Ne vem kam spadam v življenju

[light]

Imam problem. Občutek imam, da se je cel svet zarotil proti meni in da nikamor ne spadam. Nimam dela, ker niti tega ne vem, kje naj ga sploh iščem. Družina mi je tako tuja, kot da bi jo danes prvič videla,... še tujci, katere prvič vidim, se mi zdijo, bolj domači, kot domači. Skratka bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da zame mesta na tem svetu sploh ni. Pa nisem več tako mlada. Samo počutim se, kot da nikamor, ampak res nikamor ne spadam. Kot da bi me pozabili na enem tujem planetu, ki ga sploh ne poznam in sedaj čakam, da se vrnem domov, čeprav sploh ne vem, kjer sem doma. Sploh ne vem, kje se naj lotim problema. Vsak dan se tisočkrat vprašam, kaj hočem in kam spadam, pa še vedno ne vem, v bistvu je ta stavek že zlajnana fraza. Moj primer je že kroničen. Kdo zna reševati take probleme? Problem ni v tem, da nimam izobrazbe, ali da ne bi hotela delati. Problem je v tem, da se počutim odrezano od sveta.

Se je kdo že srečeval s čim podobnim? Kaj je odkril? Kdo zna reševati take zadeve? Najti moram stik s svetom, seboj. Kako začeti, kje začeti?

To občutek me muči že leta,...

[light]

Kdaj se je začel ta občutek? Če dobro pomislim, je od vedno. Nikoli se nisem čutila del družine, že kot otrok ne (vsaj v spominih ne). Edini član, ki mi je bil blizu, ga več ni. Mislim, da je problem v moji preveliki občutljivosti, zato sem si napravila zid in ostala sama. To sklepam zato, ker sem vedno hrepenela po življenju kakršnega so imeli vsi drugi, samo jaz ne. To ni bila neka posebna želja ali stvar. To je bil samo in le ljubeč odnos v družini, ki ga ni bilo. Hrepenela sem po nekem nedoločljivem dobrem občutku, ki ga nikoli ni bilo in ga ni. Že celo življenje iščem tisto, tisto, tisto, joj, najbrž se ji reče ljubezen. Ampak ne znam naprej,.... kaj sedaj? Kam? Kako? Kako naj grem čez sebe?

[PsicoMagico]

Imam problem. Občutek imam, da se je cel svet zarotil proti meni in da nikamor ne spadam. Nimam dela, ker niti tega ne vem, kje naj ga sploh iščem. Družina mi je tako tuja, kot da bi jo danes prvič videla,... še tujci, katere prvič vidim, se mi zdijo, bolj domači, kot domači. Skratka bolj kot razmišljam o tem, bolj se mi zdi, da zame mesta na tem svetu sploh ni. Pa nisem več tako mlada. Samo počutim se, kot da nikamor, ampak res nikamor ne spadam. Kot da bi me pozabili na enem tujem planetu, ki ga sploh ne poznam in sedaj čakam, da se vrnem domov, čeprav sploh ne vem, kjer sem doma. Sploh ne vem, kje se naj lotim problema. Vsak dan se tisočkrat vprašam, kaj hočem in kam spadam, pa še vedno ne vem, v bistvu je ta stavek že zlajnana fraza. Moj primer je že kroničen. Kdo zna reševati take probleme? Problem ni v tem, da nimam izobrazbe, ali da ne bi hotela delati. Problem je v tem, da se počutim odrezano od sveta.

Se je kdo že srečeval s čim podobnim? Kaj je odkril? Kdo zna reševati take zadeve? Najti moram stik s svetom, seboj. Kako začeti, kje začeti?

To občutek me muči že leta,...

 

Začni v trenutku v katerem si. Žal samo besede ne pomagajo. Kar opisuješ zveni kot depresija ali pa klasična eksistencialna tesnoba oz. "angst". Če se lahko intelektualno spopadeš s tem bi ti priporočal knjigo Alberta Camusa "Sizifov mit". Druga knjiga s praktičnimi napotki, ki bi jo toplo priporočal pa je "Joy of Living" Yongey Mingyur Rinpocheja. V slovenščino ni prevedena, a če angleščina ni problem se knjiga dobi tudi pri nas - mislim, da v knjigarnah Mladinske knjige.

Camus govori o stanju kot je tvoje in kako se upreti in ŽIVETI, ta druga pa ti da še praktične napotke KAKO...

 

Ni se lahko izvleči iz tega kroga, lahko je kriva tudi "kemija" v možganih, če je zelo resno se morda obrni na strokovno pomoč. Ni sramota, tudi veliko zelo inteligentnih in uspešnih ljudi trpi za kakšno obliko manične depresije ali bipolarne motnje - če gre v tvojem primeru za to (kar ne diagnosticiraj sama, temveč se prej pogovori s kakšnim psihologom, ki bi moral to bolje obvladati), potem lahko poiščeš katero izmed oblik zdravljenja. Mogoče kdo pozna kakšne alternativne metode, osebno pač menim, da si je dobro priti na jasno s situacijo, da to tesnobo pozna veliko ljudi in malo prebrati kaj so o tem že napisali in kako so se s tem spopadli. Omenjeni dve knjigi sta za to odlični. Nato pa se resno lotiti uma in telesa - kombinacija discipline, uravnotežene prehrane, tudi kak post vmes, fizična aktivnosta - recimo redna vsakodnevna vadba in meditacija je lahko ena izmed poti. Ne gre na hitro, najprej se ustavi in poglej okoli sebe brez pričakovanj, umiri um, dihaj in počasi uvidiš, kako se nekatere misli in ideje, ki te obremenjujejo raztopijo kot milni mehurčki in dobiš povsem druge vpoglede.

 

Ena od alternativnih metod za depresijo je tudi "ayahuasca", a boš pri nas težje prišča do tega - zadeva je izjemno zahtevna, očisti te in te takorekoč "vrže s tečajev", možno je da svoj "eksistencialni gnev" dobesedno izbruhaš in se lažje postaviš na novo pot. En članek o tem: http://www.nationalg...tures/peru.html pa še znanstvena hipoteza: http://www.trnres.co...85%20Rafael.pdf

 

Kakorkoli se zadeve lotiš - ko se osvobodiš psihološkega krča moraš vložiti veliko truda in discipline in se enostavno "preprogramirati" in začeti ŽIVETI! Na nek način je tako preprosto, pa vendar tako težko.

 

Zelo pomaga, da si naložiš kakšne rutine (recimo dnevne telesne vadbe, meditacije, aktivno iskanje dela, tudi pisanja kakšnih prošenj, klicanja na firme, itd. se loti kot avanture, kot opravka, ki je del igre življenja) in se jih disciplinirano držiš. Tako si zakoličiš ene parametre, ki so ti jasni in ki jih imaš pod nadzorom.

 

Upam, da ti ta nasvet kaj pomaga. Jaz sem se dolga leta spraševal enako in me je prav paraliziralo, a sem se s kombinacijo metod uspel otresti tega krča in se lahko sedaj iste reči sprašujem ne da bi me morile in zraven še živim in UŽIVAM.

 

Življenje je ena velika igra. Ko se osvobodiš krča (nasveti zgoraj), delaj na kreativnosti, počasi se vse obrne, ali pa pridejo izzivi s katerimi se lahko spopadeš, samo da ne obstaneš na mestu in se smiliš sama sebi...

[Alan_New]

http://www.youtube.com/watch?v=0YulgS3PJqs

[light]

Hvala obema za komentarje in nasvete. Bom poskusila.

Ja, težko se je "reprogramirati". Veliko moraš delati moraš na sebi, potem pa, ko ti že delno uspe, to začutijo ljudje s katerimi živiš in te hočejo spet potegniti v staro stanje, kakršnega so vajeni, saj se do tebe še vedno obnašajo po starih vzorcih.

 

Prebrala sem knjige kot so Master Key System, The power ali Skrivnost od Rhonde, ampak mi je pomagalo samo na začetku, potem se pa vrneš nazaj na stare tire, ki samo potrdijo star rek, da je navada železna srajca. Ampak vsaj zavedanje imaš, to ostane. Res ne vem, zakaj so ene stvari tako težke. Ko pa ne bi smele biti.

Kar se "psihološkega krča" tiče, pa tudi niha. Kakšna dobra knjiga, ki jo bereš dalje časa pomaga, ljubezenska seveda. V glavnem zdi se, da je edino pravo zdravilo ljubezen. In če dobro pomislim, je ljubezen tista, ki združuje ljudi, podira ovire, ruši meje in zidove. In priznam, da je ni. Zadeve so videti tako enostavne in lahko rešljive, resnica pa vse kaj drugega.

[tantra]

http://www.reikiself-empowerment.com/sitebuilder/images/Gina_self_Reiki_2-123x207.png

[Rožica I]

Sicer sem samo občasna bralka še na tem forumu, ampak me je tvoj post skoraj primoral, da sem se spet prijavila.

 

Kar stisnilo me je ob branju tvojega posta... Iskanju nečesa, kar imaš, ljuba Light, v sebi. Morda ti samo bližnji niso znali pokaziti, povedati, te naučiti...ljubezni do sebe. Morda pa enostavno ni bil še tvoj čas. Sedaj očitno je. Sprejmi se kot krasno enkratno bitje; postavi v osrčje življenja sebe, svoje želje, nagibe, (neodkrite) talente, še tako majhne zahtevice. Sprejmi lastno sposobnost, pohvali se, bodi ponosna na svoje dosežke; pocartaj se, ko je treba!

[Rožica I]

Pozitivno mišljenje je stvar navade, navado pa osvojiš v pičlih 21-ih dnevih! Na lastno življenje lahko gledaš popolnoma iz druge perspektive- vse, kar se ti dogaja, je očitno z namenom, da korenito spremeniš način življenja. Kako? Težko rečem zate. Zase vem, da si želim biti srečna in zadovoljna, da se zavedam, da imam vso pravico biti ( tudi točno takšna kot sem) in da ko sprejmem vse svoje slabo in dobro, da vem, da hočem jutri spet biti tu, se zbudit v prekrasen pomladni dan, odkrit kar mi buri domišljijo, zraven rutiniranega vsakdana (pač živeti je treba tudi fizično in biti praktičen ter plačevati položnice), imeti dovolj volje in energije za dušne radosti in zadovoljstva.

[Doogy]

Po tem kar si napisala mislim, da si to kar nekateri psihologi imenujejo "Highly sensitive person". Tako da predlagam, da si malo preberes na to temo. Tukaj je link na clanek v wikipedijiHighly sensitive people. Jaz mislim, da ti bo verjetno razjasnilo nekatere stvari. Seveda bos pa morala vseeno tudi sama sebe raziskat in ugotovit kdo si in kaj si res zelis. K vse knjige in ostalo so sam pripomocki ki ti pomagajo na tej poti.

[Brezo]

Hm...asociacije ki so se mi pojavile v mislih...ET- neprizemljenost- podzavestni vzorec nesprejemanje fizične realnosti- travma iz preteklosti, ki je lahko povzročila da se je osebek zaprl pred svetom- vzroki zelo v globini zato raznorazne površinske tehnike nimajo odločujočega vpliva na izboljšanje- namera s katero se gre v trenutek oz. čas kjer se je to začel+ določen proces- meditacija na svetlobo...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[Sprenger&Kramer]

Samo dve mesti na tej obli je Gospod namenil ženskam: klošter in kuhinjo.

[Tomas de Torquemada]

Edini problem ženske, bi moral biti, kako inu kdaj peti hvalnice gospodu, poleg dveh že omenjenih institutov ki se ji pritičejo po naturi.

[light]

Rožica hvala za lepe besede in nasvete. Doogy bom prebrala. Brezo, si kar zadel. Pregloboko je in zgodilo se je prezgodaj (npr. zelo močan strah po katerem fizično zboliš in potem te stalno spremlja in razvije se "angst", tesnoba in nikoli se ne razviješ v osebo v katero bi se ipd., in ker si v takem stanju si kot magnet za vse slabo, ipd. in potem je še težje. Mogoče je moja življenjska naloga s tem povezana.), da bi bile razne površinske tehnike zame primerne, mogoče na dolgi čas s stalnimi ponavljanji. Kar se klošterja tiče in kuhinje nimam problema. Oboje je zame sprejemljivo, samo za druge mislim da ni. Sem mnogovrstni človek, mogoče preveč.

[PsicoMagico]

Rožica hvala za lepe besede in nasvete. Doogy bom prebrala. Brezo, si kar zadel. Pregloboko je in zgodilo se je prezgodaj (npr. zelo močan strah po katerem fizično zboliš in potem te stalno spremlja in razvije se "angst", tesnoba in nikoli se ne razviješ v osebo v katero bi se ipd., in ker si v takem stanju si kot magnet za vse slabo, ipd. in potem je še težje. Mogoče je moja življenjska naloga s tem povezana.), da bi bile razne površinske tehnike zame primerne, mogoče na dolgi čas s stalnimi ponavljanji. Kar se klošterja tiče in kuhinje nimam problema. Oboje je zame sprejemljivo, samo za druge mislim da ni. Sem mnogovrstni človek, mogoče preveč.

 

Predvsem se zdi, da potrebuješ akcijo in manj ponavljanja istega razglabljanja zakaj je tvoja situacija takšna kot je in iskanja vzrokov v odnosih in okoli tebe. Niso vse tehnike površinske in niso vse knjige iste... Ne se zapletat v začaran krog in se vrteti v kalupu iz katerega ne moreš. Dokler razmišljaš "mogoče, mogoče, mogoče..." bo isto... moraš storiti korak v neko smer - odločiti se za akcije, ne glede kam te pripeljejo. Rečeš to bom storila, ker je dobro zame, to bom spremenila, ker sem se tako odločila. Ne išči razlogov zunaj svoje odločitve. Kot pravijo pri Nike - "Just do it!" Najbrž pa res precej potrebuješ nekaj, kar te konkretno pretrese in te vrže iz teh tirnic, predvsem pa trdno odločenost za spremembo - tako malo se igračkat po eni knjigi, pa drugi, pa obupat, ko se takoj nič dramatično ne spremeni te najbrž še bolj utrdi v starih tirnicah, ko se vrneš. Kaj pa bo to, kar te konkretno "zdrma", pa boš morala sama izbrati.

[Marsa]

Hojla Light!

 

Tudi mene se je dotaknil tvoj post.

 

So ti pa že drugi ful dobro odgovorili - nimam česa dodat.

 

Drži se!

 

(mogoče se preveč sprašuješ, si preveč skoz v glavi... včas se kar kak korak naredi, pol pa še enga itd., pa pol včas kaj kar samo nasproti uleti )

[lukasetina]

Začni redno tečt in zjutraj telovadit. Če hočeš.

[capt. spaulding]

Lučka živjo,

Če ne moreš naštet tri stvari, ki te veselijo v življenju in vsaj eno za katero bi želela živeti še veliko let ti priporočam obisk pri psihoterapevtu.

Če tvoja težava ni v tvojih bio-kemičnih procesih ne zgubiš praktično nič, par ur sedenja in čvekanja z strokovnjakom, če pa je problem v kemiji in ga ne zdraviš z kemijo.....ALL THE BEST

[DON KARLOS]

Začni z yogo! Pa tudi kakšen pogovor s terapevtom ali duhovnikom nebi bil odveč. Samo nekak naredi. Vsaj nekaj od sto predlaganih idej. Najdi si eno stvar in potem vztrajaj.

[Marsa]

Začni z yogo!

se pridružujem nasvetu.

 

Tudi z Lukosetina se strinjam - vsak šport je okej, vendar (tud po mojih izkušnjah) je najboljša joga, ker ti v bistvu (tudi če si za to ne prizadevaš oz. ni to osnovni namen) zaktivira vse plasti in ne sam telesne.

Pa še eno dejavnost boš imela, nekaj kar bo 'pred tabo', ko boš padla not, se boš pa veselila in uživala.

Poleg tega pa se boš, če se boš odločila za jogo in se priključila kakšni skupini, tudi socializirala.

[karavan]

se pridružujem nasvetu.

 

Tudi z Lukosetina se strinjam - vsak šport je okej, vendar (tud po mojih izkušnjah) je najboljša joga, ker ti v bistvu (tudi če si za to ne prizadevaš oz. ni to osnovni namen) zaktivira vse plasti in ne sam telesne.

Pa še eno dejavnost boš imela, nekaj kar bo 'pred tabo', ko boš padla not, se boš pa veselila in uživala.

Poleg tega pa se boš, če se boš odločila za jogo in se priključila kakšni skupini, tudi socializirala.

 

 

 

Preveri na internetu in se pozanimaj, preden začneš, poišči vadbo brez spiritualne navlake, ki te bo še dodatno zmedla!

 

Pozdrav soncu je krasna vaja, poskusi!

[gold]

Edini problem ženske, bi moral biti, kako inu kdaj peti hvalnice gospodu, poleg dveh že omenjenih institutov ki se ji pritičejo po naturi.

 

 

Kateremu gospodu, morda domačemu, Rodetu ali Pahorju.....

[Marsa]

Preveri na internetu in se pozanimaj, preden začneš, poišči vadbo brez spiritualne navlake, ki te bo še dodatno zmedla!

 

Pozdrav soncu je krasna vaja, poskusi!

se strinjam, sem hotla tud sama to dodat, pa nisem.

Si pa ti zdaj.

[Brezo]

.........Brezo, si kar zadel. Pregloboko je in zgodilo se je prezgodaj (npr. zelo močan strah po katerem fizično zboliš in potem te stalno spremlja in razvije se "angst", tesnoba in nikoli se ne razviješ v osebo v katero bi se ipd., in ker si v takem stanju si kot magnet za vse slabo, ipd. in potem je še težje. Mogoče je moja življenjska naloga s tem povezana.), da bi bile razne površinske tehnike zame primerne, mogoče na dolgi čas s stalnimi ponavljanji.........

 

Hm...meni se zdi da si dovoilj močna da greš na glavne vzroke...mislim da strahci niso glih glavni vzroki, so pa takoj nad njimi oz. prekrivajo glavne vzroke...imam feeling da se malo izgovarjaš na razno razne stvari...predpostavljam da so to notranji saboterji oz. podzavestni programčki, ki nočejo kao ozdravitve...dobro bi bilo če bi preverila antagonistično motivacijo...Rekel bi da rabiš samo enega ki te pelje čez določene procese...še prej pa se moraš ti sama odločiti da res hočeš narediti ta preboj...in to bi bilo dobro še preden te kdo drug ali okoliščine dobesedno "brcnejo v rirt"...da se kao zmigaš...

 

Površinske tehnike so potem lahko samo pripomoček za lajšanje stvari ki jih lahko sproži proces...recimo jokanje cel teden, ko pridejo potlačena čustva na površje,velika poraba robčkov...skratka proces direkt na vzroke bi se lahko sprožil potem bi pa rabila samo nekoga za backup podporo...če bi se res kaj čudnega začel dogajat...če bi prišla na površja še čustva ki se jih sploh ne zavedaš da jih imaš v sebi, če bi začela srečevat ljudi iz daljne preteklosti, ipd...

 

Na kratko povedano ali sprožiš procese, ki bi omogočili stabilizacijo v par tednih ali mesecih al pa ukvarjanje s tehnikami ki bi dosegle podoben učinek časovno gledano šele čez par let ali več...do istega cilja namreč vodi več poti...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif

[gold]

Za začetek si preberi knjigo: Učbenik življenja, slovenskega avtorja Martina Kojca,

mogoče dobiš kakšen odgovor tudi tam.

[light]

Dejansko se počutim kot da sem samo pozabila kam spadam, tako nekako se počutim. Neka praznina je v meni, katere ne bi smelo biti.

 

Po duši sem športnica, tako da sem stalno nekje zunaj. No, dejansko skoraj ne mine dan, da ne bi kam šla (v hribe, teči, kolesarit, k reki, na sprehod). To sploh ni problem. Problem je v tem, da se šele na teh izletih pravzaprav zavem svoje odrezanosti od sveta. Rabim ljudi moje "sorte", teh pa ni.

 

Brezo, bi mi lahko povedal, kaj točneje si imel v mislih, ko si omenjal, da rabim nekoga, ki me bo peljal čez procese? Seveda hočem iti čez to. Včasih imam občutek, da mi samo še Bog lahko pomaga ali pa naslednja inkarnacija. Občutek imam, da sem se "čistila", ampak proces nikoli ni uspel,... Mogoče je povezano z mojo sedanjo inkarnacijo,... kaj pa veš, kaj sem bila v prejšnjem življenju,...

 

A morda kdo ve za tečaj vizualizacije? Vsak dan se trudim, pa slika ne postane kristalno jasna.

To sprašujem zato, ker večkrat razmišljam npr. če v trenutku pozabiš na to, kar si v resnici in kar imaš in se prepričaš, da si bogat, sam sebe (seveda za to rabiš vizualizacijo). Ali si bogat ali nisi v tistem trenutku? Mar ni sreča samo v našem prepričanju? V starih časih bi dali vse za npr. tak avto, kot ga ima danes že vsak. Vse za tv, katero ima danes že vsak. Zakaj mi nismo srečni, če vse to imamo? Ampak to so spet samo besede,....