Najbolj negativne lastnosti ljudi

[Nemirni Ujetnik]

Motijo me ljudje, ki se silijo biti prijazni in ljubeči, kadar si na dnu. Ne maram družabnih ljudi, ker me ti opozarjajo na mojo lastno asocialnost. In najbolj sovražim ljudi, ki so dejansko bistri. Ob njih se počutim prikrajšanega, pa še hitro jim stopi v glavo in to začno izkoriščati. Popravljeno 22. julij 2007 -> Nemirni Ujetnik

[emmzi]

Men gre najbl na zivce folk k se ti kr nekej prlizuje, p k misljo de so najbolsi in oh in sploh so "carji" :xx!:

[Matjaž Bogdan]

Tale tema je v bistvu kar zanimiva, ker se vsevprek piše o lastnostih, ki nam niso všeč, obenem pa vsakdo / nekako potiho/ priznava ,da je to vse skupaj lastna krivda , odsev lastnih slabosti, oziroma reakcije na naše lastne slabosti in napake. Zanimivo, ni kaj ....

[kapica]

nektere "napake/negativne lastnosti" so pa lahk tko zabavne, da jih je prov skoda "naredit/opazovat" le 1x

[Rdeča Jagoda]

Negativne lastnosti pri ljudeh so zame:

1. npr. v službi, psihološko nasilje ali mobing, ki lahko pripelje tudi do fizičnega nasilja,

2. zmeraj na novo me preseneti in včasih prizadane, da je lahko človek pokvarjen:

a) izkoriščevanje

manipulacija

c) nasilje

pa še bi lahko naštela, sam zdej domišljija za to ravno ne funkcionira. Najbolj nagravžen mi je pa mobing.

[Matjaž Bogdan]

Vi pa lakho tukaj sodite o meni, glede na temo, kaksna da sem, pa vse skup opisete kot dejstvo oz. vaso intuitivo in jasnovidno zaznavo lol

 

Kdo je tisti , ki dal mi je pravico soditi druge ?

Pa večinoma kar sodimo, en čez drugega, tako je to - na tem po/ne/srečenem svetu .

Premalo je poti do ogledal, pa premalo poguma , da človek bi dojel, kje se vse skupaj sploh začne- na žalost...

Če je pa to realnost - j..ga- tudi to je morda ....realnost -se reče temu - vsakodnevni lajf...

Jaz bi te osebno malce manj kritično pogledal- vsaj kar se tiče oblačnovidnosti - si mi všeč...pa komu kaj zato ...

Vsak polni SVOJ trebušček, vsak ljubi SVOJE ..itd...Vsi pa smo / zihr/ skoraj BREZMADEŽNI -v tej lepi kozmični dolinici, ki se ji reče zemljica....

Ja- lepo bi bilo, če sodili bi sebe same....vsaj za predjed...

fajn bodi

[Audente]

Dans je tak dan.

 

Prav ne maram, res ne. Igračkanja s čustvi ljudi. Manipuliranja. Izkoriščanja v svoj prid. Spletkarjenja. Hinavščine.

 

Drgače imam vse kar potrebujem. Še več. Imam ogledalo in velikokrat se pogledam vanj.

[Rdeča Jagoda]

Najprej naj uniju odgovorim, če vidim dosti mobinga? Samo enkrat sem ga doživela. Včeraj sem po radiu slišala, da bo v reviji Lisa, ki je sicer ne berem, izšel članek, da je vse več mobinga tudi v Sloveniji na delovnih mestih. Tokrat bom Liso morala kupiti, ker me zanima, kaj piše.

[Audente]

ta Lisa je že izšla. Prejšni četrtek. In vse več je mobinga, Tudi v našem podjetju.

Zato bom direktorju na mizo postavila knjigo : Pljusk pohval

[janko]

Zato bom direktorju na mizo postavila knjigo : Pljusk pohval

še bolš bo če mu jo pljuskneš na mizo

[Audente]

še bolš bo če mu jo pljuskneš na mizo

 

itak..pa še eno okol kepe, ane

[janko]

itak..pa še eno okol kepe, ane

nared po svoje, bo najbl prou

itak ga pa fejst prtegn

[Zasavka]

še boljš dve, da si bo hudič ja zapomnu!!!

[janko]

še boljš dve, da si bo hudič ja zapomnu!!!

če je pametn, bo obe prenesu, pa čist tih biu...

pa na konc po svoje naredu

[Zasavka]

ja, s kako knjigo grozil

[janko]

ja, s kako knjigo grozil

jp. pr zormanu levo... pol pa po filingu

[Rdeča Jagoda]

Mantis, jaz te razumem. Moja izkušnja je prav huda, priznam.

 

Direktor v svoji firmi večino zaposluje ljudi preko vez. Predvsem staršev, ki jih pozna in imajo otroke. V tem primeru sem bila jaz ta otrok, ki si ni mislil, da lahko kaj takega sploh obstaja, kaj šele izkusi.

 

V glavnem, če malo opišem. Opustila sem vse dejavnosti, od športnih pa do zabave. Delala sem od 7.00 pa najmanj do 17:00, večinoma pa še dlje. Delala sem tudi sobote, nedelje in praznike. Moje delovno mesto je bilo v pisarni. Dela za to mesto naj bi bilo največ 4 ure, zato sem počasi morala opravljati zmeraj več nalog, ki so bile zelo nepotrebne in odvečne. Da ne govorim, kaj me je vse med delovnim časom spraševal in govoril. Lahko pa povem, da je dostikrat rekel, da bi mi2 morala "fukat". Pardon na izrazu, ker se ne izražam tako, vendar on se je tako izrazil in po vsej verjetnosti se še zmeraj tako izraža. Vozil me je iz Lj v NM za eno uro potem pa sem morala na vlak, ki je bil šele okoli 16:00, štartala sva pa ob 6:00. Moje delo je bilo odvisno od njega. Vsako jutro sem morala do sekunde natančno napisat dnevni red in se ga držati. Sam da se spomnim pa imam vse, še zmeraj živo pred očmi. V glavnem, po napisanem delovnim redom, sem ga morala nujno poklicati, če ni bil v pisarni, če je bil pa poročati o dnevnem redu in opredeljenem času, koliko bom za kej porabila itd. Po koncu delovnika pa še enkrat, ali je šlo vse po dnevnem redu, koliko od opredeljenega časa sem za delo več porabila ali manj,... v glavnem, če sem bila do 23:00 v službi, me je čakalo še poročanje. Skratka, človek me je začel po kasneje ignorirati0 in jaz sem opravila dela brez njega, ker so bila obvezna. Priprava plač za vse zaposlene, plačevanje položnic, pisanje računov,... Ko sem opravila, se je drl, kako sem lahko brez njegovega dovoljenja karkoli naredila. Odgovorila sem, ker se pač ne javite na telefon ali pa če ga ni bilo v pisarni, sem mu rekla, da ga ni bilo. Rekel je, da je to napačen odgovor. Svašta.

Moje prvo pravilo pa je moralo biti, NE KOMUNICIRAJ Z ZAPOSLENIMI!

 

No, da ne bom dolgovezila preveč, bom napisala še, da me je začel izsiljevati z odškodnino, da jo bom morala poravnati, ker nisem hotela podpisati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kupil mi je službeni avto, poslovno torbo, posodil službeni računaknik za domov itd. Ponoči nisem več spala, moja nemirnost je bila zmeraj večja, postala sem tesnobna, nikomur nisem zaupala in povedala, kaj se mi dogaja, od prijateljev sem se odtujila. Če sem se dobila s kom, nisem zdržala na miru. Odkorakala sem, češ da se mi mudi. Občutek sem imela, da me čas preganja. Včasih, da me direktor zasleduje. Ali pa, ko sem bila v družbi, sem naenkrat začutila tesnobo in solze so se izlile iz mene. Veliko sem tudi prejokala. Vsak dan, ko sem šla iz službe se je moj notranji glas drl, kričal na ves glas.

 

V glavnem, odšla sem na sindikat, ki mi je pomagal iz tega. Tudi antidepresive sem dobila, ko sem šla k psihiatrinji.

 

Dolga je ta zgodba, se opravičujem, sem jo malo skrajšala. Še četrtina ni zapisana.

 

ta Lisa je že izšla. Prejšni četrtek. In vse več je mobinga, Tudi v našem podjetju.

Zato bom direktorju na mizo postavila knjigo : Pljusk pohval

 

 

Se je še da dobiti?

Popravljeno 28. julij 2007 -> UNIVERZALNO