Rabim pomoč žensk....mogoče tudi odraslih moških

[Verloren]

Počutim se grozno. Stara sem 22...čez 2 meseca bom 23.

 

Če pogledam moje življenje za nazaj... Še kar v redu otroštvo, puberteta je prišla ob pravem času, okoli 14 let in me je držala kar do 18 let... Jaz si pravim, da je prav čas prišla moja puberteta in da sem jo izkoristila v popolnost, mogoče malo preveč. Ampak v redu, preteklosti ne bom spreminjala, in si je tudi ne želim.

 

Pred 4 leti sva postala par in je ves čas že vse super. No, seveda ima vsak svoje probleme in padce in vzpone. Ampak če pogledam površinsko, je vse super. Kar se tiče najinega odnosa.

 

Potem pa (pri meni) nastanejo težave. Jaz sem svoje kar hitro bila primorana odrasti (v 4 razredu OŠ, sem pomagala skrbeti za nepokretno staro mamo, ipd...) in menim, da sem zaradi tega se vedno počutila malo bolj odraslo od mojih vrstnikov. To me nikoli ni motilo. Nikoli, do sedaj. Sedaj ko imam partnerja katerega ljubim iz dna srca in on mene. Samo, problem je, jaz sem njegova prva punca v vseh pogledih. On pravi, da ne potrebuje, da bi izkusil tisto puberteto in še bil s kakšno drugo žensko.

 

2 leti je starejši od mene. Oba imama službo. Že skoraj od kar sva skupaj živiva skupaj. Sprva po najemniških stanovanjih, po tem pa sva zaradi prevelikih stroškov, se preselila k mojim staršim, kjer imava svoje stanovanje, vendar brez kuhinje. Po navadi kosilamo skupaj z mojimi starši.

 

In sedaj moja težava:

 

Bolj kot vse na svetu si želim imeti otroka z njim. To sem kar nekaj časa prekrivala pred njim. Ker ko sva se v hecu pogovarjala o tem, sem vedela, da si jih še ne želi. Verjetno je sam kriv, da je ta moja želja po mojem, najinem otroku še bolj narasla, saj sva se večkrat pogovarjala kako bi bilo ime najinim otrokom. In za punčko, je on izbral ime. Katero je že 100% fiksno. Njemu se je morda to zdelo kot igra, dobro saj je bila, samo... Veliko mojih kolegic je nosečih. Mogoče je spet to krivo, da glede na to, da se družim z malo starejšimi od mene in jih je veliko nosečih in se zaradi teh hormonov okoli mene, še meni povečuje ta želja. Ob misli, da še dolgo ne bom imela otrok, vedno postanem žalostna, s solzami v očeh.

 

Ko sem mu hotela povedati kako močno si želim otroka, sem ga vprašala kaj na svetu si najbolj želi in mi je odgovoril, da bi delal za družbo Pixar in lahko ustvrajal za njih like in služil s tem. S to prijavo me je streznil, me prizadel. Kajti moja največja želja je, da si ustvarim družino z njim. (in potem spet dobim solzne oči) To mu nisem mogla takoj v odgovor dati, kaj si pa jaz najbolj želim, saj sem v sekundi postala žalostna. Ne vem če žalostna, verjetno bolj razočarana. Ja tudi jaz sem imela želje iti v Ameriko in postati igralka. Ampak to so želje otrok, ne odraslih oseb.

 

Verjetno me najbolj boli to, da je najboljši moški kar sem jih imela. Ampak, še vedno je otrok. Jaz rabim moškega, ki mu je prioriteta družina in ne ustvarjanje animacij v Ameriki. Veliko mojih sošolk že ima otroke, pa so še v šolah, sploh ne vem kako jih preživljajo. On pa se izgovarja, da imava premale plače, da hoče najprej svojo stanovanje ali hišo, šele po tem otroke. Res je, da imava takšne plače, da najverjetneje ne bi dobila stanovanjskega kredita, sploh pa ne, ker jaz še nimam za stalno službe.

 

Večkrat me je že prešla misel, da če ne želi otrok z menoj ni pravi zame. Ampak jaz ga ljubim. Vem pa da nisem daleč od tega, da mu rečem, da naj odide, da ni pravi zame. Sam vem pa tudi, da če mu bom rekla kaj takega, bi ga prisilila v to, da se odloči, ali ima raje sebe ali mene. Ali bo ostal samski, ali pa bo prisiljen, če bo hotel ostati z mano imeti otroka. Jaz ga nočem prisilit v to, sam ne morem ga razumeti, imava službe, oba se zavedama, da on ljubi mene in jaz njega. Ali je to res premalo da si pri 23 in 25 letih ustvariš družino?

 

Ali bi res morala imeti starejšega partnerja, glede nato, da se počutim starejšo kot sem?

Ali je možno zatreti to željo po otroku? Ali samo še narašča in narašča??

 

Jaz ne znam več opisati, kako močno, si želim imeti otroka. Verjetno se bo kdo vprašal, kako bom potem potešila željo po otroku, če bi se odločil oditi od mene...to je najmanjši problem.

 

Ta želja v meni raste eno leto, in mislim, da je prišla do vrhunca in me bo zelo kmalu raztrgalo, če ne bom mogla imeti otroka. Soseda ima dvojčka, brezposelna, 2 leti mlajša od mene. Jaz, zaposlena, ga pa ne bi smela imeti?? Vem, da to ni samo moja odločitev. Sam jaz ne znam več skrivati te želje. Pred kakšnim dobrim tednom sem izvedela, da bom teta. Nisem mogla biti vesela. Niti malo. Šla sem v svoje stanovanje in jokala. Ne od veselja, ampak od žalosti, prezira, razočaranja. Enostavno ne vem kaj je prav narediti sedaj. Dejansko mi sploh ni več do spolnosti, ker vem, da bi lahko delala otroka, pa ga ne. Predam se mu lahko, samo bo misli, da se pretvarjam, da delava otroka, drugače se mi zdi nesmiselno, prazno, narobe.

Ko sem mu rekla, da bom nehala jemati kontracepcijske tablete, je pa zelo lahkotno rekel, da bova pa na kondomih, ko bo pa počil bom pa šla po after pill. Ko sem mu pa jasno rekla, da jaz tega ne bom jemala, se pa ni več strinjal, da bi šla dol s tabletk.

 

Kaj naj naredil? Ga prisilim? Ga pustim? Veliko sva se že pogovarjala o tem, in glede otrok noče popustiti, ker pravi, da hoče najprej hišo in konec. Jaz pa se zavedam, da nihče okoli mene, nima svoje hiše/stanovanja pred 30 letom.

 

Prosim, s kakšnim pametnim nasvetom in naj ne bo to, da sem še mlada in da imam čas in da se mi naj ne mudi itd...

 

Pozabite na moja leta, sprejmite moje želje in mi pomagajte....če je možno....

[sin]

[Silvija]

Pozabite na moja leta, sprejmite moje želje in mi pomagajte....če je možno....

 

Draga deklica, oprosti, če ne pozabim na tvoja leta ...

V bistvu bi te želela opozorit, da je vse tvoje pisanje stremljenje k temu, da ti potrdimo, da imaš prav. Hja, tudi če ti damo prav, pa rečemo, da nisi premlada, da seveda, kako si pa kdo ne želi imet otrok in te podpremo, potrebuješ za svojo željo svojega moža, ki pa želi še počakati...

 

Te razumem, tudi sama sem si vedno želela otrok, prvega sem rodila pri starosti 24 let. In so prednosti imeti otroka hitro, po 20. letu (glede na današnji čas). Marsikatera ženska danes ima pa otroka kasneje, vsa srečna in izpolnjena, da je vmes užila mladost, izpolnila svoja hotenja, nato je lahko na voljo temu otroku, brez da se ji kasneje vzbuja zagrenjenost, ker se je odrekla delu svojega življenja.

 

Po moje si se trenutno malo preveč osredotočila samo na to, vse podrejaš tej želji, vse presojaš s tega stališča. Vem, ko sem bila mlajša, sem tudi vse želela takoj, kasneje sem spoznala, da leto ni nič. Odmakni se malo s te točke, pusti si malo časa. Kako močna je tvoja ljubezen, če želiš nekaj izsiliti, čeprav vem, da je to klic materinstva? Že razmišljaš, da ga boš zapustila... Zato pa, distanciraj se malo, za kakšne pol leta odmakni to željo in se posvetita z možem drug drugemu brez tega meča, ki bi visel nad glavo. Potem bosta videla, ali je vajina ljubezen še enako močna, sploh s tvoje strani. Kaj pa on reče, ima svoj življenjski cilj, ambicije, to je na nek način njegov otrok, da ti tega ne podpiraš? Tebi ne bi pasalo it za kakšno leto dve v Ameriko, spoznati svet, se preizkusiti, dozoreti? Še boljša mama boš, če boš več izkusila. Če mu bo šlo, bosta tako lahko imela otroka tam, če mu ne bo, se bosta vrnila... Zakon je dajanje in prejemanje...prisluhni mu in on tebi. Pogovarjajta se odkrito, iščita kompromise. Huh, jz še danes obžalujem, da sem celo življenje delala to, kar se je pričakovalo od mene in bilo primerno, vendar daleč od mojega srca. 30 let se že silim v delo, ki ni po moji duši. Ko otroka doštudirata, upam, da bom našla kakšno drugo pot, da zadnja leta do penzije delam nekaj bolj prijaznega moji duši.

 

Sklenita kompromis, srečajta se nekje na sredi. Ti počakaš par let, vendar manj, kot misli on. Ker morda hiše res ne bo še do 30.ali celo 35.leta. Koliko parov zida hišo, pa imajo otroka...saj se vse da.

 

Tudi če še 5 let počakaš...usmeri svoj pogled širše...nič ti ne bo ušlo. Pa dej no, veseli se svojega nečaka, da ne boš še kje jokala ob rojstvu....

[Verloren]

Silvija hvala za besede...Sam me spet spravljalo v jok... Saj jaz ne govorim, da bi hotela takoj zanosit, saj sem še vedno na kontracepcijskih, ampak rada bi realne plane, ki bi jih skupaj s partnerjem planirala. On govori,da bi delal v Pixarju... po drugi strani pa noče prodat podedovane garsonjere, zaradi katere rineva v še večje dolgove (položnice, kredit (300€ na mesec)). Z denarjem, ki bi ostal od prodaje te garsonjere bi lahko šla živet v Ameriko, da bi on preiskusil, če bi mu uspelo v svetu animacij, pa noče. Noče se preseliti v Australijo. Ja, tudi o tem sva se že pogovarjala, ker bolj kot si želiva svojih stvari, bolj sva na realnih tleh, da nama tukaj, s sedanjimi plačami ne bo uspelo. Jaz sem še pripravljena čakati 2 leti, ampak z realnimi plani.

 

Težko je, ko govori, da bi se rad preselil iz Sloveniji, pa se ne more ker ga oče (sedaj pokojni, ki je bil bolan) zadržuje. Sedaj, ko je žal umrl, noče nič narediti, kar sva se pogovarjala,da bi lahko naredila za naju, pa zaradi njega ni mogel nikamor. Jaz imam dober odnos z mojimi starši, vendar bi zanj šla kamor koli. Vendar noče. To me najbolj skrbi. Eno govori, kaj vse bi naredil, itd... po drugi strani pa ko se jaz odločim, da sem pripravljena oditi na drug konec sveta pa noče.

 

Najbolj se bojim, da bo tako neodločen do 30 leta. Jaz pa ne morem biti do 30 leta in imeti nič. Raje sem sama in brez vsega, kot pa imeti njega, pa imeti sebe z bolečino, in z večnimi prošnjami in vprašanji.

[Silvija]

Ah ja, pa se odpira naprej, tisto pravo bistvo. Za svoja leta zrelo razmišljaš. Morata se povsem odkrito pogovorito, do KONCA ODKRITO. Magari mu napišeš kot si tule ali daš celo tole prebrat. Saj ni enostavno kar oditi nekam, to je res. Si on samo želi delat ali ima realne možnosti, jim je že poslal kakšne projekte, ima pogodbo? Če se ukvarja z animacijami, je mogoče bolj umetniški tip, takšni ljudje pa niso vedno praktični ... Imaš pa prav, da želiš nek načrt za dejansko izvedbo, ne samo besede in želje... Ker veš, kaj hočeš, mislim, da ti bo uspelo, samo doreči morata.

[gold]

Po napisanem sodeč, je fant samo en velik sanjač, kaj konkretnega pa ga je strah ali pa nima j,,,.

Tak zna bit celo življenje in na koncu boš imela namesto enega, dva otroka. Takih je v današnjem času na žalost vsak dan več, vedno so jih same besede, od dejanj in odgovornosti pa bežijo na vsemogoče načine stran. Menjaj model avtomobila, mogoče ima več opreme, ter nudi boljšo varnost. Registracija vozila pa je v ceni vedno ista, le vožnja je bolj udobna.

[gold]

.Ko je Bog ustvarjal žensko je delal že šesto naduro. Prišel je angel in ga vprašal: "Zakaj se tako dolgo ukvarjaš z njo?" In Bog odgovori: "Ali si morda pogledal navodila za sestavo? Ona mora znati prati, ne sme biti iz plastike, imeti mora več kot 200 gibljivih delov, ki jih je mogoče zamenjati. Njeno telo mora delovati brezhibno,čeprav je na dieti. Imeti mora naročje za najmanj štiri otroke hkrati. Njen poljub mora zdraviti vse, od odrgnjenih kolen do zlomljenega srca. In za vse te naloge, ki jih mora opraviti, ima na voljo samo dve roki." Angel se je začudil, ko je slišal, kaj vse je zahtevano v navodilih za sestavo. "Le dve roki...Nemogoče! In to pri standardnem modelu?! To je preveč dela za en dan... Spočij si in jo dokončaj jutri." "Ne ne bom," je protestiral Bog. "Zdajsem že tako zelo blizu temu, da dokončam to bitje, ki mi je priraslo k srcu, da se nočem ustaviti. Ko zboli se zna že sama zdraviti in lahko dela 18 ur na dan. Angel se je približal in se dotaknil ženske. "Toda Bog, napravil si jo tako mehko..." "Res je mehka," se je strinjal Bog, "toda naredil sem jo tudi močno. ne boš verjel, kaj vse lahko zdrži." "Ali zna misliti?" vpraša angel. Bog odgovarja: "Ne le to. Zna tudi oceniti in se pogajati, odločati in se zavzemati." Nato je nekaj pritegnilo angelovo pozornost. Stegnil je roko in se dotaknil lica ženske. "Ojoj, mislim, da pušča. Saj sem ti rekel, da je to preveč dela za en dan." "Nič ne pušča...To je solza," ga zavrne Bog. "Čemu pa služi solza?" vpraša angel. Bog je odgovoril: "Solza je njena možnost, da izrazi svoje veselje, žalost, skrb, ljubezen, razočaranje, osamljenost, bolečino in ponos." To je na angela napravilo velik vtis: "Bog ti si genij. Na vse si mislil. Ženska je osupljivo bitje!!!" To je res! Ženske so močne, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. Apoznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje. Smejijo se, ko želijo kričati. Pojejo, ko želijo jokati. Jočejo, ko so srečne in se smehljajo, ko so nervozne. Borijo se za to, v kar verjamejo. So proti krivici. Ne sprejemajo zavrnitve, če menijo, da obstaja drugačna in boljša rešitev. Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to, kar potrebujejo. Prijateljico spremljajo k zdravniku, ker vedo, da jo je strah. Njihova ljubezen je brezmejna...Jočejo, ko njihovi otroci doživijo kaj novega in so vesele dobrote svojih prijateljev. Vesele se vsakega novega rojstva in vsake poroke. Njihovo srce je zlomljeno, ko izvedo za smrt ljubljene osebe. Žalujejo za izgubljenimi osebami, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar se je vredno boriti. Ženske vedo, da poljub in objem zdravita zlomljena srca. Vseeno pa se je v Božjo stvaritev prikradla ena napaka...*** ŽENSKA POGOSTO POZABI, KOLIKO JE V RESNICI VREDNA. ***

[viyola]

Verloren..verjemi, ne bo te raztrgalo od želje imeti otroka..itak jih boš slej ko prej imela.

Bolj bi rekla, da te bo raztrgalo in trgalo skozi življenje, če ga HOČEŠ imeti takoj.

Upam, da sem zgrešila..ampak..pišeš. kako ljubiš svojega partnerja..nikjer ne omenjaš,

da te ljubi tudi on..??..Ker, za zdravo otroštvo otrok potrebuje oba starša. Razen, če si

naenkrat pripravljena biti mama obema?..Kot je zgoraj omenil Gold, poskusi se ozreti

še po drugih avtomobilih, ker, verjemi, vožnje z slabim avtomobilom se slej ko prej naveličaš,

te preutrudi in slej ko prej itak izstopiš.

[Verloren]

Silivija, vsake moje želje so pogojene s tem, da hoče da imava najprej svoje stanovanja/hišo. Enostavno noče slišati, da ni možno.

 

Glede animiranja, se uči že kar dolgo in ima nekaj rezultatov. Sam potem, ko mu pa rečem, da naj kontaktira neko Slo podjetje, ki dela igrice (je kar znano, sam jaz ne vem imena) se mu pa ne zdi dovolj ali neki takega. Dejansko, ne vem točno kaj hoče z animiranjem. Ko bi lahko reklame delal, sem mu že skoraj 100% uredila sodelovanje z enim mojim sodelavcem, se mu je pa neumno zdelo jogurt naredit.

 

Jaz menim, da bi moral najprej začeti v Sloveniji, z reklamami, saj druga pri nam itak ni mogoče. In ne, nikoli ni kontaktiral Pixarja. Pa itak nebi bil tam sprejet, ker kolikor sva gledala sprejmejo same šolane animatorje (takšne šole so samo po Ameriki). Ko mu želim pomagati, nimam zanj pravih rešitev in se vtikujem, ko pa želim kar bi jaz rada pa nimava po njegovem mnenju vsega potrebnega.

 

Sam hočem da je jasno, meni pomeni vse. Vse sem pripravljena zanj narediti, tudi drug konec sveta. Ni problema. Sam ne morem več mirovat na enem mestu in stagnirat in bit nesigurna kaj bova imela oz. česa ne bova imela.

 

Silvija, še enkrat hvala, za enkrat si me nekako pomirila....mi vsaj solze ne lilejo nenadzorovano. Hvalahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

 

 

 

[Verloren]

 

 

Viyola, vem da me on ljubi toliko kot jaz njega. Marsikaj je že sprejel zaradi mene in obratno. Kot partner je najboljši, kar bi si jih lahko zamislila. In vem, da bo odličen oče. On je res vse kar sem si kdajkoli želela. Do sedaj. Do sedaj, ko si jaz želim otroka, on pa najprej hišo, potem pa otroka. Saj za nekaj časa potlačim to željo po otroku, po tem pa spet pride obdobje, ko so vse okoli mene noseče, oz. rojevajo in me spet preplavi ta strast....ta Ljubezen, ki jo imam v sebi in vem komu je namenjena in je ne morem izliti in se zavem, da bo še dolgo ta ljubezen samevala v meni, preden jo bom lahko podarila. In ne, to ni ljubezen do partnerja. Njemu sem izlila vso kar jo imam. Kar jo mam zanj in je njemu namenja. In mislim, da to ve. Ne ve pa, koliko ljubezni se nabira v meni, ki je namenjena najinemu skupnemu zakladu.

[Silvija]

No samo da si se pomirila, pomaga včasih malo razdelat situacijo. Upam, da bosta prišla do pametne rešitve. Moj se tudi vedno izogibal soočanju, pa organizaciji, iskanju kakšnih poslovnih zamisli, vedno sem jaz morala bit bolj aktivna. In dokler nisem do konca resno zastavila, da prevzame svojo vlogo, skoraj za ceno, da ...., ni zlezel iz svojega "udobja". Včasih ženske preveč takoj storimo - telefon v roke, naročimo, iščemo možnosti...njim ni treba.... Zdaj lahko je drugje glih obratno, moški nekaj storijo, pa se ženske pustijo razvajati... Na nek način kot pri otrocih, pustiti je treba, da naredijo sami. Kar vprašaj se, kje vse še narediš namesto njega...pol je pa navajen.

[Verloren]

Ja vem, da delam vse namesto njega. Začne se že pri položnicah. On se sploh ne obremenjuje s tem ali so plačane ali ne. Ker ve da bom jaz to uredila. Najbolj se je pa pokazal, kako se name zanaša ob smrti njegovega očeta. Brez mene nebi mogel nič organizirati. Pa ne govorim samo o pogrebu, ampak koliko dela je po njem. Po tem je pa še tu njegov mlajši brat, ki noče živeti z mater, in sem jaz urejala stvari zanj. Od posmrtnine do pokojnine in njegovih pravic in vse. Se je stres poznal na delu v moji službi. Ko sem mu pa sedaj rekla, da se ne bom več vmešavala v stvari njegove pokojnega očeta in štipendije, katero bi sedaj moral prejemi njegov brat, ker je postal polnoleten, je pa bil užaljen. Šele ko takole napišem, se zavem, da imava kar nekaj težav.... ali pa to sploh niso težave, ampak se samo meni zdijo? Sploh ne vem kako mu naj bi to vse povedla, ne da bi se skregala oz. da ne bi jaz začela jokat ali pa se dret nanj. In da on ne bi razumel kot napad nanj oz. da sem jezna ali karkoli negativnega....

 

Včasih si želim, da bi bila kot moje vrstnice.... Še vedno bi hodila ven feštat obvezno vsak vikend, se ga opijala in vozila pod vplivom alkohola brez skrbi in ostale neumnosti, katero smo počeli v času pubertete, ne pa sedaj, ko se je po mojem mnenju, že potrebno zresniti. Meni se ne da več vsak vikend hodit ven, najmanj pa nekam kjer je zelo glasna glasba, kjer se ne moreš pogovarjat in kjer imaš same mladiče ali pa stare samske hijene. Ja, vem, čudna sem.

[Cookie]

A sm si prov zapomnila, da trenutno finančno jedva shajata

 

pa da ti bi, on pa ne no, vsaj še zdej ne

 

otrok je SKUPNA odločitev. Razen, če nočeš bit mama samohranilka

pa te bomo pol na Tedniku gledal, ko boš jokala, da ne morš otroka preživeti (fin.), pa da se njegov oče zanj(o) ne briga, ti si pa izgubila službo

 

Punca, ne zajebavej se

Otroka narest ni težko, težje ga je vzgajat in ja, menim, da morata otroka vzgajat dve ODRASLI osebi, kar pa ti, po napisanem sodeč nisi - samo otrok goni svoje dalje, no matter what in sploh ne pomisli na posledice.

 

A bi rada uničila življenje svojemu partnerju, da se (po enem scenariju) odreče svojim sanjam in podzavestno zasovraži otroka in tebe? Ker pr vzgoji ne bo 100%, ker se bo vedno sparševal, kaj pa če...pa tut ti boš to vidla in mu očitala, no naprej pa tut ni rožnato Pa tut otroku boš uničila življenje, saj bo podzavestno čutil nesprejemanje enega od staršev

 

Kaj rineš z glavo skozi zid, če ti tega NI treba?

Sploh pa 22 let, moj bog, pa saj si še otrok

 

Ženske danes rojevajo/mo vse kasneje

Otrok je (tudi) strošek, otrok rabi odraslo, zrelo osebo, ne pa labilne persone, ki komaj zase znajo poskrbet, kje je še vse kaj drugega (ne samo materialno, tudi neka psihična trdnost, zavedanje o tem kdo si, kaj zmoreš, kaj si želiš, kaj so tvoje omejitve, madonca pa od ljubezni se pa tudi ne da živet - če pa lahko ti, otrok bo še zmeri rabil vsaj plenice in Aptamil )

 

Ne nori in najprej razmisli o svojem relejšnšipu a je sploh to - to, al ni.

Pa ali ima tale tvoj kandidat za fotra sploh kvalifikacije

[Verloren]

cookie najlepša hvala za ta napad. Najprej se ti naj globoko opravičim, ker ne spadam med "moderne" mamice, ki se šele pri 35 letih odločijo za otroka, pa da ne govorim o problemih pri zanositvi pri 30 letih.... Razmisli, kaj več si imela od takrat ko si šla v službo in pri 30? jaz sem 100% da moja služba bo ostala, ker sem med najboljšimi in mi je že šefica povedla, da mene ne bo dala in da se bo borila zame in da se naj ne bojim. Oprosti, ker ne razumeš točno o čem govorim. O nezrelosti pa ne bom razglabljala....glede na tvoja leta, in tvoje besede itd...

[Brezo]

Mislim, da so že drugi dovolj dobro nakazali...

 

Večina ljudi čustveno in mentalno dozoreli šele okoli 30. leta, razen če jih okoliščine ne prisilijo drugače...poznam zelo malo ljudi, ki imajo pri takih letih otroka in ki so sposobni sami shajat čez mesec...če imajo dobro plačo ja, ampak v realnosti je, tako da jim pomagajo starši, ker je to prevelik zalogaj za njih same...ni vse samo v denarju, ampak tudi psihi...pri vzgajanju otroka pride na plano polno stvari, ki se jih človek prej sploh ne zaveda...od tega kaj bo jedel, previjanja, občutka varnosti, neprespanih dnevih v prvih dneh (jokanje) do ne vem kaj vse...

 

Ne vem, če je glih priporočljivo zanosit takoj po jemanju tabletk...mislim, da je potreben določen čas, da organizem uravnoteži hormonsko stanje... Ne vem pa zakaj želja imeti po otroku takoj...kaj pa če rabiš nekoga, ki bi zapolnil čustveno praznino... Jaz vidim podobne vzorce kot pri naj kolegici od "sekice"...ona je najprej morala razčistiti s svojo preteklostjo, starši, da se je znebila določenega čustvenega bremena, krivde, ipd...

 

A sta se oba do sedaj sploh soočila s tapravim kapitalizmom...kdor dobro dela, ima vrhunske izdelke, ipd. lahko še zmeraj propade,če tega ne zna propagirat in tržit...Mislim da tipček zaenkrat nima izraženih določenih lastnosti, ki bi jih moral imeti, da bi lahko konkuriral v ameriškem kapitalizmu. S čim se lahko pohvali na razgovoru, reference...potem je tukaj še zelena karta, znanje angleščine, finance da se preživi prvi mesec v ZDA in še polno drugih stvari...to je preveč v oblakih...po moje bi več možnosti imel v kakšni evropski državi ali angleško govoreči državi drugje po svetu...Po animatorjih trenutno ni toliko povpraševanja, razen če ni kaj v povezavi z IT (računalniška podpora). A garsonjera pa ni stanovanje. A sploh ve koliko je potrebno, da se naredi hišo, vzdrževanje, itd...najprej štalca potem pa kravca...Kakor sewm jaz razbral majhno štalco že imata...kredit pa ne bi smel biti problem, če oba delata...

 

A sta kdaj slišala za roza kuverto. V ZDA v velikih podjetjih ni takega odpuščanja kot pri nas. Ko pride delavec v službo in ga čaka taka kuverta, zraven pa varnostnik, ima 20. min da izprazni svoje stvari...varnostnik je tam, da ne bi odnesel preveč...in potem nima več vstopa v stavbo...Tudi se ne bi preveč zanašal kaj ti je nadrejena pri nas obljubljala, razen če niste prijatelji ali ni kakšno družinsko podjetje...Nekdo mora pač opraviti delo, če je kdo drug na bolniški...ali je to on sam ali kdo drug ni pomembno...včasih so bili taki v javnem sektorju "zaščiteni", ker jih je tisti čas nadomeščal študent...sedaj ne vem kako bo s tem, slišal sem par različnih verzij in videl preveč primerov v real lifeu...Vse jer mogoče...

 

Da ne odugovlačim...odkrit pogovor...vse karte na mizo, postavit rok za odgovore...do takrat pa nič seksa in še par drugih zadev, treba pač uporabiti tudi malo taktike tako kot pri šahu...potem se pa vidi koliko je tipček sposoben delati pod pritiski, hitrega odločanja, ipd...kar po drugi strani velja tudi zate, ker bodo sigurno protiukrepi...tako da brez določenih kompromisov ne bo šlo...šele potem se bo videlo kako naprej...http://serve.mysmiley.net/angel/angel02.gif

[Liam]

Verloren če imaš željo imeti otroka potem to željo odkrito pokaži govori o tem tako kot čutiš pa naj drugi govorijo kar jim paše , saj menda zase ti sama najbolje veš kako in kaj . Sicer je pa tvojo lastno življenje pot do tvoje svobode , kakršnokol pač že je ali bo . Isto je za tvojega fanta , seveda živita skupaj ampak pustit človeku naj živi kot hoče četut se ti ne zdi ok , je vsaj zame ljubezen .

[butl]

O Verloren, dobrodošla

 

Ker si prou poudarla, da rabiš pomoč, bom še jst pristavil svoj venček domačih.

 

Najprej bom poskusu povzet, kva si povedala do sedaj /leta bom spustu, ker niso glih pomembna, čeprav so še blj, kajtinamreč biološko sta ziher v najblj pravih letih za otroke delat/.

 

Torej, če sem te prou zastopu, se mata rada, ti si tista, ki nosi hlače v vajini vezi, on je mamin sinko /in ti tud špilaš mamo njemu, čeprav mrbit podzavestno/ in verjameš, da bo otrok iz njega naredu desca /tud verjetn mislš podzavestno, pa to še ni tolk zajeban, ker ene otrok res spremeni v desca, blj zajeban in zahrbtno za vajin odnos je pa to, da ti mislš, da lahko svojga tipa spremeniš/. To je tist, kar deluje iz ozadja, iz podzavesti, kar sta prnesla v vajino zvezo.

Kar pa počneta zavestno /čeprou je tud to dirigiran iz ozadja, sam jebiga, če bi hotla, bi se pa lahko naučila zavestno počet/, je pa vajina komunikacija. Ne znata se pogovarjat. A vesta, kva otrok rab, kakšna je dinamika njegovga razvoja...pa ne vem, ker o tem nisi rekla nč.

 

Tko, na kratk.

 

Kva pa zdej?

 

Ni problem najt ene namige, ki bi bli dobri v vajini situaciji; recimo, pejta se nekam naučit pogovarjat, dejta se poglobit vase in ugotovit zakva počneta kar počneta in kako to spravt na funkcionalen imenovalec in dejta se poučit /če bo tvoj kdaj za/, kva je otrok, kva rab, kako se razvija, kva sta oči in mami, kako bit dober starš..., ker te namige se dons da realizirat, če se za to odločta seveda.

 

Jst pr teb vidm večji problem v tem, da si ena taka taf deklica, ki si ne pusti solit pamet /kar je dostkrat fajn in prou/ in ki verjame, da me vse prou in da vse prov dojema in vse prou zaznava /tko sem zaznal tvoj odgovor Cookie/.

 

Zdej, a ne, če je res tko, pol nasveti nimajo smisla, če so še tolk dobrohotni in preverjeni.

 

Tko da, Verloren, jst ti iz srca želim vse naj.

 

Če bi se rada spustila v blj poglobljeno debato, ne pomišljaj. Jst sem trdno na tvoji strani, četudi se ti ne bo zdelo tko.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[anne]

....

Potem pa (pri meni) nastanejo težave. Jaz sem svoje kar hitro bila primorana odrasti (v 4 razredu OŠ, sem pomagala skrbeti za nepokretno staro mamo, ipd...) in menim, da sem zaradi tega se vedno počutila malo bolj odraslo od mojih vrstnikov. To me nikoli ni motilo. Nikoli, do sedaj.

 

2 leti je starejši od mene. Oba imama službo. Že skoraj od kar sva skupaj živiva skupaj. Sprva po najemniških stanovanjih, po tem pa sva zaradi prevelikih stroškov, se preselila k mojim staršim, kjer imava svoje stanovanje, vendar brez kuhinje. Po navadi kosilamo skupaj z mojimi starši.

 

In sedaj moja težava:

 

Bolj kot vse na svetu si želim imeti otroka z njim. To sem kar nekaj časa prekrivala pred njim. Ker ko sva se v hecu pogovarjala o tem, sem vedela, da si jih še ne želi. Verjetno je sam kriv, da je ta moja želja po mojem, najinem otroku še bolj narasla, saj sva se večkrat pogovarjala kako bi bilo ime najinim otrokom. In za punčko, je on izbral ime. Katero je že 100% fiksno. Njemu se je morda to zdelo kot igra, dobro saj je bila, samo... Veliko mojih kolegic je nosečih. Mogoče je spet to krivo, da glede na to, da se družim z malo starejšimi od mene in jih je veliko nosečih in se zaradi teh hormonov okoli mene, še meni povečuje ta želja. Ob misli, da še dolgo ne bom imela otrok, vedno postanem žalostna, s solzami v očeh.

 

Verjetno me najbolj boli to, da je najboljši moški kar sem jih imela. Ampak, še vedno je otrok. Jaz rabim moškega, ki mu je prioriteta družina in ne ustvarjanje animacij v Ameriki. Veliko mojih sošolk že ima otroke, pa so še v šolah, sploh ne vem kako jih preživljajo. On pa se izgovarja, da imava premale plače, da hoče najprej svojo stanovanje ali hišo, šele po tem otroke. Res je, da imava takšne plače, da najverjetneje ne bi dobila stanovanjskega kredita, sploh pa ne, ker jaz še nimam za stalno službe.

 

Ta želja v meni raste eno leto, in mislim, da je prišla do vrhunca in me bo zelo kmalu raztrgalo, če ne bom mogla imeti otroka. Soseda ima dvojčka, brezposelna, 2 leti mlajša od mene. Jaz, zaposlena, ga pa ne bi smela imeti?? Vem, da to ni samo moja odločitev. Sam jaz ne znam več skrivati te želje. Pred kakšnim dobrim tednom sem izvedela, da bom teta. Nisem mogla biti vesela. Niti malo. Šla sem v svoje stanovanje in jokala. Ne od veselja, ampak od žalosti, prezira, razočaranja. Enostavno ne vem kaj je prav narediti sedaj. Dejansko mi sploh ni več do spolnosti, ker vem, da bi lahko delala otroka, pa ga ne. Predam se mu lahko, samo bo misli, da se pretvarjam, da delava otroka, drugače se mi zdi nesmiselno, prazno, narobe.

Ko sem mu rekla, da bom nehala jemati kontracepcijske tablete, je pa zelo lahkotno rekel, da bova pa na kondomih, ko bo pa počil bom pa šla po after pill. Ko sem mu pa jasno rekla, da jaz tega ne bom jemala, se pa ni več strinjal, da bi šla dol s tabletk.

 

Kaj naj naredil? Ga prisilim? Ga pustim? Veliko sva se že pogovarjala o tem, in glede otrok noče popustiti, ker pravi, da hoče najprej hišo in konec. Jaz pa se zavedam, da nihče okoli mene, nima svoje hiše/stanovanja pred 30 letom.

 

Prosim, s kakšnim pametnim nasvetom in naj ne bo to, da sem še mlada in da imam čas in da se mi naj ne mudi itd...

 

Pozabite na moja leta, sprejmite moje želje in mi pomagajte....če je možno....

 

 

Ja vem, da delam vse namesto njega. Začne se že pri položnicah. On se sploh ne obremenjuje s tem ali so plačane ali ne. Ker ve da bom jaz to uredila.

 

Včasih si želim, da bi bila kot moje vrstnice.... Še vedno bi hodila ven feštat obvezno vsak vikend, se ga opijala in vozila pod vplivom alkohola brez skrbi in ostale neumnosti, katero smo počeli v času pubertete, ne pa sedaj, ko se je po mojem mnenju, že potrebno zresniti. Meni se ne da več vsak vikend hodit ven, najmanj pa nekam kjer je zelo glasna glasba, kjer se ne moreš pogovarjat in kjer imaš same mladiče ali pa stare samske hijene. Ja, vem, čudna sem.

 

 

Tako ženske kot moški so ti že dali dovolj dobrih nasvetov. Da še jaz dodam svoje - govoriš o tem, kako si TI želiš otroka, kako ga imajo vse okoli tebe. Po drugi strani živita pri tvojih starših brez kuhinje, jeste skupaj....

 

Najprej - ali sta se sploh že osamosvojila finančno? Ja, vendar vama ni zneslo, zato sta šla k vašim. Kako ločujete stroške? Plačujeta za svoj del elektrike, vode, komunale? Kupujeta svojo hrano, čistila, praške? Ali je to vse na strani tvojih staršev, vidva pa delno sofinancirata? Če vama ni zneslo na svoje in vama že zdaj komaj, je torej prvi problem finančni. In s takšnim najbrž tudi ne bosta imela svojega stanovanja do 30. leta. Sicer pa, streha nad glavo ne pomeni nujno lastniškega stanovanja, tudi najem je streha nad glavo, kajne? In poslušaj Brezota, služba kljub dobrim rezultatom danes žal ni zagotovljena. V Sloveniji sicer odpovedi potekajo bolj humano kot v recimo ZDA, ampak ti imaš pogodbo za določen čas. Si prepričana, res prepričana, da boš dobila novo pogodbo?

 

Kot drugo se mi zdi, da tvoja želja po otroku eksponentno raste s količino otrok v tvoji bližini. Ker sem starejša (mogoče bom enkrat moderna mamica, kot nas poimenuješhttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif), je ogromno nosečnic in novopečenih staršev okoli mene, zato vem, kakšen "pritisk" se lahko s tem ustvarja. Ampak to, da imajo otroka drugi (ne glede na to, ali ga lahko preživijo sami ali ne), ne pomeni, da ga moraš imeti tudi ti.

 

Tretje, ravno zaradi svoje starosti ti lahko rečem, da res dozorimo po 30tem. No, mogoče kdo prej, kdo kasneje. Tudi jaz bi lahko zase rekla, da sem bila bistveno bolj zrela od sovrstnikov, ampak je krepka razlika v razmišljanju v 20-tih in 30-tih. Tukaj se strinjam s Silvijo, da eno leto v določenem obdobju pomeni večnost, v drugem pa vidiš, da gre le za eno leto...

 

In četrto - sprašuješ se, če ga naj prisiliš (?!) v to, da bi imela otroka? No, tukaj pa pade tvoja celotna zrelost. Tako pomembne odločitve so pa res stvar obeh partnerjev. In pomisli tudi na to, kako boš od človeka, ki mu ni mar za to, da so položnice plačane, pričakovala zrelost in pomoč pri otroku, vzgoji?

 

Ko se bosta usedla in pogovorila, ne bi bilo slabo, da poskusiš še malo biti takšna kot tvoje sovrstnice, se še zabavaš in uživaš v brezskrbnostihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif. Hitro, prehitro bodo takšni časi minilihttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif. Samo ne vozi pod vplivom kakršnih koli substanc!

[gold]

Vse bolj dobivam občutek, da je gospodična podlegla zavisti mladim mamicam.

One imajo čas za sprehode z vozičkom, skupna druženja na kavicah in še in še...

Iz vsega tega lahko še izluščim, da pod vsako ceno iščeš pozornost drugih, saj je doma praktično ni. Zrelost pa ti prinesejo lahko samo izkušnje in kilometrina treznjenja.

[poletje09]

Verloren, zdravo

 

mene pa zanima zakaj si sploh pisala na forum, če si tako defenzivna, ko dobiš odgovore, ki niso po tvojih željah... ampak samo objektivna mnenja malo starejših, izkušenih (predvidevam), ljudi. Torej kaj želiš slišati? Kako naj ta trenutek prepričaš partnerja ali da naj pustiš partnerja, ker še noče otroka? Ker to, da naj še počakaš z naraščajem vidim, da ti ni ljuba opcija .

 

Moje mnenje je, da ljubezenski odnos, zvezo sestavljata 2 osebi...in kadar neka oseba rabi potrditve takole od drugih in poleg tega izraža nejevoljo do obnašanja, mišljenja svojega partnerja, se vedno vprašam ali je res tako težko najti kompromise v odnosu, znotraj odnosa med dvema? brez da bi v to mešali mnenja drugih ljudi (in celo mnenja neznancev na forumih)...

 

Ti pričakuješ, da bo on izkazal ljubezen do tebe s tem, da se bo strinjal, da bi sedaj imela otroka, po drugi strani pa ti s tem ne izražaš ravno brezpogojne ljubezni do njega, saj bi ti v tem primeru bilo pomembno, da je tudi tvoj partner pripravljen in bi si to želel- in ne le, da bi zadovoljil TVOJO željo po otroku...

 

Nočem s tem reči, da ga nimaš rada, normalno, da ga imaš, samo včasih je potrebno malo razmisliti in pogledati vse plati in upoštevati tudi želje in čustva partnerja, torej vzajemno potem pa najti neko srednjo pot, ki se bo čim bolj približala temu, da bosta oba zadovoljna in mirna...

 

 

Tako da upam, da se odkrito pogovorita (in tudi dejansko slišita ), morda niti ne ve, da ti to tako veliko pomeni.

Popravljeno 23. april 2012 -> poletje09

[viyola]

Ja vem, da delam vse namesto njega. Začne se že pri položnicah. On se sploh ne obremenjuje s tem ali so plačane ali ne. Ker ve da bom jaz to uredila. Najbolj se je pa pokazal, kako se name zanaša ob smrti njegovega očeta. Brez mene nebi mogel nič organizirati. Pa ne govorim samo o pogrebu, ampak koliko dela je po njem. Po tem je pa še tu njegov mlajši brat, ki noče živeti z mater, in sem jaz urejala stvari zanj. Od posmrtnine do pokojnine in njegovih pravic in vse. Se je stres poznal na delu v moji službi. Ko sem mu pa sedaj rekla, da se ne bom več vmešavala v stvari njegove pokojnega očeta in štipendije, katero bi sedaj moral prejemi njegov brat, ker je postal polnoleten, je pa bil užaljen. Šele ko takole napišem, se zavem, da imava kar nekaj težav.... ali pa to sploh niso težave, ampak se samo meni zdijo? Sploh ne vem kako mu naj bi to vse povedla, ne da bi se skregala oz. da ne bi jaz začela jokat ali pa se dret nanj. In da on ne bi razumel kot napad nanj oz. da sem jezna ali karkoli negativnega....

 

Včasih si želim, da bi bila kot moje vrstnice.... Še vedno bi hodila ven feštat obvezno vsak vikend, se ga opijala in vozila pod vplivom alkohola brez skrbi in ostale neumnosti, katero smo počeli v času pubertete, ne pa sedaj, ko se je po mojem mnenju, že potrebno zresniti. Meni se ne da več vsak vikend hodit ven, najmanj pa nekam kjer je zelo glasna glasba, kjer se ne moreš pogovarjat in kjer imaš same mladiče ali pa stare samske hijene. Ja, vem, čudna sem.

 

 

Sodeč po temlem, kar si napisala, bi bilo fajn najprej ta velikega otroka naučiti plačevati položnice,

pa uredit kar je treba. In, ne , ne zdi se ti , da imata kar nekaj težav, zares jih imata. Če mu želiš

nekaj povedat, pa se dereš nanj ali zraven jočeš, bi bilo fajn se najprej naučit pogovarjat. Ker

kolikor vem, je za zdrav razvoj otroka zelo pomembna primerna komunikacija med starši. Zato,

počakaj in ne rini in ne tišči z glavo skozi zid, ne cepetaj in ne meči se ob tla, da HOČEŠ svojega

otroka. Biti mama ne pomeni samo voziti in špancirat z otrokom okrog. Si se že kdaj zares pogovarjala

z svojimi vrstnicami, ki imajo otroke? Je vse samo med in mleko?..A veš, ljubezen, in zakon znata

biti raj ali pekel. Pravijo, v življenju je vse sorte. Saj je pomembna štalca..in lahko je prej tudi kravca,

če v odnosu med dvema vse špila. Se mi pa močno zdi, da bo velik, če ne že cel del odgovornosti

in vzgoje padel na tvoja ramena..In..čez nekaj let boš vprašala, kaj storiti, neke neznance na forum.

Odločitev je itak svoja. Tukaj ti vsak odgovarja s svojega stališča, svojih izkušenj, svojih pogledov.

In z vsakim posebej se strinjam.

Lep dan in vso srečo

[Silvija]

Jp Verloren, ko človek takole napiše o svojih težavah, dobi različne odgovore. Kot je napisal Butl (pa kje si bil v mojih mladih letih, ko sem tako rabla koga kaj vprašat ), verjemi, da so ljudje na tvoji strani in ti želijo pomagat. Tudi Cookie s svojim direktnim načinom, ampak jz sem njeno mnenje dosedaj sprejemala in cenila. Razmisli o vsem, ker kolikor sem brala, ti vsakdo priporoča drobtinico, ki pa jo boš, s tehtnim premislekom, dodala ali ne, v svoj mozaik. Upoštevaj mnenja in zaradi njih poskusi osebnostno zrast. Da sem se pa še enkrat oglasila, me je spodbudil stavek Viyole, ki je rekla: otroka imet ne pomeni samo šprancirat naokrog. Huh, kako res, lastne izkušnje. Kot sem že kje drugje napisala, sem imela osebno prav tako ideal, kako lepo bo imeti otroka. Ženske hitro pademo na slikco, da jih bomo cartale in imele rade, bomo najboljše mame. Ko pa se otrok rodi, prinese s sabo svoj edinstven značaj: miren, živahen, nadvse živahen, trmast, ubogljiv, odzivajoč se, prijazen, prepirljiv, občutljiv, speč, jokajoč se cele noči...kmalu smo utrujeni, neprespani, v dvomih, če ravnamo prav, v strahovih, ko so otroci bolani...nenadoma samo še na voljo otroku in vsi njegovi dan in noč celo leto, dve, tri, štiri... In kljub kasneje delni samostojnosti, delimo z otrokom še naprej, v mislih in s srcem, celo življenje... Prelepi trenutki, lahko pa kdaj tudi žalostni, ko nas otrok nehote prizadene, ko se mu kaj zgodi... Naše "mislim si" se začne z zanositvijo in izgrajujemo se "na terenu". Upamo lahko, da sta starša pripravljena, da se bosta ob novih preizkušnjah znala POGOVARJATI in se PODPIRATI, kakor tudi njunega otroka...

[Aliana]

Jp Verloren, ko človek takole napiše o svojih težavah, dobi različne odgovore. Kot je napisal Butl (pa kje si bil v mojih mladih letih, ko sem tako rabla koga kaj vprašat ), verjemi, da so ljudje na tvoji strani in ti želijo pomagat. Tudi Cookie s svojim direktnim načinom, ampak jz sem njeno mnenje dosedaj sprejemala in cenila. Razmisli o vsem, ker kolikor sem brala, ti vsakdo priporoča drobtinico, ki pa jo boš, s tehtnim premislekom, dodala ali ne, v svoj mozaik. Upoštevaj mnenja in zaradi njih poskusi osebnostno zrast. Da sem se pa še enkrat oglasila, me je spodbudil stavek Viyole, ki je rekla: otroka imet ne pomeni samo šprancirat naokrog. Huh, kako res, lastne izkušnje. Kot sem že kje drugje napisala, sem imela osebno prav tako ideal, kako lepo bo imeti otroka. Ženske hitro pademo na slikco, da jih bomo cartale in imele rade, bomo najboljše mame. Ko pa se otrok rodi, prinese s sabo svoj edinstven značaj: miren, živahen, nadvse živahen, trmast, ubogljiv, odzivajoč se, prijazen, prepirljiv, občutljiv, speč, jokajoč se cele noči...kmalu smo utrujeni, neprespani, v dvomih, če ravnamo prav, v strahovih, ko so otroci bolani...nenadoma samo še na voljo otroku in vsi njegovi dan in noč celo leto, dve, tri, štiri... In kljub kasneje delni samostojnosti, delimo z otrokom še naprej, v mislih in s srcem, celo življenje... Prelepi trenutki, lahko pa kdaj tudi žalostni, ko nas otrok nehote prizadene, ko se mu kaj zgodi... Naše "mislim si" se začne z zanositvijo in izgrajujemo se "na terenu". Upamo lahko, da sta starša pripravljena, da se bosta ob novih preizkušnjah znala POGOVARJATI in se PODPIRATI, kakor tudi njunega otroka...

 

Uf, Silvija, zelo lepo si tole napisala Kot čisto sveža mamica s še ne tolk veliko izkušnjami ti lahko samo pritrdim. Že zdaj, po 9 mesecih je vseh teh različnih trenutkov toliko, da je kar neverjetno .. in ja, zelo zaeljeno dete, ki ga imava oba noro rada, ampak .. so trenutki, ko ti gre vse na živce, maš vsega poln kufr, samo še lajaš na partnerja, ker si izmozgan do konca .. in če v takih trenutkih nimaš že prej 'pospravljeno' in ni pogovarjanja in podpore .. zna bit zelo kriza

 

Verloren, verjemi, da te zelo razumem .. sem tudi jaz imela od 20ega leto ful željo po otroku .. v bistvu vse splanirano pri sebi, kako bom mela tri, do 27 leta najpozneje, ker mladi starši so zakon in ker si pol generacijsko blizu in se štekaš .. pa še poln si energije in se ti še vse ful da .. pa kako, če ne bom našla pravega tipa do takrat, bom pač poskrbela za to, da bom lepo mamica samohranilka in bo super fajn

potem je pa prišlo Življenje vmes in so se stvari tako zasukale, da sem dobila (šele) pri 25ih partnerja, s katerim sem se vidla z otrokom .. in da je ta partner bil vse, sam .. joooj, otrok pa še ne bi imel .. čist panika, groza, najprej je treba še to pa ono pa tretje .. pol lahko pa še mal počakamo in sem tudi jaz imela takale obdobja, ko sem gledala mamice z vozički okol .. pa spraševanje pri sebi, a je on pravi al bo skoz govoril, da ne še zdaj .. niti nisva imela nekih debat okol tega, niti v hecu ne .. ene dvakrat sem namignila, dobila odgovor in pač .. pustila .. si ga nikakor nisem želela v karkoli prisilit, ker zadnja stvar mi je bila to, da bi imel filing, da sem ga prisilila v otroka .. ne vem, mi je hodilo po glavi, da če je potem karkoli narobe, z otrokom recimo, ne vem, downov sindom .. al pa da ima ful zakompliciran karakter .. kako se bom potem z njim pogovarjala o stvareh, reševala probleme .. kaj če mi bo na koncu rekel, da je bila itak moja ideja in je moj problem :inocent:in sem se stulila na vsake pol leta, po kakšni žurki z veliko bejbiji na kupu, najprej sama sebi, potem še naj frendici .. in čakala .. in počas se je v najini družbi začel bejbi bum .. in so se kar naenkrat pogovori vrteli okol tega, čist spontano .. in pol sva počas prišla na to, da ma ja, sej v bsitvu nama nič ne manjka .. pa začela z dolgimi pogovori, kaj njemu pomeni otrok in kako ma paniko predvsem zarad svojih izkušenj iz otroštva in kaj bi rad drugače in tko .. ful predebatirala .. in se je pol čist spontano zgodilo, da sva skenslala kondome in rekla, da ko bo, pač bo .. in evo, zdaj sem pa mamica ampak je tole trajalo 5 let.. in če pogledam nazaj .. še dobro, da je trajalo 5 let .. vmes sva imela še tolk enih stvari za rešit med sabo, vse tisto, kar je na začetku izgledalo idealno pa se je počas pokazalo .. saj imava še zdaj kaj, ampak mava pa zelo dobre temelje, se mi zdi .. da se znava zvečer vsest in pogovorit, če je kaj narobe, da si vzame čas vedno, kadar mam jaz mal poln kufer in se ukvarja s tamalo, da je itak proti vsem pričakovanjem najboljši možen očka, ki sodeluje čisto pri vsem, razen pri dojenju ne, ker ne more (pa še to včasih rešiva s flašo) .. in če zdajle pomilsim na une ideje o mamici samohranilki .. al pa na to, da 'ok, sej če on ne bo sodeloval, bom že sama' .. ja, saj bi šlo .. sam veliko, veliko težje .. in velik slabša mami bi bila, ker bi bila še bolj zmatrana in scuzana in tečna in moj otrok ne bi imel nič pametnega od mene ...

 

tko da .. poslušaj punce in fante, ti nočejo nič slabega in če si že prišla vprašat .. probaj it malo ven iz sebe in poglej še od zunaj na celo stvar .. od zunaj je pa tud tko, kot vidijo ljudje na forumu, glede na to kaj si napisala .. mogoče nimajo vse prav, ampak kančki resnice pa so .. predvsem pa .. ja, karkol že rečeš .. SI še mlada, tko da .. daj si vzemi še 2 leti časa za imet se lepo s svojim dragim, pocrkljaj svojga nečaka, ponudi se za varstvo (bo mamica ful vesela, če bo lahko imela eno dopoldne zase) in se s fantom družita z bejbijem .. da dobi idejo kako to zgleda .. v bistvu, da jo oba dobita .. pa bo prišlo samo od sebe, na izi, brez prisile in postavljanja ultimatov ... verjemi .. bolj pametno .. za vse .. posebej pa za tvojega bodočega bejbija

[Aliana]

Aliana, super napisano sam, tist, da si partnerja dobila šele pri 35ih (in 5 let kasneje rodila) pa le popravi

 

Hahaha, jao evo, TO tud otrok nardi .. da ti možgani nehajo delat

 

(pa ko sem popravljala, sem najprej čist mirno popravla na 30 ... )

[Marsa]

Pozdravljena Verloren in dobrodošla!

 

sem ti tud sama hotla hitro odgovorit, vendar ker si napisala da nočeš slišat da si še mlada itd., pol nisem, pa je potem Silvija napisala nekaj zelo podobnega kot bi jaz.

Skratka, se bolj al manj strinjam s tem, kar so ti napisal člani, še posebej s Silvijinim prvim postom, pa tudi s Cookie v delu, kjer piše, da če bi ga izsilila, da bi ga potem lohk zasovražil (ali tebe, sebe itd.), kar ti je napisala lepo tudi Aliana, katere post je (meni) najboljši in najbolj realen (najbrž pa je tako tudi zato, ker je mlada mamica).

 

V bistvu pa je odgovor zelo kratek lahko: če želiš otroka z njim, pač počakaj do 30. leta in na vse te štalce in kravce in to.

 

ampak življenje se hecno lohk zasuka, morda si ga ne boš več tolk želela, morda si ga bo on, morda bo to pred 30.-im, morda sploh ne bo, morda bosta vsak od vaju odsanjala svoje sanje v svoji smeri... tisoče možnosti.

 

V bistvu razumem oba.

Kot so ti rekli, če ga imaš res rada, potem mu pusti tudi njegove sanje in vizije, saj sicer ne bo srečen, tega pa si najbrž ne želiš, če ga ljubiš.

 

To da imajo drugi otroke, ti pa ne, je zadnji razlog.

Nekateri jih nikdar nimajo, nekateri jih imajo zelo pozno, zgodaj, nekateri imajo težave pri ali po porodu, nekateri se rodijo invalidi, z okvarami itd. ...

zakaj hiteti.

 

morda tudi želiš zapolniti čustveno praznino, kot ti je napisal menda Brezo, da rabiš 'tretjega' v družini.

 

Bodi vesela, da sta še sama, uživajta, dokler lohk.

 

Strinjam se s člani tudi okol financ; če zdaj sama vse rihtaš, zna bit, da se bo to od tebe pričakovalo tudi v prihodnje oz. če to ni popucan, zna odnos tudi trpeti, čeprav po drugi strani se pa vse uredi in vedno pridejo na pot zadeve, da se nekako vse pošlihta.

 

Meni je pravzaprav (naj)bolj čudno to, da sta sploh skupaj, saj imata očitno drugačne nazore, poglede na življenje, kot tudi predstave (vizije, želje...) o prihodnosti itd., kot so ti pa že rekli, se pa od ljubezni same ne da živeti, slej ko prej se stopi tudi na trdna tla in ko je recimo pomanjkanje, se lohk ohladi še taka ljubezen oz. je vsaj resno na preizkušnji.

 

skratka, kot ti je rekla Silvija, očitno si preveč zapela za to željo, malo odpni, uživaj lajf sproti, ne se prestavljat nenehno v prihodnost in vidt v glavi samo en cilj...

saj kasneje ti morda tud to ne bo dovolj, pa boš hotla še eno mašilo, še enga otroka (to ženske pogosto počnejo, marsikdaj podzavestno, da nekako privežejo partnerja nase).

 

želje se pa včasih tudi čudno zrealizirajo in lohk se ti recimo zgodi, da glede na to, da hočeš ravno njegovega otroka, da jih boš na konc imela 5, njegovih, ki jih bo morda naštepal po amerikah in avstralijah.

mal heca, upam da ne zameriš.

 

drži se, upam da se ti/vama uredi tako da bosta oba čimbolj (pač optimalno) zadovoljna.