatično, da bi v njem iskala vzroke za svoje sedanje stanje. Saj nismo tega rekli, da je bilo travmatično. Vplivalo pa je na sedanjost, pa naj bo dejstvo ali alibi.

Praviš, da alkoholizem ni vzrok tvojih težav, ampak samo nusprodukt. Drži, vendar je imel preddispozicije v tem, da je bil alkohol v tvojem okolju defolt. Bilo je samo vprašanje časa.

Ali si v nekem trenutku izgubila smisel ali si v tem trenutku izgubila moč za boj? Ali je šlo navzdol zaradi tvoje velike/male zmogljivosti ali nisi sledila pritiskom in si omahnila nazaj na nivo - scrkljane deklice? Ali je tvoja velika zmogljivost res to ali je to le posledica ugodne branže in dobre osnove? Bi enako uspevala z levo roko v poslu z gojenjem paradižnika ali frizerskim salonom, na primer? Mislim da ne.

Zakaj spet odpiram teme, katerim si že zaprla vrata? Ker te bodo obiskale ponovno, ko jih ne boš pričakovala. Dobro je bit pripravljen nanje.

Veš, v knjigah pa je fajn prebrat tudi tisto, kar ti ni všeč ali se ne sklada s tvojim mišljenjem.

Ne glede kako gledaš na svoje stanje, na vprašanja ne moreš dobit odgovorov, če jih nočeš it iskat tja, kjer so vzroki.

Na koncu mi je zelo všeč, da si vse speljala na neanalitičen fizični nivo. Arbeit macht frei. To je boljši način. Vendar imam še vedno občutek, da hočeš z levo roko ugnat vse težave.

Lepo hribovščino ti privoščim.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Tudi jaz ne priznavam nobene filozofije in mislim, da ima vsak svojo filozofijo. Če nič drugega mi je prebiranje Crowley-ja dalo to, da sem se zavedla, da to ni moja pot. Podobno se mi je zgodilo ob branju drugih teorij.

Tudi moja najboljša mantra je delo. Zapolniti moram čas ko sem kar obsedela, delala za druge, se opila….. Delo me umiri. Spotoma odlagam misli ki me vznemirjajo. Ni lahko. Misli rade zatavajo na stara pota. In če že uspem nehati misliti nato zakaj drugi niso to in to in jih sprejmem takšne kot so, je najtežje sprejeti samega sebe. In se nehat kriviti.

 

Zaplezala sem se ker sem delala kontra svoji filozofiji. To me vedno najbolj zabriše ob tla če delam kontra sebi.

 

Smisel. Nekje na poti sem ga izgubila. Pravzaprav sem o svojem smislu nehala razmišljati in ga zamenjala z mislijo, da je moj smisel moj otrok in njena pot. A to ni bil moj smisel. Ni moj smisel. Svojega pa trenutno ne vidim. Razen če je moj smisel ne se predati in najti mir. In se pomiriti sama s sabo. Ko mi to na trenutke uspe lahko vidim svoj smisel.

 

Tega pa tudi jaz ne znam obrazložiti, ker tako samo čutim.

 

Duševno, odnosno, duhovno, je pri meni povezano s fizičnim. Tako čutim.

 

Še kako iščem vzroke v svojem otroštvu, le da mi še ni uspelo spregledati. Se pa trudim. Zavedam se da je moje otroštvo vplivalo na mojo sedanjost. Ampak kaj natančno še ne vidim.

 

In tako kot se odvisnost v odnosih prikradla od bogve kje, se je prikradel tudi alkohol. Lahko bi bila pa odvisna od česar koli. Bolna pač.

 

Življenje z »dragim« je bil moj smisel. In trudila sem se na vse pretege. A njegov smisel življenja je bil drugačen od mojega. In potem sem izgubila moč, voljo…..

 

In zato je šlo moje življenje navzdol.

 

Dokler sem čutila odgovornost, da poskrbim za svojega otroka, bi lahko počela karkoli. Saj sem spotoma marsikaj počela in bila relativno uspešna.

 

Do sebe take odgovornosti nisem čutila.

 

Nobeni temi nisem zaprla vrata. Vsak dan se zavem česa novega. A nihče nima čarobne palčke ki bi me spremenil v trenutku, niti moje dojemanje vsega, ne vi in ne jaz.

 

Tudi v knjigah ničesar ne zavrnem a priori. Berem od a do ž in razmišljam. Nisem trma ki bi vztrajala pri svojem.

 

Puščam odprta vrata

 

Osvobaja me delo, osvobaja me branje.

 

Čaka me ogromno dela in niti po najboljši varianti ne bo šlo zlahka. Obljubila sem si, da se bom potrudila in se imela rada. Za vsako pozitivo. Če bo kaj negativnega, se ne bom karala. Sprejela se bom takšno kot sem. Najboljšo kot sem na dani stopnji sposobna biti.

 

In zavedam se, da me čaka vse. Pozitivno in negativno.

 

 

[Secirator]

Tukaj se mi je zdelo da mi praviš, da sem na pravi poti. V naslednjih postu mi spet praviš da nisem.....

Ja, saj sem ti povedal, da se zjutraj repenčiš zvečer pa jočeš. Ker ti še marsikaj ni jasno ali pa se postavljaš za svoja obstoječa mnenja, se tvoje izjave sproti spreminjajo in nasprotujejo. Zavestno veš, kaj moraš naredit, podzavestno se skrivaš v svoji napol porušeni trdnjavi. Ko že mislim, da si naredila korak naprej, pribiješ kakšno tako samovšečno izjavo, da se zavem realnosti. V enem stavku poveš kako si lena in se ne moreš premakniti in kako ti ni jasno in kako iščeš odgovore in blablabla, nato pa v drugem nabiješ kup samovšečnih izjav, s katerimi skušaš popravit svojo lastno umičeno samopodobo. Od prve do druge podobe te loči veliko dela, zagovarjanje svojih starih mnenj pa nikakor ni dobrodošlo, ker si jih ustvarjala v času uničevanja svoje biti. To utegnejo biti celo mnenja, ki zagovarjajo veseljaško in komodno življenje zadnjih let.

Samovšečnost je velika ovira in te bo še dolgo spremljala, ker jo imaš v značaju. Ponavadi je pri ljudeh znak obrambe pred resničnostjo in nastane v času alkoholizma. Z razkrinkanjem alkoholizma ponavadi sesuje, pri tebi pa je težje. V tem je samo od tebe odvisno, ali si se je pripravljena znebit ali ne. Mi smo te že itak postavili na tvoje mesto. Zanimivo je, da te ni sram svojega preteklega lika alkoholizirane zgube, ne znaš pa še bit ponosna na trezno Yasmino, ki uspešno gradi novo podobo. Ampak to je itak defolt, vsi mi smo šli skozi to.

Če hočeš zgradi lik, katerega zagovarjaš, bo treba veliko dela in ko bo ta enak tvojim vizijam, bodo frustracije šle. Ja, ko se boš znala sama s sabo pogovarjat brez samovšečnosti. Ta del tvojega lika me še vedno najbolj zmoti, ker se da vse ostale stvari poštimat, če je človek sprejemljiv, če je pa samovšečen, pa besede ne pridejo do njega.

Kako vem, da ni bistvenega napredka? Ker še vedno govori Yasmina, o Jasmini pa je zelo malo govora.

Ampak, lej, ne obupaj, ker nazaj poti zdaj ni. Mi še vedno čakamo.... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

Povej, kaj si naredila v zadnjih dneh? Ne mi na široko govorit o pretekli filozofiji. Kaj si naredila zdaj?

[Yasmina]

Mislim, da je Iknee zadela tvoje bistvo kot da bi te poznala že trideset let. Tudi mene je zmotilo kar nekaj izjav, posebno tista z Groharjevo, vendar sem se raje vzdržal ostrih besed, sploh ker mislim, da Groharjeve sploh nisem bral.

Imam občutek, da se imaš za tako sposobno, da niti ne potrebuješ nekih nasvetov. Prebereš knjige, razumeš filozofije, zmoreš posegat v svojo podzavest, razumet svoj značaj in jaz, sem si prišla le zato, da bi ti pomagali najti drobno napakico, zaradi katere se je tvoje življenje spremenilo v polomijo. Ko najdemo napakico in ti povemo, na katerem kolescu se je premaknil kateri vzvod, samo premakneš ta vzvod nazaj na pravo mesto in spet spelješ veselo in zadovoljno v svoje odlično, netravmatično življenje. Vse pa tako ali tako zmoreš sama in boš tudi naredila naredila sama.

Iz tebe neprestano seva neka vzvišena inteligenca, ki ti žal preprečuje doumet preproste reči. Lahko da si kdaj celo merila IQ in si namerila 140, pa ti to v življenju prav nič ne pomaga, ker z njim ne moreš živet. Verjetno te ravno to ovira, ker je tvoj super IQ izdelal super obrambni zid.

Težko komentiram razprave o duševnosti, notranjem jazu in takih rečeh, ker te reči spravljam ne nek nezaveden nivo. Bil je čas, ko sem se ukvarjal s temi rečmi, ampak to obdobje je šlo mimo. Lahko spravim svoja mnenja na tisti nivo, s katerimi sem začel prve svoje komentarje. Ravno zato še vedno vztrajam na enakem mnenju kot ga je napisala Iknee, le v dobesednem prevodu, kot sem ga pisal v prejšnjih komentarjih.

Na nek način sem kar malo vesel, da si z vzvišenostjo nekako sprovocirala Iknee. Zdi se mi, da je bil njen post napisan že z neko jezo, ker se zadeve kljub 20 stranem komentarjev ne premaknejo nikamor, kajne Iknee? Ga Samospoštovana se ne more premaknit naprej, ker ima vzvišenost v svojem moškem delu značaja, kamor se ne da poseči. Očitno ni pomagalo niti to, da smo te sesuli in ti dopovedali, da nisi to, za kar se imaš, pa se še vedno zvijaš na tleh in otepaš, kot da bi s svojimi ex sposobnostmi lahko rešila sebe nekakšnega pomanjkanja smisla.

Dal sem ti potrditev, da je v zadnjih dogodkih nekaj dobrega, pač to, da spravljaš vse skupaj na fizični nivo, vendar bo na drugi strani - analitični in nezavedni strani še naprej zevala luknja, polna tiste svinjarije, ki si jo iz doline žal nesla s sabo v hribe.

Tvoja težava je namreč v tem, da se otepaš dejstva, da se je od tistega trenutka, ko si nehala bit mala scrkljana deklica, ali pa že prej, na tebe nalepilo mnogo navad, značajskih posebnosti in mask. Zdaj se obnašaš, kot da jih ni. Ostala si v puberteti. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/whistling.gif

Po drugi strani mislim, da je to le obramba. Moški del značaja - ne priznat, da si v težavah. Ne priznat vztrokov. Ne priznat mnenj. Na drugi strani intenzivno z vsemi močmi koplješ naprej in skušaš najti neko pot, ki se ti zdi najboljša. Vseeno skušaš prepeljat nekaj stvari, ki so se ti zdele dobre ali pa ti pašejo, na drugo stran reke, zato jih tako na vse kriplje zagovarjaš. Moje nasilje je bilo namenjeno prav temu, da zbijem iz tebe vso to navlako, ker z njo enostavno ne moreš na novo pot. Ampak sem se uštel. V svoji veliki pameti imaš še vedno zaprta ušesa in um.

Vem, jeba je. Ko boš prišla iz hribov, 'očiščena' vse svinjarije, te tu čakajo 'pacienti' in njihova posiljevanja z mnenji, ki s tabo nimajo nič. Ampak to ne pomeni, da si prišla nazaj v svinjak. Le tvoja svinjarija te če vedno čaka. Potem bo spet http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/crying.gif in iskanje štrika na podstrešju. Punca, ne bo šlo zlahka, dvajset let si se zajebavala in odlašala z odraščanjem, zdaj bi rada pa tole z levo roko popucala. Nak! Kaj pa misliš da si? Delala boš kot črna živina http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/schwitz.gif, tako kot smo delali vsi, ki smo morali iz 'dreka' naredit sebe! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ylsuper.gif

 

Recimo da je bilo moje otroštvo travmatično. Lahko se obesim in jokam in nič ne storim. Jaz bi pa rada nehala jokat in tarnat.

 

In zato ker se ne čutim sposobna sama premakniti naprej sem se znašla tukaj. Prosila sem vas in se že ničkolikokrat zahvalila vsakemu posebej in vsem skupaj. Prebiram knjige in jih bom še brala. Ker mi še marsikaj ni jasno. In ker sem marsikaj našla kar bi me lahko približalo. Ne razumem svoj značaj in pogosto delam kontra svojemu prepričanju. In ne vem zakaj. V mojem življenju ni bila ena sama napakica, bilo je ogromno hoje po brezplodnih goščavah. Rada bi razumela zakaj.

 

In čeprav sem se zavedla drobcev….. Ne, moje življenje ni niti približno odlično in netravmatično.

 

In ne zmorem sama.

 

In niti približno se ne počutim vzvišeno. Prej bedno, ker ne razumem kaj mi želite povedati.

 

Sam si rekel da bo pot dolga in da me samo opustitev substanc ne bo premaknila kam daleč. Toliko vsega je še……

 

In kako se naj počutim Ga. Samospoštovana? Kaj je pa takega zaradi česar se lahko spoštujem? Še sama sebi ne verjamem in svojim odločitvam. In še sama sebi ne zaupam niti si ne verjamem da bom zmogla. Si pa želim. In se bom trudila. Vidiš, še temu ne verjamem kar sem zdaj napisala v zadnjem stavku. Da se bom potrudila.

 

Ja, ogromne luknje zevajo……

 

In čeprav se ne počutim Samospoštovano bom razmišljala tudi o teh besedah in se ne posmehujem vašemu videnju. Le počutim se ne Samospoštovano. Res ne. V tem trenutku že ne.

 

Sem pa mirna, nič nisem užaljena, niti žalostna. V tem trenutku. Kako bo čez pet minut, ne vem. Me včasih kar zanese in potem rabim spet nekaj časa da se spravim na začetek.

 

Težave priznam. Kot si mi svetoval sem se zaupala tudi svojim bližnjim. In priznam, da se po priznanju počutim bolje. Ker so me sprejeli. Ja, oni so za moje težave že zdavnaj vedeli, pa naj sem si nameščala maske, da je vse ok.

 

Niti ne razumem s čim sem si zaslužila vaš srd. Sprejela sem vas takšne kot ste in vas nisem nikoli ocenjevala. Ne sodim o vaših mnenjih. Le z vsakim mnenjem se ne morem strinjati. Še ne. Ker ne razumem… Še ne….

 

Tudi iščem po otroštvu, ker ste mi tako svetovali…. A ne najdem…Še ne…. Ker ne razumem…Še ne…..

 

Vem, da ne bo šlo zlahka.

 

Tudi ne razumem ko mi pravite, da bo jeba. Da bo pot dolga. Da traja celo življenje. Kako naj potem v enem mestu spremenim vse in razumem vse da bo vse lepo in prav?

 

Delala bom kot črna živina. Vem. To je edina pot.

 

 

[Iknee]

Recimo da je bilo moje otroštvo travmatično. Lahko se obesim in jokam in nič ne storim. Jaz bi pa rada nehala jokat in tarnat.

 

Razumem. Ampak, veš, saj ne gre za to, da bi objokovala svoje otroštvo in ga uporabljala za izgovor za sedanje stanje. Zelo fajn, da tega alibija nočeš vzeti.

To je zdaj mal težko spravit v racionalni okvir in na papir, ker gre za čustven proces, ampak bom poskusila. Ko podoživiš travmatične občutke in čustva iz otroštva, izkusiš sebe v celoti, se sprejmeš in potolažiš, si odpustiš in sprejmeš tudi druge - res globinsko, ne zato, ker "tako mora biti". Ker so to podzavestne vsebine, ti je brez dobrega vodstva in posebnih pristopov to zelo težko, skoraj nemogoče doseči. So sicer situacije, ko te stvari spontano privrejo na dan in jih lahko predelaš, lahko pa so tako hude, da se jih ustrašiš in se kot školjka spret zapreš za svoje obrambne zidove. Tarnanje je brez zveze, imaš čist prav. Jokanje je pa nekaj drugega. Solze so enako dragocene kot katerikoli del našega bitja. Pomagajo nam, da se očistimo hudih stvari. Ti kar jokaj, tako dolgo, dokler bo treba. Ko boš enkrat podrla jezove, se ti bo mogoče zdelo, da ni solzam ne konca ne kraja in boš takole sedela ob reki in jokala in jokala... do konca življenja. Ampak enkrat boš izjokala in potem ne boš več rabila graditi zidov in jezov in boš lahko svoji reki življenja res lahko pustila svobodno teči. In šele takrat bo tvoj moto "Do what do willt!" zares prišel do veljave. Deklica, ti imaš v sebi ogromno ledeno kepo žalosti, ki te bremeni in vleče k tlom. Enkrat jo je treba začeti tajati, samo za to gre. Vse ostalo bo postopoma že steklo na svoje mesto, brez skrbi

[Brezo]

Vsi človečki smo doživeli določene travme...samo od preteklih vtisov (samskar) pa je odvisno koliko se zna kdo soočit z razmerami...nekateri se zlomijo hitreje, nekateri kasneje, nekateri pa sploh ne...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Zakaj? Zakaj? Zakaj? Lahko se prebere celo goro knjig pa odgovora mogoče še zmeraj ne bo...Povzetek vseh pametnih duhovnih bukvic na to temo je- osebek je pač v preteklosti naredil tako kot je mislil da je najbolje v tistem trenutku- kar pomeni če bi imel večje znanje in sposobnosti bi tudi reakcije bile drugačne...ko spoznava svojo resnično naravo in širi zavest, se spreminjajo tudi njegove reakcije na dogodke...tako lahko tudi v dveh popolnoma enakih situacijah odreagira čisto kontra...

 

Še bolj na kratko povedano kar je bilo, je bilo...nima se smisla obremenjevat...odpustiti je treba sebi, drugim + ostali detajli in zaživet iz sedanjosti...in če je želja in namen iskren se lahko dogaja svašta...pojavijo se lahko tudi solze, stok, bolečine...tralala...skratka manifestacija zatrtih čustev, travm...Da se razumemo to je samo fizična manifestacija določenih blokad in travm, ki se nahajajo v podzavesti...to se pa ponavadi zgodi, ko se ta energija sprosti...skratka tudi jok je lahko pozitiven...in tudi pravi muškarci se kdaj pa kdaj zjokajo...Sicer pa obstaja tudi jok od sreče in radosti, ampak pustmo to...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[Secirator]

Pravzaprav ne gre toliko za travmatično otroštvo, kot si interpretirala. Gre za dva dogodka, ki sta vplivala na dogodke: odhod staršev in smrt. Prvi kot travma in drugi, ki je bistveno vplival na kasnejše dogodke. Značaj se gradi v prvih petih letih življenja, navade pa celo življenje. Značaj se povzema po starših, zato se lahko težave, ki izhajajo iz značaja, poiščejo ravno s pogovorim s preteklostjo, z vpogledom v odnose z njimi. Navade so sicer železna srajca, vendar se pri dovolj močni zahtevi, lahko tudi avtogeni zahtevi spremenijo. Sprehod v preteklost ni rešitev tvojih problemov, je pa prstor, kjer se bodo našle razlage za večino težav, vključno z odvisnostmi.

Sama alko odvisnost ima zelo enostavno razlago in ni smiselno okoli nje delati znanost, odvisnost od odnosov pa bi morda lahko iskala v svojem vzorniku očetu, ki je bil, kakor praviš slikovito, džek. Tu ni nič narobe, ker je on to zmogel, ti pa očitno ne. Poseg v to bo dolgotrajen, ker je treba tvoj značaj prepričat, da tega za svoje življenje ne potrebuješ. Ko spraviš potrebe po odnosih, ki so sicer v običajnem življenju normalne, na neodvisen nivo, se lahko srečuješ s komerkoli in pomagaš komurkoli brez da bi to negativno vplivalo na tvoje življenje. Vendar se bojim, da je tudi tu tako kot pri drugih odvisnostih volja premalo in obstaja možnost, da se v primeru gradnje kakšnega novega odnosa 'spustiš iz ketne'.

Čeprav ne boš našla direktnih odgovorov v literaturi, se jo splača predelat, vendar je fajn imet v vidu, da dokler delujejo obrambni mehanizmi, razumeš le tisto, kar ti je všeč, s čemer se pa ne strinjaš, te pa ne doseže. Komentatorji so ti dali kar nekaj izkodišč, katerih bi se lahko lotila: smisel, žalost, neodgovornost. Spomnim se nekih bukel, pa ne vem če še obstajajo, na primer Nečujan vapaj za smislom, ali pa U potrazi za smislom, Frankl, a je bil Adolf al kaj se ne spomnim. Pa žena je imela enkrat neko buklo o celjenju žalosti in take reči, kaj pa vem, saj obstajajo take knjige in se jih splača prebrat.

Kot sem omenil, je volja premalo. Pogosto se na tem forumu slišal besede 'treba je imeti voljo', ampak sesut človek ne more imet volje, ima lahko samo velik strah. Tvoja volja je ubita, zato te lahko vleče le odgovornost in smisel, pa tudi tega nimaš. Ravno zato si v težavah, ker razen strahu nimaš ničesar, kar te bi vleklo. ZAto še vseeno mislim, da bi bila sčasoma dobra kakšna povezava s kakšno skupino ali ljudmi, s katerimi bi lahko o teh rečeh predebatirala in da bi vlekli naprej eden drugega. Da bi slišala njihova mnenja, izkušnje, filozofijo, ker bomo mi tukaj preozki in prekratki. Prav tako se bo kmalu zgodilo, da boš, če boš sledila dobri poti, večino nas prerasla. Tega se sicer še lep čas ne bojim http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_cool.gif , ampak cilj dobre rehabilitacije je ravno v tem, da celostno napreduješ na vseh nivojih.

V tvojih postih sem našel nekaj znakov čustvene otopelosti, ki je za alkoholizem značilna, lahko pa bi celo trdil, da je v tvojem primeru na čustveno otopelost vplivala tudi predalkoholna doba. Čustveno ubitost lahko zdraviš do smrti ali pa je nikoli ne ozdraviš. To, da si vesela in da se lahko ob jokavem filmu dobro scmeriš, ni znak zdravega čustvovanja. Če se spomnim, kako je Rugelj na predavanjih vztrajno omenjal čustveno otopelost, mi je šele po 20 letih, ko sem začutil prva prava čustva, postalo jasno, kaj je hotel povedati. Morda je tudi to vzrok, da se sploh ukvarjam s tabo.

Nihanje tvojega razpoloženja je verjetno povezano z energijo. Ko je imaš dovolj, dopuščaš možnosti, ker se tvoja zavest uspešno bori proti, navadam, značaju, maskam.... Ko ti proti koncu dneva energije zmanjka, se dvignejo podzavestne sence preteklosti in preglasijo zdravo pamet. Zato bi spet rekel - tale debata naj postane tvoja najpomembnejša knjiga, ker boš v svojih izjavah našla marsikateri odgovor, ki si si ga že povedala sama. Tako boš razpoznavala, kaj so rekli tvoji strahovi, kaj pamet in kaj podzavest.

Da te rešuje delo, je logično. Marsikdo z eteričnim značajem tega ne bi razumel, vendar če si bila podjetnik, si oseba s fizičnim nivojem delovanja, ki se ne more zdravit z mantranjem. Tu se pojavi še neka značilnost napora - sktrajne nevtrotične težave ozdravi skrajni napor. Takrat, kadar te popade moreča praznina ali nervoza, jo lahko ubiješ le s kemijo ali s skrajnim naporom.

Omenil sem psa. Pes je človekov najboljši prijatelj. Omenil sem ga v konceptu reda, vendar ne pomeni samo tega. Pomeni predvsem odgovornost za živo bitje, ki te bo rešilo praznine v hudih trenutkih. Če je pes star, ga ne ubijaj s sprehodi, tudi psi so utrujeni od starosti. Naj ti bo prijatelj, h kateremu se lahko obrneš kadarkoli ne glede na to kaj o tem meni publika. Vendar naj ne postane nov objekt tvoje odvisnosti od odnosov. Moraš vedet, da si v tem trenutku sama in če ne najdeš sopotnika ali sopotnice na svoji poti, te bo podrl vsak mali sunek.

Sam osebno mislim, da bi bila potrebna rehabilitacija s tvojo hčerko kot partnersko osebo, saj je verjetno prevzela večino tvojih potez, ne glede na to, da ima zdaj svoje življenje. Tako ali tako imata še nekaj računov neporavnanih in jih morda kdaj poravnata na isti poti. Koliko ti je uspela ubežat in koliko tega je fasala, boš videla sčasoma, ko odkrito podebatiraš s sabo. Če bosta s hčerko še naprej odkrito debatirali, bo morda odprla tudi svoje boleče teme. Eh pa saj ti jih je že, pa je nisi razumela. Kaj boš pa lahko takrat naredila, je pa drugo vprašanje. Iskanje novega desca, pa mislim, da bi bila v tem času nerazčiščenih pojmov velika napaka, ker bi dobila ali naredila enako zgubo, kot si jih imela. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

To da si svoje težave priznala družini, je velik plus. Zdravilni učinek tega si že začutila. Čakam še, da to priznaš tudi ostalim ljudem. Ne ravno glih vse do potankosti, no. Da jim poveš, da si se znebila alkohola (hehe, in desca z njim) in da zdaj živiš drugače. Saj vedo. Tako ti bodo potiho pomagali, ne bodo te silili v pijačo ali neprimerne odnose in nakoncu boš s tem dobila nazaj svojo samopodobo in ponos. Vedi, da te ljudje bolj spoštujejo kot odkrito trezno Jasmino kot nadelano samovšečno Yasmino, ki mora svoje krvave oči skrivat pod kapo ali lase.

Hawk, aj spouk.

 

 

[janko]

 

 

Delala bom kot črna živina. Vem. To je edina pot.

 

 

 

preden pa crkneš od dela in pogruntaš, da si se spet zajebala, mal poglej, tko med pawzo seweda, kwa pa nekateri drugi mislijo, da je bla pa za njih edina pot.

mogoče za začetek klikni na vietnamske veterane. tut oni so mel nekej malga trawm, ki so jih zjebale na različne načine...

http://eft-slovenija...id=56&Itemid=56

[mayita]

jasmina jaz ti predlagam da si prebereš knjigo štiri dogovori od don miguel ruiz.krasna knjiga jaz jo skoraj vsakemu podarim za rojstni dan.

[butl]

 

kar je bilo, je bilo...nima se smisla obremenjevat...odpustiti je treba sebi, drugim + ostali detajli in zaživet iz sedanjosti

 

 

Kako se pa to nardi?

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_shy.gif

[Yasmina]

Ja, saj sem ti povedal, da se zjutraj repenčiš zvečer pa jočeš. Ker ti še marsikaj ni jasno ali pa se postavljaš za svoja obstoječa mnenja, se tvoje izjave sproti spreminjajo in nasprotujejo.

 

Oh, veš, od nekdaj sem bila jutranji človek. Zjutraj grem tečt, poštimam službene zadeve, pospravim bajto. Popoldan in zvečer pa nisem za drugega kot kot za na vrt.

Zvečer sem pa ponavadi zaspala pred tv-jem. Uspavanka za lahko noč. Tam nekje ob 22h. Ampak tv že 14 dni več ne gledam. Zdaj berem pred spanjem. In po kosilu. In verjamem, da so moje izjave nasprotujoče. In čudno je biti sam v veliki bajti, čeprav priznam, da mi paše. Je pa čudno.

 

Zavestno veš, kaj moraš naredit, podzavestno se skrivaš v svoji napol porušeni trdnjavi. Ko že mislim, da si naredila korak naprej, pribiješ kakšno tako samovšečno izjavo, da se zavem realnosti. V enem stavku poveš kako si lena in se ne moreš premakniti in kako ti ni jasno in kako iščeš odgovore in blablabla, nato pa v drugem nabiješ kup samovšečnih izjav, s katerimi skušaš popravit svojo lastno umičeno samopodobo. Od prve do druge podobe te loči veliko dela, zagovarjanje svojih starih mnenj pa nikakor ni dobrodošlo, ker si jih ustvarjala v času uničevanja svoje biti. To utegnejo biti celo mnenja, ki zagovarjajo veseljaško in komodno življenje zadnjih let.

Vem kaj moram naredit, a me nekaj štopa. Ker se tega zavedam, poskušam pogledati na gmoto vseh problemov tako, da razdelim in rešim vsak dan tisto kar sem si zastavila. In je problemov manj in se čutim zadovoljno sama s seboj.

Nisem lena, delam od jutra do večera, a očitno neprave stvari. Želim si celo, da bi imel dan vsaj 48 ur, da bi zmogla storiti več.

 

Samovšečnost je velika ovira in te bo še dolgo spremljala, ker jo imaš v značaju. Ponavadi je pri ljudeh znak obrambe pred resničnostjo in nastane v času alkoholizma. Z razkrinkanjem alkoholizma ponavadi sesuje, pri tebi pa je težje. V tem je samo od tebe odvisno, ali si se je pripravljena znebit ali ne. Mi smo te že itak postavili na tvoje mesto. Zanimivo je, da te ni sram svojega preteklega lika alkoholizirane zgube, ne znaš pa še bit ponosna na trezno Yasmino, ki uspešno gradi novo podobo. Ampak to je itak defolt, vsi mi smo šli skozi to.

Če hočeš zgradi lik, katerega zagovarjaš, bo treba veliko dela in ko bo ta enak tvojim vizijam, bodo frustracije šle. Ja, ko se boš znala sama s sabo pogovarjat brez samovšečnosti. Ta del tvojega lika me še vedno najbolj zmoti, ker se da vse ostale stvari poštimat, če je človek sprejemljiv, če je pa samovšečen, pa besede ne pridejo do njega.

Samovšečna. Sem in nisem. Pa kaj je to sploh samovšečen? To, da trdim da bom zmogla? In kaj mi drugega preostane?

Zelo, zelo me je sram svojega opitega stanja. Jasmine ne priganjam in le počasi si utira pot na površje. A vztrajno, z trudom in muko.

 

Kako vem, da ni bistvenega napredka? Ker še vedno govori Yasmina, o Jasmini pa je zelo malo govora.

Ampak, lej, ne obupaj, ker nazaj poti zdaj ni. Mi še vedno čakamo.... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

Povej, kaj si naredila v zadnjih dneh? Ne mi na široko govorit o pretekli filozofiji. Kaj si naredila zdaj?

Delam nekatere čisto preproste stvari, ki jih zadnjih nekaj let nisem delala ali so mi bile odveč.

Tečem, berem.

Ja, pa spet si kuham svojo priljubljeno hrano. Toliko sem padla v odnos, da se je pri nas jedlo samo to kar ima "dragi" rad. On pa ne je mesa, tudi veliko vrst zelenjave in še marsikaj drugega ne. In sploh je komplikator.

Ta teden sem na boranji. Mnjami.

In po bajti pospravljam kar mene moti, ne njega.

In spet se želim lepo obleči.

Nevroze je vedno manj in miru v duši vedno več.

Včeraj sem imela sestanek z novim delavcem, pravzaprav z sodelovcem. Prvi skupni projekt v ponedeljek.

Vneto se iščem. Skozi razmišljanje. Ne razmišljam več o drugih, samo o sebi. Ves dan.

Na nikogar nisem jezna, odpuščam. Vsak dan komu.

In spravljam skupaj položnice in ostale papirje ki sem jih vneto odlagala v kot.

In spet začenjam z delom za ljubi kruhek.

[Yasmina]

Vsi človečki smo doživeli določene travme...samo od preteklih vtisov (samskar) pa je odvisno koliko se zna kdo soočit z razmerami...nekateri se zlomijo hitreje, nekateri kasneje, nekateri pa sploh ne...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Zlomila se še nisem, sem pa zašla v globoko brezno. Nekoč sem peljala prijateljico pod nujno na psihiatrijo. Takrat me je njen psihiater povabil v svojo pisarno. Mislila sem da zato, da pomagam razjasnit določene zadeve s prijateljstvo. Šele čez čas sem ugotovila, da se v bistvu ukvarja z mano. Pa ga vprašam:"Gospod doktor, zakaj pa to? A je z mano kaj narobe?" Pa pravi:"Čudno. Prijateljica ima veliko manj problemov kot vi, pa se je zlomila. Vi pa toliko skrbi na grbi, pa ne." Mislim da sem mu odgovorila:"Se ne smem. Moram vztrajat. Zaradi hčere."

 

Zakaj? Zakaj? Zakaj? Lahko se prebere celo goro knjig pa odgovora mogoče še zmeraj ne bo...Povzetek vseh pametnih duhovnih bukvic na to temo je- osebek je pač v preteklosti naredil tako kot je mislil da je najbolje v tistem trenutku- kar pomeni če bi imel večje znanje in sposobnosti bi tudi reakcije bile drugačne...ko spoznava svojo resnično naravo in širi zavest, se spreminjajo tudi njegove reakcije na dogodke...tako lahko tudi v dveh popolnoma enakih situacijah odreagira čisto kontra...

Ne krivim se za nazaj. Vedno sem bila v danem trenutku najboljša kar sem lahko bila. S prebiranjem knjig si širim obzorja, razmišljanje gre iz utečenih poti. In še vedno verjamem, da je vse za nekaj dobro. In kar te ne ubije, te okrepi.

 

Še bolj na kratko povedano kar je bilo, je bilo...nima se smisla obremenjevat...odpustiti je treba sebi, drugim + ostali detajli in zaživet iz sedanjosti...in če je želja in namen iskren se lahko dogaja svašta...pojavijo se lahko tudi solze, stok, bolečine...tralala...skratka manifestacija zatrtih čustev, travm...Da se razumemo to je samo fizična manifestacija določenih blokad in travm, ki se nahajajo v podzavesti...to se pa ponavadi zgodi, ko se ta energija sprosti...skratka tudi jok je lahko pozitiven...in tudi pravi muškarci se kdaj pa kdaj zjokajo...Sicer pa obstaja tudi jok od sreče in radosti, ampak pustmo to...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

Kar je bilo je bilo, odpuščam sebi in drugim in nimam negativnih misli v sebi.

In če dam alkohol na stran in se resno spravim k služenju denarja, me ne bo skrbelo in me ne bo strah prihodnosti.

In takrat se bom lažje poglobila v svoj notranji jaz. Sčasoma.

[dbk]

dober 20 cm-ski tič is the answer

 

po samo enem prebranem postu (zadnjem), sem preprican, da bi tudi slab 15cm naredil cudez

[Yasmina]

Pravzaprav ne gre toliko za travmatično otroštvo, kot si interpretirala. Gre za dva dogodka, ki sta vplivala na dogodke: odhod staršev in smrt. Prvi kot travma in drugi, ki je bistveno vplival na kasnejše dogodke. Značaj se gradi v prvih petih letih življenja, navade pa celo življenje. Značaj se povzema po starših, zato se lahko težave, ki izhajajo iz značaja, poiščejo ravno s pogovorim s preteklostjo, z vpogledom v odnose z njimi. Navade so sicer železna srajca, vendar se pri dovolj močni zahtevi, lahko tudi avtogeni zahtevi spremenijo. Sprehod v preteklost ni rešitev tvojih problemov, je pa prstor, kjer se bodo našle razlage za večino težav, vključno z odvisnostmi.

Sama alko odvisnost ima zelo enostavno razlago in ni smiselno okoli nje delati znanost, odvisnost od odnosov pa bi morda lahko iskala v svojem vzorniku očetu, ki je bil, kakor praviš slikovito, džek. Tu ni nič narobe, ker je on to zmogel, ti pa očitno ne. Poseg v to bo dolgotrajen, ker je treba tvoj značaj prepričat, da tega za svoje življenje ne potrebuješ. Ko spraviš potrebe po odnosih, ki so sicer v običajnem življenju normalne, na neodvisen nivo, se lahko srečuješ s komerkoli in pomagaš komurkoli brez da bi to negativno vplivalo na tvoje življenje. Vendar se bojim, da je tudi tu tako kot pri drugih odvisnostih volja premalo in obstaja možnost, da se v primeru gradnje kakšnega novega odnosa 'spustiš iz ketne'.

Čeprav ne boš našla direktnih odgovorov v literaturi, se jo splača predelat, vendar je fajn imet v vidu, da dokler delujejo obrambni mehanizmi, razumeš le tisto, kar ti je všeč, s čemer se pa ne strinjaš, te pa ne doseže. Komentatorji so ti dali kar nekaj izkodišč, katerih bi se lahko lotila: smisel, žalost, neodgovornost. Spomnim se nekih bukel, pa ne vem če še obstajajo, na primer Nečujan vapaj za smislom, ali pa U potrazi za smislom, Frankl, a je bil Adolf al kaj se ne spomnim. Pa žena je imela enkrat neko buklo o celjenju žalosti in take reči, kaj pa vem, saj obstajajo take knjige in se jih splača prebrat.

Kot sem omenil, je volja premalo. Pogosto se na tem forumu slišal besede 'treba je imeti voljo', ampak sesut človek ne more imet volje, ima lahko samo velik strah. Tvoja volja je ubita, zato te lahko vleče le odgovornost in smisel, pa tudi tega nimaš. Ravno zato si v težavah, ker razen strahu nimaš ničesar, kar te bi vleklo. ZAto še vseeno mislim, da bi bila sčasoma dobra kakšna povezava s kakšno skupino ali ljudmi, s katerimi bi lahko o teh rečeh predebatirala in da bi vlekli naprej eden drugega. Da bi slišala njihova mnenja, izkušnje, filozofijo, ker bomo mi tukaj preozki in prekratki. Prav tako se bo kmalu zgodilo, da boš, če boš sledila dobri poti, večino nas prerasla. Tega se sicer še lep čas ne bojim http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_cool.gif , ampak cilj dobre rehabilitacije je ravno v tem, da celostno napreduješ na vseh nivojih.

V tvojih postih sem našel nekaj znakov čustvene otopelosti, ki je za alkoholizem značilna, lahko pa bi celo trdil, da je v tvojem primeru na čustveno otopelost vplivala tudi predalkoholna doba. Čustveno ubitost lahko zdraviš do smrti ali pa je nikoli ne ozdraviš. To, da si vesela in da se lahko ob jokavem filmu dobro scmeriš, ni znak zdravega čustvovanja. Če se spomnim, kako je Rugelj na predavanjih vztrajno omenjal čustveno otopelost, mi je šele po 20 letih, ko sem začutil prva prava čustva, postalo jasno, kaj je hotel povedati. Morda je tudi to vzrok, da se sploh ukvarjam s tabo.

Nihanje tvojega razpoloženja je verjetno povezano z energijo. Ko je imaš dovolj, dopuščaš možnosti, ker se tvoja zavest uspešno bori proti, navadam, značaju, maskam.... Ko ti proti koncu dneva energije zmanjka, se dvignejo podzavestne sence preteklosti in preglasijo zdravo pamet. Zato bi spet rekel - tale debata naj postane tvoja najpomembnejša knjiga, ker boš v svojih izjavah našla marsikateri odgovor, ki si si ga že povedala sama. Tako boš razpoznavala, kaj so rekli tvoji strahovi, kaj pamet in kaj podzavest.

Da te rešuje delo, je logično. Marsikdo z eteričnim značajem tega ne bi razumel, vendar če si bila podjetnik, si oseba s fizičnim nivojem delovanja, ki se ne more zdravit z mantranjem. Tu se pojavi še neka značilnost napora - sktrajne nevtrotične težave ozdravi skrajni napor. Takrat, kadar te popade moreča praznina ali nervoza, jo lahko ubiješ le s kemijo ali s skrajnim naporom.

Omenil sem psa. Pes je človekov najboljši prijatelj. Omenil sem ga v konceptu reda, vendar ne pomeni samo tega. Pomeni predvsem odgovornost za živo bitje, ki te bo rešilo praznine v hudih trenutkih. Če je pes star, ga ne ubijaj s sprehodi, tudi psi so utrujeni od starosti. Naj ti bo prijatelj, h kateremu se lahko obrneš kadarkoli ne glede na to kaj o tem meni publika. Vendar naj ne postane nov objekt tvoje odvisnosti od odnosov. Moraš vedet, da si v tem trenutku sama in če ne najdeš sopotnika ali sopotnice na svoji poti, te bo podrl vsak mali sunek.

Sam osebno mislim, da bi bila potrebna rehabilitacija s tvojo hčerko kot partnersko osebo, saj je verjetno prevzela večino tvojih potez, ne glede na to, da ima zdaj svoje življenje. Tako ali tako imata še nekaj računov neporavnanih in jih morda kdaj poravnata na isti poti. Koliko ti je uspela ubežat in koliko tega je fasala, boš videla sčasoma, ko odkrito podebatiraš s sabo. Če bosta s hčerko še naprej odkrito debatirali, bo morda odprla tudi svoje boleče teme. Eh pa saj ti jih je že, pa je nisi razumela. Kaj boš pa lahko takrat naredila, je pa drugo vprašanje. Iskanje novega desca, pa mislim, da bi bila v tem času nerazčiščenih pojmov velika napaka, ker bi dobila ali naredila enako zgubo, kot si jih imela. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

To da si svoje težave priznala družini, je velik plus. Zdravilni učinek tega si že začutila. Čakam še, da to priznaš tudi ostalim ljudem. Ne ravno glih vse do potankosti, no. Da jim poveš, da si se znebila alkohola (hehe, in desca z njim) in da zdaj živiš drugače. Saj vedo. Tako ti bodo potiho pomagali, ne bodo te silili v pijačo ali neprimerne odnose in nakoncu boš s tem dobila nazaj svojo samopodobo in ponos. Vedi, da te ljudje bolj spoštujejo kot odkrito trezno Jasmino kot nadelano samovšečno Yasmino, ki mora svoje krvave oči skrivat pod kapo ali lase.

Hawk, aj spouk.

 

 

 

Ok. Torej moje otroštvo ni bilo tako zelo travmatično. Tu vas nisem razumela. Odhod staršev in smrt torej. Ne spomnim se, da sem kdaj čutila kako žalost ob tem da sta šla v tujino. Vzela sem za gotovo. Šla sta ko mi je bilo pet let in se vrnila ko mi je bilo enajst. Torej sta vseeno onadva bila tista ki sta izoblikovala moj značaj. Žal se tega obdobja sploh ne spomnim. Spomnim se, da me je nekoč bolel zob, pa spomnim se rdečega telefona ki sem ga dobila. In spomnim se kako sem se razveselila rabljenih igrač ki sem jih dobila od daljnih sorodnikov. Zjutraj sem se zbudila in zagledala stopnišče polno igrač. Kakšno veselje! Ne spomnim se ne očeta, ne mame, ne koga drugega. Pa spomnim se kako so me nekoč vzgojiteljice za kazen zaprle v kabinet (ne spomnim se zakaj). Kakšno veselje, kakšna kazen neki. Polno igrač, ki jih še nikoli nismo videli. Ja pa to se spomnim, da me je nekoč stric metal v zrak in je bilo super, drugi dan mi je pa bilo slabo.

In oče mojega otroka je odšel ko ji je bilo pet let. Torej je vendarle imela očeta in mamo in sva skupaj oblikovala njen značaj.

Mogoče so mi moji preveč pustili da sem jaz in me niso gnjavili z vsakodnevnimi navadami. Sem pa pri mami živela v kristalno čisti bajti, vse zlikano, vse pošito.... In ker nočem živet v nesnagi, pospravljam, čeprav nisem navajena in imam občutek da nisem rojena za gospodinjo.

Ker je vse v bajti in okoli nje in vsi stroški moje breme, mi ne preostane drugega kot da se zmigam.

Ravno danes sem imela en zelo ugoden poslovni razgovor in sem poskočila od veselja in zajuckala. Čisto od srca!

In spet si pojem. "In zato nikdar mamice ne dam, eno le na svetu širnem mamico imam" Mame nisem nikoli zares izpustila in neskončno jo pogrešam! Očeta niti ne. Mogoče v toliko, da bi lahko šla svojo pot in uresničila svoje sanje, če ne bi bilo nesreče. Ampak on je bil zmeraj takšen divjak na cesti, da ni čudno, da se je enkrat moralo zgoditi. Zanimivo pa, da sem rada divjala skupaj z njim in me nikoli ni bilo strah in sem mu zaupala.

In danes si pojem:"Hey Jude don`t be afraid, take a sad song and make it better..." Nič ne razmišljam, pesmi kar privrejo.

 

Alko odvisnost - najprej občasno ko sem šla ven, da bi bila bolj pogumna in sproščena, ker se med novimi ljudmi nikoli nisem znašla in sem bolj sramežljive sorte. Ja pol pa iz obupa.

A misliš da odvisnost od odnosov izhaja iz očeta? Bom razmišljala. Čeprav niti najmanjše želje nisem imela biti njemu podobna. Niti nimam nekih velikih potreb. Rabim 1000 € na mesec in to se počutim sposobna naredit. In zaradi tega res ne bom džek. Ne rabim blišča, ne rabim oblekic, niti ferarija.....

 

Pri novih odnosih bom zelo, zelo previdna. Sploh pa zdaj o nikomur ne razmišljam, če že pa z razumevanjem in toplino v duši.

 

V literaturi najdem in bom z branjem vsekakor nadaljevala. Probam razumet tudi tisto kar mi ni všeč, a žal še ne razumem.

 

Smisel vidim v širjenju dobrega, kar tako, brez da mi kdo prikimava in mi je hvaležen.

Žalost - ja pa sem res pogosto žalostna in mi pogosto pade na misel zakaj se to prav meni dogaja

Sem odgovorna, ker vem kaj moram storiti, me pa nedisciplina tepe.

 

 

Mogoče je pa strah moj adut? Strah me je tega, da ne bi zmogla poskrbeti zase za eno dostojno življenje. Nič drugega me ni strah.

In dokler vas ne prerasem (šala mala) mi je kar dobro med vami. Mogoče bom pa jaz potem komu pomagala. Sploh pa imava majhno skupinico s prijateljico. Ona je veliko dalje na poti ker dela na sebi že nekaj let. Tudi bolana v odnosih.

 

Področja čustvene otopelosti se še nisem dotaknila in bom modro molčala.

 

Se strinjam z razlago nihanja razpoloženja.

 

Se mi zdi, da je mogoče v tem štos. Vedno sem bila družboslovno-jezikovno usmerjena, glasbeno-umetniško kreatorska duša, filozof, psiholog. Opazovalec ljudi. V poslu sem se znašla zaradi smrti staršev. Matematika in IQ sta mi verjetno omogočila da sem obvladala ekonomijo in razumela tehnične podrobnosti. In zmeraj sem bila improvizator. A če me vprašaš kaj mi je bilo v poslu najlepše.... To da sem srečala toliko različnih ljudi, jim prisluhnila in jim kaj svetovala čisto tako življenskih stvari. Ja in dostojno ohranila očetovo ime. In ja, zaslužila dovolj za preživetje.

Ampak če bi se še enkrat rodila si ne bi želela po isti poti.

In čisto zares me v težkih trenutkih reši delo. Včasih pomaga tudi, da globoko zadiham in se umirim.

 

 

Od vseh živali ki sem jih kadarkoli imela si s tem nisva v nobenem odnosu. Hranim ga, mu dam svežo vodo in ga pobožam in mu pogledam v oči:"Rada te mam, čeprav si smotan." Je namreč skupek lastnosti ki jih pri ljudeh ne maram.

 

 

Ne, nisem še razumela da bi mi hčera kaj povedala. So pa te debate moje preobrazbe glavna tema naših pogovorov. Nje, njenega partnerja in mene. Včasih pa samo naju dveh. Vsaj trikrat na teden.

 

Ne iščem novega dedca. "dragega" imam še vedno rada, si pa ne želim več starega življenja. Tudi si ne želim, da se razideva v zameri in bolečinah. Ni slab človek, je pa izgubljena dušica.

Je pa zanimivo, da se že tri dni otepam dvorjenja skupnega prijatelja (ne pije, ne kadi, deloven, ma biznis). Me ne potegne. Paše mi bit sama. Ni šlo zlepa, pa sem ga včeraj grobo zavrnila.

 

Uf. Pa saj sem prijateljem takoj povedala, celo znancem, še prej kot sorodnikom, morda. In nekaj uric sem preživela v odkritem pogovoru z sošolkama, s prijateljico, prijateljica iz Primorske je zelo vesela za mojo odločitev, druga dva me spet vabita na peciklarjenje, dva spet na čvek, preživljam trenutke s hčerko in vsaj enkrat na teden se srečam s svojo ožjo družino. Že skor preveč dogajanja.

Za druge bi lahko postala Jasmina. Mogoče nekateri že gledajo name tako. Zase bom Jasmina ko si bom to lahko res iz vsega srca rekla.

 

 

[Secirator]

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[Yasmina]

Hvala mayita za tri dvignjene palce in hvala za nasvet. A veš, tudi zaradi pohajkovanj imam ogromnega enoprostorca. Ne rabiš šotora postavljat in plačat za šotor in avto, pa še dež te ne more zmočit. In v šotoru ali avtu tako samo spim. Tokrat nisem spala, sem ob ognju čepela ovita v spalko, gledala zvezde in luno, poslušala šumenje dreves……Čista narava, daleč, daleč vstran od vsega.

 

Knjigo si pa ob priliki sposodim v knjižnici. Thanks!

 

 

 

Hvala Janko tudi teb. Od dela res ne mislim crknit in predelala bom vse in če bo treba še več. Hvala za link.

 

 

 

Porny in dbk

 

A veš za kako dolgo te reši tič, 15 ali 20cm, ni važno….

 

Za čas predigre in orgazma

 

Pol se moraš pa še kopat

 

Hvala za nasvet, a brez ljubezni zame sexa ni.

 

 

 

Hvala tudi teb Secirator. Me je pa kar strah kaj sledi.

 

In Sanja Rozman pravi, da je treba take ki smo odvisni od odnosov zdraviti bolj nežno, ne tako po Rugljevsko. Čeprav so koraki enaki.