Jasnina

[Secirator]

Ma prebutat te je treba, pa še nabrisat pol, ja, da navš bluzila tukej! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

Ko mal poveš, kaj počneš, je plus. Ko začneš pa filozofirat, je pa že mal čudn slišat. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Ampak priznam, da ti gre. Mrbit ti pa rata. 1%, a veš?

Strah je zunej prazen, not pa votel, saj veš. Ampak maš srečo, ker te sam ta tera naprej. Odgovornosti nimaš, če ne neb dovolila, da sama s sabo tole nardiš. Odgovoren človk iz svojga življenja ne naredi veselice. Odgovornost si zapila, pa par miljard možganskih celic tud. Samo žre te malo, ker te mama gleda, kak si falirala. No ja, gre ti na boljš, ji povej! Da je secirator tko reku, ja. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

He, nkol nam pozabu, ko smo se ga v šoli napil trije, pa so nas dobil in smo šli drug dan k ravnatelju. Ta mi je dal tako lekcijo, da je nam nkol pozabu. Posedu nas je za debelo mahagonijevo mizo, dal na mizo flašo viskija in vprašal, če bomo kakšen kozarček viskija. Pa mje blo ne sam slabo od prejšnjega dne, ampak še sram povrhu - kje pa! Nato nas je vprašu, če vemo, da vsakič ko se napiješ odmre 5 miljonov možganskih celic. Hmmmm, ne. Nato smo mal podebatiral na splošno in šli narazen. Bogve, kok jih je pol sploh ostalo, ena za jest in ena za srat, ena za scat ...

Bi pa reku, da vrž stare cote spot, ker ne veš kera je dobra in kera je slaba, pol pa nove oblec in boš bolj na sigurnem.

... družboslovno-jezikovno usmerjena, glasbeno-umetniško kreatorska duša, filozof, psiholog. Opazovalec ljudi.

Bolnik opazuje zdrave, ja. Pa čist pozabla opazovat sebe, ja. Pa ti tud pr oni debati z dohtarjem ni vžgalo, kne? Dej to počas pozab, tud čes kdaj to bla, je to zgodovina, ktero si zapila. Dej zdej začni jark za nove temelje kopat.

Poznam eno podobno dušo, ženina sodelavka je. IQ nad 140, fotografski spomin, pravnica, ma pravosodni izpit, vse s peticami in deseticami, stotine prebranih psiholoških in filozofskih bukl... žvet pa ne more. Gre za tri mesece na leto v norišnico, desca nima, družine nima, vzrok - mama, ki jo je odklanjala. Dost dost hujš primer kt ti, pa precej podobno deluje. Tak da visok IQ in sposobnosti hitrega dojemanja niso nikakšna prednost, kvečjemu omogoči hitrejše kreiranje kreativnih kreacij iger z okolico.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

Posluš, pa kwa bluziš, kakšen dober dec je to, če te je onesposobu, navadu pit, te zafrustriru z debelostjo, iz tebe naredu zmazek, še nabrisu te ni tko k bi blo treba, ti pa - da je dober! Ma dej no že prid k pamet. Edin kar je biu dober da ti je za kosil pa za oprane cunje pa za pir pihnu na dušco, pasbla vsa morka. Eh no!

Sm te pa napucow, kne? Sej ni tko hudo, sam en pogled z druge strani.

Sej ti gre. Edin tista s psom mi je mal čudna. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_question.gif

Ja, tista z objavo znancem je bla tako mišljena, ja. Da neb kermu na pamet pršlo da bi te provociru - tak ti ne želi dobrga in se ga splača prec odjebat.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

[Secirator]

...

Delam nekatere čisto preproste stvari, ki jih zadnjih nekaj let nisem delala ali so mi bile odveč.

Tečem, berem.

Ja, pa spet si kuham svojo priljubljeno hrano. Toliko sem padla v odnos, da se je pri nas jedlo samo to kar ima "dragi" rad. On pa ne je mesa, tudi veliko vrst zelenjave in še marsikaj drugega ne. In sploh je komplikator.

Ta teden sem na boranji. Mnjami.

In po bajti pospravljam kar mene moti, ne njega.

In spet se želim lepo obleči.

Nevroze je vedno manj in miru v duši vedno več.

Včeraj sem imela sestanek z novim delavcem, pravzaprav z sodelovcem. Prvi skupni projekt v ponedeljek.

Vneto se iščem. Skozi razmišljanje. Ne razmišljam več o drugih, samo o sebi. Ves dan.

Na nikogar nisem jezna, odpuščam. Vsak dan komu.

In spravljam skupaj položnice in ostale papirje ki sem jih vneto odlagala v kot.

In spet začenjam z delom za ljubi kruhek.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Eh, zadn cajt! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[Secirator]

Hej, a ti od ljudi bežiš, se pred njimi skrivaš, se jih bojiš, jih predalčkaš ali jih enostavno ne maraš? Imam namreč občutek, da se ful ukvarjaš z drugimi. Se hraniš s tem? Iščeš slabe lastnosti na ljudeh da jih iz svoje perspektive podcenjuješ/podrejaš?

Zmotila me je namreč tista pri psu... Mislim, fajn je vzet stvari take kot so.

[Iknee]

1.) Ne spomnim se, da sem kdaj čutila kako žalost ob tem da sta šla v tujino. Vzela sem za gotovo.

2.) "In zato nikdar mamice ne dam, eno le na svetu širnem mamico imam" Mame nisem nikoli zares izpustila in neskončno jo pogrešam!

3.) Področja čustvene otopelosti se še nisem dotaknila in bom modro molčala.

 

 

Zarad boljše preglednosti sem oštevilčila tvoje stavke iz citata. Zdaj pa iskreno: A se ti zdi, da prvi in drugi odstavek spadata skupaj??

Meni se zdi, da tukaj nekaj hudo ne štima!

Če se nam zgodi nekaj hudega (in odhod staršev je za petletnega otroka nekaj zelo hudega, počutil se bo neskončno zapuščenega), smo žalostni in to z razumom nima veze! Lahko pa razum naredi nekaj: če človek (tudi ali še posebno otrok) nagonsko začuti, da je žalost tako velika, da bi ga lahko pokopala, jo spravi iz zavesti tako, da jo prekrije z neko racionalno razlago ("Vzela sem za gotovo!"), toda ta žalost je še vedno v tebi, čustvena energija je pač energija in nobena se ne more kar izničiti, lahko se samo pretvori. Dokler jo imaš zamrznjeno v podzavesti, pa se ne more pretvoriti, ampak te drži v nekem notranje prestrašenem zakrčenem stanju. Odtod tudi čustvena otopelost. Tudi mame ne boš mogla izpustiti, dokler ne boš izjokala te žalosti in v življenju te bo še naprej nekaj držalo nazaj in oviralo tvoje odnose s partnerji.

Povedala ti bom še nekaj zelo osebnega: Ko je mojo štiriletno hčerko zapustil njen očka, je bilo strašno. Poskušala sem ji pojasniti, jo prepričati, da jo bo še obiskal, pa ni čisto nič pomagalo. Ob večerih je kričala od bolečine in žalosti. Očka, očka, očka, moj očka... Ni mi preostalo drugega, kot da sem jo držala v naročju, jo stiskala k sebi in požirala svoje solze... Na trenutke sem se bala, da ji bo počil srček... Še nikoli v življenju nisem bila tako od blizu priča tako neizmerni bolečini.

Ne, Jasmina, ne boš me prepričala, da je šlo pri tebi kar zlahka. Takrat ti je moralo biti enako hudo, kot moji mali, verjetno pa še huje, saj sta odšla oba. Moja deklica je lahko jokala in kričala, ker je imela mamico, ki jo držala v naročju, ti pa si v tistem trenutku imela samo sebe. Morala si biti zelo močna, morala si zdržati, nisi si smela privoščiti doživeti tako hude žalosti. In si jo z občudovanja vredno močjo razuma male petletne deklice pokopala globoko v podzavest, na varno, tja, kjer te ni mogla ogrožati. Ti veš, kako se to naredi, veš kako človek dvigne glavo in gre naprej. Sam. To je velika moč. Toda cena za to je tudi ogromna: tvoja odrezana in zamrznjena žalost. A veš, kaj naredijo nekatere volkulje, ko se ujamejo v past? Odgriznejo si nogo. Potem so brez noge, ampak preživijo. Nekaj podobnega si ti naredila z žalostjo.

[Yasmina]

Ma prebutat te je treba, pa še nabrisat pol, ja, da navš bluzila tukej! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Ko mal poveš, kaj počneš, je plus. Ko začneš pa filozofirat, je pa že mal čudn slišat. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Da se mi nebi slučajno približal. Sm kr močna baba, veš. Babe skor vse zmažem, dedca pa tud marsikaterega Pa še nikol ni pomagalo. Ja, pa res. Znam briljantno bolečino nekam skrit in jo odmislit. In probleme tudi.

A je to čustvena otopelost?

A da bluzim? Sem mislila, da je treba svoje misli povedat in čustva na plano

[Yasmina]

Ampak priznam, da ti gre. Mrbit ti pa rata. 1%, a veš?

Strah je zunej prazen, not pa votel, saj veš. Ampak maš srečo, ker te sam ta tera naprej. Odgovornosti nimaš, če ne neb dovolila, da sama s sabo tole nardiš. Odgovoren človk iz svojga življenja ne naredi veselice. Odgovornost si zapila, pa par miljard možganskih celic tud. Samo žre te malo, ker te mama gleda, kak si falirala. No ja, gre ti na boljš, ji povej! Da je secirator tko reku, ja. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

He, nkol nam pozabu, ko smo se ga v šoli napil trije, pa so nas dobil in smo šli drug dan k ravnatelju. Ta mi je dal tako lekcijo, da je nam nkol pozabu. Posedu nas je za debelo mahagonijevo mizo, dal na mizo flašo viskija in vprašal, če bomo kakšen kozarček viskija. Pa mje blo ne sam slabo od prejšnjega dne, ampak še sram povrhu - kje pa! Nato nas je vprašu, če vemo, da vsakič ko se napiješ odmre 5 miljonov možganskih celic. Hmmmm, ne. Nato smo mal podebatiral na splošno in šli narazen. Bogve, kok jih je pol sploh ostalo, ena za jest in ena za srat, ena za scat ...

Mi gre, ja. Tako tako.

Danes sem se morala prav prisilit da sem šla tečt. Zanimivo je, da zadnje čase poležavam. Odprem oči, vidim da je še tema. Pa še malo zadrnjoham. Pa spet odprem oči, pa vidim da se svetlika. Pa še malo zaspim. In pol končno vstanem ob 6,30. Pol si je pa treba kavo skuhat, pa kaj prebrat po spletu, pa je koj ura 7,30.

No in sem šla. Moj cilj je vsak dan višje. Tečt sicer še ne zmorem navkreber do vrha, nekaj postankov za par sekund, pol pa hitra hoja, kratek predah, pa spet lauf. Na koncu ko mi do vrha zmanjka energije, pa se pač priplazim. Sedem. Dihanje spravim na neko normalno stanje. Potem pa zrem v vrhove dreves in nebo in prosim višje sile da mi pomagajo prebroditi dan in uresničiti tisto kar sem si zadala.

Nazaj vedno tečem. In še zmeraj sem se zašla.

Je pa zanimivo, da mi pot navkreber hitreje mine kot navzdol. Bi kaj rekla, pa ne bom, da ne boš spet rekel da filozofiram

 

Ma ko bi moje življenje vsaj bila veselica....

 

In res se zmeraj pogovarjam z svojima, Kot da sta še tukaj. Včasih se kaj pohvalim, včasih rečem sorry, nekaj zadnjih mesecev pa mi je bilo težko iti na grob.

 

To vem, da alkohol uničuje možgane, a se vidi da se celice ščasoma obnovijo. Ti si kar brihten za brat, priznam. Čeprav si še vedno dog! Torej je tudi za mene še upanje

[Secirator]

Znam briljantno bolečino nekam skrit in jo odmislit. In probleme tudi.

A je to čustvena otopelost? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_eek.gif

A da bluzim? Sem mislila, da je treba svoje misli povedat in čustva na plano http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_rolleyes1.gif

Tudi. Ampak ni sam to.

Ti kar bluzi, tako je prav.

Eh, to je tko ko pr smeteh. Ker se ti ne ljubi, jih voziš s krjolo na breg in kipaš v brezno. Pol pa ko novo bajto delaš, vse na roke v lamparjih nazaj vn znosiš in zmečeš lepo v smeti.

Zdej boš morala najprej najt to jamo, en velik lampar in vso to svinjarijo na roke znest ven. Edin če najdeš kakšno vitlo...

Pol problemov bo verjetno šlo, ko boš plačala položnice, si uredila zavarovanje, poštimala zabluzeno dokumentacijo in zaslužila za normalno življenje.

Po moje ti paše spat, ker se ti živci počasi umirjajo in ne potrebuješ zvečer pirovskega uspavala, zjutraj pa ne nevrotične budnice. To je dobro. No ni pa fajn spat do polenajstih. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif Izguba apetita po teku ni dobra, ker nakazuje misli, da ti gre že tako fajn, da ga ne potrebuješ več. Tek in naravo rabiš do smrti. Sam sem tek zamenjal s kolesarjenjem, no jaz sem tekel maratone in kolesaril tudi do 150 km, ampak tisto so bili že ekstremi, ki pa so zelo koristni, ker imam zdaj zelo visok prag vzdržljivosti.

Če svojo moč pometanja bolečine pod preprogo pretvoriš v tek, boš tekla na hrib in še enkrat nazaj.

Misli v hrib izginejo zaradi upora misli proti naporu, zaradi energije, ki jo telo odvzema mislim. Na vrhu pride do nekakšnega očiščenja, počitka, nato pa ko motor teče pod nizkimi obrati, sekajo ven samo bistvene misli brez navlake. Hehe, stara stvar, za katere mantriki rabijo deset let meditiranja. Eh, tisto z meditacijo so črnogorci pogruntali že pred miljoni let, ležat in nič mislit... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Tvoje življenje je bla veselica pa ni bla vesela veselica, ker veseljačenje ne pomeni sreče. Fešte, pijanke, koncerti etc... so na videz prijetni, prinašajo družbo, dogodke in nekaj novega. Prinesejo tri ure pozabe, tri dni mačka in tri leta občutka krivde. Zato je tako življenje kurčevo.

Ma pust ti Rozmanovo, tebe je treba prebutat, ker maš trdo kožo! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_evil.gif

Ja, maš možnosti, 1%. Če maš kontrolorja ki te bo vlekel za ušesa, ja, sicer ne.

[butl]

Šefle so fajn.

 

Ene so velike, ene mejhne, ene take, ene drgačne.

 

Ampak vseen, šefla je sam šefla. Za šeflat.

 

Nobena ne zapre pipe.

 

In če nočeš, da se začne zlivat, morš šeflat. Cel življenje.

 

Al pa zapret pipo.

 

Pol tud šefle ne rabš več.

 

Pa še cajta maš več. Pa še una energija ti ostaja, k jo sicer rabiš za šeflo gont.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Yasmina]

Bi pa reku, da vrž stare cote spot, ker ne veš kera je dobra in kera je slaba, pol pa nove oblec in boš bolj na sigurnem.

... družboslovno-jezikovno usmerjena, glasbeno-umetniško kreatorska duša, filozof, psiholog. Opazovalec ljudi.

Bolnik opazuje zdrave, ja. Pa čist pozabla opazovat sebe, ja. Pa ti tud pr oni debati z dohtarjem ni vžgalo, kne? Dej to počas pozab, tud čes kdaj to bla, je to zgodovina, ktero si zapila. Dej zdej začni jark za nove temelje kopat.

Poznam eno podobno dušo, ženina sodelavka je. IQ nad 140, fotografski spomin, pravnica, ma pravosodni izpit, vse s peticami in deseticami, stotine prebranih psiholoških in filozofskih bukl... žvet pa ne more. Gre za tri mesece na leto v norišnico, desca nima, družine nima, vzrok - mama, ki jo je odklanjala. Dost dost hujš primer kt ti, pa precej podobno deluje. Tak da visok IQ in sposobnosti hitrega dojemanja niso nikakšna prednost, kvečjemu omogoči hitrejše kreiranje kreativnih kreacij iger z okolico.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif

Probam nove jarke kopat, ja. A kaj ko je jarek jarek, pa pol istega skopaš

Od družboslovja zdaj samo knjige berem

Od tujih jezikov se mučim z angleščino in nemščino če me res kaj zanima.... Si večkrat mislim, da bi lahko izbrala poklic učitelja jezikov. Pa nisem, ker se nisem počutila dovolj nadarjena, čeprav sem bila v tem med boljšimi.

Od glasbe mi je ostalo petje, klavir imam pa že 20 let razglašen, pa tu pa tam si kako muziko gor dam, čeprav imam najraje tišino. Pa na kakšen dober koncert grem.

Umetnost- včasih sem pisala pesmi, pa veliko slikala. No za pesmi nimam inspiracije, slikala bi pa spet rada. Rada pa pogledam dobro arhitekturo.

Kreator sem tudi želela postat, kreirala obleke, vezla umetnine, pletla, kvačkala za hčero in Davida. Želim, da bi končno preiskusila šivalni stroj in pošila in skrajšala hlače.

Filozofiram čim manj in se filozofov izogibam.

Psihlogija me pa zanima v toliko, da spoznam sebe.

Zadnje čase so moja področja narava, ekologija in očuvanje Zemlje in rastline.

IQ mi v odnosih res ne pomaga, mi je pa pomagal v poslu.

 

Hm. Še vedno mi ni jasno kdaj sem zbolela. V srednji šoli sem bila še čisto ok. Raje sem manj šarmirala kot preveč, da sem imela več miru.

Davida tudi nisem spreminjala in mi je to čez leta očital.

Prvič sem hotela spreminjat mistika, 5 let nazaj. Da bi sprevidel, da sva res sorodni duši ki spadata skupaj.

"dragega" sem poizkusila spremenit, ker se je pridružila še jeza, ker sem morala vse sama postorit.

Samo ne reči da spet bluzim.

Samo razmišljam.

[Yasmina]

Posluš, pa kwa bluziš, kakšen dober dec je to, če te je onesposobu, navadu pit, te zafrustriru z debelostjo, iz tebe naredu zmazek, še nabrisu te ni tko k bi blo treba, ti pa - da je dober! Ma dej no že prid k pamet. Edin kar je biu dober da ti je za kosil pa za oprane cunje pa za pir pihnu na dušco, pasbla vsa morka. Eh no!

To si pa tako slikovito povedal, da bi si najraje kopijo nalepla na ekran, eno pa "dragem" poslala xDDx xDDx

 

Ampak....a ne pravite, da je treba v ljudeh dobro najt in da ima vsak svojo pot in da on pač je takšen kot je ni čisto nič kriv da sem ga probala spremenit, namesto nagnala od sebe. Je že moglo tako bit.

In danes sem prebrala, da je odvisnost dobra, ker šele odvisen se ustavi in prečekira svoj lajf in stopi v fazo samozavedanja.

 

No, ne se bat, z dragim ne bova skupaj pod isto streho....

[Yasmina]

Hej, a ti od ljudi bežiš, se pred njimi skrivaš, se jih bojiš, jih predalčkaš ali jih enostavno ne maraš? Imam namreč občutek, da se ful ukvarjaš z drugimi. Se hraniš s tem? Iščeš slabe lastnosti na ljudeh da jih iz svoje perspektive podcenjuješ/podrejaš?

Zmotila me je namreč tista pri psu... Mislim, fajn je vzet stvari take kot so.

 

Niti ne bežim, niti se pred njimi ne skrivam in se jih ne bojim in jih maram. Je pa res da če si komuniciral s tako množico ljudi kot jaz dobiš feeling. Ja, in pol jih lahko celo popredalčkaš brez da je to moj namen.

Večino ljudi imam rada, nekatere celo tako da jih spustim v svojo bližino. Drugače raje uživam v samoti. Pač nisem za splošno kumunikacijo.

Tu pa tam (recimo eden na tisoč) pa mi je tako antipatičen, da dobim alergijo če pristopi preblizu. Se probam celo prepričat, da me občutki varajo in ga celo sprejmem. Ampak vedno se izkaže (ko dobim nož v hrbet), da je bil občutek prav.

Pa ne da jih sovražim, sploh ne. Samo blizu mi naj ne hodijo

[Secirator]

1. ...klavir imam pa že 20 let razglašen,

2. pa tu pa tam si kako muziko gor dam, čeprav imam najraje tišino.

3. ...slikala bi pa spet rada.

4. ...Zadnje čase so moja področja narava, ekologija in očuvanje Zemlje in rastline.

5. IQ mi v odnosih res ne pomaga, mi je pa pomagal v poslu.

6. Hm. Še vedno mi ni jasno kdaj sem zbolela.

7. Prvič sem hotela spreminjat mistika, 5 let nazaj. Da bi sprevidel, da sva res sorodni duši ki spadata skupaj. "dragega" sem poizkusila spremenit, ker se je pridružila še jeza, ker sem morala vse sama postorit.

8. Samo ne reči da spet bluzim. Samo razmišljam.

1. Dej ga uglasit.

2. Muska je čudežbo zdravilo.

3. Začni takoj, ko boš imela čas. Slikanje okupira misli, jača kreativnost in krepi samopodobo.

4. Fajn, ampak tu ne boš naredila revolucije. Morda kasneje, postopoma, s počasno in zanesljivo dogradnjo.

5. Naj ti še naprej pomaga v poslu, drugje pozabi.

6. Takoj po rojstvu - ali pa morda že pred njm.

V razmislek: hčerka je šla neki večer prvič z možem v kino, vnukinjo pa sta pripeljala nama. Za eno uro, Ko je otrok doumel, da ni mamice, je začel neutolažljivo jokat. Od takrat naprej je vnukinja ob večerih pogosto jakala brez razloga in je hčerka nikakor ni mogla potolažit. Tko je to, ne bi verjel če ne bi videl.

Vprašanje je, kdaj si bila PRVIČ zapuščena. Lahko že v materinem trebuhu, ko se ga je fotr napil in ga je mama v skrbeh čakala do poldveh zjutraj.

Tvoj oče je imel velik vpliv in pomanjkljivo odgovornost.

7. Še enkrat: spreminjaš lahko človeku navade, značaja ne.

8. Ne, tu ne bluziš. Sicer pa tud jaz nisem vsak moment enako pesji.

[Yasmina]

Zarad boljše preglednosti sem oštevilčila tvoje stavke iz citata. Zdaj pa iskreno: A se ti zdi, da prvi in drugi odstavek spadata skupaj??

Meni se zdi, da tukaj nekaj hudo ne štima!

Ne, saj vem da sem čustveno otopela. Samo nisem želela nič napisat, da ne bi Secirator spet rekel da bluzim. Res je tudi, da se področja čustvene otopelosti nisem lotila. In nimam pojma, razen to da sem pogosto brez čustev.

[Yasmina]

Če se nam zgodi nekaj hudega (in odhod staršev je za petletnega otroka nekaj zelo hudega, počutil se bo neskončno zapuščenega), smo žalostni in to z razumom nima veze! Lahko pa razum naredi nekaj: če človek (tudi ali še posebno otrok) nagonsko začuti, da je žalost tako velika, da bi ga lahko pokopala, jo spravi iz zavesti tako, da jo prekrije z neko racionalno razlago ("Vzela sem za gotovo!"), toda ta žalost je še vedno v tebi, čustvena energija je pač energija in nobena se ne more kar izničiti, lahko se samo pretvori. Dokler jo imaš zamrznjeno v podzavesti, pa se ne more pretvoriti, ampak te drži v nekem notranje prestrašenem zakrčenem stanju. Odtod tudi čustvena otopelost. Tudi mame ne boš mogla izpustiti, dokler ne boš izjokala te žalosti in v življenju te bo še naprej nekaj držalo nazaj in oviralo tvoje odnose s partnerji.

Povedala ti bom še nekaj zelo osebnega: Ko je mojo štiriletno hčerko zapustil njen očka, je bilo strašno. Poskušala sem ji pojasniti, jo prepričati, da jo bo še obiskal, pa ni čisto nič pomagalo. Ob večerih je kričala od bolečine in žalosti. Očka, očka, očka, moj očka... Ni mi preostalo drugega, kot da sem jo držala v naročju, jo stiskala k sebi in požirala svoje solze... Na trenutke sem se bala, da ji bo počil srček... Še nikoli v življenju nisem bila tako od blizu priča tako neizmerni bolečini.

Ne, Jasmina, ne boš me prepričala, da je šlo pri tebi kar zlahka. Takrat ti je moralo biti enako hudo, kot moji mali, verjetno pa še huje, saj sta odšla oba. Moja deklica je lahko jokala in kričala, ker je imela mamico, ki jo držala v naročju, ti pa si v tistem trenutku imela samo sebe. Morala si biti zelo močna, morala si zdržati, nisi si smela privoščiti doživeti tako hude žalosti. In si jo z občudovanja vredno močjo razuma male petletne deklice pokopala globoko v podzavest, na varno, tja, kjer te ni mogla ogrožati. Ti veš, kako se to naredi, veš kako človek dvigne glavo in gre naprej. Sam. To je velika moč. Toda cena za to je tudi ogromna: tvoja odrezana in zamrznjena žalost. A veš, kaj naredijo nekatere volkulje, ko se ujamejo v past? Odgriznejo si nogo. Potem so brez noge, ampak preživijo. Nekaj podobnega si ti naredila z žalostjo.

Ti verjamem. Saj sliši se čisto logično. Verjetno je res bilo tako. Ampak na žalost se ničesar ne spomnim. Sploh ne žalosti in zapuščenosti. Spomnim se samo, da sem bila nepopisno srečna in sem mami vedno stekla v objem ko me je nekajkrat na leto obiskala. Očetu nikoli. Je bil na vzven nedostopen. In spomnim se, kako čudovito je bilo ko sva ob enem takem obisku skupaj ležali v moji postelji in peli dolgo v noč. Niti se ne spomnim če sem bila srečna ko se je vrnila, z njo pa majhna sestrica. Spomnim se, da sem bila zelo jezna, na mamo in na še nerojeno sestrico. Ampak potem mi je sestrica postala najboljša prijateljica. Starši sicer niso delali med nama razlik, a nekako logično je bilo da sem zdaj druga v vrsti. Oče se je vrnil kako leto kasneje, a čeprav nismo imele denarja, je bilo nekako lepše in mirneje brez njega.

 

Hvala ker si zaupala del tvojega življenja. Si me spomnila, da je bila tudi moja žalostna, ker sta se imela rada in jo je razvajal. Nikakor ji nisem želela vzeti očeta, a preživeti z njim se ni dalo. Mogoče sem žalost še sama povečala ker nisem nikoli govorila grdo o njem. Da bi čim manj trpela sem jo vozila k njemu in njegovim staršem. Skoraj vsak vikend. Kadarkoli so želeli. No, on ni nikoli poklical. Vedno dedek in babica. Vsaka jima čast kako rada sta jo imela in koliko časa sta preživela z njo.

Potem sta babica in deda umrla, on je bil v obupnem stanju na metadonu, družila sta se šele ob plači. Ker takrat jo je peljal po nakupih, ker preživnine ni plačeval. Do njenega petnajstega leta. Ponavadi ga je klicala ona in to vedno ob plači, ker je pač vedela, da bo dobila nekaj novih stvari. Sama sem jo zaradi tega tudi kregala, ker se mi to ni zdelo prav. No, potem je pa za leto in pol mrknil in ni dvigoval telefona. Tamala ga je pa skoraj zasovražila. Še vedno sem ji govorila, da jo ima rad, da pač ima svoje probleme.

Ojojoj, kako ji je moralo biti pri srcu.....

Včasih se vprašam če sem kriva. Če bi bilo bolje potrpeti v dobro otroka. Pa ti?

 

In kako naj iztisnem to svojo žalost?

In njeno?

[Secirator]

Eh, tu sem se odločil da se takoj oglasim.

Če je dedec narkoman in na metadonu in vidiš, da ni perspektive, potem ni druge da se ga znebiš, tudi če je biološki oče tvojega otroka. Vztrajati na vztrajanju je kopičenje problemov. Mislim, da lahko zdrava mati otroku dopove, zakaj je moral oče it. Težava je bila le v tem, da sta otroka OBA vzgajala v odvisnika od staršev.

Starševstvo je namreč najprej odgovornost. Skozi to odgovornost najdeš zdravega desca, živiš z njim tako da se ne zapije ali dela kozlarij in da se ne odkupuje otroku in ženi z darilci. Odgovornost je tudi desca nagnat, kadar dela preveč škode. Odvisniki imajo še posebej naštudirane merode, kako ženo pripravit do tega, da ga ne nažene in otroke pripravit, da jih imajo 'radi'. Lahko da je bila za hčerko odvzem očeta travma in bi bilo takrat bolje, da si ga nagnala ker je zguba in ker te mlati po gobcu. Še tako mala hčer bi to razumela, tistega s pomivanjem posode pa zagotovo ne. Včasih otroško pamet preveč pootročimo. Primeri so otroci, ki imajo smrtne bolezni, npr. levkemijo, in se znajo soočiti z njo, starši pa ne.

Morda bi bilo dobro, da bi hčeri ZDAJ razložila brez zavijanja v celofan, zakaj je moral tabletkar it. Da ne zmoreš biti otrok brez staršev, biti mati, gospodinja, služkinja, boksarska vreča in priganjač odvisnika. Če bi mu bilo kaj do spremembe, bi se takoj vdal vanjo, vprašanje pa je ali si jo ti sploh kdaj zahtevala. In če ga kdaj slučajno srečaš in ti spet očita, da bi ga lahko bolj trdo prijela, mu to tudi razloži. Če bi mu bilo kaj do otroka, bi mu namesto cukrov petnajstega v mesecu dal zdravo očetovstvo.

Napaka pa je bila že v tem, da si izbrala popolnoma napačnega človeka. Odvisniki ne morejo biti dobri starši.

[Secirator]

...Še vedno sem ji govorila, da jo ima rad, da pač ima svoje probleme.

Ojojoj, kako ji je moralo biti pri srcu.....

Včasih se vprašam če sem kriva. Če bi bilo bolje potrpeti v dobro otroka. Pa ti?

Pri srcu ji je bilo dobivanje cukra in igrač sam petnajstega.

Yao yao, Jasmina... Kriva si tolk, k ses rodila pod napačno zvezdo. Otroku bi pa povedala resnico ali pa raje nič. Otroci sami spoznavajo resnico bolje od besed staršev.

Verjetno je bla težava v tem, da novemu descu nis nikoli prepustila vloge očetovstva nad hčerko, zato se je tako oklepala biološkega. Saj mu je tudi ne bi mogla niti smela, ker si spet izbrala napačnega desca oz, je desc izbral žensko s prevelikimi težavami in ko je to skužil, jo je samo oplenil.

Si predstavljaš, kakšno bi bilo življenje otroka z očetom tabletkarjem? Kolk bi trpela tvoja oče in mama, če bi videla tvoje vztrajanje z odvisnikom? Bi bilo vztrajanje z neodgovornim odvisnikom v dobro otroka?

Desc se je spravil k sebi, ker je malo dozorel, ne zato ker je dobil drugo babo. Ti si ga zahakljala pet let prezgodaj, tako da druge možnosti ni bilo.

[Yasmina]

Po moje ti paše spat, ker se ti živci počasi umirjajo in ne potrebuješ zvečer pirovskega uspavala, zjutraj pa ne nevrotične budnice. To je dobro. No ni pa fajn spat do polenajstih. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif

Ja prej me je vsako jutro preganjalo da moram čim prej vstat da bom lahko čim več naredila. Pol pa je itak blo zlo malo narjenega. Je čas kar nekam šel.

Spat do polenajstih? Halo, mene je sram ko sem danes vstala ob 6,30.

[Yasmina]

Izguba apetita po teku ni dobra, ker nakazuje misli, da ti gre že tako fajn, da ga ne potrebuješ več. Tek in naravo rabiš do smrti. Sam sem tek zamenjal s kolesarjenjem, no jaz sem tekel maratone in kolesaril tudi do 150 km, ampak tisto so bili že ekstremi, ki pa so zelo koristni, ker imam zdaj zelo visok prag vzdržljivosti.

Če svojo moč pometanja bolečine pod preprogo pretvoriš v tek, boš tekla na hrib in še enkrat nazaj.

Joj, nisem še v fazi ko bi bil tek moja najljubša hrana. Saj, ko pridem je fajn in pol še nekaj ur, samo spravit se je težko. Zelo težko. A vem da moram. Do smrti. Če neham tečt, sem spet takoj na piru in v stari godlji. Vem.

Zdaj popoldne se mi že batarije praznijo in bit v celi bajti ni več tako prijetno kot zjutraj.

[Yasmina]

Misli v hrib izginejo zaradi upora misli proti naporu, zaradi energije, ki jo telo odvzema mislim. Na vrhu pride do nekakšnega očiščenja, počitka, nato pa ko motor teče pod nizkimi obrati, sekajo ven samo bistvene misli brez navlake. Hehe, stara stvar, za katere mantriki rabijo deset let meditiranja. Eh, tisto z meditacijo so črnogorci pogruntali že pred miljoni let, ležat in nič mislit... http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

Tako preprosto in učinkovito. To je dobra novica zame, ker mantrat tako ne znam. Mislim, da bom zdaj raje tekla. Škoda samo, da moram biti na poti navzdol skoncentrirana na približen izhod iz gozda. Je toliko stezic ki se križajo in vse izgledajo enake. Če ne bi rabila mislit na pot bi lahko izkoristila misli v prvi prestavi. Samo bistvene, brez navlake, praviš. Hm. Mogoče si pa kažipote postavim. Gor gre, vedno pridem na isti cilj in ne rabim nič mislit.

[Yasmina]

Ma pust ti Rozmanovo, tebe je treba prebutat, ker maš trdo kožo! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_evil.gif

Pa sem ti rekla, da sem močna xDDx A te ni nič strah?

Al boš koga poslal da me prebuta? xDDx

Sicer pa nisem čredna žival in ne sledim kar tako. Tudi Rozmanovi ne. Saj veš, meni je tisto najbolj zanimivo kar je težko. Sama odgovore najt. Vaše misli pa mi pomagajo kot kažipoti na poti.

 

Šefle so fajn.

 

Ene so velike, ene mejhne, ene take, ene drgačne.

 

Ampak vseen, šefla je sam šefla. Za šeflat.

 

Nobena ne zapre pipe.

 

In če nočeš, da se začne zlivat, morš šeflat. Cel življenje.

 

Al pa zapret pipo.

 

Pol tud šefle ne rabš več.

 

Pa še cajta maš več. Pa še una energija ti ostaja, k jo sicer rabiš za šeflo gont.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

In kako se pipa zapre? Če ni skrivnost.....

 

Veš, pa nisi tak butl kot ime pravi

[Secirator]

Ja, tek se ti morda malo upira, ker si izbrala tek v klanec. Za klanec moraš imeti mnogo moči in kondicije, kar ima malokdo. Moč se dobi šele s kilometri. Poskusi s tekom po ravnini in vsako rundo povečaj za 5 minut, dokler ne prideš do 40 min teka. V klanec pa na sprehod. Šele ko imaš za seboj kakšnih 200 km, ti bi tudi klanec šel.

Kar se tiče bluzenja, ti kar bluzi. Ne zahakljaj se na to besedo. Očitno te tale bode, ker zadane tvojo popolnost. Vedi, da nihče ni popoln in da nisi na odru - ne gledamo vsi vate in ne iščemo tvojih napak. Povej kar ti pade na pamet, z neumnostmi vred. Za te te itak napucamo in če si malo vzameš k srcu, je ravno prav - da začneš o njih razmišljat.

[janko]

 

 

A veš za kako dolgo te reši tič, 15 ali 20cm, ni važno….

 

Za čas predigre in orgazma

 

 

 

 

a daj tko?

aleluja

in jemo tut samo zato, da nismo lačni.

[Yasmina]

1. Dej ga uglasit.

2. Muska je čudežbo zdravilo.

3. Začni takoj, ko boš imela čas. Slikanje okupira misli, jača kreativnost in krepi samopodobo.

4. Fajn, ampak tu ne boš naredila revolucije. Morda kasneje, postopoma, s počasno in zanesljivo dogradnjo.

5. Naj ti še naprej pomaga v poslu, drugje pozabi.

6. Takoj po rojstvu - ali pa morda že pred njm.

V razmislek: hčerka je šla neki večer prvič z možem v kino, vnukinjo pa sta pripeljala nama. Za eno uro, Ko je otrok doumel, da ni mamice, je začel neutolažljivo jokat. Od takrat naprej je vnukinja ob večerih pogosto jakala brez razloga in je hčerka nikakor ni mogla potolažit. Tko je to, ne bi verjel če ne bi videl.

Vprašanje je, kdaj si bila PRVIČ zapuščena. Lahko že v materinem trebuhu, ko se ga je fotr napil in ga je mama v skrbeh čakala do poldveh zjutraj.

Tvoj oče je imel velik vpliv in pomanjkljivo odgovornost.

7. Še enkrat: spreminjaš lahko človeku navade, značaja ne.

8. Ne, tu ne bluziš. Sicer pa tud jaz nisem vsak moment enako pesji.

1.Pa ti veš koliko tipk ima klavir? Pa vsaka tri strune Mi je kolega posodil inštrumente, pa sem sama uglaševala. Zamudno in zoprno delo.

2. Ubogam. Prvi mi je prišel pod roke Vivaldi.

3. Bom. Kmalu.

6. Ne vem če mi bo moja žalost sploh kdaj jasna. In zapuščenost. Sploh sem pa nenačrtovan otrok. Oče svojim nekaj dni sploh ni povedal zame. Oče je imel velik vpliv res. Ne samo na mamo, tudi na svoje ožje družinske člane. Odgovornost. Dom nam je sezidal in nikoli nam nič ni manjkalo. In manj je bil doma, bolje je bilo. Alkoholik pa ni bil. Tabletoman. Vsak tretji dan škatlo aspirinov.

7. Ja zdaj vem ko ste mi povedali. Navade se lahko spremenijo. Značaj ne.

8. In zakaj si enkrat pesji enkrat ne? A nate tudi kaj vpliva?

[Beli lotos]

Ja, tek se ti morda malo upira, ker si izbrala tek v klanec. Za klanec moraš imeti mnogo moči in kondicije, kar ima malokdo. Moč se dobi šele s kilometri. Poskusi s tekom po ravnini in vsako rundo povečaj za 5 minut, dokler ne prideš do 40 min teka. V klanec pa na sprehod. Šele ko imaš za seboj kakšnih 200 km, ti bi tudi klanec šel.

 

 

Se strinjam. To o teku sem hotela tud jaz že napisati, da ni potrebno pretiravanje, tek po ravnem ali trim malo vzpona in malo teka navzdol. Vmes lahko tudi postanek par minut in kaka vaja.

 

Yasmina nekje si že spraševala zakaj vedno izbereš težjo pot, pa ti tudi jaz predlagam, da to malo spremeniš in izbereš lažji tek, kjer boš tudi bolj sproščeno in z veseljem tekla.

[Yasmina]

Eh, tu sem se odločil da se takoj oglasim.

Če je dedec narkoman in na metadonu in vidiš, da ni perspektive, potem ni druge da se ga znebiš, tudi če je biološki oče tvojega otroka. Vztrajati na vztrajanju je kopičenje problemov. Mislim, da lahko zdrava mati otroku dopove, zakaj je moral oče it. Težava je bila le v tem, da sta otroka OBA vzgajala v odvisnika od staršev.

Starševstvo je namreč najprej odgovornost. Skozi to odgovornost najdeš zdravega desca, živiš z njim tako da se ne zapije ali dela kozlarij in da se ne odkupuje otroku in ženi z darilci. Odgovornost je tudi desca nagnat, kadar dela preveč škode. Odvisniki imajo še posebej naštudirane merode, kako ženo pripravit do tega, da ga ne nažene in otroke pripravit, da jih imajo 'radi'. Lahko da je bila za hčerko odvzem očeta travma in bi bilo takrat bolje, da si ga nagnala ker je zguba in ker te mlati po gobcu. Še tako mala hčer bi to razumela, tistega s pomivanjem posode pa zagotovo ne. Včasih otroško pamet preveč pootročimo. Primeri so otroci, ki imajo smrtne bolezni, npr. levkemijo, in se znajo soočiti z njo, starši pa ne.

Morda bi bilo dobro, da bi hčeri ZDAJ razložila brez zavijanja v celofan, zakaj je moral tabletkar it. Da ne zmoreš biti otrok brez staršev, biti mati, gospodinja, služkinja, boksarska vreča in priganjač odvisnika. Če bi mu bilo kaj do spremembe, bi se takoj vdal vanjo, vprašanje pa je ali si jo ti sploh kdaj zahtevala. In če ga kdaj slučajno srečaš in ti spet očita, da bi ga lahko bolj trdo prijela, mu to tudi razloži. Če bi mu bilo kaj do otroka, bi mu namesto cukrov petnajstega v mesecu dal zdravo očetovstvo.

Napaka pa je bila že v tem, da si izbrala popolnoma napačnega človeka. Odvisniki ne morejo biti dobri starši.

Takrat pri dvajsetih nisem imela v planu da zanosim in tudi nisem razmišljala o očetu svojih otrok. Pač fant. Tudi je pokazal odgovornost in se zaposlil. In bil inciator graditvi doma. Skadil tu pa tam kak joint. Začelo se je ko se je razvedelo da vsak ki gre k doktor Krelu (ali nekaj takega) v Koper dobi metadon. In od metadona si tudi fajn zadet, pa še plačat ni treba, pa v službi dobiš fraj in bolniško in cello potne stroške plačane. Ja ta dr.K (u, če na pikico dodam e pride prava beseda zanj) je naredil ogromno odvisnikov od metadona ki prej heroina niti videli niso od blizu.

Pa kako naj tako malemu otroku razložim? Pretepal me več ni, ker sem mu zagrozila da je to nepreklicni konec. In me več ni. O drogah pa ni nič vedela. Pred tem sem mu postavila ultimat, da se reši te svinjarije. Pa nič. In pol sem mu rekla naj zgine. Pa nič. Potem sem se celo sama preselila iz svoje bajte skupaj z hčerko v sorodnikovo stanovanje (je bil začasno v tujini), ker ga nisem mogla več gledati. Ker se je sorodnik kmalu vrnil sva morali spet domov. In sem spet zahtevala da gre. Pa nič. In tako sem nekega lepega dne zmetala cunje v avto in odpeljala na njegov dom. Staradva sta sicer čudno gledala .... Onadva nikoli nista doumela, da nikoli več ne bova skupaj. Dragi je pol še kakšne tri dni kar v avtu spal, potem se pa vdal v usodo.

Dan današnji se s hčero ogromno pogovarjama tudi o tem. Da je bil na metadonu je tako izvedela nekje. Ni pa vedela da me je tepel.

Tanova ženska s katero ima še eno hčerko ima drugo tehniko. Je razvajenka, njeni starši ne podpirajo zveze, ker ga poznajo od prej in on ve, da bosta odšli k staršem, če ne bo ok. Na metadonu že dolgo ni več, tudi pije skoraj nič, s ta drugo hčero ima pa enak odnos kot z mojo. A vedno ko jo pogleda v oči ve, da je zjebal.

 

Mimogrede, Vivaldi je odličen.