Duhovnost

[kapica]

...in nato se ves poduhovljen usedem v svoj avto (ki onesnažuje okolje) in grem na pir (ki škoduje mojemu zdravju).... (vzdih), kurc!

ce je clovk v ugasnjenem avtu... 0 ne onesnazuje... pir ma pa precej B-vitaminov... tk da... ne pozabt na izdih...

 

 

butl... again and again

[free]

mogoce

 

Men bl zgleda da slednje bl ti rabis; ze po izrazoslovju sodec. bajdvej, pa tut tvoj nivo razmisljanja je precej spolnega nivoja. sam tistega prostaskega. lahko tud cinicnega, ce ti leps zveni.

pointa ocitno nimas, razen tega da se ti masturbira zgleda.

 

ej ful dobro vprašanje, k rabi odgovor.

 

pejd drkat z idejami

[nimbus]

sej mastrubacija je po eni stran fajn. mastrubacija kot taka je nevtralna tako kot denar sam na seb. kakšne so pa naše misli, naša intencionalnost glede na pojem, in kako posamezna zadeva (denar, drkanje, religija, ideje) strukturira našo samo psihično realnost... je pa druga zadeva. spolni obsedenec si priredi pogled na svet svoji obsedenosti. prav tako tudi privrženci kakšni religiji. vsak nosi svojo resnico. normanlost pa nima opravka s slednjo, temveč je povsem matematičen koncept gaussove krivulje. tko, da una pesem ne velja... na koncu niso dve, marveč je nešteto poti.

.

.

.

izberemo pa vedno eno in isto.

ne pa tiste, ki je ni. to je reduction ad absurdum.

 

[unis]

nimbus, samo ad simile, samo ad simile.

 

free - ob tvojem komentarju so me preplavili občutki, ki si jih vzbudil v meni.

[free]

ja, najboljs da drug drugmu govorimo naj gre drkat. zihr bi ble "zanimive" teme se posebej zlo argumentirane.

sam men se bolj zdi, da prevec ljudi pride sem njihove svinjarije ven metat, kt pa z obcutkom do drugih k so prisotni klele.

in ja, ok vse al pa velik vsega, je pac relativno. sam to se ne pomen, da pa bodmo prostaki in se pogovarjamo na nivoju sranja, drkanja ipd, neglede na to kaksne asociacije in obcutki koga spreletavajo.

[free]

sej ne da mam kej proti masturbiranju posameznika, ki pac to lahko pocne po njegovi mili volji ce mu pase, a izrazosloveje se mi zdi pac primerno izbirati na okolje kjer se nahajamo.

pa ce ze koga vprasam kaj je point napisanega, se mi tut ne zdi nic hudga ane.

 

da.

 

ma ne vem no..ce vedno isto izberemo. sej se spreminjamo, pa tako tudi nase izbire postajajo razlicno pogojene ali celo nepogojene in nagibne.

 

sej mastrubacija je po eni stran fajn.

 

na koncu niso dve, marveč je nešteto poti.

 

izberemo pa vedno eno in isto.

[nimbus]

ja, ma... hotu sem napisat, da se še nikol nisem počutu slabo pri mastrubiranju. pol je to ok.

 

ja, unis je pač x-category in ga morš pol tut tko jemat. kategorijo si pa itak vsak sam izbere.

 

tudi to je neke vrste duhovnost.

 

[butl]

Moj spokoj in moj mir in moja tolažba je v uničevanju spiritualističnih mitov in čimboljše ozemljenje z zemljo, kamnjem, vodo, brinjem.

 

Hojla Unis

 

Tebe pa že dolg nisem bral tle. Moram rečt, da sem te kr mal pogrešal. Mislm, tvojo odprtost. Sej ne, da bi vedu, ampak, mejčken sem pa začutu. Zato sem bil prou vesel, k sem prebral, da si najdu.

 

Ne dolg nazaj sem govoru z enim fantom, mal starejšim od tebe. Je pravu, kako je blo grozn, ker ga ni blo. Je reku, da je bil fouš vsem, ki so ga mel. Clo pretepenim, poniževanim, zlorabljanim, kva šele ostalim. Je reku, vsaj porajtal je, da so /vsak zase a ne/, čeprou jih je tepu, maltretiral, poniževal, se izživljal nad njimi. Kva pa jst, je reku. Lahko sem bil priden, lahko sem sem se trudu, lahko sem delal pizdarije....karkol... ni ga blo. Kt da me ni. In, ni me blo. Ni ga blo in mene ni blo. In tko neskončno sem bil kriv, da ga ni blo. In tko neskončno me je blo strah. In tko neskončno nčvrednga sem se počutu. In tko neskončno sem hrepenel po njem. Da bi me vsaj udaru, da bi vedu da sem. Da je. Ampak ni ga blo. Ker nisem bil vreden da bi bil. Zato ga ni blo.

 

Grozn. Grozn sem se počutu, ko mi je to pravu. Bolel me je kt svina, ker sem en mejčken delček tud sam doživu. Kt on in kt un, ki ga ni ko bi moral bit. Kako je bolel šele njega.

 

Kva si naredu, sem ga vprašal pol enkrat, ko sem ga zmogu vprašat.

 

Je reku, najprej sem ga probal razumet, kt, sej me je mel rad, ni mogu drgač. Opravičeval sem ga.

 

A je pomagal, sem ga vprašal. Ne, ni pomagal. Še blj sem se sovražu. Kva si pol naredu, sem ga vprašal.

 

Je reku, povedal sem mu, vse sem mu povedal. Kako strah me je blo. Kako sem ga pogrešal. Kako sem čakal, da pride. Kako sem mu obljubljal, da bom boljši. Kako sem bil vsakič razočaran, ker ga ni blo. Kako me je bolel. Kako sem se seb zdel čist ničvreden. Kako sem bil razžrt zarad krivde. Kako sem jokal. Kako sem bil jezen nanj in kako mi je blo pol žal in kako sem ga prosu, da mi oprosti, da bom drgačen, sam da naj pride. Kako sem krivil sebe. Kako sem sovražil sebe v dno duše. Kako sem kaznoval sebe......

 

A je pomagal, sem ga vprašal. Ne, ni pomagal. Kva si pol naredu, sem ga vprašal.

 

Povedal sem mu spet...in spet....in spet....in spet....in spet....in spet...

 

A je pomagal, sem ga vprašal.

 

Ja. Je pomagal. Enkrat vmes, ne vem kdaj, sem ga začel sovražit in vmes sem jokal, ampak nisem nehal. Kr govoru in govoru sem mu. Pol sem ga nehal sovražit. Pol sem ga začel prezirat in vmes sem jokal, ampak nisem nehal. Kr govoru in govoru sem mu. Pol sem ga nehal prezirat. Sam še jokal sem, ampak nisem nehal. Kr govoru in govoru sem mu. Pol sem nehal jokat, ampak nisem nehal. Kr govoru in govoru sem mu. Pol sem mu reku adijo in mu nehal govort.

 

Šest let sem mu govoru.

 

Kva pa zdej, sem ga vprašal. Zdej sem pa tle, mi je reku. A ga še pogrešaš, a še boli, sem ga vprašal. Ja, ga in ja, še kdaj, sam, zdej lohk brez njega. Zdej lahko jst. Sam.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[nekdokije]

Jst se v takih primerih najprej vprašam zakva se počutim kt žrtev in kdaj sem se tko počutu.

 

No jaz sem igrala žrtev predvsem takrat ko sta se starša kregala...uporabila sem najmočnejše orodje in to je jok...in še dan danes sem prav velika jokica...sej moji najbližji sedaj vejo, jim povem da nej se ne sekirajo ker jokam, da se jim slučajno ne bom zasmilila da sem čisto ok...kot da včasih nimam kontrole nad svojim telesom...znotraj sicer žalostna a ne toliko da bi se jokala...nisem še pogruntala vsega...

 

Otroci so še spontani...dokler jih ne vzgojimo.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg

se strinjam...hočmo da so taki k jih mi hočmo...le zakaj če niso oni mi.

 

 

 

Zakva si hotla ugajat? Kako si se pa počutila, če nisi ugajala? Kdaj si se že tko počutila? Pa tko.

Zakaj...zato da bi me imeli radi, pa se mi ne zdi da mi je primanjkovalo ljudbezni, mogoče od očeta...drugače pa ne...če nisem ugajala sem se počutila seveda slabo. Slaba samozavest bi temu rekla, slaba samopodoba...da se prilagajam drugim in njihovim željam ter jih s tem osrečujem...a na koncu ugotoviš da zanikaš samega sebe. Predvsem dvomi, da ne bom koga prizadela....včasih imam občutek kot da hočem prevzeti odgovornost za življenja in srečo drugih...a se spreminjam, sem se že spremenila a sem in tja še kdaj padeš na kako preizkušnjo in je ne spelješ tako kot bi jo moral...

Sam sebe imeti rad in se ceniti...in pri tem ne hoditi po drugih...to je to kar si želim in kar opažam da manjka veliko ljudem...enostavno se nimamo radi, sami sebe...

Nč, šibam delat da me ne bo vest pekla tko kot vedno kadar imam za delat pa pobegnem za nekaj časa stran...

Lep teden...

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[butl]

Jst se v takih primerih najprej vprašam zakva se počutim kt žrtev in kdaj sem se tko počutu.

 

No jaz sem igrala žrtev predvsem takrat ko sta se starša kregala...uporabila sem najmočnejše orodje in to je jok...in še dan danes sem prav velika jokica...sej moji najbližji sedaj vejo, jim povem da nej se ne sekirajo ker jokam, da se jim slučajno ne bom zasmilila da sem čisto ok...kot da včasih nimam kontrole nad svojim telesom...znotraj sicer žalostna a ne toliko da bi se jokala...nisem še pogruntala vsega...

 

Otroci so še spontani...dokler jih ne vzgojimo.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg

se strinjam...hočmo da so taki k jih mi hočmo...le zakaj če niso oni mi.

 

 

 

Zakva si hotla ugajat? Kako si se pa počutila, če nisi ugajala? Kdaj si se že tko počutila? Pa tko.

Zakaj...zato da bi me imeli radi, pa se mi ne zdi da mi je primanjkovalo ljudbezni, mogoče od očeta...drugače pa ne...če nisem ugajala sem se počutila seveda slabo. Slaba samozavest bi temu rekla, slaba samopodoba...da se prilagajam drugim in njihovim željam ter jih s tem osrečujem...a na koncu ugotoviš da zanikaš samega sebe. Predvsem dvomi, da ne bom koga prizadela....včasih imam občutek kot da hočem prevzeti odgovornost za življenja in srečo drugih...a se spreminjam, sem se že spremenila a sem in tja še kdaj padeš na kako preizkušnjo in je ne spelješ tako kot bi jo moral...

Sam sebe imeti rad in se ceniti...in pri tem ne hoditi po drugih...to je to kar si želim in kar opažam da manjka veliko ljudem...enostavno se nimamo radi, sami sebe...

Nč, šibam delat da me ne bo vest pekla tko kot vedno kadar imam za delat pa pobegnem za nekaj časa stran...

Lep teden...

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

 

Hojla Nekdokije

 

Ja, a ne, kva pa lahko otrok nardi, ko se starša kregata. Na smrt strah ga je, da jih bo zgubu, ziher je, da je on kriv za njun kreg, da ni dost dober in da je zato on kriv. Nekej mora nardit. Če vpije al pa dela pizdarije, jih ponavad še faše. Če je punčka, se pa itak ne sme jezit, ker, mislm, za punčke se pa ja ne spodob da se jezijo. Lahko pa joka. In če se joka, pol tastaradva vsaj za moment stopta skupej in en mal odrineta svoj prepir, tolk da jo potolažta. In punčka je potolažena, ni je več strah, sej oči pa mami se ne kregata več in se posvečata njej tko kt se starša morta. Vsaj na videz in vsaj za nekej cajta. In evo, strategija je osvojena. Jokat je treba. Če pa to ne bi pomagal, bi pa punčka lohk zbolela. To je tud ena taka fina strategija. Ker k je punčka bolna, takrat se tastaredva ne kregata, ampak sta ob njej in punčke ni več strah.

Zato so eni otroc tolk bolni. To izberejo. Ker sam takrat majo očija pa mamico. Žalostn a ne. In onadva, namest da bi spregledala in začela rihtat svoj odnos in sebe, vozta otroke okol dohtarjev, uspeh pa nikakav.

 

Pravš da včasih nimaš kontrole nad telesom in jokaš in svojim govoriš, da nej se ne sekirajo in da si čist ok. A si res? Nisi a ne. Ker če bi bla, se ne bi kr nekej cmerala, pa bla žalostna. Zakva nimaš kontrole nad telesom? Ker ga verjetn ne slišiš. Zakva ga pa ne? Si že sama povedala. Ko ti je blo fest hudo /ko sta se starša kregala, ker kreg med starši je za otroka nekej najblj groznga, ker je znak, da se lohk nardi da gresta narazen, kar je za otroka nekej nepredstavljivega, prouzaprou je to zanj enako smrt, ker otrok sam ne more preživet a ne/, te je blo ful strah in verjetn si bla tud hudo jezna, ampak tega nisi smela pokazat, zato si izbrala jok, ker ta je bil pa dovoljen in tud zdržala si ga. Keč je, da si se tega naučila in to uporabljaš tud dons. In če si al pa boš pozorna na reakcije tvojga telesa, boš enkrat prepoznala, kva se skriva v njegovi govorici. In da ko si žalostna in jokaš in ne veš kva se dogaja, si v resnic al prestrašena, al jezna al pa oboje. In karkol boš prepoznala, je zate dobr, da to tud izraziš. Ne se bat, kva bojo drugi rekl in kako bojo reagiral. Bojo kokr bojo, to je njihova stvar in njihova pravica. Tvoja občutja so pa tvoja stvar in maš vso pravico do njih in njihovega izražanja....seveda na primeren način, na način, da ne posegaš v integriteto drugih /da nisi žaljiva, nasilna, da ne preziraš, ponižuješ, tepeš.../. Če pa ti poveš, da si jezna, da te je strah, da si, kva vem, tud žalostna, da maš svoje meje in da ne dovoliš da jih prestopajo....oni so pa pol prizadeti al kr neki, pa to ni tvoja stvar, ampak njihova in nej s svojo prizadetostjo sami opravjo. A veš, če se vedeš tko, da spoštuješ, da so uni tud ljudje in ti tud človk, se prav, da ne prestopaš meje osebne integritete, te ne more noben prizadet in ti tud nobenga. Če se ti počutiš prizadeto zarad njihovega ravnanja, je to tvoj problem, je to ena rana, ki je še nisi zacelila in se osredotoč nase, ne pa na njih in njihovo ravnanje. In seveda obratno. Ti ne morš nobenga prizadet. In tko ti kt drugi, vsak ima pravico do svojih občutkov in vsak jih ma pravico izražat na primeren način.

 

Pravš, da si izbrala jok, da sta se starša pomirila /lahko bi pa tud kej druzga a ne/. Kva si v resnic s tem nardila. Seb. Nase si prevzela odgovornost za počutje staršev. In če mal dramatiziram, čeprou nažalost ne; prevzela si njihovo vlogo. Postala si starš svojim staršem. Hudo. To je ena najhujših zlorab otroka. Jst ošpice dobim, ko kdo reče, da je prijatelj svojim otrokom, ker ta odnos je bliz zlorabi. Starš mora bit starš, ne pa prijatelj. Otrok bo že najdu svoje prijatelje, od nas pa rab, da smo starši. Ok, to je samo medklic.

S tem, ko si prevzela odgovornost za dobro počutje staršev, se prav, odgovornost za njihovo življenje, se prav da je od tebe odvisn, a sta onadva ok al nista, si enako nardila seb. Svoje življenje in njegovo živetje si predala v roke drugim. Odgovornost za to, a se maš ti dobr al ne, si naprtila drugim. Če te drugi hvaljo, se maš fino, če te grajajo, se maš slabo, če te majo radi, se zdiš seb dobra, če te ne, se zdiš seb slaba.... pa tko. Kva to pomen. Nimaš več svojga življenja. O svojem življenju kr naenkrat ne odločaš ti ampak drugi. Hudo a ne. Obenem pa drugimnalagaš, da naj prevzamejo odgovornost za tvoj življenje, da naj skrbijo, da se maš ti fino. Hudo tud, a ne. Pa ne sam hudo. Neizvedljivo je. In ker maš tak lajfstajl, se ti vse podira; ti nesrečna, drugi pa tud. Ti nisi in ne morš bit ti, uni pa tud ne.

 

Zato morš enkrat prevzet odgovornost za svoj življenje in se zavest, da ti nisi odgovorna za življenje drugih /mislm fotra, mtke, partnerja, sodelavcev, prijateljev, sovražnikov...pa tko, ker za otroka pa si odgovorna, pa še kako, dokler je otrok in ker si odgovorna je še tolk blj pomemben, da popucaš z vzorci in ranami iz preteklosti....iz otroštva/, ker sicer boš mela skoz jajca od življenja in še vsi okol tebe.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[nekdokije]

Ojla Butl...

 

Hvala za odgovor...defintivno imam vleikos tvari za popucat ja...ampak moram rečt da v zadnjem letu počnem to...da če sem žalostna to povem, če sem jezna tut..ampak ko sem rekla da to sppremlja jok (s tem sem mislila da nimam kontrole nad telesom, priznam da me teži to da me je brat zmerjal z jokico in mi je bilo nerodno da sem se jokala...samo zdaj mi je vseeno kaj si drugi mislijo, to sem jaz). Ampak ko povem svoje na glas, kaj me jezi in žalosti pač jokam in ker vem kako se moji bližnji odzivajo na jok...prestrašeno in katastrofalno, pač povem da naj se ne ozirajo toliko na moj jok kot na besede, da sem vredu, da pa moram to povedat ven. Sedaj ugotavljam da je pogovor velik.

 

Sam je res...kot si rekel...iščem pozornost iščem da mi bodo ljudje rekli da me majo radi in bojim se izgubiti ljudi...to definitivno izvira iz moje družine in iz tega kako sem izgubila mamo (samomor). Zdaj imam takega partnerja ki ne odreagira vedno tako kot si želim jaz...in to začenjam sprejemati. Mu povem da sem žalostna, ker mame ni več in da sem gledala mladom mamico z otrokom, ki ji je pomagala babica...in povem kako sem žalostna...in ker je zelo osredotočena oseba ki ko nekaj dela dela...ni odreagiral...in jaz sem dobila nazaj steno, brez komentarja kot da ni slišal...meni šok, se obrnem in grem stran...in potem kasneje izpostavim da ni nič komentiral in je rekel pa sej sem, sej sem slišal...rekla si to in to...in jaz sem ti rekel da bo otrok imel vsaj eno babico...ampak to se je dogajalo v njegovi glavi...da je mislil da je rekel...in potem mi reče da pač ni odreagiral tako kot sem jaz pričakovala...in res je...

Od prej sem bila navajena drugače...da sem fanta ali druge ko se mi je vsake toliko časa "vrnila mama" odrinila od sebe, pa mi tega ni pustil in to sem čutila...sedaj je drugače če odrinem - dobim svoje, ne sili vame in me pusti na miru...pravzaprav dobivam definitivno lekcije...zgleda tiste ki jih potrebujem...sicer se ne strinjam s tem da se pogovarjam in me nekdo ne posluša...ampak da nekaj naredim in dobim nazaj včasih tako focko da se prav zamislim. Če hočem mir ga bom pa dobila...mal sem razvajena zgleda ker sem s tem svojim izsiljevanjem vedno dobila kar sem potrebovala. Pozornost..definitivno in vidim da je moj brat isti...rabi da mu nekdo reče to je pa dobro to si pa dobro naredil...tega nisva veliko dobila od očeta in tega še vedno ne dobiva...in zgleda to zdaj iščeva...

 

Madona, pa jaz bom celo življenjsko zgodbo tu povedala hehe...samo je fino da ti nekdo ki ga sploh ne poznaš pove v obraz kako in kaj... zdej pa šibam...Lep dan želim...

[Brusnica]

Meni osebno duhovnost nikoli ni pomenila veliko.

Sem pa izkusila neverjetni preobrat.. Bila sem v temačnem vrtincu in pomagalo mi je, ko sem se spoznala z tehniko meditacije in joge.

Neverjetno je ko s pozitivnimi mislimi vstopiš v nov dan in veš, da je vse odvisno od tebe, od tvoje energije, ki jo oddajaš v svet in ljudi okoli sebe.

[moytsa]

Ojla Butl...

 

Hvala za odgovor...defintivno imam vleikos tvari za popucat ja...ampak moram rečt da v zadnjem letu počnem to...da če sem žalostna to povem, če sem jezna tut..ampak ko sem rekla da to sppremlja jok (s tem sem mislila da nimam kontrole nad telesom, priznam da me teži to da me je brat zmerjal z jokico in mi je bilo nerodno da sem se jokala...samo zdaj mi je vseeno kaj si drugi mislijo, to sem jaz). Ampak ko povem svoje na glas, kaj me jezi in žalosti pač jokam in ker vem kako se moji bližnji odzivajo na jok...prestrašeno in katastrofalno, pač povem da naj se ne ozirajo toliko na moj jok kot na besede, da sem vredu, da pa moram to povedat ven. Sedaj ugotavljam da je pogovor velik.

 

Sam je res...kot si rekel...iščem pozornost iščem da mi bodo ljudje rekli da me majo radi in bojim se izgubiti ljudi...to definitivno izvira iz moje družine in iz tega kako sem izgubila mamo (samomor). Zdaj imam takega partnerja ki ne odreagira vedno tako kot si želim jaz...in to začenjam sprejemati. Mu povem da sem žalostna, ker mame ni več in da sem gledala mladom mamico z otrokom, ki ji je pomagala babica...in povem kako sem žalostna...in ker je zelo osredotočena oseba ki ko nekaj dela dela...ni odreagiral...in jaz sem dobila nazaj steno, brez komentarja kot da ni slišal...meni šok, se obrnem in grem stran...in potem kasneje izpostavim da ni nič komentiral in je rekel pa sej sem, sej sem slišal...rekla si to in to...in jaz sem ti rekel da bo otrok imel vsaj eno babico...ampak to se je dogajalo v njegovi glavi...da je mislil da je rekel...in potem mi reče da pač ni odreagiral tako kot sem jaz pričakovala...in res je...

Od prej sem bila navajena drugače...da sem fanta ali druge ko se mi je vsake toliko časa "vrnila mama" odrinila od sebe, pa mi tega ni pustil in to sem čutila...sedaj je drugače če odrinem - dobim svoje, ne sili vame in me pusti na miru...pravzaprav dobivam definitivno lekcije...zgleda tiste ki jih potrebujem...sicer se ne strinjam s tem da se pogovarjam in me nekdo ne posluša...ampak da nekaj naredim in dobim nazaj včasih tako focko da se prav zamislim. Če hočem mir ga bom pa dobila...mal sem razvajena zgleda ker sem s tem svojim izsiljevanjem vedno dobila kar sem potrebovala. Pozornost..definitivno in vidim da je moj brat isti...rabi da mu nekdo reče to je pa dobro to si pa dobro naredil...tega nisva veliko dobila od očeta in tega še vedno ne dobiva...in zgleda to zdaj iščeva...

 

Madona, pa jaz bom celo življenjsko zgodbo tu povedala hehe...samo je fino da ti nekdo ki ga sploh ne poznaš pove v obraz kako in kaj... zdej pa šibam...Lep dan želim...

v tvojem pisanju sem razbrala veliko navezanost na mamo...Zavedaj se tega, da svet gre naprej, ti pa moraš živeti svoje življenje dalje, neglede na to, ali je ona tukaj ali ne. Izhajaj iz tega, da sse duše reinkranirajo, ona se je pač odločila, da je iz tega življenja potegnila maksimalno in odšla naprej, seveda pa je možnost ,da se vrne in da se bosta zopet srečali(karmična vez). Jok ni nič slabega, jaz sem ga dolga leta uporabljala za reševnje blokad in verjemi mi, da mi je bilo lažje. Tukaj je samo odločitev ljudi, kako na to gledajo, ker je jok med ljudmi še vedno neko čustvo, ki pravijo zanj, da ni kul. Ampak izhajaj iz tega, da ti pomaga pri čiščenju blokad...torej je koristenx:)x

Polagam ti pa na srce, da ne išči pozornosti, ker je ne boš dobila, če jo pa boš, le za kratek čas, ker se te bodo ljudje naveličali in šli svojo pot.

Glede zadrežvanja ljudi: Ljudje prihajajo in odhajajo. Odvisno, zakaj so tu. Eni ostanejo ob tebi več časa, drugi manj in če gredo, to ni tvoj problem ,ampak njihov...Jaz sem v teku svojega čiščenja delala isto, kot sedaj delaš ti, dokler jih nisem dobila po glavi in sem se zamislila, ko sem zaradi zadrževanja izgubila za tisti čas ljudi, ki sem jih imela najraje.

Človek ima svobodno voljo, dela, kar želi, pride, kadar želi, odide, kadar želi in ti tega nimaš pravice preprečevati, drugače se boš skozi srečevala s tem.....

Razmisli......

 

Meni osebno duhovnost nikoli ni pomenila veliko.

Sem pa izkusila neverjetni preobrat.. Bila sem v temačnem vrtincu in pomagalo mi je, ko sem se spoznala z tehniko meditacije in joge.

Neverjetno je ko s pozitivnimi mislimi vstopiš v nov dan in veš, da je vse odvisno od tebe, od tvoje energije, ki jo oddajaš v svet in ljudi okoli sebe.

 

no, torej?????

[Brusnica]

Svet je lepši in ljudje prijaznejši

[kapica]

sej se spreminjamo, pa tako tudi nase izbire postajajo razlicno pogojene ali celo nepogojene in nagibne.

in tk ucenci postajajo... vajenci...

[Matjaž Bogdan]

Svet je lepši in ljudje prijaznejši http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

 

 

Svet je isti kot je bil, le tvoja notranja percepcija se je spremenilahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Matjaž

[moytsa]

Svet je isti kot je bil, le tvoja notranja percepcija se je spremenilahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Matjaž

ravno tako...ker oddajaš drugačno energijo in te svet tudi drugače pojmuje

[swamisan]

Duhovnost ....

Ta izraz me preveč spominja na religijo.

Opustil sem religijo. Sem svobodno nevezano božansko bitje ( duša - če vam je ta izraz bližje ). Osredotočam se na zavest. Razvijanje božanske zavesti je POT POPOLNOSTI ...

[Mega]

Po mojem mnenju sta vera in duhovnost lahko zelo mocno povezani...gresta lahko dobro skupaj...nobena vera ne opisuje spremembe vremena , pa kako pticki civkajo...vera nas uci duhovnosti...je neka vrsta duhovne hrane....

[Kristina11]

Je bilo prav zanimivo prebrat tele poste..kako nekteri jemljejo duhovnost in kaj razumejo pod to besedo...drugi jo pa enostavno zivijo...Vam povem svoje izkusnje...Je Matjaz napisal, da so ljudje nekje v rovtah brez tv in ostale navlake poduhovljeni, pa tega niti ne vedo...se ne zavedajo...O, ja, poznam take ljudi...sluzbeno delam z kmeti...iz rovt...taksnih in drugacnih rovt...in nisem se nikjer drugje spoznala taksne preproste duhovnosti..Ko delajo z zemljo, zivijo z naravo, ljubijo vsak koscek svoje zemlje, jo z veliko mero ljubezni obdelujejo...in seveda zraven nezavedno meditirajo...v smislu delovne meditacije..Bi rekel kdo...kmetje...kaj pa oni vedo...ampak biti poduhovljen pomeni enostavnost, preprostost, potrpezljivost, predanost in notranji mir...in vsega tega imajo v izobilju. Seveda ne vsi, vecinoma pa...Zame osebno duhovnost pomeni gledati, poslusati, delovati s srcem...In ko gledam te ljudi, vidim v njih nenarejenost, cistost, odkritost, postenost...predvsem pa veliko ljubezni do matere zemlje...

lp