stara ljubezen

[romantika]

dragi moji...tale post je že skoraj umrl....vsak od nas doživel podoben trenutek. ok. So what? Life goes on. Minevajo dnevi, pa meseci, potem pogledaš eno dramo, malo si melanholičen, obenem spiješ kakšen deci dobrega sladkega vina zraven, sprostijo se neki feelingi, ki jih skrivaš zase, v tistih slabih trenutkih, ko te nihče ne vidi....ne da ti je žal za trenutke, ki so minili, žal ti je za vse tiste, ki bodo prišli in jih boš spustil mimo, ker vsi mi malo igramo...ali pa veliko....vsako druženje je igra, prilagajanje drugim, normam, zahtevam....družbi. Samo ne sebi. In če narediš nekaj zase, tisto kar ti hočeš...te vsi obsojajo, ker si prevaral. Ne osebo...pač pa pričakovanja. Ma si nikoli ne zaželite, da bi vse skupaj poslali nekam ( se opravičujem) in zaživeli samo zase? Uresničili sanje? Naredili neumnost in se ob tem dobro počutili? Pa sej samo 1x živimo! No, sej ne, da sem naredila kaj takega...a si želim. Pa kaj. Nič ne bo iz tega. Vsaj ne nocoj ali jutri. LP

[dayo]

Pa sej samo 1x živimo!

No, tole definitivno ne drži.

 

(In s tem zavedanjem se kakšen pogled na lajf precej spremeni...)

[Marsa]

....vsako druženje je igra, prilagajanje drugim, normam, zahtevam....družbi. Samo ne sebi. In če narediš nekaj zase, tisto kar ti hočeš...te vsi obsojajo, ker si prevaral. Ne osebo...pač pa pričakovanja. Ma si nikoli ne zaželite, da bi vse skupaj poslali nekam ( se opravičujem) in zaživeli samo zase? Uresničili sanje? Naredili neumnost in se ob tem dobro počutili? ....

'Narediti nekaj zase' je zame v tem primeru egoistično, pa ne gre za obsojanje (se mi zdi, kot da v bistvu se s takim stališčem že vnaprej nekako *določite* kot *žrtve*, kao sej hočmo se met sam lepo, pol nas pa vsi obsojajo).

Gre za to, da NAREDI to: če se bi ob tem res dobro počutila.

Tako da tega ne govoriš nam, pač pa sebi.

 

Ja, smo si zaželeli da bi zaživeli samo zase - pa smo potem nekateri to pač storili.

Ampak zelo konkretno smo to storili.

 

No, tole definitivno ne drži.

 

(In s tem zavedanjem se kakšen pogled na lajf precej spremeni...)

Ja, imaš prav.

 

Po drugi strani pa bi morda bilo še več "karmičnih zvez", "sorodnih duš" in podobnega stafa.

(ker si ljudje vedno najdemo načine, da opravičimo svoje vzgibe)

[Iknee]

Vilinčica, hvala za lepe besede...se popolnoma strinjam. Ne bi zapustila otroka, nikoli. Tako pač je, ko si 1x mama. Nisi več sama sebi prioriteta. Morda ko odrastejo...ko si spet v situaciji, da razmišljaš bolj o sebi... In ja, res je...ta situacija mi je primazala korajžno klofuto - sama sem svoje sreče krojač...

 

Tale izraz, da smo sami svoje sreče krojači, je pa ponavadi narobe razumljen. Drži v tem smislu, da je sreča pravzaprav naša lastna odločitev - in sicer ne glede na življenjske okoliščine. Srečni smo lahko tudi v precej zajebani situaciji, ker je sreča pravzaprav naš odnos do življenja, ne pa splet zunanjih okoliščin, vključno s partnerji. Ni pa res, da si vse okoliščine v življenju določamo sami (vsaj ne zavestno), v vsakem trenutku na naše odločitve vpliva veliko dejavnikov, naša volja je le eden od njih. In vedno zares živimo samo v tem trenutku.,zato se nima prav nobenega smisla mučiti s preteklimi odločitvami in razmišljati kako bi bilo, če bi se odločila drugače. Kaj pa veš... najmanj kar zagotovo lahko trdiš, je to, da ne bi imela prav tega čudovitega otroka, ki ga imaš zdaj.

To, v kakšni meri pa živiš svoje življenje, je pa res odvisno samo od tebe in ne od tvojega trenutnega partnerja, kar pomeni nič drugega kot, da če zdaj ne živiš polno, tudi s partnerjem, ki si ga zapustila, ne bi! Daj temu človeku mesto v svojem srcu, potem pa nehaj sanjariti, sprejmi življenje takšno, kot je ta trenutek in začni živeti. TA trenutek in s TEM možem in vajinimi otroci - mogoče prav oni že zelo dolgo čakajo, da boš končno oživela! Živeti hkrati zase in za vse, kar te obdaja - družino, skupnost, naravo ... šele tako se človek lahko zares uresniči in je pomirjen v sebi in svojem okolju.

[Resničen]

Vse to kar sem prebral, me spominja samo na eno pesem in to je Zbudi me za prvi maj od skupine MI2. Menim, da že sama pesem dovolj pove o spominih in naši fantaziji, ki si jo pričaramo v mislih. Vsaka oseba dela napake in se sprašuje zakaj je tako zakaj ni drugače? Zakaj nisem takrat drugače reagiral/a....? Vse kar se nam pripeti v življenju se zgodi z namenom. Nikoli ne veš kaj nas bo doletelo v življenju in zato je tudi življenje, ki ga živimo tako zanimivo. V trenutku, ko si na tleh se lahko v hipu spremeni. Nikoli pa ne veš kaj se ti bo zgodilo v prihodnosti.

 

 

 

Mi2-Zbudi me za prvi maj

[no1]

Lep pozdrav vsem, ki me berete. Rada bi z vami delila svoje misli in brala vaše odgovore, nasvete, razmišljanja. Nimam problema, imam samo cmok v grlu, stisko v srcu in solzne oči. In staro ljubezen. Pred 20 leti sem živela v tujini. Študirala in kasneje delala. V času študija sem spoznala fanta, s katerim sva bila skupaj ves čas študija in magisterija. Bila sem mlada in ljubezen je bila ogromna, neskončna. Sanjala sva o skupnem življenju in vsem, kar bova skupaj počela. Potem se je študij končal in v tisti mladosti in pod vplivom staršev in okolice sem se vrnila domov. Zdelo se mi je edino prav v tistem trenutku, da sledim razumu in ne srcu. Izmislila sem si razlog in enostransko končala vezo, ki mi je še danes najlepša. Ne razumite me narobe. Sedaj imam že 10 let moža in otroka, urejeno življenje brez prevelikega hrepenenja in nihanj. A duša je ostala ujeta v nekem drugem času. Od najinega razhoda so minevala leta in slike so bledele. Ko sem pomislila nanj me je stisnilo, obenem so me spreleteli občutki topline in mi privabili nasmeh na ustnice. Bilo je lepo. In življenje je šlo naprej. Nikoli nisem popolnoma pozabila nanj in na najina leta vedno gledala kot na nekaj prekrasnega. Kot je mineval čas, je minevala ljubezen. Vsaj zdelo se mi je tako, dokler... Dokler me ni poiskal na Facebooku. Dokler si nisva izmenjala slik. Dokler si nisva poslala prvega sms-ja. Dokler se nisva dogovorila, da se srečava, ko se bo peljal mimo Ljubljane. In sva se. Po 20 letih. Kot bi bilo včeraj. Planila sva si v objem, se dolgo zagledala v oči in obsedela. Ni bilo čudno, bilo je, kot, da sva se včeraj razšla. Isti občuteki pripadnosti in naklonjenosti. Izgledal je starejši in nekaj sivih las, ki sem jih v tistem trenutku želela pobožati in ki so nastali v letih, ko me ni bilo poleg. Nekaj gubic na čelu, bolj udrt pogled in par kg več. A vseeno vse enako. Izmenjala sva dogodke v teh letih in povedal mi je, da se nikoli ni oženil, da ima shranjene vse najine stvari, besede, igrice, spominke. Povedala sem mu, da tudi jaz hranim vse te majhne velike stvari v nekaj škatlah, zalepljene, v kleti. Nisva si tujca, spomini so kar vreli in naklonjenost med nama je trepetala v zraku. Želela sem si, da ne bi nič rekla, da bi me samo objel in bil tiho. Zaslutila sem njegov dolg pogled v mojo dušo. In sva sedela, pila kavo in se smejala. Po dveh urah sva se poslovila. Dolga pot je bila pred njim. Razumem. V drugo državo. Hiter objem pred mojim avtom in videla sem samo še njegov hrbet. Ni se oziral. In ni ga bilo nazaj. Čez eno uro me je poklical. Kar zabučalo je iz njega, vse prikrito, potisnjeno nazaj in vse, kar je zamolčal, ker se je bal povedati na glas. Vsa čutenja. In bolelo je. Obupno. Nisem želela pokazati v glasu, ki se je tresel, ne po sporočilu, ki sem mu ga poslala za tem. A čutila sva oba enako. Od srečanja sta minila dva dneva. Cmok, ki se je naselil v mojem grlu in me vsakič stine ko pogledam telefon je neznosen. Najino srečanje je v meni zbudilo revolucijo. Ne samo zaradi "nedekončane zgodbe", tudi zato, ker sem nenadoma spoznala, da živim nepošeno do sebe, da si nisem dovolila slediti srcu, da sem izgubila morda največjo stvar v življenju. Kaj bi bilo drugače, če bi ostala skupaj? Kaj sem naredila....Dogovorila sva se, da se srečava naslednjič, ko bo prišel mimo....je to pametno, bom preživela? Kako naj se vrnem zopet v normalno življenje in pretentam sebe, da je vse tako kot je treba? Kako naj grem naprej? Ali morda nazaj?

 

Kamorkoli že, vedno s srcem