Sočutje do človeka

[Marsa]

Dalajlamo bi vprašal, kako se vadi sočutje.

Delaš lahko na strpnosti, razumevanju, poslušanju. In kako se čuti sočutje?

 

Pa sem prebral par njegovih knjig. , samo menim, da se lahko naučiš dobro prepoznavat svoja čustva in si potem bolj občutljiv in znaš prepoznavat čustva in energije drugih. Ostalo so projekcije,..če boš rekel, da boš poskušal malo trenirat npr. sočutenje strahu, kako boš to naredil? Se da vrline natrenirat?

 

Morda gre tudi za težavo prevoda..compassion je cca. co-passion? O tej besedi še nisem razmišljal v angleškem jeziku, vendar se mi zdi,da je ima čuden prizvok tudi tu.

 

Prepis is Wikipedie: "Compassion (from Latin: "co-suffering") is a virtue — one in which the emotional capacities of empathy and sympathy (for the suffering of others) are regarded as a part of love itself, and a cornerstone of greater social interconnection and humanism — foundational to the highest principles in philosophy, society, and personhood."

 

Torej co-pasijon,..sotrpljenje. HM.

so~strast.

[The Dude]

so~strast.

 

Ja, saj na to sem tudi jaz ciljal, vendar je očitno beseda zelo krščanska in govori o sotrpljenju. Mi smo jo razumeli bistveno širše in tudi prevod sočutje potem ni najbolj pravi.

[Minnie]

Navidezno sočutje iz strahu in lastne nemoči, zame, ni sočutje. Sočutje izhaja iz posamezne osebe - brez pričakovanja do povračila.

...in ni pomilovanje...

 

Kot prvo, spet poglej kontekst v katerem je moja izjava napisana. Zdaj kdaj smo to rešili, gremo daljše. V moji izjavi naglas je bil na nečem drugemu, ne na sami definiciji sočutja. Osebno se ne občutim povabljeno soditi (prosuđivati) notranje motive človekova delovanja. Ni vse črno - belo, že vsak dela, kakor zna in ume. Zaradi tega mi se zdi neumestno negodovati nad človekom ki ponuja pomoč, če nikakor drugače vsaj iz straha da bo pomoč tudi njemu trebala enega dna, a nikogar ne bo poleg njega, a opravičiti človeka, ki je trenutno v težavi, a kateri bo, kdaj bo situacija nasprotna, prolazil poleg tega prvega kot poleg "turškega pokopališča" pod izgovorom da nima česa dati. Enostavno mi nima logike.

[Andreja:)]

Kje je pa negodovanje v mojem postu?

[Minnie]

Kje je pa negodovanje v mojem postu?

 

 

Splošno povedano.

[xyz]

Dalajlamo bi vprašal, kako se vadi sočutje.

Delaš lahko na strpnosti, razumevanju, poslušanju. In kako se čuti sočutje?

 

med drugim tako, da sočutje dopustiš.

[butl]

Dalajlamo bi vprašal, kako se vadi sočutje.

Delaš lahko na strpnosti, razumevanju, poslušanju. In kako se čuti sočutje?

 

Kako se vadi sočutje? Kako se čuti sočutje?

 

Hm.

 

Tko, da prepoznavaš in predeluješ tiste plati sebe, ki jih ne maraš, jih odrivaš, jih prikrivaš /predvsem pred sabo/, jih ne sprejemaš, se jih sramuješ. Svoje sence.

 

Vsako senco, ki si jo prepoznal in predelal pri sebi, lahko prepoznaš v drugem /ko jo izraža kokr jo pač/ in občutiš, kaj ta doživlja, s čim se bori, kaj ga boli /al pa veseli/. Sočutiš. Ker si to dal skoz.

 

Se prav; sočutje vadiš tko, da predeluješ svoje sence /travme, vzorce, bolečine.../.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[janko]

sočutje je...

ko se usedeš... pržgeš cigaro...

mal potreseč tumbler, u katerm je led z đek denijelsom...

pljuckaš počas in pihaš oblačke...

listaš mens helt...

hlače dol do kolen...

in luštna bjonda ti ga obdeluje...

in če se ti po pol ure ne dwigne...

jo sočutno pogledaš in uprašaš, če se ji to welikrat zgodi

[The Dude]

Kako se vadi sočutje? Kako se čuti sočutje?

 

Hm.

 

Tko, da prepoznavaš in predeluješ tiste plati sebe, ki jih ne maraš, jih odrivaš, jih prikrivaš /predvsem pred sabo/, jih ne sprejemaš, se jih sramuješ. Svoje sence.

 

Vsako senco, ki si jo prepoznal in predelal pri sebi, lahko prepoznaš v drugem /ko jo izraža kokr jo pač/ in občutiš, kaj ta doživlja, s čim se bori, kaj ga boli /al pa veseli/. Sočutiš. Ker si to dal skoz.

 

Se prav; sočutje vadiš tko, da predeluješ svoje sence /travme, vzorce, bolečine.../.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Saj o tem sem govoril. Delaš s svojimi čustvi, vzorci itd. In s tem ko spoznavaš sebe, spoznavaš tudi druge in postajaš bolj sočuten razumeš več procesov, imaš boljši uvid. Vaditi sočutje pa je samo po sebi čuden izraz, ker ne moreš sočutit sam s sabo.

[Marsa]

(Butl, Objemček)

 

Objemček - lahko sočutiš sam s sabo.

[butl]

Saj o tem sem govoril. Delaš s svojimi čustvi, vzorci itd. In s tem ko spoznavaš sebe, spoznavaš tudi druge in postajaš bolj sočuten razumeš več procesov, imaš boljši uvid. Vaditi sočutje pa je samo po sebi čuden izraz, ker ne moreš sočutit sam s sabo. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

O pa še kako lahko sočutiš sam s sabo. Prouzaprou, da sploh lahko sočutiš s komerkol, morš sočutit s sabo.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

[The Dude]

O pa še kako lahko sočutiš sam s sabo. Prouzaprou, da sploh lahko sočutiš s komerkol, morš sočutit s sabo.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif

 

Hm, jes recimo čutim veselje. Če bi sočutil veselje, bi ga mogoče lahko sočutil s svojim egotom. Al pa s kakim od bitij, ki me sestavljajo. Pustmo besede.

[Marsa]

ne glej: včasih si recimo žalosten. pa se smiliš samemu sebi. to v bistvu ni to.

ampak včasih pa si nežno sočuten sam do sebe (recimo tudi s svojim *notranjim otrokom*).

Jaz sem do sebe čutila sočutje , ko je oče umrl in mi je vse se zarolalo za nazaj.

Pa sem si rpedstavljala sebe kot majhno punčko tedaj in sem se nežno pobožala za nazaj.

 

(itd.)

[The Dude]

ne glej: včasih si recimo žalosten. pa se smiliš samemu sebi. to v bistvu ni to.

ampak včasih pa si nežno sočuten sam do sebe (recimo tudi s svojim *notranjim otrokom*).

Jaz sem do sebe čutila sočutje , ko je oče umrl in mi je vse se zarolalo za nazaj.

Pa sem si rpedstavljala sebe kot majhno punčko tedaj in sem se nežno pobožala za nazaj.

 

(itd.)

 

Torej si čutila nežnost do sebe,..ne pa sočutila nežnost do sebe. Lahko pa da si se malo smilila sami sebi tudi.

 

Do sebe si čutila sočutje... hehe. Bolj se potrudi pri izražanju tega kar si občutila,..ker so bila pač določena čustva. Ti kot mala punčka pa si živa tudi sedaj,..trenutno si stara 5, 14, 21, 32 in 38 let,..pa še več menda. Nič od tega ni mrtvo. Če lahko sočutiš z malo punčko, lahko torej tudi sočutiš s sabo izpred pol ure, ko se je nekdo razjezil na tebe in te je prizadelo. Zanimiv način gledanja.

 

Se ne dam.

[Marsa]

sočutna sem bila s tisto majhno punčko.

 

ja, tudi smilila sem se sama sebi. hudo je če imaš osem let in te zapusti oče.

Moji prijateljici je umrl pri enaki starosti (njeni) in pravi da je *hujše* pravzaprav če te zapusti: sam je odšel - nisem mogla nobenih višjih sil (ali česa/koga drugega) za to krivit.

 

Se ne dam.

[Alan_New]

Kot prvo, spet poglej kontekst v katerem je moja izjava napisana. Zdaj kdaj smo to rešili, gremo daljše. V moji izjavi naglas je bil na nečem drugemu, ne na sami definiciji sočutja. Osebno se ne občutim povabljeno soditi (prosuđivati) notranje motive človekova delovanja. Ni vse črno - belo, že vsak dela, kakor zna in ume. Zaradi tega mi se zdi neumestno negodovati nad človekom ki ponuja pomoč, če nikakor drugače vsaj iz straha da bo pomoč tudi njemu trebala enega dna, a nikogar ne bo poleg njega, a opravičiti človeka, ki je trenutno v težavi, a kateri bo, kdaj bo situacija nasprotna, prolazil poleg tega prvega kot poleg "turškega pokopališča" pod izgovorom da nima česa dati. Enostavno mi nima logike.

Minnie, o tem ni nihče nič pisal. Ti si uletela noter s to izmišljeno predpostavko.

[mayita]

ne morem verjeti, da govorite kako se naučiti sočutja?! sočutje je ko vidiš svojega sovražnika trpeti in mu pomagaš... kaj so vas pa starši učili in šola, verjetno samo tekmovalnost, grabežljivost, sebičnost.... sej ni čudno da so ljudje samo še koristolovci, du tudi tukaj na duhovnem forumu nekateri ne vedo kaj je sočutje in kako ga čutiti.

[Pinka]

Vsi ste prav povedali – če ničesar ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran, vendar vsi pa vemo tudi, da so to v bistvu prazne besede, ker vsi imamo seveda neka pričakovanja celo če mislimo da jih nimamo.

V bistvu deluješ v eno smer, ni nujno da imaš neko računico, recimo da samo verjameš v to in počneš kar se ti zdi prav.

Potem deluješ in deluješ (in morda daješ in daješ), na koncu pa si upehan in izpraznjen.

Tedaj se ti morda zazdi, da si pravzaprav več dajal, kot prejemal. To je včasih res.

A finta je pa tudi, da ne dajemo vsi [sebe in ljubezni] na enak način in ne dajejo vsi tega na način, ki smo si ga sami točno zamislili.

 

Banalen primer:

Nekdo te vedno vabi na kosilo in ti vedno skuha oz. pripravi najboljše, kar ima (in kar ima sam najraje): zrezek, krompir, solato in na koncu torto.

Tudi sam bi mu zelo rad pripravil dobro kosilo, nekaj kar je tebi naddbest, poleg tega bi ga rad tudi osrečil, se mu oddolžil, nenazadnje, in tako dalje.

In mu spečeš pico, na katero čist šiziš, namesto torte na koncu pa narediš sadno solato.

A njemu pa ni tako dobro tvoje kosilo, ki si mu ga pripravil, čeprav si ga z ljubeznijo in z vsem kar si imel.

Morda začne celo kalkulirat, koliko je on porabil vsakič in koliko si ti… in se mu tvoje kosilo ne zdi toliko vredno kot njegovo.

 

Hočem reči: ali je brezvezen prerpost kruh, ki si ga z ljubeznijo mesil in vse, potem manj vreden kot okrašena torta, ker pač ni tako *kričeč* ali atraktiven ali *vreden*?

 

Tako da mislim, če je nekdo dal od sebe največ kar je zmogel in v kar je vložil kar največ energije in ljubezni, moramo to ceniti, ker je to morda največ kar je lahko dal in morda je to njemu najlepše in najdragocenejše, kar je lahko dal.

 

Vse izvira iz (popačenih, ponavad zarad raznih vzorcev) predstav, kaj 'bi nekdo drug moral'. Morda so te predstave tudi preveč precizne, da bi se lahko realno/'dobljeno' povsem poklopilo v to.

 

Zato je najboljše da z veseljem in hvaležnostjo sprejmeš in vzameš to, kar nekdo RAD da in se skušaš izogibati pričakovanjem.

Daš pa seveda lahko samo tisto, kar imaš.

 

Nekdo ki ljubi, morda daje več v obliki besed, piše pesmi, kupuje rože itd., nekdo drug pa tiho v sebi ljubi (je vedno tu zanj, ga ljubi in sprejema z vsemi napakami itd.), kar ne pomeni, da njegova ljubezen ni enako močna. Morda je *še bolj*. Morda v sebi čist šizi.

Različni smo in različno izražamo ljubezen in naklonjenost.

 

Nekateri smo tudi takšni, da spoštujemo odločitve nekoga, zasebnost nekoga, ne želimo riniti v nikogar, ker je najzoprnejše nekoga posiljevati s sabo, če tega (tebe) noče.

Kar pomeni, da se ne maramo vtikati in če nekdo sam ničesar ne reče oz. nam ne da možnosti, da bi se mu približali (oz. zahteva od nas nekaj, česar nimamo), potem mu tega seveda ne moremo dati.

 

Največji point pri težavah v odnosih je pomanjkanje komunikacije.

 

Res je Marsa!!! men so vedno govorili naj neham pričakovat pa ne bom razočarana...tega sem se začela dobesedno učiti, ker je bilo drugače na trenutke preveč boleče...je pa res, da nikoli ne moreš nehati pričakovati...ljudje smo enostavno ustvarjeni, da nekaj pričakujemo tako od sebe kot od drugih...Mislim, da ni pomembno tok pričakovanje kolikor samo sprejemanje drugačnosti in sprejemanje na splošno. Ko človeka samo sprejmeš za to kar je brez vseh drugih dodatkov, kot so neka pričakovanja, da bi moral to narediti tako, kot si si ti zamislil...to enostavno ne gre..vsak deluje na svoj način...sprejemanje je ključ do vsega

Je pa tudi res, da se mogoče tistemu, ki prejme tisto kar damo ne zdi nič velikega, mi smo pa v to vložili veliko energije in potem nekako čakamo nek odziv, ki se bi nam zdel primeren a v resnici pač ne dobimo točno tega kar mislimo, da si zaslužimo. Vendar v življenju dobimo vedno le tisto kar potrebujemo za učenje ne tisto kar želimo, če razumeš.

 

To kalkuliranje je pa na koncu res najslabša stvar, ki jo lahko delaš. Pa ne rečem, da ne delam tega sam to že res kr dost pozno, k dojamem, da me mogoče nekdo izkorišča. Hm sej če pogledaš tko, eni pač gremo v odnose brezglavo in se odpremo takoj na celi črti medtem k drugi že takoj kalkulirajo oz. se bojijo, da bi bili prizadeti oz. izkoriščeni ipd. Vendar na koncu več dobi tisti, ki se zna prepustiti pa četudi je na koncu boleče. Bolečina pa tako ali tako s časom izgine.

Se pa strinjam, da je vedno treba ceniti tisto kar ti nekdo z dobro voljo da, pa če je to tebi ful všeč ali pa tudi niti ne tok. Ceniš človeka za njegov trud. To je več kot dovolj.

 

Ja točno tako pomembno je le to, da se ljudi okoli sebe dotaknemo na nek lep način, da naredimo dobro. Sebe moraš cenit za to kar lahko daš. Meni je tudi žalostno, ko vidim določene ljudi, ki enostavno ne znajo pokazati niti povedati kaj čutijo. To zna biti kr frustracija. Si to težko predstavljam, ker si včasih celo želim, da ne bi toliko pokazala kaj čutim. Se ljudje zaradi tega kar hitro lahko ustrašijo.

 

Opažam, da je večina takšnih, da se nočejo vtikati sam se mi zdi, da ni tok point v tem, da se nočejo ampak nimajo energije. Ljudje so dan danes tok obremenjeni sami s seboj, da ne najdejo energije še za druge. Ljudje danes raje zbežijo, kot da bi se soočili s težavami. Včasih se počutim prav smešno, ko pogledam sama sebe in vidim, da se ubadam z vsemi in njihovimi težavami, ter iščem rešitve vendar na koncu zakaj pa ne, če imam to v sebi, da lahko pomagam. Mogoče je pa to moj "talent" (če že drugih kakšnih glasbenih ipd nimam ) Čist odvisno je kako gledaš na stvari. Big picture Sam res kakor vidim ljudje enostavno ne znajo najti pravih besed ipd pa se potem raje umaknejo.

[omar]

Meni je tudi žalostno, ko vidim določene ljudi, ki enostavno ne znajo pokazati niti povedati kaj čutijo. To zna biti kr frustracija. Si to težko predstavljam, ker si včasih celo želim, da ne bi toliko pokazala kaj čutim. Se ljudje zaradi tega kar hitro lahko ustrašijo.

 

Opažam, da je večina takšnih, da se nočejo vtikati sam se mi zdi, da ni tok point v tem, da se nočejo ampak nimajo energije. Ljudje so dan danes tok obremenjeni sami s seboj, da ne najdejo energije še za druge. Ljudje danes raje zbežijo, kot da bi se soočili s težavami. Včasih se počutim prav smešno, ko pogledam sama sebe in vidim, da se ubadam z vsemi in njihovimi težavami, ter iščem rešitve vendar na koncu zakaj pa ne, če imam to v sebi, da lahko pomagam. Mogoče je pa to moj "talent" (če že drugih kakšnih glasbenih ipd nimam ) Čist odvisno je kako gledaš na stvari. Big picture Sam res kakor vidim ljudje enostavno ne znajo najti pravih besed ipd pa se potem raje umaknejo.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif

 

Mogoče bi se pa morala prašat zakaj ne pokažejo, zakaj ne povejo kaj čutijo. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif Kaj pa, če je problem v tebi in nanje deluješ tako, da se tebi ne morejo spovedat, da tebi ne morejo pokazat, da tebi ne morejo dat sami sebe na plano......ker si mogoče prestrog učitelj, ali neposlušni poslušalec, ali karkoli tretjega?????

 

A????? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

[Marsa]

Pinka, fajn post!

(btw, me veseli da si spet okol )

 

Res je - v bistvu je praktično vse v sprejemanju.

 

Kar se tiče cenjenja samega sebe, je to po mojem splošen problem - vsi se premalo cenimo (vsaj na kakšnih področjih ).

 

No sam jaz sem se nehala ubadat z vsemi problemi vseh.

 

 

Omar - good point. Ne vem kolk velja za Pinko, mislim pa da včasih velja zame. vsaj kar se tiče bližnjih...

[omar]

Omar - good point. Ne vem kolk velja za Pinko, mislim pa da včasih velja zame. vsaj kar se tiče bližnjih...

 

Ma........recimo da obstaja kar velika možnost, da zanjo to velja. Škorpjonska posla.com. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_cool.gif

[Marsa]

aja tko.

 

a za škorpijone to velja praviš.

no sej js sm itak riba.

[The Dude]

Na eni strani so pričakovanja, na drugi strani je hvaležnost. Česa hočeš več v svojem življenju?

[Pinka]

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif

 

Mogoče bi se pa morala prašat zakaj ne pokažejo, zakaj ne povejo kaj čutijo. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif Kaj pa, če je problem v tebi in nanje deluješ tako, da se tebi ne morejo spovedat, da tebi ne morejo pokazat, da tebi ne morejo dat sami sebe na plano......ker si mogoče prestrog učitelj, ali neposlušni poslušalec, ali karkoli tretjega?????

 

A????? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

 

 

Oj Omar,

 

veš men se pa res tega ni treba vprašat, ker ravno na mojih ramenih zelo veliko ljudi joka in se izkašlja. Sem že toliko bolečine videla in marsikaj slišala meddrugim tudi to kako ne morejo izrazit svojih čustev in kako ne znajo reagirat v čustvenih situacija, da kr otopijo, ko bi bilo potrebno kaj narest. Sem dejansko govorila zelo na splošno, kok se meni zdi to žalostno. Vzrokov je pa lahko milijon, sploh, če se v otroštvu niso tega naučili.

[Pinka]

Pinka, fajn post!

(btw, me veseli da si spet okol )

 

Res je - v bistvu je praktično vse v sprejemanju.

 

Kar se tiče cenjenja samega sebe, je to po mojem splošen problem - vsi se premalo cenimo (vsaj na kakšnih področjih ).

 

No sam jaz sem se nehala ubadat z vsemi problemi vseh.

 

 

Omar - good point. Ne vem kolk velja za Pinko, mislim pa da včasih velja zame. vsaj kar se tiče bližnjih...

 

(ja sem se kr mal "skrila" sam ne morem brez vas )

 

Ja sej zato, ker je to tak problem pa potem iščemo cenjenje samega sebe skozi priznavanja drugih, kar pa nikoli ne privede do zadovoljstva. Vse je v nas sam dojeti moramo to. Je pa res vsi se premalo cenimo. Na žalost.

 

Tud meni gre vse boljše to od rok