Kako pravilno umreti

[free]

fajn pises

strinjam z mnogim... dodal bi se to, da v umu se marsikaj sprejme ja, dejansko pa, ker nismo "spucani" in je hkrati pomanjkanje zavesti, padamo v strahove, tiste karmicne zadeve, ki jih moramo na sebi predelat. v tem je teorija veckrat zelo dalec od prakse, cesar se vedno bolj zavedamo, ce smo dovolj samokriticni in prizemljeni.

 

jaz mislim da si je vecina nas ustvarila doloceno sliko nase poti, popolonosti, nacrta, kako lahko zivimo polno. to je vse "zapisano" in mi dejansko to zares vemó. samo to vemó na nivojih ki se jih vecinoma ne zavedamo dovolj zavedno.. ker padamo v vzorce bivanja, strahove, to in ono, "prekrivamo" to naso pot z nepotrebnim balastom... si ne sledimo, tako mislim, da se veliko ljudi prevec izgubi izven namena in so nesrecni, ker ne zivijo/mo tisto zavedajoco po-polnost, za katero vedo in vemo da obstaja. zato, ker je na visjih nivojih, sanjah, tem ali onem zavednem nivoju to vednje prisotno, v realnosti pa bolj kot ne zamegljeno z majo, kopreno iluzij. problemi, prepricanji, takimi ali drugacnimi omejitvami ter s tem vedno vecjim pomanjkanjem energije.

podobno kot spuscanje v ponovno inkarnacijo skozi auricne obroce, ki pac so nasa dediscina skozi zivljenja in jih razvozlavamo in ociscujemo.

 

torej jaz mislim da vsi Vemó!

 

v smislu zavedanja, kot sai baba tudi pravi, smrt lahko spodbuja ziveti.

 

iz nivoja uma, pa je nekaj drugega, kot pa dejansko dozivljati obcutek, da se morda nas cas izteka oz. izkusati obucutek tistega pravega strahu, ki je povezan s smrtjo, z zavedanjem o smrti, ki ga dandanes redko kdo zares izkusi, še manj pa ohrani v trajni zavesti skozi kasnejse zivljenje, ki ga zivi.

Predvsem gre za obcutek zapisan v zavesti na nacin, ki se kaze v tem, kako zivimo zivljenje. - Ali smo napol mrtvi, nejevoljni, ali pa zares zivimo v tistem kar nam je podarjeno. Vecina ljudi se danes predvsem pritozuje in krivi vse izven sebe, ali pa pada v samopomilovanje. To je sila moderno pocetje.

Ljudje smo zares dosti premalo "nori" z vsaj kanckom zavedanja zraven.

Razdalja med dejanskim dozivljanjem obcutka ali zgolj umskim dopovedovanjem ter prepricanjem, pa je ponavadi zelo velika in iz nivoja ega, osebnosti pogosto nerazumljiva okoliscina in prepad poln tistega, kar se moramo sprejeti in predelati.

 

Ampak da ne govorimo samo o tezavah, sem se spomnil na preprosto tehniko, ki pri tem vsaj pikico do nekje eventuelno pomaga - hoja po zerjavici. Ta je lahko do ene mere precej koristna za bolj pogumno zivljenje.

[Matjaž Bogdan]

Ampak da ne govorimo samo o tezavah, sem se spomnil na preprosto tehniko, ki pri tem vsaj pikico do nekje eventuelno pomaga - hoja po zerjavici. Ta je lahko do ene mere precej koristna za bolj pogumno zivljenje.

 

 

ja, res je tehnik je v bistvu mnogo, ki vsaka daje določen košček ali pa aspekt koncepta razumevanja duše ali zavesti o zavest. Govoril sem bolj na splošno, ker več ali manj govorimo iz subjektivnih izkušenj in to odraža splošno stanje umske preproznave ali prisile in ne dejanskega stanja duha na višjem ali globjem nivoju. Povečini smo podložni svojim fiziološkim nagnjenjem, kadar pa govorimo o izventelesnih izkustvih, spet govorimo o subjetivnem, ki je vsekakor primerljivo le s podobnim zavestnim nivojem, ne pa na splošno. Vsak nosi v bistvu svojo lastno sliko resnice, tudi če se dokoplje do nje, je še vedno - subjektivna, ker tudi duša sama je klasificirana v smislu razumevanja zavesti. razumemo lahko samo tisto, kar smo sposobni sprejeti in razumeti...več - je že korak odveč, ker malokdo se loti povezovanja različnih izkustev, čeprav nas kognitivna znanost in tudi način razmišljanja - to uči. Hotel sem reči, da tudi določene tehnike ne ponujajo enake izkustva vsakemu. Je pa fajn, ker vsakemu pripade natanko tisto, kar je pripravljen sprejeti glede na svojo "dušno" zrelost. Očitno je tako prav.

 

Lepo bodihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

Matjaž

[free]

da. sej ne da zares vse razumem, kar se menmo, ampak vsaj mentalno probam.

[Kristina11]

Če odmislim ves tisti globji pomen smrti...karmično, kar je dobro za dušo, za naš in naših bližnjih razvoj..za menjavo oblačil , prestopanje in skakanje iz ene na drugo vejo našega drevesa življenja...Je po domače povedano zame smrt ena velika ...gledano z povsem človeške plati...nesramna coprnica, ker nam jemlje tiste, ki jih ljubimo ...ker jemlje otroke staršem in starše otrokom..Bolečina je velik učitelj življenja, šele z njo se začnemo spraševati o bistvu vsega tega zemeljskega življenja. Kljub temu, da najbrž tole moje čvekanje ne paše v tole temo...jaz se je bojim, pa kljub temu, da sem jo najbrž že izkusila tisočkrat..ker je to nekaj tako hudo dokončnega. Sploh v primerih, ko jo najmanj pričakuješ, ko ni pripravljen ne umirajoči in njegovi bližnji.

[Brezo]

E free en odstavek je bil mišljen kot misel za en dan...povedano drugače to so citati ki jih je povedal Sai Baba svojim devothijem (slednikom)...Mislim da je Matjaž dosti dobro povedal, to je kao smerokaz za človeka ki stopi na duhovno pot...je pa to pot za katero je potrebno več kot eno samo življenje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Mi ljudje to umsko že lahko kao skapiramo, ampak izkusiti to tudi v real lifeu, to je pa problem...in vsi imamo probleme s prakso...človek ki govori da kao ni dovolj spucan in ne vem kaj še vse, vprašanje če je tak človek odprl srce...kajti srce pomeni tudi skrb za druga živa bitja in takemu človeku postane prav vseeno koliko je kao spucan, ker mu to ni prioriteta...srce je namreč pot bhakti in karma joge...čiščenje pa itak poteka usput kot stranski učinek ljubezni...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

[butl]

Iz enga lifta v Dolenjskih toplicah:

 

Doživio da umre.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/viola-sm.jpg

[moytsa]

lepo si tole povedal, matjaž pa je tudi tole lepo razložil...

E free en odstavek je bil mišljen kot misel za en dan...povedano drugače to so citati ki jih je povedal Sai Baba svojim devothijem (slednikom)...Mislim da je Matjaž dosti dobro povedal, to je kao smerokaz za človeka ki stopi na duhovno pot...je pa to pot za katero je potrebno več kot eno samo življenje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Mi ljudje to umsko že lahko kao skapiramo, ampak izkusiti to tudi v real lifeu, to je pa problem...in vsi imamo probleme s prakso...človek ki govori da kao ni dovolj spucan in ne vem kaj še vse, vprašanje če je tak človek odprl srce...kajti srce pomeni tudi skrb za druga živa bitja in takemu človeku postane prav vseeno koliko je kao spucan, ker mu to ni prioriteta...srce je namreč pot bhakti in karma joge...čiščenje pa itak poteka usput kot stranski učinek ljubezni...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/griny.gif

[free]

eh ja.. besede in pomene se obraca kot se zeli. namenoma ali ne. se pa strinjam s povedanim.

 

ja, smerokaz je tisto kar zelimo vzet kot smerokaz.

 

ja, sem o tem ze pisali.

 

to, da jaz recem da nisem dovolj spucan, se ne pomeni da to ni res. saj sam pravis, da imamo probleme v real laifu - kar kaze na to, da nismo spucani.

pucat sebe je lahko cist srcna odlocitev ane

vprasanj je veliko. pisemo in govorimo marsikaj. za vsako pisanje tule se lahko sprasujemo koliko je kdo odprl srce, oa mislim da to nima smisla. a si ga ti do mene, jaz do tebe itn... ali ti meni nedirektno serviras nekaj kar govoris in pojasnjujes bolj kot ne sam sebi in pa nalepljas neke etikete...bos ze sam vedel, ce se zavedas lastnih vzgibov in nemena. enako velja zame.

je pa fajn met na drugi strani sogovornike, ki se gibajo v podobnem terminoslovju in obcasno tudi razmisljanju.

 

delamo menda na treh nivojih: sat, cit, ananda.

ce smo dosegli neko ne zanemarljivo odprtost ali cistost enega, se ne pomeni, da smo dosegli podobno tudi na drugih ravneh. recimo na energetskih centrih.

mislim da zaenkrat se vsi stremimo k celosti in belini, klub razlicni zarkovni skupini in karmam, ki dolocene nivoje in energije poudarjajo pri posamezniku.

 

bi bil pa dober naslov za debato.. ki bi lahko govorila o vsklajenosti odprtja srca z zavestjo, modrostjo itn.

 

skrata nekaj mickenega znanja imamo, kaj bomo s tem storili v zivljenju pametenga pa je vprasanje. ali se bo izkazal kot balast ali vreden pripomocek.

 

ti zelim prijetno sivlestrovanje

 

E free en odstavek je bil mišljen kot misel za en dan...povedano drugače to so citati ki jih je povedal Sai Baba svojim devothijem (slednikom)...Mislim da je Matjaž dosti dobro povedal, to je kao smerokaz za človeka ki stopi na duhovno pot...je pa to pot za katero je potrebno več kot eno samo življenje...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Mi ljudje to umsko že lahko kao skapiramo, ampak izkusiti to tudi v real lifeu, to je pa problem...in vsi imamo probleme s prakso...človek ki govori da kao ni dovolj spucan in ne vem kaj še vse, vprašanje če je tak človek odprl srce...kajti srce pomeni tudi skrb za druga živa bitja in takemu človeku postane prav vseeno koliko je kao spucan, ker mu to ni prioriteta...srce je namreč pot bhakti in karma joge...čiščenje pa itak poteka usput kot stranski učinek ljubezni..

[Kristina11]

Celota življenja in smrti je zaporedje nenehno se spreminjajočih resničnosti, ki se imenujejo stanja bardo. Ta stanja so nekakšni odločilni trenutki, v katerih je možnost osvoboditve ali razsvetljenja večja kot sicer. Nauk o bardu je obsežen in vseprežemajoč in ponavadi ga opredeljujejo s štirimi med seboj nenehno povezanimi resničnostmi: življenje, umiranje in smrt, življenje po smrti ter ponovno rojstvo.

 

Prvo, česar se umirajoči utegne zavedati, je prenehanje delovanja čutov. Zatem začne telo izgubljati moč, energija odteka (prvina zemlje se umika v prvino vode). Zatem začne izgubljati nadzor nad telesnimi tekočinami (prvina vode se razkraja v ogenj). Telo se začne ohlajati (prvina ognja se razkraja v zrak). Dihanje je vse težje in začne hlastati za zrakom (prvina zraka se razkraja v zavest), dokler se dihanje na vsem lepem ne ustavi. Vsi znaki življenja so prešli in to je trenutek, ki ga sodobna medicina prepoznava kot »smrt«.

 

Tibetanski učitelji pa učijo o notranjem procesu, ki traja še približno dvajset minut, vendar tu ni pravila in je vse odvisno od umirajočega. Med notranjim razkrojem gre rajnki skozi štiri čedalje bolj subtilne ravni zavesti. Najprej zavest postane izredno jasna in doživlja belino (očetovo esenco), ker se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz jeze. Sledi doživetje blaženosti in »sončne rdečine« (materina esenca), saj se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz želje. Zatem, ko se belina in rdečina združita, doživimo »črnino«. To je stanje uma brez misli, saj prenehajo tudi miselna stanja, ki izvirajo iz nevednosti in zaslepljenosti. Ko se potem začnemo rahlo zavedati, nas obsije Temeljna svetlost – pravi izvir vsakršne zavesti, ki je kakor brezmadežno nebo, brez oblakov ali meglice.

 

Izkušen praktik pri srečanju s Temeljno svetlostjo ohrani polno zavest in se zlije z njo ter tako doseže osvoboditev. Vendar največ ljudi Temeljne svetlosti sploh ne prepozna in se namesto tega potopijo v stanje nezavesti, ki traja do tri dni in pol. Tedaj zavest dokončno zapusti telo (če se torej strogo držimo priporočil, je avtopsijo in kremacijo najbolje opraviti šele po treh dneh).

 

 

[Alan_New]

Kako pravilno umreti?

Pri smrti ne moreš falit -- karkoli narediš, na koncu umreš.

[emanuel]

Povedano na kratko bolj ko je človek navezan na stvari, osebe...težje mu je oditi iz materije, je večji šok kot nekomu ki je manj navezan...skratka pomembno vlogo igra nenavezanost...zato je pa za ene velik šok ko se znajdejo na drugi strani, drugi pa lahko prav švignejo v višave...

Navezanost oziroma nenavezanost je po moje najbolj bistveno, kako se doživi umiranje.

Duša se lahko naveže na svoje meso (napačna pot), ali na duha(pravilna pot). Duša, vezana na meseno telo, umiranje telesa doživi v vsej grozi, duša, vezana na duha, pa smrt doživi kot osvoboditev, resnično rojstvo. Zakaj rojstvo v ta svet je rojstvo v smrt (v umrljivo telo), smrt telesa pa je resnično rojstvo za poduhovljeno dušo. Poduhovljena duša je živa, na materijo vezana pa mrtva. Ni izničena, ampak vezanost na materijo je smrt duše, v onostranstvu revne, tavajoče duše, ki dolgo, dolgo časa ne izberejo več življenske energije, da se ponovno utelesijo.

 

Obstaja tukaj ena tema a je sex greh, al nekaj podobnega. In če vzamemo, da je za prehod najbolj pomembna navezanost, vsekakor pa pretirana zloraba spolnosti za lastno zadovoljevanje krepi povezanost duše s telesom, a potem to ni "greh", ki ovira povezanost duše z duhom?

[Beli lotos]

Navezanost oziroma nenavezanost je po moje najbolj bistveno, kako se doživi umiranje.

Duša se lahko naveže na svoje meso (napačna pot), ali na duha(pravilna pot). Duša, vezana na meseno telo, umiranje telesa doživi v vsej grozi, duša, vezana na duha, pa smrt doživi kot osvoboditev, resnično rojstvo. Zakaj rojstvo v ta svet je rojstvo v smrt (v umrljivo telo), smrt telesa pa je resnično rojstvo za poduhovljeno dušo. Poduhovljena duša je živa, na materijo vezana pa mrtva. Ni izničena, ampak vezanost na materijo je smrt duše, v onostranstvu revne, tavajoče duše, ki dolgo, dolgo časa ne izberejo več življenske energije, da se ponovno utelesijo.

 

Rojstvo v ta svet ni rojstvo v smrt, ker je umrljivo le telo, duša gre naprej za čas bivanja pa je telo prebivališče duše, katerega ni potrebno zavračati s tem delaš škodo samemu sebi. Že samo poimenovanje meso ima krščansko negativni proizvok zavračanja telesa. Vezanost ki jo omenjaš, nastane pri ljudeh ki jemljejo telo za svoje in se z njim poistovečajo. Se imajo za telo.

 

 

Obstaja tukaj ena tema a je sex greh, al nekaj podobnega. In če vzamemo, da je za prehod najbolj pomembna navezanost, vsekakor pa pretirana zloraba spolnosti za lastno zadovoljevanje krepi povezanost duše s telesom, a potem to ni "greh", ki ovira povezanost duše z duhom?

 

Nobeno pretiravanje ali bom rekla raje skrajnost ni dobra tako kot ni dober pretiran seks tudi ni dobro zatiranje tega, katero ima enako škodljive posledice na telo.

[swamisan]

Kako pravilno umreti?

Pri smrti ne moreš falit -- karkoli narediš, na koncu umreš.

 

[nac05]

Rojstvo v ta svet ni rojstvo v smrt, ker je umrljivo le telo, duša gre naprej za čas bivanja pa je telo prebivališče duše, katerega ni potrebno zavračati s tem delaš škodo samemu sebi. Že samo poimenovanje meso ima krščansko negativni proizvok zavračanja telesa. Vezanost ki jo omenjaš, nastane pri ljudeh ki jemljejo telo za svoje in se z njim poistovečajo. Se imajo za telo.

 

 

 

 

Nobeno pretiravanje ali bom rekla raje skrajnost ni dobra tako kot ni dober pretiran seks tudi ni dobro zatiranje tega, katero ima enako škodljive posledice na telo.

 

Lep prikaz med verovati in Zavedati se.

Bravo! Beli lotus

 

:palec::palec:

[nac05]

Aja, sem skoraj pozabil pa po moje je najlepša " Vera " ona naša soseda Vam rečem bejba za Umret.

 

[emanuel]

Rojstvo v ta svet ni rojstvo v smrt, ker je umrljivo le telo, duša gre naprej za čas bivanja pa je telo prebivališče duše, katerega ni potrebno zavračati s tem delaš škodo samemu sebi. Že samo poimenovanje meso ima krščansko negativni proizvok zavračanja telesa. Vezanost ki jo omenjaš, nastane pri ljudeh ki jemljejo telo za svoje in se z njim poistovečajo. Se imajo za telo.

 

 

Nobeno pretiravanje ali bom rekla raje skrajnost ni dobra tako kot ni dober pretiran seks tudi ni dobro zatiranje tega, katero ima enako škodljive posledice na telo.

Se sprašujem, kam gre duša naprej, če se preveč naveže na mateijo, al ne gre bolj "dol", kamor gre materija, na katero se duša naveže.

 

In ne gre za zavračnje telesa, poskušaj razumet, kaj sem napisal, brez obremenitve z učenjem srednjeveške cerkve. S telesom pa se večinoma poistovetijo ljudje, ki jim je najbolj bistveno zadovoljevanje telesnih potreb, v duhi tiste "pij, jej, kavsaj, za večnost se ne ravsaj" (dr. F. Prešern)

[Beli lotos]

Se sprašujem, kam gre duša naprej, če se preveč naveže na mateijo, al ne gre bolj "dol", kamor gre materija, na katero se duša naveže.

 

Duša se ne veže na materijo. S telesom je samo povezana in ne vezana ali celo združljiva z materijo. Tud znanstveno materija in antimaterija nista združljivi.

Kam dol naj bi sploh šla materija po tvoje materija ne gre ne dol ne gor se samo razgradi, preobrazi.

 

 

In ne gre za zavračnje telesa, poskušaj razumet, kaj sem napisal, brez obremenitve z učenjem srednjeveške cerkve.

 

Kako le, če vpletaš učenja srednjeveške cerkve v svoje poste

[swamisan]

materija je iluzija

 

materialno telo je iluzorno telo ... učilnica, kjer imamo izkušnjo življenja

 

"SMRT" je opustitev iluzornega telesa in osvoboditev

 

iluzorno telo opustimo, ko obdelamo lekcije, ki smo se jih prišli učit

[Beli lotos]

materija je iluzija

 

materialno telo je iluzorno telo ... učilnica, kjer imamo izkušnjo življenja

 

"SMRT" je opustitev iluzornega telesa in osvoboditev

 

iluzorno telo opustimo, ko obdelamo lekcije, ki smo se jih prišli učit

 

 

Tale filozofija tud nikamor ne pelje, smrt je osvoboditev

 

Če je telo in materija taka iluzija ( neresnična ) od česa se potem s smrtjo osvobajaš, če se je ne osvobodiš za časa življenja se je tudi po smrti menda ne boš.

Mogoče začasno, potem pa vstopiš v novo učilnico po nove izkušnje in si spet v novi takoimenovani iluziji.

[emanuel]

Duša se ne veže na materijo. S telesom je samo povezana in ne vezana ali celo združljiva z materijo. Tud znanstveno materija in antimaterija nista združljivi.

Kam dol naj bi sploh šla materija po tvoje materija ne gre ne dol ne gor se samo razgradi, preobrazi.

Bolj, kot je človek navezan na materialne stvari, na ta svet, in bolj kot se poistoveti s svojim telesom, močnejša je v bistvu povezava duše s telesom, in bolj mučna je ločitev, ko pride do telesni smrti. In tudi usoda duše po telesni smrti je odvisna od tega. Se kdaj vprašaš, kako so lahko ljudje, ki so v bistvu duhovna bitja, lahko tako navezani na materialne stvari, in kako se lako tako poistovetijo s svojim premoženjem?

[janko]

tele waše bluze je krišnamurti pomoje kr fajn opisal v enem swojih ircov približno tkole:

človek u resnici ni navezan na nič materialnega, niti na denar, ugled, razwade... ...

ampak je nawezan na swojo fiksno idejo, da bi bilo žiwljenje brez teh stwari dolgočasno...

 

 

pod to se seweda podpišem, oz. se podpisujem, pa qrc gleda cel swet pa še mal zrawen

[emanuel]

Kako le, če vpletaš učenja srednjeveške cerkve v svoje poste

Ne vpletam učenja sredneveške cerkve, temveč izvirno krščanstvo in Novo razodetje. Srednjeveška cerkev je učenje uporabljala za obvladovanje ljudi, kar pa ne pomeni, da je bilo vse brez veze.

 

Svojo ljubezen vežite na ljubezen samo, ki je življenje samo, in ne na materijo, ki je začasna in minljiva, in kot taka predstavlja smrt. Materija je zgolj pot, in človek se na vse materialno ne sme preveč navezati. Vsa lastnina je zgolj začasna, kot tudi telo, kjer biva duša. In najslabše, kar se lahko zgodi duše je to, da jo "poje" lastno telo.

 

Pogledi na reinkarnacijo so danes vse preveč lahkotni, kot da se tako lahko skače iz inkarnacije v inkarnacijo, se s temi pogledi ne strinjam.

[Beli lotos]

Bolj, kot je človek navezan na materialne stvari, na ta svet, in bolj kot se poistoveti s svojim telesom, močnejša je v bistvu povezava duše s telesom, in bolj mučna je ločitev, ko pride do telesni smrti. In tudi usoda duše po telesni smrti je odvisna od tega. Se kdaj vprašaš, kako so lahko ljudje, ki so v bistvu duhovna bitja, lahko tako navezani na materialne stvari, in kako se lako tako poistovetijo s svojim premoženjem?

 

Eno je povezanost s telesom in drugo vezanost ali poistovetenje s telesom, ki povzroča mučno ločitev od telesa.

Postavljaš vprašanje predno si sam odgovoril na vprašanje. Kam dol naj bi sploh šla materija po tvoje

 

Kaj pa prvo vidiš okoli sebe ko se rodiš v materialnem svetu kot materialne stvari, na te se potem oseba veže poleg tega da še vzgoja in družba v večini to potencirajo.

[Beli lotos]

Ne vpletam učenja sredneveške cerkve, temveč izvirno krščanstvo in Novo razodetje. Srednjeveška cerkev je učenje uporabljala za obvladovanje ljudi, kar pa ne pomeni, da je bilo vse brez veze.

 

Svojo ljubezen vežite na ljubezen samo, ki je življenje samo, in ne na materijo, ki je začasna in minljiva, in kot taka predstavlja smrt. Materija je zgolj pot, in človek se na vse materialno ne sme preveč navezati. Vsa lastnina je zgolj začasna, kot tudi telo, kjer biva duša. In najslabše, kar se lahko zgodi duše je to, da jo "poje" lastno telo.

 

Pogledi na reinkarnacijo so danes vse preveč lahkotni, kot da se tako lahko skače iz inkarnacije v inkarnacijo, se s temi pogledi ne strinjam.

 

Novo razodetje po Lorberju po mojem mnenju ni nobeno izvorno krščanstvo. Lorber vse preveč vpleta ravno učenja srednjeveške cerkve in če jih je mal po svoje obrazložil in še kaj dodal to še ni zato izvorno krščanstvo.

[swamisan]

Tale filozofija tud nikamor ne pelje, smrt je osvoboditev

 

Če je telo in materija taka iluzija ( neresnična ) od česa se potem s smrtjo osvobajaš, če se je ne osvobodiš za časa življenja se je tudi po smrti menda ne boš.

Mogoče začasno, potem pa vstopiš v novo učilnico po nove izkušnje in si spet v novi takoimenovani iluziji.

 

materialno telo .... iluzija materije ... virtualna učilnica ... osvoboditev ...

 

tako smo vpeti v to iluzijo in ker se nam izkušnja občutkov zdi tako resnična ... daje vtis, da je materija nekaj kompaktnega ... ampak tudi kvantna fizika že uči popolno nasprotje

 

osvoboditev ... je opustitev materialnega telesa ... opustitev ega ... je prehod v našo čisto obliko višjega JAZ in je del neskočnega JAZ ali kreatorja

 

in ko v tej nevezani obliki ... ki sploh ni oblika ... obdelamo in predelamo izkušnje iz zadnjega "materialnega telesa" .... gremo po nove izkušnje skozi novo-drugo-sveže "materialno telo" ... smo v naslednji učilnici ... podobno naslednjemu razredu v šoli ...

 

težko je razumet brez uporabe nekega miselnega modela

 

noben tak miselni model ni idealen ... ima ogromno lukenj, ker še nimamo dovolj znanja, spoznanja ... vseeno pa nas pelje naprej