Kako pravilno umreti

[Brezo]

Ima kdo kako izkušnjo s tem?

 

 

E Iknee...ti bo čiko Brezo malo napričao gluposti...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Ko je človek v zadnjih izdihljajih gre življenska energija iz prstov preko nog navzgor do hrbtenice...potem pa preko čaker, ki predstavljajo različne planetarne sisteme do glave, usput se pa tej energiji pridruži še tista iz rok, ki se v hrbtenici združi z ostalo...ko pride do glave pa ne gre čez temensko čakro ampak čez neko točko zgoraj postrani, ki jo brahmani imenujejo ne vem kako...na podoben način telo zapustijo tudi jogini, ko se za to odločijo...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Duša gre na kavzalno raven...pri tem pa počasi slači oz. odmetava subtilna telesa (eterično, astralno, mentalno)...ta telesa pa obstanejo in razpadejo na tistih ravneh kjer se nahajajo take misli, čustva, hotenja, želje, itd. kot jih je gojil pokojnik...ko pa se človek spet rojeva se duša začne spuščat in si spet nadevat subtilna telesa ki imajo podobno miselnost, čustva...kot takrat ko jih je odmetavala...odvisno ali človek lahko na fizisu prenese vse pretekle vzorce ali je bolje da je malo razredčeno in zmiksano...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

 

Po svoje o tem govori Tibetanska knjiga življenja in umiranja...Za take crnogorce kot sem pa jaz pa priporočam malo lažjo in bolj razumljivo bukvico...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/OK2.gif

 

http://www.om-ezoterika.com/images/smrt_in_potem.jpgSMRT IN POTEM - Teozofski priročnik 3.

Annie Besant

Več...

 

 

 

[free]

aha aha. fajn za izkusnjo

 

ja, na en tak način se je to dogajalo...pol pa je bla med tistim časom še ena druga izkušnja: dedek klinično mrtev, jaz pa v porodni in verjami mi, da sem v uni porodnišnici doživela vse mogoče, tudi srečanje z dedkom, ki je blo v stilu kao v sanjah, ampak mi je reku da še ne bo umrl, tko da ne skrbet..in ni. Ko pa se je kasneje kako leto odločil zapustit svet, sem pa točno vedla, da je šel. Isto je blo z mojim stricem in še nekaterimi, ki so se dobesedno prišli poslovit. Ful etična zadeljščina mi je bla tole in vesela sem, da so bli nekatere dušice tko pridne.....

Ne glede na to, kaj si mislimo o smrti in posmrtnem življenju, ima verjetno skoraj vsakdo tako ali podobno izkušnjo, če ne sam, pa jo ima nekdo v njegovi bližini. Smrt preprosto ni konec življenja, je samo prehod v življenje drugje. Ta drugje nam je samo zato tako tuj in neumljiv, ker smo ujeti v materialistično paradigmo. Materialistično prepričanje nas preprosto dela slepe za izkušnje posmrtnega bivanja. Lahko ga sprejmemo kot del religioznih verovanj ali ljudskih prepričanj, ne pa kot dejstva, o čemer govorijo izkušnje in raziskave. Tako ostaja intelektualni snobizem, ki kroji obče prepričanje, vzvišen nad tem in nedostopen za dejstva.

Vendar po smrti teče življenje normalno dalje. Bolj normalno, kot bi si lahko mislili. Po nekem prehodnem obdobju, ki se ga posameznik bolj ali manj megleno zaveda in ga preživi kot v nekakšnem snu, odvisno od njegove duhovne zrelosti, preide v življenje v onstranstvu. Ampak to za umrle ni nobeno onstranstvo, marveč povsem normalno življenje, celo bolj bogato kot je to tukaj. Churchill je baje nekoč dejal, da bo po smrti najprej tisoč let slikal (bil je tudi odličen slikar), ker so barve tam tako žive.

Ljudje na drugi strani običajno nadaljujejo z delom, kot so ga opravljali tukaj. Vendar je tam vse zelo sproščeno, ni takšne obremenjenosti kot tukaj. Tisti, ki so že na zemlji imeli veliko odnosov, ki so živeli psihološko bogatejše ali bolj zapleteno, pa pogosto obiskujejo tako imenovane Šole odnosov. V njih se učijo prepoznavati svoje motive, potrebe drugih, ter kako brez trenj, manipulacij, grobosti živeti v skupnosti. To je zelo živahno, dinamično druženje, kjer z dosti uvida prepoznavajo, kako vplivajo določene reakcije in vedenja na druge. Učijo se prepoznavati globine odnosov, vlogo skupnosti, kako se učimo skoznje solidarnosti, to je ljubezni pa tudi življenjske modrosti in razsodnosti.

Kasneje se ljudje na drugi strani počasi navajajo na prihod Svetlobe. To je Svetloba, v kateri je zgoščena izjemna modrost in izkušenost, širina in toplina. To je Svetloba, ki je hkrati individualno bitje in ima v sebi dosti več kot to. Srečanje s Svetlobo, ki jo pogosto imenujejo Bitje luči, so za kratek čas imeli tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo. Svetloba predstavlja človekov notranji jaz in nosi v sebi plemenito vizijo posameznikovega razvoja.

Ne verjamete temu? Mislite, da je to tukaj res, tisto tam pa domišljija? Nekateri menijo drugače, da je ta svet sanjski in tisti onstran bolj resničen. Kot je dejal Shakespeare, 'iz take smo snovi kot sanje, in drobno to življenje obkroženo je s spanjem'. Pravo življenje se začne šele s prebujenjem iz tega sna ali prebujenjem iz zapredenosti v spone fizičnega telesa.

 

vir >

 

ocitno ne dosti drugace kot sicer v nekaterih nasih sanjah. (ucenje v skupini ipd). tako potrjuje tezo, da je prva pozornost zgolj izsek druge pozornosti.

[free]

verjetno kundalini

 

menda res tako nekako.

...

 

Duša gre na kavzalno raven...pri tem pa počasi slači oz. odmetava subtilna telesa (eterično, astralno, mentalno)...ta telesa pa obstanejo in razpadejo na tistih ravneh kjer se nahajajo take misli, čustva, hotenja, želje, itd. kot jih je gojil pokojnik...ko pa se človek spet rojeva se duša začne spuščat in si spet nadevat subtilna telesa ki imajo podobno miselnost, čustva...kot takrat ko jih je odmetavala...odvisno ali človek lahko na fizisu prenese vse pretekle vzorce ali je bolje da je malo razredčeno in zmiksano...

 

berem se tole, zanimivo:

Iskanje nesmrtnosti - Ali se da človeka klonirati?

[free]

Video: Pogovorni večer (1): Kaj sporočajo zunajtelesne in obsmrtne izkušnje?, 1. del

"opazovanje spremeni tisto kar gledamo"

[Kristina11]

Brezo, zelo lepo si opisal tole slačenje vseh subtilnih teles...

Samo vseeno...če je človek star, se počasi pripravlja za svoj odhod..

če je dovolj moder, kot Ikneejina babica, se tudi zavestno pripravi..

Nenadna, nepričakovana smrt pa je lahko tudi boleča za dušo umirajočega,

ker ji najbrž ni vse takoj jasno, kaj se dogaja..

In najbrž se težko sprijazne z odhodom

[Mario]

Brezo, zelo lepo si opisal tole slačenje vseh subtilnih teles...

Samo vseeno...če je človek star, se počasi pripravlja za svoj odhod..

če je dovolj moder, kot Ikneejina babica, se tudi zavestno pripravi..

Nenadna, nepričakovana smrt pa je lahko tudi boleča za dušo umirajočega,

ker ji najbrž ni vse takoj jasno, kaj se dogaja..

In najbrž se težko sprijazne z odhodom

 

Tudi nenadna smrt ni boleča. Če pridrviš z 200 proti zidu, boš ti prej videl zid in je še dost časa, da se usuje adrenalin. Umreti neč ne boli.

[Kristina11]

Umreti ne, umiranje pa je lahko zelllo boleče...

tud če prej vidiš al pa ne vidiš zida

[Boyana]

Pravilno umreti?

Neumnost! Pravilno živeti, pa te ne bo strah umreti ...

Ne umirajo vsi naravne smrti. Če me bo na primer povozil avto najbrž ne bom razmišljala ali pravilno umiram? Zdi se mi nesmiselno obremenjevati s tem.

[free]

Nekateri pravijo, da taksne kot je nas odnos do resevanjA problemov, tezav, taksen je nas odonos do lastne smrti.

Ali to drzi, pa bo morda vedel vsak sam.

[emanuel]

Pravilno umreti?

Neumnost! Pravilno živeti, pa te ne bo strah umreti ...

[xyz]

ja, tudi jaz upam, da mi bo uspelo umreti. držite pesti, še posebej tisti, ki ste bolj duhovno razviti. ostali pa, no ja, srečno novo leto.

[Kristina11]

“Kako nujno je umreti vsak dan, umreti vsako minuto, za vsako stvar, za mnoge včeraj in za trenutek, ki je ravnokar prešel! Brez smrti ni prenove, brez smrti ni ustvarjanja.” - Jiddu Krishnamurti

[Brezo]

Brezo, zelo lepo si opisal tole slačenje vseh subtilnih teles...

Samo vseeno...če je človek star, se počasi pripravlja za svoj odhod..

če je dovolj moder, kot Ikneejina babica, se tudi zavestno pripravi..

Nenadna, nepričakovana smrt pa je lahko tudi boleča za dušo umirajočega,

ker ji najbrž ni vse takoj jasno, kaj se dogaja..

In najbrž se težko sprijazne z odhodom

 

Vse je odvisno od človekove zavesti...in predvidevam da so bakici od Iknee te stvari bile znane...človeku se lahko med malo bolj globoko meditacijo dogajajo podobne stvari kot ob obsmrtnih izkušnjah in umiranju...in taki ljudje ponavadi nimajo več toliko strahu pred smrtjo...

 

Starim ljudem se pa par dni pred smrtjo začnejo brisati oz. kao razpadat vezi med fizičnim telesom in subtilnimi telesi in lahko prav vidijo kakšna bitja ob sebi...in obične ljudi ponavadi postane strah...na površje lahko pridejo tudi filmčki kaj vse so komu naredili slabega, ipd...zato pa so zanimivi primeri tistih ki so cel življenje bili ateisti, kao v konfliktu z družbo...v zadnjih dneh pa kao župnik, maziljenje...tralala...so vsaj odšli na oni svet malo bolj olakšani...

 

Povedano na kratko bolj ko je človek navezan na stvari, osebe...težje mu je oditi iz materije, je večji šok kot nekomu ki je manj navezan...skratka pomembno vlogo igra nenavezanost...zato je pa za ene velik šok ko se znajdejo na drugi strani, drugi pa lahko prav švignejo v višave...

[Silvija]

Sem dobila mail, kako bi bilo dobro zadnjih 10 dni leta delati na čiščenju - sebe, stvari okoli nas, očitno imate tudi vi tako potrebo, glede na to temo ob koncu leta

 

O smrti že dolgo poskušam misliti kot o naravnem delu življenja. O njej tudi kdaj razmišljati, ne jo samo odrivati kot neprijetno stvar, jo sprejemati. Pa ne preveč, da ni morbidno, ampak tudi kdaj.

 

Umrla sta mi že oba starša, več sorodnikov. V bolnišnici ob zadnjih urah moje mame je izdihnila "babica" na sosednji postelji. Bilo je tako mirno, tako naravno, tako sem čutila, da je napočil njen čas, da je bilo konec trpljenja. Z mojo mamo je bilo drugače, ker...ker..., a o tem ne bi...

 

Ko opazujem starejše ljudi, nenazadnje tudi sebe, vidim, da sčasoma opuščaš stvari, da so stvari, v mladosti tako zelo pomembne, bistvene, sedaj nepomembne. In pomembne so nove stvari, ampak manj jih je. Tako naravni tok postopoma opušča, zmanjšuje.

 

"Pravilno" umreti, hmmm, pri sebi upam, kot verjetno vsi, na dober čas pred tem. Da ne bi obležala v postelji, odvisna od drugih, da ne bi prestajala velikih bolečin, zaradi katerih te omamijo do konca. Najbrž je trpeče v omami, ko skušaš loviti svojo dušo in samega sebe, zavedajoč se od daleč in loveč prebliske zavesti. Enkrat, 20 let nazaj, sem zaradi bolečin vzela kapljice tramala. Bolelo ni nič manj, mi je pa šumelo v glavi in se vrtelo, da sem prav sovražila ta občutek. Dovolj da si vsaj rahlo predstavljam.

 

Šele z leti se zavedam, koliko pomeni, da si strpen, da starejšemu človeku z bolečinami nekdo ljubeče podloži blazino in ga razume, se dotakne...

 

Po moje je še najbolj pomembno, da si v svojih zadnjih dnevih, urah, minutah v krogu ljudi, ki skrbijo zate, katerih ljubezen čutiš in te v trenutku smrti primejo za roko in rečejo, da se ne boj in mirno odidi.

 

Lalala, nekam sem raznežena danes, kako stojijo planeti

[nataly]

Podpišem za takšno smrt,kot jo je imela moja mama. Bistrega in inteligentnega duha do zadnje, s smislom za humor, polna življenja...in potem zaspala. Tudi stari mami na koncu tako ratalo umret. zaspati.

[Kristina11]

Sai baba govori o smrti..citiram

 

"Pomemben učitelj je smrt, ki se je tako zelo bojite. Tako pogosto ste jo že izkusili. Maya je tista, ki pogojuje, da se je bojite. Vendar je z vidika življenja tako tudi pravilno. Če vam smrt nebi zbujala strahu, bi se ob najmanjših težavah zatekali k njej in se ničesar naučili. Smrt je pomembna iz več razlogov, najprej razreši situacije v kateri bi si nabrali veliko negativne karme.Drugič, sleče vam vašo staro obleko in daje priložnost, da oblečete novo. Tretjič, pomemben je učitelj. Smrt vas uči, da ste vsi enaki. Da ni nihče boljši ali slabši......To je čudež življenja., da ste vsi enaki.Vsi morate umreti. Vendar ima vsak svoje življenje, ki je edinstveno.In vsako življenje je čudež. Zato stopi smrti naproti z večjo spokojnostjo, z večjim zaupanjem......."

[Kristina11]

Pravilna smrt je naravna smrt...ko je človek že star, naveličan, osamljen, ko ni nikogar vsaj približno njegove starosti...ko začuti, da nekako ne spada več na ta svet. Ko zaspi in preprosto odide. Tako kot moj sosed...star čez 90 let, povečerjal in legel k večnemu počitku. Umrl je mirno, tako kot je tudi živel.

Če pa je človek mlad, če ima na tem svetu še veliko za postorit, poskrbeti za otroke, je pa kruto in neodgovorno od tistega, ki se igra z nami.

Pravilnih smrti skorajda ni...ko človek umre od starosti, ko pač drugega že ne more pričakovati.....

Vse drugo je agonija..trpljenje umirajočega in tistih, ki ostajajo..

[swamisan]

Pravilna smrt je naravna smrt...ko je človek že star, naveličan, osamljen, ko ni nikogar vsaj približno njegove starosti...ko začuti, da nekako ne spada več na ta svet. Ko zaspi in preprosto odide. Tako kot moj sosed...star čez 90 let, povečerjal in legel k večnemu počitku. Umrl je mirno, tako kot je tudi živel.

Če pa je človek mlad, če ima na tem svetu še veliko za postorit, poskrbeti za otroke, je pa kruto in neodgovorno od tistega, ki se igra z nami.

Pravilnih smrti skorajda ni...ko človek umre od starosti, ko pač drugega že ne more pričakovati.....

Vse drugo je agonija..trpljenje umirajočega in tistih, ki ostajajo..

 

Nenaravna smrt ne obstaja. Vse je naravna in karmična pot.

 

Seveda od tukaj vse gledamo v drugačni luči ... pa vendar.

 

Sem smo prišli izpolnit svoje poslanstvo. Sem spada naša "usoda" ... karma in Dharma ... in smo del prinašalca tuje karme ...

 

Če npr. mlada družina ostane sama, otroci brez starša ali obeh, je to njihova pot, ki so se jo prišli učit. Res je kruto gledano od tukaj. V univerzalnem pogledu pa je itak iluzija - virtualna učilnica.

 

Sliši se tako bedasto enostavno ... izkušnja pa je tako zelo kruta ...

[swamisan]

Pravilnih smrti skorajda ni ...

 

 

pravilna smrt .... seveda naziv teme ni posrečen v vseh ozirih

 

s "Kako pravilno umreti" imam pri tej temi v mislih kako čimbolj učinkovito in s čim manj zapleti preiti skozi to fazo.

 

Vsa tema ni povezana s strahom pred smrtjo ...

 

"Stare izkušene duše" enostavno zdrsnejo preko te faze brez obotavljanja in zapletov ...

[swamisan]

ali smo že "dovolj stare duše" ... bomo spoznali ...

[Kristina11]

Se pravi, da starejša duša kot si, več izkustev umiranja imaš za seboj...

Ja, bo nanjbrž držalo...vaja dela mojstra

 

T

 

 

[Brezo]

E Kristinca, če že citiraš kao Sai Babo...evo še nešto kao za tvoje oči...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/OK2.gif

 

Trajanje življenja je v rokah Boga, ki je ustvaril življenje. Življenje ni odvisno od kalorij, ki jih zaužijete v hrani ali od zdravil ali od strokovnosti zdravnika, ki predpiše zdravila. Glavni vzroki bolezni in (prezgodne) smrti sta strah in izguba vere. Če se človek osredotoči na dušo, ki se nikoli ne zmanjšuje, ne izgublja spomina in ni nikoli uničena, lahko premaga smrt. Zato je najbolj učinkovito zdravilo za vse vrste bolezni osvojitev znanja o višjem jazu (Atma Vidya).

 

Človek je skupek kosti odet z odejo mišic in opremljen s povezovalnimi živci. Poleg grobega, fizičnega telesa, ima človek tudi subtilno telo. Subtilno telo na svojstven način čuti lakoto in žejo, zato človekovo življenje ne more biti srečno, če teh potreb ne zadovolji – lakoto po vrnitvi k svojemu izvoru ter žejo po nektarju nesmrtnosti. V iskanju zadovoljitve teh potreb se človek srečuje s številnimi ovirami, ker ne pozna poti in ga hitro zapeljejo čutila, ki se ponujajo za vodnika. Samo, ko se mu zgodi kakšna nesreča ali ga pestijo težave, se človek zave prave poti. Prava pot pa je tista, ki vodi do odkritja notranje božanskosti.

 

Vse kar se rodi mora umreti. A smrti se lahko izognete tako, da se ne rodite ponovno. Ko spoznate, da ste brezmejna duša (atma), se vam ni več potrebno roditi. To je skrivnost. Kako si pridobiti to znanje? To znanje je posledica dolgotrajnega procesa bistrenja in čiščenja čustev in instinktov. A niti najbolj disciplinirano ponavljanje Božjega imena in druge vrste pokore, vam ne bodo pomagale, če niste krepostni v značaju.

 

 

 

V Upanišadah je zapisano, da je nesmrtnost mogoče izkusiti le z odpovedovanjem in žrtvovanjem. Odpovedovanje pa ne pomeni, da zapustite svoj dom in bližnje, ampak pomeni opustiti minljive in začasne posvetne stvari. Za to pa moramo znati razločevati med trajnim in minljivim, med dobrim in slabim. Samo takrat bo človek odkril božanskost v sebi.

 

 

 

Želje pripeljejo do hrepenenja. Hrepenenje po stvareh povzroči vnovično rojevanje in umiranje. Če se osvobodite želja, vam ni treba iti skozi rojstvo in smrt. Vnovično rojstvo je posledica neizpolnjenih želja prejšnjega življenja, ki zaznamujejo novo življenje. Toda želja, da bi spoznali Boga, ljubili Boga in uživali Božjo ljubezen, vas ne veže. Ko zavest o Bogu zažari v polnem sijaju, se vsaka posvetna, čutna želja spremeni v pepel. Takrat se posamezna duša obrne k vseobsegajoči božanskosti in uživa v najvišjem večnem miru.

 

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/biggrin.gif

[swamisan]

brezo

[free]

 

hm, mislim sej ok, mozno, sam tole je precej kako bi rekel idelisticno se slisi. kaj pa karma in dharma?

 

-

...

Ne vem no.. mislim da je o tem, o ne imeti zelja, govort ljudem skoraj tako, kot bi govorili da bomo jutri znali ze vsi leteti kot ptice.

Se mi skor nesmisleno zdi pisat o vseh teh idealih, ker vecina nas ljudi, morda 98% ni na nivoju, ko bi lahko opustila zelje, hrepenenje ipd, ker imamo se dost za spucat, predelat, itn. Hkrati pa toliko karmicnih povezav in potrebe po odsluzenju.

Torej, hocem rect, da fajn pises, sam smisla ne vidim v tem veliko, da se pise o nekih hudih idealih, med tem ko ne znamo niti nekih osnovnih zadev hendlat. V casu, ko so ljudje brezvoljni, depresivni to ali ono, so zelje veckrat vodilo smisla vzstrajanja in bivanja. Hkrati pa zelje tudi ne izhajajo vedno iz nivoja ega, saj nekatere izhajajo iz nivoja visje kot je maja. Obenem pa, ce zelje ne bi bile potrebne, jih tudi sicer ne bi bilo. Kot tudi ne bi bilo spolnega nagona ipd.

Nekak podobno pocno razne duhovne sole, ki pridigajo o idealih, tem ali onem ljudem, ki niso na nivoju znanje in prakso zdruzevat oz. ga prakticirat. Kot sem v zivljenju spoznal, pa to pocne vecina in pocnemo kratkomalo vsi. Tako se ljudje ujemajo na neke predstave o idealih, ki jih pravzaprav dejansko sploh ne razumejo/mo.

 

V Upanišadah je zapisano, da je nesmrtnost mogoče izkusiti le z odpovedovanjem in žrtvovanjem. Odpovedovanje pa ne pomeni, da zapustite svoj dom in bližnje, ampak pomeni opustiti minljive in začasne posvetne stvari. Za to pa moramo znati razločevati med trajnim in minljivim, med dobrim in slabim. Samo takrat bo človek odkril božanskost v sebi.

 

Želje pripeljejo do hrepenenja. Hrepenenje po stvareh povzroči vnovično rojevanje in umiranje. Če se osvobodite želja, vam ni treba iti skozi rojstvo in smrt. ...

 

-

 

...

[Matjaž Bogdan]

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

hm, mislim sej ok, mozno, sam tole je precej kako bi rekel idelisticno se slisi. kaj pa karma in dharma?

 

-

...

Ne vem no.. mislim da je o tem, o ne imeti zelja, govort ljudem skoraj tako, kot bi govorili da bomo jutri znali ze vsi leteti kot ptice.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

Se mi skor nesmisleno zdi pisat o vseh teh idealih, ker vecina nas ljudi, morda 98% ni na nivoju, ko bi lahko opustila zelje, hrepenenje ipd, ker imamo se dost za spucat, predelat, itn. Hkrati pa toliko karmicnih povezav in potrebe po odsluzenju.

 

Po moje je bolj pravilno - 99, 9999....%

Torej, hocem rect, da fajn pises, sam smisla ne vidim v tem veliko, da se pise o nekih hudih idealih, med tem ko ne znamo niti nekih osnovnih zadev hendlat. V casu, ko so ljudje brezvoljni, depresivni to ali ono, so zelje veckrat vodilo smisla vzstrajanja in bivanja. Hkrati pa zelje tudi ne izhajajo vedno iz nivoja ega, saj nekatere izhajajo iz nivoja visje kot je maja. Obenem pa, ce zelje ne bi bile potrebne, jih tudi sicer ne bi bilo. Kot tudi ne bi bilo spolnega nagona ipd.

 

Nekak podobno pocno razne duhovne sole, ki pridigajo o idealih, tem ali onem ljudem, ki niso na nivoju znanje in prakso zdruzevat oz. ga prakticirat. Kot sem v zivljenju spoznal, pa to pocne vecina in pocnemo kratkomalo vsi. Tako se ljudje ujemajo na neke predstave o idealih, ki jih pravzaprav dejansko sploh ne razumejo/mo.

 

 

 

Poglej Free - vzemi to kot vodilo in ne kot dejstvo sedanjosti. V bistvu gre za obrazložitev namena človeka ali evolucije duše, nikakor ne nujno o tem življenju. Je pa res, da mnogi vzamejo te zadeve za "instant" cilj in se trudijo sprejeti nekaj, česar niti najmanj ne razumejo. V bistvu je največja mojstrovina razumeti in predvsem sprejeti dejatvo - ciklično življenje. Večina ljudi, ki govori ( ali pa govorimo) o karmi in dharmi pa seveda vključujemo inkrancije itd...enostavno ne sprejema ( v svoji podzavesti - kot duša), da je smrt le prehod v tisto naslednje...ravno tisto, o čemer isti učijo in govorijo.Ta koncept ( koncept reinkarnacije) je lahko razložljiv in ga dokaj ensotavno teoretično razlagati, sprejeti - pa mnogo teže. Kako bi potem lahko obrazložil hotenja, želje in vse materialno in nematerialno delo tistih največjih (v narekovaju) duhovnih učiteljev sedanjosti in preteklosti. Seveda so izjeme, vendar če dobro pogledamo, vidimo, da je večina živela natanko za - jutri. To ni nič narobe, vendar se 100 % paradoksalno ujame v past nasprotuječih se naukov. Materialnega in duhovnega. Kaj sploh je maya? Iluzija...V redu. In zakaj je slepilo? Ker mora biti....Lepo si povedal - želje. So zato, ker so del našega evolucijskega izleta duše. Brez vsega kar imamo, ne bi bili kar smo. In to je bistvo.

Večina ljudi, k se ukvarja z recimo duhovnostjo, živi na način, kot da bi v tem življenju hoteli razrešiti karmo, obenem pa ne morejo iz želja, materiala, čustev, občutkov in temu podložnih misli.

In se seveda sekirajo.. Pa še drugi jih...pa je brezveze, ker v bistvu gre morda le za delček tega, o čemer govorimo. Morda bi šlo za delček razumevanja - VERO V REINKARNACIJO v srcu. To sprejeti...seveda - v našem umu. Kaj pa je v srcu...? Strah, negotovost, ne vera....to ostaja. Sprejeme kdo...del tistih, ki presneto trpijo pred smrtjo, vendar jo jemljejo kot TRENUTNO rešitev, ne v širšem smislu prehoda duše. Potem so starejši, ki imajo mnogo izkušenj v tem življenju (seveda tudi izkušnje duše) in morda lažje sprejemjo smrt...ampak v večini primerov kot kraj miru za postarano telo in utrujen um.

V takih primerih je resnična vera (recimo religija) v dosti boljšem položaju, ker mnogo vernih ljudi sprejema ( nebesa, vice ali kar koli že) dosti lažje smrt.

Sam sem mnogo razmišljal o teh stvareh, vendar sem pogruntal, da elika večina ljudi v sebi, globoko v sebi - dvomi...dvomi v neumrljivost duše. Pa čeprav imamo polna usta inkarnacije, duše, karme in dharme...vseeno...česa nimamo ? Miru v srcu. Tole je poanta...mir v srcu je več vreden duši kot upanišade in vsa vedanta. Potem veš praktično vse kar potrebuješ. Hja, tega pa ne najdemo ravno zaradi nesprejemanja dejstva duše.

V bistvu si je lahko razlagati dušo, težje pa je na dušni ravni sprejeti vse tisto, kar gre zraven. Material je zaničevan v duhovnem smislu, kot tudi želje, ki so tesno povezane z njim in naj bi bile vzrok trpljenja, vendar gre ravno za to, o čemer si napisal - je ideal in trenuitno dejstvo na drugi strani. In trenutno dejstvo je, da smo tesno vezani na material, ker smo tudi sami v svojem najbolj očitno izraženem delu duše - sami material. In ...čemu potem zametavanje nekaj, kar si ti.

Ma ne vem, človek naj bi sprejel vse- od materiala do duhovnega in to povezal v smuisel ter našel v tej harmoniji svoj notranji mir. To je daleč od razvestljenja, samadhija ali niravane. Ni nobena karmična razrešitev...ziher pa olajša dharmo in karma lažje poteka, se ne spotika in ne ponavlja - vsa vzorčnost zablod in nesprejetih naukov.

Mislim, da je duhovno vedenje v redu, le če ga sprejemaš kot to, kar pomeni - daje razumevanje in pot do sprejemanja. Ne pa kot nekdo misli - ferari v 5. Ni rezervacija do hitre poti v neskončnost. Je le umirjena sedanjost in sprejemanje prihodnosti z mirom v srcu.

In potem verjetno lažje tudi umreš v fiziološkem smislu, če RES VEŠ IN VERUJEŠ, da boš odšel iz te postaje naprej. In spomini, globoko zakopani, ampak tudi dosegljivi - s teboj.

Starejše kulture in tudi sedanje - imamo mnogo pregovorov, ki velikokrat govorijo modre stvari... Večinoma jih vežemo na trenutno - snovne zadeve, če bi jih pa prenesli na širše in globlje platno - v razmerje naše duše...ti pa kar v slovenskem jeziku povejo vse- vse o duši, karmi in dharmi, o pogojenosti in ciklusih, o začetku in neskončni točki konca...itd. Sprejemanje smrti kot delčku razvojne poti duše (svojega bistva), je najpomembnejše spoznanje v fizičnem življenju. Vendar v prepričanju srca in duše, ne na mentalnem nivoju in ne skozi samoprepričevalne besede.

Zato ne moremo reči, kako sprejemamo smrt, lahko le izrazimo - kako naj bi jo sprejeli. Resnico v bistvu ve le naša duša ... in malokdo jo res izraža. Oblike smrti - a ima to sploh kakšno pomembno vezo, če je smrt nekaj nujnega za našo učno uro, lekcijo namenjeno lastni duši? V resnici ni pomembno...Strahovi so problem, vendar spet nujno potreben problem. In kaj je problem? Je nekaj, kar si naredimo sami. Vsi smo le vzoprednice eden drugemu, v bistvu, res v bistvu - nepomembni eden za drugega, po drugi strani pa - neobhodni. Vidiš, poanta raznih duhovnih ljudi, menihov, svetih mož itd...je vedno bil kao odmik v samoto. In meditacije...In kaj se lahko vprašaš - lo vidiš da so nekateri spoznali RESNICO... kako - izven družbe in človeških vplivov. Zakaj? Ker smo eden drugemu moteč element. Zato zelo in iskreno iz srca cenim, spoštujem in ljubim ljudi, ki so kazali svojo vero, poznavanje resnice, vedenje in ljubezen v družbi, ko so vsakdan presegali in presegajo materialne okvire in to natanko tam, kjer je to težko - v snovnem svetu. In tako ljudje fiziološko zanesljivo umrejo z mirom v srcu in ljubeznijo v duši. Osebno pa takega ne poznam. Se pa trudimo, da bi bili takšni.In če nam ne uspeva? Hja, postaja v evoluciji, morda bo bolje v naslednji inkarnaciji, glavno da naredimo dobro za ljudi v razumevanju in posledično dobro tudi sebi. In morda bomo tudi mi deležni miru in ljubezni v srcu ko umremo, pa četudi nepripravljeni - bo vse že tam.

S smrtjo se je nepomembno ukvarjati, le morda v smislu sprejetja kot prehoda duše v drugo sfero.

 

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

 

Matjaž