spreminjanje....

[nekdokije]

Zdravo!

 

Mene nekaj zanima, sej mogoče ne paše direktno tu po drugi strani pa paše...siscer gre za rast in spreminjanje...poznam človeka, ki je dobra oseba a je deloholik, saj se mora dokazovati samemu sebi in drugim da je vreden, da obdrži določen status v tem svetu tudi s pomočjo financ. Po eni strani mu veliko pomenijo materialne stvari, po drugi strani pa si želi imeti dober in poseben odnos s svojo punco...no priznam, ta punca sem jaz. Težava je v času...treba je veliko delati če hočeš imeti denar...in to veliko...v glavnem počutim se slabo, še posebej ker imam občutek da so druge stvari bolj pomembne. Povedala sem kaj mislim o prostem času in kakovostnem preživljanju časa...spremeni se za malo, za kratek čas...ne razmišlja da bi se odpovedal dodatnim virom zaslužka za skupno dobro...vsaj ne še..če se sploh bo.

 

Vem da je bil v mladosti "grdi raček" in da njegova mama ni najboljši primer kako otroku pokazati ljubezen. Zato imam občutek da to izvira iz njegove mladosti in se bojim da če ga bom postavila pred dejstvo da se mora odločiti kaj želi v življenju, da ne bo sposoben reči ne svojim virom za njegovo dobro počutje, ki mu dajejo samozavest in veljavo. Koliko se sploh lahko spremeni človek? Ne želim da se spremeni zame, če tega ni v njemu potem enostavno nisva za skupaj in bova šla slej ko prej svojo pot kljub temu da bo to zame ful težko...

 

Kaj misliš...se da premagati ta materializem, ki se ga sploh ne zaveda oz. zanika da ne bi bil zadovoljen sam s sabo...LP

[butl]

Hojla Nekdokije

 

Dokler se ga ne zaveda al pa ga zanika, se ne da nč nardit.

 

Kva ti lahko nardiš?

 

Lahko mu poveš kako ti vidiš to situacijo, kaj je po tvoje vzrok, predvsem pa, kaj ob tem čutiš in kaj so tvoje meje in kaj boš ti nardila. Samo to.

 

A te bo poslušal, a bo razmislu kej o tem, a bo prepoznal, a se bo odloču kej nardit, a se bo odloču za vaju... skratka, kva bo on naredu... je njegova odločitev in izbira.

 

Človek se lahko spremeni...če se tko odloči...sam.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Brezo]

Ponavadi je za enim kao vidnim vzrokom še dosti drugih...Ni materializem edini negativni vzorec, ki ga ima...vprašanje tudi če je sploh glavni...kaj pa vzorci- nisem dovolj dober...kaj če ne bom imel dosti za preživet...kaj pa če drugi opazijo da nisem tak kot se delam...ipd...

 

Če človek tega ne opazi dovolj zgodaj...začne malo razmišljat, se ozaveščat....potem ga kakšna bolezen slej ko prej malo prisili v to smer...in marsikdo ne vidi povezave med boleznijo, stresom in notranjimi konflikti oz. negativnimi notranjimi vzorci...velja skoraj za vse ljudi z mano vred...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Kao materializem se da zmanjševat, ko se človek loti vzrokov, ki so v ozadju...tukaj pa spet igra bistveno vlogo svobodna volja, koliko je človek pripravljen in voljan kaj storit v tej smeri, koliko ima podpore od drugih in še polno drugih stvari, ki so spremljevalci vsega tega...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[Iknee]

OK, takle maš ... sprejmi ga takšnega kot je ali pa ga pusti. Veš, dedca je neizmerno težko prepričat še to,da ne bi puščal umazanih štumfov za vrati, kaj šele, da bi spremenil tako globoko vsajene in lahko precej kompleksne vzorce vedenja kot je deloholizem. NE BO SE SPREMENIL,tebi na ljubo prav gotovo ne, pa to ne pomeni, da te nima rad. Nekateri deloholiki se spremenijo, ko jih oplazi srčni infarkt ali kaj podobnega. Nekateri pa še takrat ne in še v grobu njihove kosti ropotajo.

[nekdokije]

Porny...vem kaj mi hočeš pokazati v ogledalu...a vedi na sem daleč od materialista...sem mu pa podobna s tem da sem morala jaz vsem ljudem včasih ugajati zato da sem vedela da sem pa jaz ok, vredna ljubezni...sem se spremenila, vedno bolj imam rada samo sebi in vedno bolj vem kaj želim v življenju in kaj mi veliko pomeni.

 

Težko je če je nekaj časa kot v pravljici...pač ne opaziš določenih stvari, samo ko pa pride čas, ko se čustva umirijo in ugotoviš da si zelo pogosto sam in osamljen in da imaš včasih občutek da si odveč v stanovanju in da se bojiš da so materilane stvari bolj pomembne za nekoga kot ti...takrat začutiš materializem, pa daleč od tega da mi fant ne da ljubezni, mi jo da, a rabi svoj status in dodatno delo ki mu to omogoča na še višji ravni.

 

Vsi smo do neke meje materialisti in egoisti po mojem. Želimo biti preskrbljeni, imeti službo, denar, da ne bo treba hodit v trgovino in razmišljat kaj lahko kupim da ne bo račun prevelik...vsi smo egoisti po malem...če sebe ne boš imel rad boš imel druge težko, samo vprašanje zakaj imaš sebe rad...

 

Danes šokirala osebo ki jo imam rada...povedala odkrito kaj mislim...in bomo videli kaj se bo izcimilo iz vsega...in vem da imam tudi jaz za premlet še marsikaj svojega in daleč od tega da pametujem samo želim biti srečna z osebo s katero trenutno živim. Če bova našla rešitev in bova srečna oba se bo odnos razvil dalje in globje, drugače bo slej kot prej enkrat konec...

 

In ja, kot ste rekli...spreminjaš lahko le sebe , drugih ne, nimam namena...ampak se mi zdi prav da povem svoje mnenje in povem zakaj sem nesrečna, zakaj se čutim kot da tekmujem z materialnimi stvarmi...pošten pogovor...težak in je močno dvignil živce...malo pred tem da sprožim plaz...sedaj se umikam z bojnega polja in prepuščam času čas in upam na najbolje. Vsi si zaslužimo srečo in le ta je čisto odvisna od nas samih...

 

Zdej pa šibam spat ker je že precej pozno...lahko noč in lep torek!

 

 

 

 

 

 

[moytsa]

Ponavadi je za enim kao vidnim vzrokom še dosti drugih...Ni materializem edini negativni vzorec, ki ga ima...vprašanje tudi če je sploh glavni...kaj pa vzorci- nisem dovolj dober...kaj če ne bom imel dosti za preživet...kaj pa če drugi opazijo da nisem tak kot se delam...ipd...

 

Če človek tega ne opazi dovolj zgodaj...začne malo razmišljat, se ozaveščat....potem ga kakšna bolezen slej ko prej malo prisili v to smer...in marsikdo ne vidi povezave med boleznijo, stresom in notranjimi konflikti oz. negativnimi notranjimi vzorci...velja skoraj za vse ljudi z mano vred...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Kao materializem se da zmanjševat, ko se človek loti vzrokov, ki so v ozadju...tukaj pa spet igra bistveno vlogo svobodna volja, koliko je človek pripravljen in voljan kaj storit v tej smeri, koliko ima podpore od drugih in še polno drugih stvari, ki so spremljevalci vsega tega...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

 

bravo, nimam kej dodat...Razen Delaj po svoji volji in to naj ti bo ves zakonx:)x Sicer citiram Crowleya, vendar želim tukaj povedat, da je svobodna volja tista, na podlagi katere je človek narejen...če se sam ne odloči za nekaj, drugi nimajo pravice posegati v njegove stvari...če pa prosi za pomoč, potem pa brž na delo in pomagaj, kolkor se da....

[Mega]

Sem prepricana da v otrostvu ni prejel dovolj ljubezni...in zdaj je na njem, da se izkaze, da dokaze, da je je vreden..Sprejmi ga taksnega kot je...spreminjati ga niti nimas pravice, imas pa moznost, da spremenis sebe toliko, da te njegove napake ne bodo motile...Sicer pa...ljubezen je cudna stvar..pa vendarle tako zelo preprosta...Partnerja pac moras sprejeti v paketu z slabostmi in prednostmi. Bojim pa se, da to ni prava ljubezen, ce premisljujes, da bi ga pustila. Ti ze zgleda da ni sedel na srce in duso. Ker to je tisto najvaznejse..ce vemo za nekoga, ja to je to, s tem clovekom hocem in si zelim ostati do konca, potem njegove napake ne stejejo...v koncni fazi je vazna le ljubezen..samo to steje..

[swamisan]

Zdaj jamraš, da je materialist.

Če nebi bil materialist, bi morda jamrala , da je revež.

 

Ampak samo ti veš, kaj ti je pomembno.

In nič ni preveč preprosto.

[Kristina11]

Ce nisi pripravljena ga sprejeti taksnega kot je, je boljse da ga pustis zdaj, preden bo prepozno... Ker ljubezen je, da ljubis partnerja taksnega kot je, z dobrimi in slabimi platmi...Ker ce ne bos mogla cez to, kar te zdaj pri njemu tako moti, je veza pac brezpredmetna...obsojena na konec...Sama se vprasaj , sama sebe , ali lahko zivis z njim celo zivljenje...saj ko enkrat poslusas sebe...ali si se pripravljen poslusati...dobis odgovor...In konec koncev...ljudje so nase zrcalo, in po univerzalnem zakonu enako privlaci enako, in ta oseba nam bo nastavila zrcalo nas samih. Ker pa ljudje nismo po vecini zreli za brezpogojno ljubezen, se v vezo vmesajo se mentalni vzorci, strahovi, prepricanja...in vsa ostala navlaka...zato brezpogojna zaljubljenost kaj kmalu preide v pogojno ljubezen..

[nekdokije]

Imam ga rada in vem da sem lahko z njim srečna, saj sem bila do pred kratkim...težko je, ko si v stiski in potrebuješ nekoga da ti stoji ob strani, pa on tega ne vidi, te ne sliši. Težko je ko pogrešaš bližino pa le te ni in se nekomu drugemu ne zdi potrebna, težko je, da moraš ti gledati na vsak evro ker je trenutna situacija taka kot je(ko sva se spoznala nisem imela kreditov, imela sem še nek dodatni zaslužek...), medtem ko si tvoj fant lahko privošči vse pa ne vidi da tebe in tvoje situacije, čeprav to poveš na glas, težko je ko želiš z njim videti v prihodnost, družino, ki si jo sicer želi tudi on, pa nima časa niti zate, težko je ko povabiš prijatelje na obisk in ti rečejo da so imeli občutek da se je spravljal nate, ko je vrgel mokro cunjo po tleh da je pa to za oprat in to pred vsemi, težko je da je on srečen in ne vidi da ti nisi.

Mislim da ne zahtevam preveč če želim kak večer ali dva preživeti v njegovi družbi, ter da sva za vikend skupaj. Mislim da je to normalno in si želim nekaj normalnega...vem da me ima rad, vem da si želi družino in življenje ki si ga želim jaz, a poleg tega so pomembne stvari ki jih je delal do sedaj, pomemben je status ker brez tega izgubi samega sebe. In res je, prav imete, morala bi ga ljubiti takega kot je, a jaz vseeno vem da rabim malo več in to povem naglas. Če mu bo v življenju to nekaj pomenilo se bo približal temu če ne ne...

 

Priznam, v meni se nabira žalost in jeza, ker mislim da si zaslužim več, a po drugi strani vem da del njega želi isto kot jaz in je pod pritiskom ker mora vijugati med službo, denarjem statusom in mano oz. nama. Samo sem mnenja da če si nekaj želiš ti to ni težko, ti to ni breme...vem da je celo življenje veliko delal in da najbrž niti ne zna drugače...sej ne vem kaj naj napišem...Rada ga imam a sem sama nesrečna ker si želim malo več njega. On nima te potrebe zgleda...pa vem da me ima rad, a svet se vrti okoli njega.

 

Povem vam zakaj se tako počutim. Bojim se, da če bi se moral odločiti med mano oz. najinim odnosom (da bi preživel malo več časa z mano, da bi spet dobil prijatelje nazaj, da bi naredil kaj za sebe in ne samo delal cele dneve) in življenjem kot ga živi sedaj (to je življenje na visokem standardu z minimalno prostega časa) ne vem kako bi se odločil. Zadnje čase ne vem, mogoče me vara, mogoče je ugotovil da to ni to...amapak vse skupaj je res čudno. Rada ga imam in zato sem še tu, z njim, ker verjamem v naju...a priznam...počutim se majhno in nemočno, postala sem tečna in zahtevna pa nikoli prej nisem bila taka...tečna kot to da povem kaj mi manjka in kaj si želim na glas in dobim nazaj odgovor da zahtevam čisto normalne stvari, spremenijo pa se stvari ne...sej vem...vse kar govorim je slab znak...malo se bom umaknila stran, ne bom se več jaz prilagajala za skupne ure ampak mu bom dala vedeti da ne sedim in čakam doma na njega...mogoče je bila to moja napaka, a to je bil edini čas ko sva bila skupaj...mogoče ga preveč utesnujem a mislim da ne želim nekaj nenavadega. Včasih mislim da je sam sebi dovolj in to boli čeprav cenim prav to pri njemu, samostonjost, odločnost...tako kot si napisal ti Porny...si zadel ja...a želim tudi da sem tu nekje jaz in moja čustva in potrebe....ne pa sedaj ko me ima, ko vidi da me je dobil...sedaj se pa ne bomo več trudili..

 

Konec romana, že pretiravam, saj besede kar vrejo iz mene...ne vem, zadnje čase nič ne vem, sem jaz čudna in zahtevam preveč?

 

 

 

Imam ga rada in vem da sem lahko z njim srečna, saj sem bila do pred kratkim...težko je, ko si v stiski in potrebuješ nekoga da ti stoji ob strani, pa on tega ne vidi, te ne sliši. Težko je ko pogrešaš bližino pa le te ni in se nekomu drugemu ne zdi potrebna, težko je, da moraš ti gledati na vsak evro ker je trenutna situacija taka kot je(ko sva se spoznala nisem imela kreditov, imela sem še nek dodatni zaslužek...), medtem ko si tvoj fant lahko privošči vse pa ne vidi da tebe in tvoje situacije, čeprav to poveš na glas, težko je ko želiš z njim videti v prihodnost, družino, ki si jo sicer želi tudi on, pa nima časa niti zate, težko je ko povabiš prijatelje na obisk in ti rečejo da so imeli občutek da se je spravljal nate, ko je vrgel mokro cunjo po tleh da je pa to za oprat in to pred vsemi, težko je da je on srečen in ne vidi da ti nisi.

Mislim da ne zahtevam preveč če želim kak večer ali dva preživeti v njegovi družbi, ter da sva za vikend skupaj. Mislim da je to normalno in si želim nekaj normalnega...vem da me ima rad, vem da si želi družino in življenje ki si ga želim jaz, a poleg tega so pomembne stvari ki jih je delal do sedaj, pomemben je status ker brez tega izgubi samega sebe. In res je, prav imete, morala bi ga ljubiti takega kot je, a jaz vseeno vem da rabim malo več in to povem naglas. Če mu bo v življenju to nekaj pomenilo se bo približal temu če ne ne...

 

Priznam, v meni se nabira žalost in jeza, ker mislim da si zaslužim več, a po drugi strani vem da del njega želi isto kot jaz in je pod pritiskom ker mora vijugati med službo, denarjem statusom in mano oz. nama. Samo sem mnenja da če si nekaj želiš ti to ni težko, ti to ni breme...vem da je celo življenje veliko delal in da najbrž niti ne zna drugače...sej ne vem kaj naj napišem...Rada ga imam a sem sama nesrečna ker si želim malo več njega. On nima te potrebe zgleda...pa vem da me ima rad, a svet se vrti okoli njega.

 

Povem vam zakaj se tako počutim. Bojim se, da če bi se moral odločiti med mano oz. najinim odnosom (da bi preživel malo več časa z mano, da bi spet dobil prijatelje nazaj, da bi naredil kaj za sebe in ne samo delal cele dneve) in življenjem kot ga živi sedaj (to je življenje na visokem standardu z minimalno prostega časa) ne vem kako bi se odločil. Zadnje čase ne vem, mogoče me vara, mogoče je ugotovil da to ni to...amapak vse skupaj je res čudno. Rada ga imam in zato sem še tu, z njim, ker verjamem v naju...a priznam...počutim se majhno in nemočno, postala sem tečna in zahtevna pa nikoli prej nisem bila taka...tečna kot to da povem kaj mi manjka in kaj si želim na glas in dobim nazaj odgovor da zahtevam čisto normalne stvari, spremenijo pa se stvari ne...sej vem...vse kar govorim je slab znak...malo se bom umaknila stran, ne bom se več jaz prilagajala za skupne ure ampak mu bom dala vedeti da ne sedim in čakam doma na njega...mogoče je bila to moja napaka, a to je bil edini čas ko sva bila skupaj...mogoče ga preveč utesnujem a mislim da ne želim nekaj nenavadega. Včasih mislim da je sam sebi dovolj in to boli čeprav cenim prav to pri njemu, samostonjost, odločnost...tako kot si napisal ti Porny...si zadel ja...a želim tudi da sem tu nekje jaz in moja čustva in potrebe....ne pa sedaj ko me ima, ko vidi da me je dobil...sedaj se pa ne bomo več trudili..

 

Konec romana, že pretiravam, saj besede kar vrejo iz mene...ne vem, zadnje čase nič ne vem, sem jaz čudna in želim preveč?

[nekdokije]

[Kristina11]

Ljubezen si vsak razlaga in cuti po svoje..danasnja oblika ohlapnega, sproscenega zivljenja v dvoje odgovarja nizjim zeljam moskega...moski je ponavadi manj vezan na odnos kot zenska..Bolj kot te berem tukaj, bolj imam obcutek, da se moras najprej najti sama sebe...v miru sama z seboj razcistiti, kaj bi sploh rada, si posteno odgovoriti, ce je to to..ce si pripravljena ziveti taksno zivljeneje do konca ...Naj ti povem svojo izkusnjo...tudi jaz sem bila na zacetku veze v dvomih..se mi je dogajalo ne isto, sem se pa ubadala z podobnimi vprasanji...in sem se seveda porocila...in se tudi locila..ne bom rekla na zalost, na svojo sreco sem prisla do spoznanja, da ob sebi ne potrebujem nekoga, ki vse ostale in vse drugo postavlja na mesta pred menoj...In izbiramo si partnerje....ki nam nastavljajo ogledala, ki nas hocejo in tudi morajo nekaj nauciti ...o sebi...

[Iknee]

Imam ga rada in vem da sem lahko z njim srečna, saj sem bila do pred kratkim...težko je, ko si v stiski in potrebuješ nekoga da ti stoji ob strani, pa on tega ne vidi, te ne sliši. Težko je ko pogrešaš bližino pa le te ni in se nekomu drugemu ne zdi potrebna, težko je, da moraš ti gledati na vsak evro ker je trenutna situacija taka kot je(ko sva se spoznala nisem imela kreditov, imela sem še nek dodatni zaslužek...), medtem ko si tvoj fant lahko privošči vse pa ne vidi da tebe in tvoje situacije, čeprav to poveš na glas, težko je ko želiš z njim videti v prihodnost, družino, ki si jo sicer želi tudi on, pa nima časa niti zate, težko je ko povabiš prijatelje na obisk in ti rečejo da so imeli občutek da se je spravljal nate, ko je vrgel mokro cunjo po tleh da je pa to za oprat in to pred vsemi, težko je da je on srečen in ne vidi da ti nisi.

Mislim da ne zahtevam preveč če želim kak večer ali dva preživeti v njegovi družbi, ter da sva za vikend skupaj. Mislim da je to normalno in si želim nekaj normalnega...vem da me ima rad, vem da si želi družino in življenje ki si ga želim jaz, a poleg tega so pomembne stvari ki jih je delal do sedaj, pomemben je status ker brez tega izgubi samega sebe. In res je, prav imete, morala bi ga ljubiti takega kot je, a jaz vseeno vem da rabim malo več in to povem naglas. Če mu bo v življenju to nekaj pomenilo se bo približal temu če ne ne...

 

Priznam, v meni se nabira žalost in jeza, ker mislim da si zaslužim več, a po drugi strani vem da del njega želi isto kot jaz in je pod pritiskom ker mora vijugati med službo, denarjem statusom in mano oz. nama. Samo sem mnenja da če si nekaj želiš ti to ni težko, ti to ni breme...vem da je celo življenje veliko delal in da najbrž niti ne zna drugače...sej ne vem kaj naj napišem...Rada ga imam a sem sama nesrečna ker si želim malo več njega. On nima te potrebe zgleda...pa vem da me ima rad, a svet se vrti okoli njega.

 

Povem vam zakaj se tako počutim. Bojim se, da če bi se moral odločiti med mano oz. najinim odnosom (da bi preživel malo več časa z mano, da bi spet dobil prijatelje nazaj, da bi naredil kaj za sebe in ne samo delal cele dneve) in življenjem kot ga živi sedaj (to je življenje na visokem standardu z minimalno prostega časa) ne vem kako bi se odločil. Zadnje čase ne vem, mogoče me vara, mogoče je ugotovil da to ni to...amapak vse skupaj je res čudno. Rada ga imam in zato sem še tu, z njim, ker verjamem v naju...a priznam...počutim se majhno in nemočno, postala sem tečna in zahtevna pa nikoli prej nisem bila taka...tečna kot to da povem kaj mi manjka in kaj si želim na glas in dobim nazaj odgovor da zahtevam čisto normalne stvari, spremenijo pa se stvari ne...sej vem...vse kar govorim je slab znak...malo se bom umaknila stran, ne bom se več jaz prilagajala za skupne ure ampak mu bom dala vedeti da ne sedim in čakam doma na njega...mogoče je bila to moja napaka, a to je bil edini čas ko sva bila skupaj...mogoče ga preveč utesnujem a mislim da ne želim nekaj nenavadega. Včasih mislim da je sam sebi dovolj in to boli čeprav cenim prav to pri njemu, samostonjost, odločnost...tako kot si napisal ti Porny...si zadel ja...a želim tudi da sem tu nekje jaz in moja čustva in potrebe....ne pa sedaj ko me ima, ko vidi da me je dobil...sedaj se pa ne bomo več trudili..

 

Konec romana, že pretiravam, saj besede kar vrejo iz mene...ne vem, zadnje čase nič ne vem, sem jaz čudna in zahtevam preveč?

 

 

 

 

Lej, Nekdokije,ti NIMAŠ PROBLEMA Z NJIM, bistvo tvojega problema, ki ga sicer vidiš (projeciraš) v partnerju, JE V TEBI. Zahteve in pričakovanja, ki jih postavljaš njemu, so odraz neke praznine v tvoji psihi, tvojem lastnem čustvenem polju. Hrepeniš po zapolnitvi te praznine in (zmotno!) misliš, da naj bi ti jo izpolnil moški. A tak moški sploh ne obstaja, ne glede na to, kaj bi ti nudil, bi tebi še vedno nekaj manjkalo - preprosto zato, ker ti v resnici ne manjka nekaj, kar bi ti lahko dal partner, ampak ti manjka del tvoje lastne duše. To pa moraš poiskati SAMA! Pusti njega pri miru, imej ga samo preprosto rada (če ga imaš res rada, kot zatrjuješ), IN SE OZRI VASE, pozdravi in zaceli svoje lastno čustveno bitje. Šele takrat boš lahko sprejela partnerja (tega ali katerega drugega) takega kot je, ne da bi mu postavljala zahteve in trpela, ker jih ne izpolnjuje.

[Brezo]

Dva dni sem poslušal Tadeja in njegovo pričanje o praznini, identitetah...tralala...celo nekaj sem se igral z nekimi prerokovalnimi kartami na katerih so bile boginje...karte so bile od sosede in sem kao preizkušal intuicijo...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Skratka jaz v tem konkretnem primeru vidim poistovetenje z žrtvijo in agresorjem...Tadej bi temu rekel nizkovibracijska polja...Najbolj simpl metoda za reševanje tega je metoda treh pisem...podoben temu pa je bilateralna stimulacija, ki jo celo uporabljajo na nekaterih klinikah za reševanje postravmatskih dogodkov...magijskih zadevic pa raje ne bi omenjal...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

No ja lahko pa omenim pozornost na praznino, ki je v bistvu glavna stvar zena...zna full pomagat da se aktivira notranjega opazovalca in lahko se zgodi da človek vidi stvari iz čisto drugega zornega kota...glavna stvar je da se človek ne bori proti nečemu, ampak se samo prepusti in opazuje določene občutke, misli....tralala...Jao, opet previše pričam gluposti moram da začepim...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/biggrin.gif

[Kristina11]

In kaj ima praznina opraviti v odnosih...kaj je s to praznino, o kateri je toliko govora...Je praznina to, da ne cutis nicesar, nimas zelja, niti nobenih drugih podobnih obcutkov in obcutenj..kaksen je sploh namen te praznine...da si...da obstajas v velikem praznem nicu..je to praznina v glavi, v srcu, v vsem..Ali se notranji opazovalec lahko aktivira samo s pomocjo te velicastne praznine ali lahko tudi tako...nevede pokuka ven...Brezo, lepo te prosim, no, opisi mi metodo treh pisem...seveda ce ti ni odvec..se mi zdi bolj simpl kot praznina...Hvala

[nekdokije]

Vem da imate prav in vam moram povedat da se ukvarjam sama s seboj. Nekaj sem že predelala nekaj še bom. Vem da ima Brezo prav, to da je rekel da je moj način soočenja s preizkušnjami v življenju ta da igram žrtev. Tu ne želim igrati žrtve ampak se postaviti predvsem zase. Mogoče ne na pravi način.

 

Definitivno moram delati na sebi in v tej vezi sem veliko že naredila in še vedno delam...učim se biti sama s sabo zadovoljna in ne biti odvisna od nekoga drugega. Definitivno so določene stvari v mojem življenju pustile posledice - nezaželjenost mojega rojstva pri očetu, trpljenje mame, pred očmi sem imela neipolnjujoč zakn mojih stašev, kjer oče ni znal pokazati ljubezni (sedaj je drugačen, jo zna), alkohol in konec koncev samomor mame ki je definitivno vplivala name. Ukvarjala sem se s tem in se še, vem da sem dokaj občutljiva oseba in željna ljubezni. Definitivno iščem ljubezen svojega partnerja, a ne zato ker ne bi bila sama sebi dovolj. Zato tudi odgovor na to če sem mu predstavila svoje poglede na to da toliko dela...in ja, izbrala sem si tekega....najbrž iz nekega razloga, da se naučim biti sama bi bil moj odgovor.

 

Zanima me...brezo povej kaj več o žrtvi (kar sem jaz...in priznam da se tu mogoče sliši da se imam za žrtev a jaz bolj kot ne mislim da se borim zase, za svojo srečo, kar se lahko motim?) in agresorju.

Iknee...mislim da imaš prav, definitivno moram zapolniti neko svojo praznino in je tudi ne mislim z odnosom. Kak nasvet kako se nek laik tega loti...

 

Prav imate...preveč se ukvarjam kaj on dela narobe in kaj on ni naredil prav...se bom začela ukvarjati s sabo. sem se pred časom že in sem bila ful srečna...

 

Hvala za mnenja...in ja, lahko napišeš kaj več o tej praznini? Ali daš kak link?

[Kristina11]

Zakaj misliš, da bi se moral on kaj odločit? Si mu dala pogoje?

Odločit se moraš sama oz. kot je Iknee napisala korak k sebi in svoji praznini moraš narediti sama. On se ne rabi nič odločat za vaju.

 

Še eno stvar, ki sem jo opazila je kako pišeš, da ga imaš rada in veš, da te ima rad... rada se imata. Kaj pa ljubita se? Sama v tem vidim veliko razliko.

 

Ni formule, do vsega bos morala priti sama, predvsem pa bodi postena in si odgovori...ali ga imas rada ali ga ljubis...Ne iskat nekih linkov pa nekih nasvetov..ker se vsak po svoje sooca...vsi odgovori so v tebi sami...nikjer izven tebe..

[Brezo]

A sem lepo rekel da sem dva dni poslušal Tadeja...mi je čist opral možgane s to praznino...Mislim pa da je več o tem napisan v knjigici- CELOSTNA BIOTERAPIJA-Tadej Pretner....nisem glih siguren, ampak to o pismih je pa tam (str. 160-161)...Praznina naj bi bila nekaj kot nepogojeni um...skratka um ki ne sodi, ni navezan na preteklost ipd...podobno kot med meditacijo...To o pismih pa full na kratko...po spominu...so danes neki človečki to pisal, jaz sem se šel pa za več kot pol ure šetat na zrak...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

1. pismo se napiše kot da je oseba, ki piše žrtev...napiše se vse kar se občuti do določene osebe, lahko se ga pošlje v pm, pohvali, napiz...nadere, psuje in ne vem kaj še vse...

 

2. pismo je kao pismo agresorja...tukaj se poskuša postavit v vlogo osebe iz prvega pisma...skuša razumet zakaj je ravnal tako kot je...poskuša najti olajševalne okoliščine za osebo, ki je kao povzročila bolečino...itd...

 

3. pismo je pa pismo odpuščanja...

 

Skratka napiše se pismo na katerega se napiše besede ki jih nekateri ljudje nikoli ne izrečejo določeni osebi...s tem se zmanjšajo tenzije oz. notranje napetosti...za enim vidnim vzrokom se ponavadi pojavi še več skritih, ki jih človek sploh ne opazi prej...kaj se pa s pismom naredi je pa čisto odvisno od posameznika...jaz bi ga skuril, ogenj kao očiščevalni element ipd...

 

To foro uporabljajo terapevti...prva dva pisma ljudje večinoma lahko napišejo...odpuščanje je pa problem...ampak že tista dva pisma sta napredek...Če pač oseba ni sposobna napisati tretjega pisma tako da v njem iskreno stoji za vsemi izpostavljenimi načeli, se pač vrne dopolnjevanju prvih dveh pisem...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/OK2.gif

[Brezo]

Sem celo scaner vključil in prescaniral stran...sigurno je kakšen čuden vpliv lune...al imajo pa spet beli duhci prste vmes...se pa par črk na desni strani ne vidi...se da vseeno preživet...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

[Kristina11]

Brezo, hvala...sem na zalost zamudila vpis v Tadejevo solo, ampak vse je za nekaj dobro...lune se pa dane sne vidi, tako da so ziher duhci bli vmes.

Nic, zdaj pa grem pisma agresorju pisat..http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif...lep vecer

 

Brezo, hvala...sem na zalost zamudila vpis v Tadejevo solo, ampak vse je za nekaj dobro...lune se pa dane sne vidi, tako da so ziher duhci bli vmes.

Nic, zdaj pa grem pisma agresorju pisat..http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gifhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif...lep vecer

[Brezo]

hudo. zdej pejd pa hitr ležat za kak mesec, k si se zihr zlo namatru s tem skeniranjem http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

 

Jap...polapismeni crnogorac i čudo tehnike...tega se ne vidi vsak dan...A sad polako na odmaranje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[moytsa]

Sem celo scaner vključil in prescaniral stran...sigurno je kakšen čuden vpliv lune...al imajo pa spet beli duhci prste vmes...se pa par črk na desni strani ne vidi...se da vseeno preživet...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Jaz imam za tako čiščenje drugačno metodo pisanja, in sicer:

L.Ron Hubbard prakticira tehniko, v kateri piše, da napišeš ne pismo, ampak začneš pisati vse, kar si komurkoli v življenju naredil slabega. To se pravi, da izhajaš iz sebe, pa makar za čisto majhno stvar. Ni pogojeno, da pišeš po kronološkem zaporedju, pogojeno je samo z določenim stilom pisanja. Kako mora biti to napisano: Starost, v kateri se je to zgodilo, opis dogodka, kaj bi naredil danes s svojo glavo, kako bi reagiral, lahko pa zranem napišeš še opravičilo temu človeku. V stilu:

Ko sem bila stara tri leta, sem bratu ukradla igračko in sicer na tak način, da sem jo izpulila iz rok. To se je dogajalo v sobi, ko sva se igrala. Všeč mi je bila igračka in želela sem jo imeti za vsako ceno. To je bil v bistvu en avtek, zelene barve. Najprej se ga prosila za to igračko, ker pa mi je ni hotel dati, sem se spravila nanj, ga popraskala ter on je začel jokati. Videla sem, da mu jo lahko vzamem in ko sem mu jo strgala iz rok, je začel jokati, jaz pa sem se počutila dobro, saj sem končno dobila, kar sem želela. oproščam se svojemu bratu zaradi tega, saj vem, da sem mu naredila slabo in sedaj vem, da bi počakala, da konča igranje, nato pa bi jo lahko imela.

V tem stilu. Ko daš ven vse dogodke od včasih pa do sedaj, ko v tebi ni niti malo več zlobe, si na zelo dobri poti. Taka stvar je zelo dolga, lahko pride ven čez 100 strani, piše se pa tako, kot se čuti uni trenutek....Lahkotako pisanje traja tudi po dva ali več mesecev. Na koncu pisanje zažgeš ali pa ga daš terapevtu, ki ga imaš, da ve, kaj je treba še spucat iz tebe....

Stvar sem preizkusila na sebi, na koncu sem bila dobesedno prerojena in sem samo želela, da gre tole čimprej od mene...Prijatelja sem tako zasula z okoli 200 strani dolgo štorijo o sebixDDx

[Brezo]

Ma jaz osebno se s temi pismi sploh nisem ukvarjal...Je pa ta način primeren za začetnike, ki ponavadi začnejo razščiščevati odnose najprej z eno osebo, nato drugo, tretjo...potem pa lahko delajo tudi v kompletih če jim paše...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Jaz sem itak crnogorac...pisanje pisem je zame že prevelik napor...ma čez nekaj podobnega sem jaz šel čez kar z umom oz. mislimi, včasih sem res pikiral samo na eno osebo, včasih sem šel pa kar na vse oz. določene komplete, skupke vseh vzrokov x zadeve, ipd...skratka včasih je toliko dogajal, da še sam ne vem kaj sem sploh čaral...dobil sem kar pač neke prebliske kaj in kako...bile so neke čudne kombinacije...čira čara...umu itak nič jasn, meni pa samo važno da dogaja pa četudi nič ne štekam...Valjda so beli duhci full pomagali pri vsem tem...zlasti pri nekaterih zadevcah iz preteklih lifeov, ki so imeli full vpliv na sedanjost...To je bila pa že magija o kateri tudi jaz nimam pojma oz. se mi je šele začel nekaj sanjat...Zato pa s takimi mističnimi, pospešenimi in hudimi načini ne bom moril...Za začetek je dovolj če se osebek loti urejanja zadev iz tega lifea, potem pa počasi dalje, šele potem se počasi začne razkrivat kakšne vzorce smo prinesli s sabo...tralala...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

[butl]

Hojla Nekdokije

 

A gre?

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[nekdokije]

Oj!

 

Ok, marsikaj ugotovila v zadnjih dneh. NI lahko in čaka me težak boj s samo seboj, saj lahko tako kot pravite vi delam le na sebi.

Ugotovila svoj del krivde za stanje kakršno je...že prej v življenju se nisem znala boriti za ljubezen ko sem jo imela, sem pobegnila pred tem...Zavedam se da moj dragi trenutno ni čisto pravi, in za to sem kriva tudi jaz, ker mu nisem pokazala da ga ljubim. Pokazala sem mu da ga imam rada, a vem da to ni bilo dovolj...zato se je zaprl vase in oddaljil. In bil grd do mene. To me je utrudilo, izčrpalo...a tokrat sem se pripravljena boriti za ljubezen s tem da moram najprej narediti nekaj zase. Samospoštovanje, ki mi ga je preko dejanj malo zbil dol (in ne skrbite...sama sem to dovoljevala) si moram popraviti....zato rabiva mavo svobode...on si jo je že vzel s potovanjem, jaz bom po parih dneh ko bo doma prav tako odšla...a z ljubeznijo, da mu povem da ga ljubim in se zavedamd a mu tega nisem pokazala a da tudi njegov način ni pravi.

Vem, čutim, da je v ozadnju še neka tretja oseba, ki mu trenutno pomeni beg pred tečno punco doma ki si želi več njega...on se je pa že čisto razdal naokoli in nima trenutno nič več dati. In jaz mu lahko stojim ob strani in mu tudi bom, če bo pokazal željo da mi pride naproti (vsaj malo). nočem pobegniti in iskati..jaz sem svoje našla in to se na žalost zavedam šele sedaj...in on je daleč...zelo daleč in lahko le upam da bo svečka v daljavi bila zanj cilj kamor bo prijadral.

 

Ljubezen ima čudna pota...a tokrat vem...moram si postaviti nazaj svojo "ceno"...da ne bo pomote...sama sebi in nato tudi v njegovih očeh. In ko bom naredila to in zraven povedala da če nekaj naredim zase to ne pomeni da imam njega kaj manj rada...je na njemu da ugotovi, da se odloči...kaj si želi v življenju...

 

In če to ne bom jaz, bom to njegovo odločitev sprejela...oprostila sebi in njemu in začela novo, staro pot, mojo pot...kakršna koli že bo. Definitivno se v tem obdobju veliko učim...kdo sem, kaj sem, kako sem lahko še bolj jaz...kako ima vse nek smisel...kako je vse povezano. Hvala vsem za pomoč...veliko ljudi mi stoji ob strani in tudi to mi da vedeti da sem na pravi poti...poti k resnici. Hvala vsem...vem da vas sprava nisem razumela...nisem tako hitra, ne dojamem tako hitro..rabim malo časa...in zgleda mi je zdaj malo bolj jasno...

 

Želim vam lep dan in da objamete tiste, ki so ob vas in jim poveste da jih imete radi, da jih ljubite...jaz sem rabila kar nekaj časa da lahko to povem takrat ko je pomembno...da še ne zamudim zadnjega vlaka, če ga že nisem...pramalo se pogovarjamo...

 

Nč, pošiljam vam veliko ljubezni...lep dan!