Umik v duhovno osamo

[viyola]

Mah, neee..za duhovno osamo se mi zdi, pa da res ne rabiš letat v Indijo, kjer je itak že tko gužva..

V tem času, v tem kaosu, prenapetosti, nervoze, živčnosti je res težko najti en notranji mir, in ga tudi obdržati.

Če se nekdo želi duhovno osamiti, greš nekam v naravo, nekam, kjer imaš mir...kjer si sam. Da se zapreš v en samostan, kaj pa vem, noo..

bi rekla prej, da si arestant... ..

Za resno poglobitev vase potrebuješ en šotor, pa greš..v bistvu nekaj na minimumu..Danes je vsa ta duhovnost že tko skomercializirana, vse se nekaj

prodaja. Pa največkrat ne poceni. Samo da je duhovno..

Saj na kakšni planini lahko najmeš "stan" (stare pastirske predelane koče, pa si v najlepši, najglobji in najbolj poceni duhovni osami..

dovolj daleč, da imaš mir, in dovolj blizu, da ga greš žurat, če se ti zalušta..(tud dober žur je blagodejen za dušo)...

Narava nam nudi veliko več, kot vidimo.Pač govorim iz svojih izkušenj

[xyz]

sicer po možnosti drugače mišljeno, a vseeno... se hecno sliši... "rada bi se posvetila sama sebi, pa ne vem na koga naj se obrnem".

 

lep pozdrav

[mayan]

Zgodbica Žabja molitev - Anthony de Mello Ko je brat Bruno neke noči molil, ga je motilo žabje kvakanje. Poskušal je odvrniti pozornost od glasov, toda zaman. Zato se je zadrl skozi okno: "Tiho! Molim." Brat Bruno je bil svetnik in zato je bilo njegovo povelje takoj izpolnjeno. Vsa živa bitja so utihnila, da je nastala tišina, potrebna za molitev. Toda sedaj je začel drug glas nadlegovati Brunovo molitev - notranji glas, ki je govoril: "Morda ugaja Bogu kvakanje te žabe prav tako kot tvoje petje psalmov. "Kaj lahko Bogu ugaja pri kvakanju žabe?" je posmehljivo zavrnil Bruno. Toda glas ni odnehal: "Zakaj, misliš, je Bog izumil glas?" Bruno se je odločil, da bo ugotovil zakaj. Nagnil se je skozi okno in ukazal: "Poj!" Žabino umirjeno kvakanje je napolnilo zrak ob spremljavi vseh žab v soseščini. In ko je Bruno spremljal glasove, mu naenkrat niso več zveneli predirljivo, ker se jim ni več upiral. Zdelo se mu je, da v resnici polepšajo nočno tišino. Ob tem odkritju je njegovo srce zaživelo v harmoniji z vesoljem in prvikrat v življenju je razumel, kaj pomeni moliti.

[butl]

Frajer tale Tone.

 

Pa ti tud, Krhka, da si dala tole zgodbico, ker težko bi se najdl kako, ki bi blj pasala tle not.

 

 

[mayan]

O, hvala, butl. Ja, Toni je res jack! Bi dodala, da je point prav v iskanju svojega notranjega miru na način, da spremenimo nekaj... da se umaknemo... če tako začutimo, četudi teoretično vemo, da vsepovsod kamor gremo, gremo zraven. Da to dejansko storimo. Ker: "seek and you shall find", pravijo. Mislim, ali ne bi bilo lepo, da bi vsak našel to osnovo v sebi, ta notranji mir? Potem bi tudi svet bil tak.

[butl]

O, hvala, butl. Ja, Toni je res jack! Bi dodala, da je point prav v iskanju svojega notranjega miru na način, da spremenimo nekaj... da se umaknemo... če tako začutimo, četudi teoretično vemo, da vsepovsod kamor gremo, gremo zraven. Da to dejansko storimo. Ker: "seek and you shall find", pravijo. Mislim, ali ne bi bilo lepo, da bi vsak našel to osnovo v sebi, ta notranji mir? Potem bi tudi svet bil tak.

 

 

jap

 

 

[Marsa]

Bi dodala, da je point prav v iskanju svojega notranjega miru na način, da spremenimo nekaj...

Ni nujno. Je odvisno in različno od posameznika do posameznika.

'Spreminjanje' ni vedno tudi tisto pravo delovanje. Pogosto je težje nekaj sprejet kot spreminjat.

Če pa želiš v osamo predvsem iz motiva spremembe nečesa pri sebi, pa je to drugače - primer je odvisnost od trdih drog recimo, kjer dejansko potrebuješ osamo in odmik.

 

Point je v biti najprej sploh prisoten; večina, ki si jih želi umakniti nekam v osamo, iščejo to pravzaprav zato, ker tudi v ne-osami niso prisotni.

Če pa si prisoten, če torej bivaš oz. preprosto si (ti), pa si (po)poln - povsod.

Tako v množici (kjer si pravzaprav lahko najbolj sam), kot v osami, kjer nisi sam, pač pa napolnjen s sabo (vendar ne v pomenu 'poln sebe', kot ga običajno razumemo).

 

Skratka - da greš k sebi in vase, ti ni potrebno nikamor iti (in tudi ne ničesar spreminjati).

 

Imamo pa ljudje različne poti, načine in tudi motive, ker smo si pač različni.

Lahko dejansko nekam greš, tudi za dlje časa, lahko pa dnevno si vzameš zase čas, ki bi ga lahko imenovali *duhovna osama*. Odvisno, kje si (na svoji poti), kakšen si in ne nazadnje, kaj počneš.

Najbrž direktor firme s številnimi zaposlenimi bo imel in potreboval drugačen način, kot recimo umetnik, kjer je že samo njegovo samotno ustvarjanje pravzaprav ena molitev ali nek način duhovne umaknjenosti, pa hkrati povezanosti, pristnosti in bivanja.

[mayan]

Ja, seveda se moramo potruditi sprejeti dane okoliščine in dejansko stanje. Ampak, če jih ne moremo sprejeti, pomeni, da nimamo notranjega miru in da torej želimo spremembo, želimo najt ta mir. Po moje vsak nekje v sebi ve, da je zunanje iluzija, da ga je moč najti le v sebi in to sam, pa vendar ni narobe, ali morda je sploh edini način tako, da se podaš spreminjat "svet". Da dejansko greš in spremeniš stvari. Za to je pač treba prevzeti tudi odgovornost. Kar je tudi pogumnejše kot zgolj sprejemati stvari takšne kot so. Pa to ni važno. Ker vsakemu svoje. Sicer pa tudi jaz včasih ne razumem ljudi, ki se zmeraj projicirajo v probleme v svetu, skoz bi nekaj revolucionarnega radi spreminjali in povedali, ker so kao pametnejši, ko pa vidim, kako se iz njih reflektira mir. Najbrž rabijo to, to pozornost drugih.

[Marsa]

pa vendar ni narobe, ali morda je sploh edini način tako, da se podaš spreminjat "svet". Da dejansko greš in spremeniš stvari. ...

Mislim da to ni možno. Sploh s takšno predpostavko, namenom, ciljem..., da je to jalovo početje; spreminjanje sveta na tak način, ki si ga večina 'spreminjevalcev sveta' predstavlja; ker saj to bi vsi radi - spremenili svet oz. druge, vsi pa tudi vemo, da edina sprememba, ki je možna, je sprememba pri sebi. Oz. s tem se začne. Ostali se potem čudežno spremenijo oz. se spremeni *svet* okoli tebe.

 

Sicer pa - kdo ali kaj komu brani, da spreminja karkoli?

Saj jih vidimo povsod dosti, tudi tu; saj so skoraj samo še taki, ki dopovedujejo drugim, kako nimajo prav in kakšne pravzaprav so stvari, kako torej je in kako naj bi bilo (kakšni bi naj torej bili DRUGI!).

Mislim skratka, da se to ne zgodi in ne dogaja tako, da ta nekdo prisiljuje druge, naj bodo drugačni, medtem ko morda tudi sam ni *drugačen* oz. tak, kakršni želi, da bi bili drugi.

Zakaj imamo na svetu še vedno težave in sranja, če je pa toliko *ozaveščenih*, če jih toliko 'spreminja svet'?

Kar se je nekdo ufural, da je dobro za svet in skupnost, morda ni realno oz. ni združljivo z iksiljardo 'dobronamernega tovrstnega početja' drugih.

 

Jaz si zelo želim, da bi bili drugi drugačni; da ne bi bilo več pohlepa, zavisti, laži in tako dalje.

Misliš da jih lahko -vse ostale, 'takšne', spremenim?

In če, kako? (glede na to, da z zgledom, ljubeznijo in prijaznostjo, sočutjem in radodarnostjo jih nisem mogla/ne morem)

S teženjem? Prisilo? Kako boš nekoga spremenil, da ne bo pohlepen, maščevalen itd.?

Ga ne moreš. Žal.

 

ps: poleg tega je pa tovrstno spreminjanje drugih lahko celo *nevarno*, saj vodi v fašizem. Zdaj je na pohodu, v razcvetu ('eko fašizem' oz. podobni fašizmi niso izključeni).

[mayan]

Marsa, ce pa nisem nikjer pisala o spreminjanju DRUGIH. To, kakšen vpliv imamo (beri nimamo) na druge individume, mi je pa zdaj že skorajda jasno kot je zarja vrh planin. Razen če drug dovoljuje vpliv. In obratno. Govorila sem o spreminjanju sveta v narekovajih. Kar pomeni nekaj v smislu kot je rekel Ghandi: Vse kar boste počeli, se vam bo zdelo nepomembno, pa vendar je zelo pomembno, da to počnete. Gre za ene vrste notranje razumevanje, kako se svet vrti. Včasih je dovolj, da si eno izmed slabih lastnosti priznal tudi v sebi, čeprav si sveto verjel, da je nimaš. Dovolj za to, da lahko greš dalje svojo pot. Delat svoj del. Spreminjat svet. Verjameš, četudi sprememba ni vidna vsem. Ni treba nositi bremena celega sveta, če si v sebi svoje napake priznal, si oprostil in razumel. Potem tudi sveta več ne vidiš več takšnega. Ne more biti niti »dela na sebi«, če ne deluješ navzven. Verjamem, da ko je nekje nekaj izpolnjeno, najdeno, se lahko na nek način človek odmakne od vsega in živi svoj svet tako, da se ga ne dotakne vse tako zelo. Tak tud razumem izraz duhovna osama.

[sin]

 

Zadnji stavek sem prebral: "Tak tud razume (brez m) izraz duhovna osama", kar mi je še bolj smiselno.

 

Marsa, ce pa nisem nikjer pisala o spreminjanju DRUGIH. To, kakšen vpliv imamo (beri nimamo) na druge individume, mi je pa zdaj že skorajda jasno kot je zarja vrh planin. Razen če drug dovoljuje vpliv. In obratno. Govorila sem o spreminjanju sveta v narekovajih. Kar pomeni nekaj v smislu kot je rekel Ghandi: Vse kar boste počeli, se vam bo zdelo nepomembno, pa vendar je zelo pomembno, da to počnete. Gre za ene vrste notranje razumevanje, kako se svet vrti. Včasih je dovolj, da si eno izmed slabih lastnosti priznal tudi v sebi, čeprav si sveto verjel, da je nimaš. Dovolj za to, da lahko greš dalje svojo pot. Delat svoj del. Spreminjat svet. Verjameš, četudi sprememba ni vidna vsem. Ni treba nositi bremena celega sveta, če si v sebi svoje napake priznal, si oprostil in razumel. Potem tudi sveta več ne vidiš več takšnega. Ne more biti niti »dela na sebi«, če ne deluješ navzven. Verjamem, da ko je nekje nekaj izpolnjeno, najdeno, se lahko na nek način človek odmakne od vsega in živi svoj svet tako, da se ga ne dotakne vse tako zelo. Tak tud razumem izraz duhovna osama.

 

 

Ni nujno. Je odvisno in različno od posameznika do posameznika.

'Spreminjanje' ni vedno tudi tisto pravo delovanje. Pogosto je težje nekaj sprejet kot spreminjat.

Če pa želiš v osamo predvsem iz motiva spremembe nečesa pri sebi, pa je to drugače - primer je odvisnost od trdih drog recimo, kjer dejansko potrebuješ osamo in odmik.

 

Point je v biti najprej sploh prisoten; večina, ki si jih želi umakniti nekam v osamo, iščejo to pravzaprav zato, ker tudi v ne-osami niso prisotni.

Če pa si prisoten, če torej bivaš oz. preprosto si (ti), pa si (po)poln - povsod.

Tako v množici (kjer si pravzaprav lahko najbolj sam), kot v osami, kjer nisi sam, pač pa napolnjen s sabo (vendar ne v pomenu 'poln sebe', kot ga običajno razumemo).

 

Skratka - da greš k sebi in vase, ti ni potrebno nikamor iti (in tudi ne ničesar spreminjati).

 

Imamo pa ljudje različne poti, načine in tudi motive, ker smo si pač različni.

Lahko dejansko nekam greš, tudi za dlje časa, lahko pa dnevno si vzameš zase čas, ki bi ga lahko imenovali *duhovna osama*. Odvisno, kje si (na svoji poti), kakšen si in ne nazadnje, kaj počneš.

Najbrž direktor firme s številnimi zaposlenimi bo imel in potreboval drugačen način, kot recimo umetnik, kjer je že samo njegovo samotno ustvarjanje pravzaprav ena molitev ali nek način duhovne umaknjenosti, pa hkrati povezanosti, pristnosti in bivanja.

[sin]

[sin]

ločenost jaz - drugi je iluzija.

čist praktičen primer: če ti pred blokom sedi lačen otrok, mu lahko pomagaš tako, da mu daš jesti in ga odpelješ na CSD.

Torej edina sprememba je tista spremembe ki izhaja iz prave pomoči in prave spremembe. Spreminjamo tudi druge ljudi. Čim si vplivaš in ker vplivaš spreminjaš.

 

da edina sprememba, ki je možna, je sprememba pri sebi.

 

delni odgovor:

 

 

Saj jih vidimo povsod dosti, tudi tu; saj so skoraj samo še taki, ki dopovedujejo drugim, kako nimajo prav in kakšne pravzaprav so stvari, kako torej je in kako naj bi bilo (kakšni bi naj torej bili DRUGI!).

Mislim skratka, da se to ne zgodi in ne dogaja tako, da ta nekdo prisiljuje druge, naj bodo drugačni, medtem ko morda tudi sam ni *drugačen* oz. tak, kakršni želi, da bi bili drugi.

Zakaj imamo na svetu še vedno težave in sranja, če je pa toliko *ozaveščenih*, če jih toliko 'spreminja svet'?

Kar se je nekdo ufural, da je dobro za svet in skupnost, morda ni realno oz. ni združljivo z iksiljardo 'dobronamernega tovrstnega početja' drugih.

 

Jaz si zelo želim, da bi bili drugi drugačni; da ne bi bilo več pohlepa, zavisti, laži in tako dalje.

Misliš da jih lahko -vse ostale, 'takšne', spremenim?

In če, kako? (glede na to, da z zgledom, ljubeznijo in prijaznostjo, sočutjem in radodarnostjo jih nisem mogla/ne morem)

S teženjem? Prisilo? Kako boš nekoga spremenil, da ne bo pohlepen, maščevalen itd.?

Ga ne moreš. Žal.

 

ps: poleg tega je pa tovrstno spreminjanje drugih lahko celo *nevarno*, saj vodi v fašizem. Zdaj je na pohodu, v razcvetu ('eko fašizem' oz. podobni fašizmi niso izključeni).

[Marsa]

ločenost jaz - drugi je iluzija.

Morda.

 

Ampak tema je pa 'duhovna osama'.

Jaz si predstavljam to kot -vsaj v tistem trenutku/fazi/...- biti ločen(a) od drugih.

Razumem, da eni želijo biti ločeni od drugih v družbi in sodelovanju z drugimi, ampak jaz si pa ne predstavljam tega tako.

Zame je osama osama (sam ne bin laden ).

(zato se mi zdi skoraj paradoksalno jo iskati drugje in drugače kot 'v osami' - sicer pa jo oz. to lahko pač drugače imenujemo...)

[sin]

Moj stavek se ja nanašal na tvojega in ni bil usmerjen v naslov teme. Lahko pa ga kdo poveže tudi z naslovom teme, če se mu zdi smiselno.

Navedla si, da lahko spreminjamo samo sebe, zato sem navedel, da je ločenost (jaz-drugi) iluzija. Ob tem ne bi bil pokroviteljski, zato naj povem, da jaz iluzije ločenosti ne razumem dovolj dobro.

 

Povedal sem da se ne strinjam s tem, da človek lahko spremeni samo sebe, saj z vzgledom dajanja ljubezni in podpore lahko spreminjamo ljudi. - Z ljubeznijo, ki jo ljudje občutijo in doživijo spreminjamo ljudi. Tudi s slabo vibro, strahom in tem kar omenjaš spreminjamo ljudi. Druge spreminjamo, če to želimo ali ne. Fraza da lahko zares spreminjamo samo sebe, pa je po moje realna zgolj v nekaterih okoliščinah. Morda bolj v odnosu sprejemanja odločitev, tistega kar je izključno na nas samih da se odločimo, sprejmemo, naredimo. To pa ima posledice v svetu.

 

Otrok ki je bil zanemarjen, ni imel ljubezni, je bil pretepen, je bil lačen, pristane pri novih skrbnikih, pri katerih doživi resnično skrb, dobi pozornost, dobi ljubezen, ki jo dejansko občuti. Ta ga lahko spremeni, spremeni njegov pogled na starše, ljudi, odnose, svet. Spremeni ga, ker je nekdo zavestno in odgovorno ter z ljubeznijo zanj skrbel in mu pokazal da je vreden in drugo. Posledica je, da zato tudi sam občuti ljubezen in jo je zato sposoben deliti naprej. To pa je tisto kar nas zares dviguje in kar omogoča življenje.

Če sami ne doživljamo ljubezen je ne bomo oddajali. Če občutimo jezo, nervozo, negotovost, strah pred prihodnostjo, izgubljenost, nejevoljo, žalost, to ali ono čustvo, bomo širili tako vibro. Ko fokus ne bomo več mi sami, temveč lastna potreba po tem, da pomagamo, bomo lahko dajali ljubezen. Takrat, ko se odrečemo temu, da naj bi bili drugi po našem vzoru. A to ne pomeni, da ne bomo počeli stvari, ki jih bo nekdo ocenil kot dopovedovanje ali prepričevanje drugih. Vsaj jaz to tako razumem.

 

-

 

Lahko gre samo za fizično ločenost. Lahko je fizični odmik zato, da se umaknemo v bolj umirjene energije z namenom, da lažje stopimo v stik s seboj, se naravnamo, spočijemo, umirimo ter eventuelno osreditočimo. Zato, da smo bolj s samim seboj in se ukvarjamo bolj z lastnimi potrebami. Lahko je zato, da neke površinske povezave z ljudmi, ki jim pripisujemo prevelik pomen zavestno zmanjšamo ali fizično prekinemo. Lahko se umaknemo zato, da se drugim bolj približamo, med tem ko smo bili sicer fizično približani, a na drugih nivojih odmaknjeni in od drugih ljudi. Fizična bližina torej ne nujno pomeni povezanost z drugimi ljudmi v globjem doživljanju le teh ali obratno v zavedanju tega, da smo z nekom notranje povezani bolj kot smo mislili kljub temu, da smo mislili da je odnos zgolj površen.

Lahko smo med ljudmi sami in lahko smo sami, a hkrati z ljudmi. Predvsem pa odvisno iz katerega nivoja gledamo na to. Iz nivoja duše je morda drugače, smo povezani z vsemi bitji, kot iz nivoja osebnosti in nekih fizičnih potreb in odnosov.

 

Lahko pa si predstavljaš da se umakneš od ljudi v neko osamo in se ukvarjaš samo s seboj v povezavi s tem, kar razumeš pod besedo bog in je temu tako. Mislim pa, da je to odvisno od človeka do človeka in njegove trenutne potrebe in stopnje razvoja.

 

Tako mi je iz naslova pomen besed "duhovna osama" mal nelogičen. Bolj bi mi bilo smiselno, če bi napisali recimo "fizična osama, odmik za več duhovnega".

 

 

Morda.

 

Ampak tema je pa 'duhovna osama'.

Jaz si predstavljam to kot -vsaj v tistem trenutku/fazi/...- biti ločen(a) od drugih.

Razumem, da eni želijo biti ločeni od drugih v družbi in sodelovanju z drugimi, ampak jaz si pa ne predstavljam tega tako.

Zame je osama osama (sam ne bin laden ).

(zato se mi zdi skoraj paradoksalno jo iskati drugje in drugače kot 'v osami' - sicer pa jo oz. to lahko pač drugače imenujemo...)

[sin]

tvojo objavo dodatno komentiram, ker so mi zanimive iztočnice:

 

- Vsi (kot navajaš) bi radi spremenili svet, a ga dejansko tudi vsi ga spreminjamo. Nekateri bolj kot drugi, kar je odvisno koliko energije kdo spusti skozi sebe. Eni smo brleče žarničke ki komaj kdaj kaj zasvetijo, v večini pa pobirajo luč iz okolja, nekateri pa so veliki svetilniki luči preko katerih se napajamo.

 

- Spreminjamo že s tem ko smo, ker ima vsako delovanje ki ne izhaja iz nedelovanja posledice (karmo). Iz nedelovanja delujejo mojstri, tudi zato so mojstri oz. tudi v tem so mojstrski.

 

- Vsi to počnemo. Vsi dopovedujemo drugim (sebi), (ti v spodnji objavi dopoveduješ, da so drugi taki, da dopovedujejo) in to bomo počeli dokler ne bomo zares razumeli. Potem morda ne bomo imeli potrebe dopovedovati, temveč bomo zgolj primerno učili, čeprav bo to nekdo še vedno razumel kot dopovedaovanje, vsiljevanje ali kaj podobnega.

Naše dopovedovanje ima lahko različne posledice. Bolj ali manj koristne okolju. Lahko dopovedujemo zaradi različnih razlogov, bolj ali manj egoističnih, lahko dopovedujemo ker smo vodeni da to počnemo. Ker je naša dharma, karma - ker tako čutimo in mislimo da je prav. Vsak izmed nas je tukaj z namenom učiti se, razumeti in spoznavati. Vsi lahko sodimo (dopovedujemo) početje (dopovedovanje) nekoga drugega, kar nas postavlja v isto vlogo kot tistega, ki dopoveduje. Dokler ne razumemo bomo (sebi in drugim) dopovedovali, ker živimo v prepričanjih in samoizpraševanju. Ko bom orazumeli, dopovedovanja sebi in drugim ne bomo potrebovali, temveč bomo lahko zgolj samo učili.

 

- Da in ne. Ne samo zato ker se je nekdo ufural. Težave in sranja so zato, ker dejansko nismo zares dovolj osveščeni. Ker smo šli v nezavedno in se dvigujemo v zavedno, ker je to proces, ki smo ga ustvarili zato da spoznamo. Brez določenih okoliščin se ne bi učili in zato ne spoznali. Ko bomo osveščeni v odnosu do določenih vprašanj, se bodo nekatere stvari navzven (v družbi in okolju) spremenile. Logično. Če vsi vemo da ni smiselno lulat v bazen v katerem se kopamo, pač noben od nas tega ne bo počel. Če pa je nekomu malo mar, mu je pač malo mar. Pomeni, da se posledic ne zaveda dovolj. Ko bo bolj osveščen, se jih bo bolj zavedal in ne bo več lulal v bazen. Naposled uprava bazena ne bo več potrebovala nameniti denar za tablo prepoved lulanja, ter ga bo rajši uporabila recimo za boljše plače delavcev ali pa obnovo bazena.

 

- Kot sem prej napisal: lahko se nekdo ufura, a v tem ni voden z zdravim namenom. Lahko se nekdo ufura, pa je voden z zdravim namenom. Zakaj in kako kdo nekaj počne je bistvena razlika!

Človešto ima na zemlji svoj načrt. To lahko verjamemo ali ne. Nekdo meni da je narobe če nekdo nekaj počne, recimo dopoveduje drugim (recimo da naj živijo bolj ekološko) in to občuti kot vsiljevanje, nekdo pa se briga samo zase in ne pomaga niti sosedu revežu, ki pred njim hira od lakote, med tem ko se sam valja v kupu denarja. Prvi je označen kot težak, drugi kot egoist. Ali sta to res, je odvisno zakaj in kako počneta kar počneta oz. zakaj se ne odzivata.

Kdo je tisti ki bo sodil ali delata prav? - Mi to počnemo. Da znamo primerno razločevati potrebujemo občutljivost, stik s seboj ter znanje in modrost, tako postane naša presoja ali plod modrosti, ali pa plod ne modrosti oz. nerazumevanja.

 

- Kaj je združljivo s čim in zakaj se nekaj dogaja kot se, skoraj nemogoče razumeti z omejenim razumevanjem kot ga imam/o. Vem pa da naključja ne obstajajo, kar bi pomenilo, da očitno četudi se nekaj zdi nezdružljivo z iksljardo dobronamernosti, ni naključje da se dogaja. Lahko na to gledaš tako, da si vsak ustvarja svoj svet okoliščin za učenje, ki imajo različne posledice. Problem je lahko, če mi sami pripisujemo sebi in določenim okoliščinam prevelik pomen ali pa premajhnega.

 

- Lahko spreminjaš sebe in druge in to tudi počneš, če se tega zavedaš ali ne in neglede na to ali to hočeš ali ne. Odvisno je v kolikšni meri in kako. Več kot boš naredila na sebi, več boš spustila energije skozi sebe, ker boš bolj pretočna za energijo. Več kot boš spustila določene energije skozi sebe, več učinka bo navzven v svet. Preprosto.

En lep vzgleda vreden primer dobrega zemeljskega delovanja je (po moje) Pedro Opeka.

 

- To da z vsem naštetim nisi spreminjala ljudi morda ne drži. Morda jih nisi spremenila tako kot ti misliš da bi bilo dobro da se spremenijo. Lahko si ti naredila kar si lahko ali pa celo preveč (odvisno ali si bila "vodena" - kot na primer ali dati beraču denar ali ne).

Verjamem pa, da vse kar si spuščala v svet je imelo določene posledice. Torej lahko pogledaš iz tega vidika: če si dajal ljubezen in je dajalo ljubezen 5 milijard ljudi, je to imelo sigurno drugačne posledice, kot če bi 5 milijard ljudi dajalo sovraštvo. Torej včasih stvari niso vidne tako kot bi želeli, a vseeno imajo učinek. Namreč v kolikor človeštvo ne bi dajalo toliko ljubezni kot jo je, bi morda vsi živeli v vojnah in slabše kot sedaj.

 

- Vsako spreminjanje je lahko nevarno v kolikor ni vodeno s strani višjega jaz in neke zdrave energije. Vsako zanikanje potrebe po spremembi in toku energije ki teče v smeri spreminjanja, je prav tako lahko nevarno.

Vsako spreminjanje ki je delovanje in ne izhaja iz nedelovanja ima posledice (karmo). Lahko je tudi dobra karma, a še vedno je karma in zato ne osvobaja. Hkrati pa je tudi ne uporaba energije, toka energije ki teče skozi nas nezdrava in ima posledice. Stvari so preproste za tistega ki razume kako spuščati tok energije skozi sebe, a hkrati zelo komplicirane za razumevanje tistega ki ne razume.

 

.. Za eko fašizem še nisem slišal. Vsako nasilno spreminjanje ima lahko dobre kot slabe posledice. Recimo če se neka organizacija, ki se zavzema za ohranjanje okolja posluži nekih skrajnih ukrepov varovanja in onemogočanja delovanja drugih ljudi, ima lahko rezultat aktivnosti dobre posledice, za določeno okolje, živali, rastline, eko-sisitem in ljudi, hkrati pa slabe za nekatere ljudi in njihove družine, ki izgubijo plačano delo. Ne vem če obstajajo dejanja, ki so samo enosmerna in črno-bela, razen če niso v celoti vodena s strani višjega jaz, pa še zato ne morem govoriti, ker ne vem.

Nasilje pa sicer že po defoltu ne daje zdravega vzgleda. Problem je, če ljudje mešamo uporabo moči s pojmom nasilje. Uporaba moči še ne pomeni avtomatično nasilje.

Ljudje smo od nekdaj izkoriščali različne dejavnosti za sproščanje lastnih furstracij, to ni nič novega. 2 svetovna vojna je imela kot krinko tudi nacionalizem, sedaj je komu lahko ekologija, spet komu drugemu svoboda govora, tretjemu umetnost, četrtemu kaj drugega, itn.

Dejstvo je, da uvedban mnogih ekoloških procesov in sprememb prinaša človeku in okolju veliko dobrega ali vsaj boljšega kot v preteklosti. To pa še ne pomeni, da so zato vsi odnosi med ljudmi zato in vedno boljši.

 

 

Mislim da to ni možno. Sploh s takšno predpostavko, namenom, ciljem..., da je to jalovo početje; spreminjanje sveta na tak način, ki si ga večina 'spreminjevalcev sveta' predstavlja; ker saj to bi vsi radi - spremenili svet oz. druge, vsi pa tudi vemo, da edina sprememba, ki je možna, je sprememba pri sebi. Oz. s tem se začne. Ostali se potem čudežno spremenijo oz. se spremeni *svet* okoli tebe.

 

Sicer pa - kdo ali kaj komu brani, da spreminja karkoli?

Saj jih vidimo povsod dosti, tudi tu; saj so skoraj samo še taki, ki dopovedujejo drugim, kako nimajo prav in kakšne pravzaprav so stvari, kako torej je in kako naj bi bilo (kakšni bi naj torej bili DRUGI!).

Mislim skratka, da se to ne zgodi in ne dogaja tako, da ta nekdo prisiljuje druge, naj bodo drugačni, medtem ko morda tudi sam ni *drugačen* oz. tak, kakršni želi, da bi bili drugi.

Zakaj imamo na svetu še vedno težave in sranja, če je pa toliko *ozaveščenih*, če jih toliko 'spreminja svet'?

Kar se je nekdo ufural, da je dobro za svet in skupnost, morda ni realno oz. ni združljivo z iksiljardo 'dobronamernega tovrstnega početja' drugih.

 

Jaz si zelo želim, da bi bili drugi drugačni; da ne bi bilo več pohlepa, zavisti, laži in tako dalje.

Misliš da jih lahko -vse ostale, 'takšne', spremenim?

In če, kako? (glede na to, da z zgledom, ljubeznijo in prijaznostjo, sočutjem in radodarnostjo jih nisem mogla/ne morem)

S teženjem? Prisilo? Kako boš nekoga spremenil, da ne bo pohlepen, maščevalen itd.?

Ga ne moreš. Žal.

 

ps: poleg tega je pa tovrstno spreminjanje drugih lahko celo *nevarno*, saj vodi v fašizem. Zdaj je na pohodu, v razcvetu ('eko fašizem' oz. podobni fašizmi niso izključeni).

[Lemurian]

Za resno poglobitev vase potrebuješ en šotor, pa greš..v bistvu nekaj na minimumu..Danes je vsa ta duhovnost že tko skomercializirana, vse se nekaj

prodaja. Pa največkrat ne poceni. Samo da je duhovno..

Saj na kakšni planini lahko najmeš "stan" (stare pastirske predelane koče, pa si v najlepši, najglobji in najbolj poceni duhovni osami..

dovolj daleč, da imaš mir, in dovolj blizu, da ga greš žurat, če se ti zalušta..(tud dober žur je blagodejen za dušo)...

Narava nam nudi veliko več, kot vidimo.Pač govorim iz svojih izkušenj

 

šotor je bolj za kakšne avanturistične podvige se mi zdi .

 

"stare pastirske predelane koče" kaj takšnega mogoče najboljše, če le domačini ne težijo preveč. No, pač odvisno, kaj kdo hoče. Za odmik od civilizacije bi mogoče tudi pastirstvo bilo v redu - pa je to že kdo tu dal čez?

 

 

 

 

Zakaj imamo na svetu še vedno težave in sranja, če je pa toliko *ozaveščenih*, če jih toliko 'spreminja svet'?

Ravno zaradi tega. Moramo razumeti, da smo izredno mlada civilizacija, duhovni dojenčki (kljub napredni tehnologiji - ki to sploh ni), in da vse tiste modrosti stare 2000 let in več nikoli niso v praksi zacvetele. In tudi danes nič ne kaže na boljše - masovno gledano. Upam, da je posameznikov, ki te modrosti kolikor toliko kapirajo/živijo precej več, kot se pa kaže na zunaj. A sedaj so še zadnji ostanki kali juge, sedaj smo v času, ko bodo poželi to kar so sejali 5000 let, in zato vsa ta glasna in hrupna spreminjanja in podobno nimajo oz. imajo v sebi precej malo Resničnega. In upam, da ko se bo ta zavest počasi izpela, in da bodo potem počasi začeli prevzemati aktivne vloge v svetu ljudje, ki vedo kako se stvari streže -- oz. da bodo v vsakdanjem življenju imeli pobudo in uspeli preglasiti ostaneke norosti/ignorance kali juge. Za enkrat temu še ni tako.

 

Pa tudi praviš spreminjanje sveta oz. nasplošno, ko se ta izraz uporablja. Čedalje bolj se nagibam k temu, da dokler nekdo vidi, da je potrebno nekaj SPREMENITI, je še precej daleč od rešitve. "Spremeniš" lahko nekaj le tedaj, ko vidiš to spremembo že udejanjeno. Ko recimo v človeku vidiš, dostopiš, do tistega Dobrega in Resničnega, kar ima v notranjosti. (Tista zgodba o kiparju in končni podobi, ki jo je videl v še neobdelanemu kamnu).

 

Če gre oseba k psihiatru, in si psihiater misli, "o kera budala", in potem poizkuša pomagati, bo vsa ta površinska pomoč temeljila na podlagi notranjega stanja in občutenja "o ktera budala". Če pa ista ali še bolj zahojena ( ) oseba pride k mojstru, in ta mojster vidi Dobro, ki je v tej osebi, pa jo bo praktično že s tem pozdravil, ni potrebno ničesar več, ker je že naredil vse. Dotični osebi je pokazal Dobroto - kako? - s tem, da jo je sam prepoznal in dostopil do te Dobrote. In potem kar reče je le še formalnost, npr, "pojdi in ne greši več, da se ti ne zgodi še kaj hujšega". Ali karkoli že.

Ampak, da ti dostopiš do Dobrega, ki je v drugem človeku... Rabiš dostopiti do Dobrega, do Jedra/Bistva, ki je v tebi samemu. Da pa to narediš, je pa potrebno se prebiti skozi vse manipulacije in zablode zunanjega sveta, in tudi skozi komplekse in frustracije notranjega sveta. Skozi ves ta drek se je potrebno prebiti. In ko se naposled aspirant prebije skozi vse to, postane mojster in zdravi že s svojo prisotnostjo.

Tako delajo oz. na vzhodu, oz. to počno v dobi Modrosti (recimo temu tako). V kali jugi je pa potrebno le MEMORIRANO znanje in naučene tehnike, brez nekega odnosa, bližine, topline. Vse nekako še vedno preveč mehansko oz. zgolj na mentalnem nivoju. Pot modrosti preobrazi celotnega človeka, pot v dobi teme pa le navleče dodatne količine informacij, s tem da ostane temeljna gniloba v terapevtu. Naredi terapijo, potem pa zvečer domov na pivo in pred televizor in na nogometno tekmo. Nič čudnega, da ni nikakršnih oz. da so izredno jalovi rezultati.

 

 

 

 

Zgodbica Žabja molitev - Anthony de Mello Ko je brat Bruno neke noči molil, ga je motilo žabje kvakanje. Poskušal je odvrniti pozornost od glasov, toda zaman. Zato se je zadrl skozi okno: "Tiho! Molim." Brat Bruno je bil svetnik in zato je bilo njegovo povelje takoj izpolnjeno. Vsa živa bitja so utihnila, da je nastala tišina, potrebna za molitev. Toda sedaj je začel drug glas nadlegovati Brunovo molitev - notranji glas, ki je govoril: "Morda ugaja Bogu kvakanje te žabe prav tako kot tvoje petje psalmov. "Kaj lahko Bogu ugaja pri kvakanju žabe?" je posmehljivo zavrnil Bruno. Toda glas ni odnehal: "Zakaj, misliš, je Bog izumil glas?" Bruno se je odločil, da bo ugotovil zakaj. Nagnil se je skozi okno in ukazal: "Poj!" Žabino umirjeno kvakanje je napolnilo zrak ob spremljavi vseh žab v soseščini. In ko je Bruno spremljal glasove, mu naenkrat niso več zveneli predirljivo, ker se jim ni več upiral. Zdelo se mu je, da v resnici polepšajo nočno tišino. Ob tem odkritju je njegovo srce zaživelo v harmoniji z vesoljem in prvikrat v življenju je razumel, kaj pomeni moliti.

 

Te zgodbice so zelo v redu, vendar brez resne (bolj ali manj, rajši bolj kot manj) prakse ne pomenijo prav dosti..

 

 

 

O, hvala, butl. Ja, Toni je res jack! Bi dodala, da je point prav v iskanju svojega notranjega miru na način, da spremenimo nekaj... da se umaknemo... če tako začutimo, četudi teoretično vemo, da vsepovsod kamor gremo, gremo zraven. Da to dejansko storimo. Ker: "seek and you shall find", pravijo. Mislim, ali ne bi bilo lepo, da bi vsak našel to osnovo v sebi, ta notranji mir? Potem bi tudi svet bil tak.

 

"četudi teoretično vemo, da vsepovsod kamor gremo, gremo zraven". Pa saj nima veze, če smo povsod zdraven. Imaš lahko okolje, ki spodbuja Dobro v tebi, in imaš okolje, ki spodbuja slabo v tebi. Imaš okolje, ki ti omogoča Refleksijo, in imaš okolje, ki od tebe zahteva, da si nenehno udeležen v dogajanju (da se ne boš slučajno umaknil in začel razmišljati in tako spoznal kako gnilo je vse skupaj - kot počne naša civilizacija, ki skuša človeka 24ur na dan prikleniti nase).

 

"notranji mir? Potem bi tudi svet bil tak." Jep. In tudi vse naše početje, naša okolica, naše aktivnosti, zanimanja, inspiracije, službe, načini preživljanja prostega časa,... vse to bi bilo čisto drugačni kot so sedaj.

 

"Mislim, ali ne bi bilo lepo, da bi vsak našel to osnovo v sebi, ta notranji mir?" Ja, ja, ampak to ni nekaj, kar se danes odločiš, da boš našel, jutri pa že najdeš . To je hujše od doktorskega študija, bolj zahtevno od treninga borilnih veščin - a po drugi strani tudi bolj enostavno. Žalostno je, da živimo v kulturi, ki se ima za velepomembno, hkrati pa iz svojega pogleda črta vsakršno duhovnost. Nič čudno da je tolk blesavo vse skupaj. Da najdeš in živiš ta notranji mir... potrebno živeti približno tako, kot živijo menihi - služba gor ali dol. Oz. kot pravi Ramakrishna:

 

Družite se s svetimi ljudmi – pogosto morate iti k tistim, ki častijo Gospoda (bhaktas), ali k zelo pobožnim ljudem (sadhu). Ne boste se mogli osredotočiti na Gospoda, če dan in noč živite v središču posvetnih aktivnosti in v družini. Zaradi tega morate sem ter tja iti v samoto in meditirati na Boga. Na začetku se je zelo težko osredotočiti na Gospoda, če pogosto ne greste v samoto.

 

Ko je sadika še mlada, mora biti ograjena. Brez ograde jo bodo koze in krave pojedle.

 

ali pa tole, eno najboljših navodil za sadhano (za nas posvetne ljudi):

 

I tell you the truth: there is nothing wrong in your being in the world (drugje pravi, ne zahtevam od vas, da se fizično odpovete svetu; najprej se svetu odpovejte mentalno - detachment). But you must direct your mind toward God; otherwise you will not succeed. Do your duty with one hand and with the other hold to God. After the duty is over you will hold to God with both hands.

 

Potrebno je narediti kar se da vsak dan, in potem na podlagi tega nadaljevati.

 

 

 

Marsa, ce pa nisem nikjer pisala o spreminjanju DRUGIH. To, kakšen vpliv imamo (beri nimamo) na druge individume, mi je pa zdaj že skorajda jasno kot je zarja vrh planin. Razen če drug dovoljuje vpliv. In obratno. Govorila sem o spreminjanju sveta v narekovajih. Kar pomeni nekaj v smislu kot je rekel Ghandi: Vse kar boste počeli, se vam bo zdelo nepomembno, pa vendar je zelo pomembno, da to počnete. Gre za ene vrste notranje razumevanje, kako se svet vrti. Včasih je dovolj, da si eno izmed slabih lastnosti priznal tudi v sebi, čeprav si sveto verjel, da je nimaš. Dovolj za to, da lahko greš dalje svojo pot. Delat svoj del. Spreminjat svet. Verjameš, četudi sprememba ni vidna vsem. Ni treba nositi bremena celega sveta, če si v sebi svoje napake priznal, si oprostil in razumel. Potem tudi sveta več ne vidiš več takšnega. Ne more biti niti »dela na sebi«, če ne deluješ navzven. Verjamem, da ko je nekje nekaj izpolnjeno, najdeno, se lahko na nek način človek odmakne od vsega in živi svoj svet tako, da se ga ne dotakne vse tako zelo. Tak tud razumem izraz duhovna osama.

 

 

To so osnove, temelji, brez tega ni nič. In na tem je potrebno graditi in nadaljevati po "Poti".

 

Mogoče so ženskam vse te reči lažje: biti, sprejemati, in podobno, verjetno vam je to bolj v naravi. Ampak za nas moške je potrebna bolj resna sadhana, bolj aktivna, odločna, usmerjena v cilj. Pač, treba prinesti kosilo na mizo (oz. vsaj sestavine za kosilo) - potrebno je pretrgati te okove.

 

 

 

 

Tako mi je iz naslova pomen besed "duhovna osama" mal nelogičen. Bolj bi mi bilo smiselno, če bi napisali recimo "fizična osama, odmik za več duhovnega".

 

Dobro opaženo. Duhovno se ne moreš osamiti, ker smo povezani z VSEM, bolj ko gre človek v notranjost, bolj to spoznava. In če se fizično osamiš, s tem da je človek prej bil v posvetnem okolju, ufff... dobiš cel svet na glavo, z različnih zornih kotov, takih, ki si jih prej niti videti nisi upal.. Zato je verjetno fino, da je na začetku kakšna dodatna podpora nekoga, ki je vsaj nekaj tega že prehodil.

 

 

 

 

 

tko nekako vse skupaj,

Bog Požegnaj,

L

[Bojante]

Umik v duhovno osamo se lahko zgodi tudi zaradi "Duhovne Lenobe" , ko duša nezmore iti v korak z tempom Duhovnega Napredka .

 

No, je pa to lahko tudi dober izgovor za umik pred Realnostjo , pred Dejavnostjo , k Duhovni lenobi .

 

Skrita Past , ki lahko dušo stane inkarnacije, ali še celo življenja .

 

Je teba bit' previden, ne pa okol bezljat' ...

 

Lp + #

[sin]

 

Umik v duhovno osamo se lahko zgodi tudi zaradi "Duhovne Lenobe" , ko duša nezmore iti v korak z tempom Duhovnega Napredka .

 

No, je pa to lahko tudi dober izgovor za umik pred Realnostjo , pred Dejavnostjo , k Duhovni lenobi .

 

Skrita Past , ki lahko dušo stane inkarnacije, ali še celo življenja .

 

Je teba bit' previden, ne pa okol bezljat' ...

 

Lp + #

[Lemurian]

Umik v duhovno osamo se lahko zgodi tudi zaradi "Duhovne Lenobe" , ko duša nezmore iti v korak z tempom Duhovnega Napredka .

 

No, je pa to lahko tudi dober izgovor za umik pred Realnostjo , pred Dejavnostjo , k Duhovni lenobi .

 

Skrita Past , ki lahko dušo stane inkarnacije, ali še celo življenja .

 

Je teba bit' previden, ne pa okol bezljat' ...

 

Lp + #

 

Nja.... Zanimivo je to, da takšna opozorila največkrat prihajajo od posvetnih/materialističnih ljudi, kateri te hočejo zgolj držati v svojih OKOVIH. In bog ne daj da bi kaj drugače naredil, ker potem jim postaviš OGLEDALO, jim daš nekaj za primerjati, in posledično vidijo tudi sami sebe -- najhujši greh na tem planetu: videti v lastne frustracije/travme. Kot zaporniki, ki nekomu, ki je našel izhod iz zapora, skušajo preprečiti pobeg: ker so se na zapor navadili, je malo neudobno, a so se prilagodili (in s tem zaščitili (svojo ranljivo notranjost)) na ustaljen urnik in metode paznikov, za nič jim ni potrebno skrbeti, nimajo nobene odgovornosti, s tem jim pa nihče ne more nič očitati. V svobodi pa.. tam je popolnoma nov in nepoznani svet, v katerej je potrebno prevzeti podudo in odgovornost, se soočiti s kakšnimi problemi, z neznanim.... in ker je neznano vedno veliko slabše (po njihovi sprideni logiki - a da imajo sprideno logiko tega ne vedo) od znanega, raje ostanejo v zaporu. In da bodo pazniki zadovoljni, vsakega iniciativnega in domiselnega sozapornika zatrejo; če ne gre, ga pa prijavijo paznikom.-

 

Kaj pa je Realnost, Dejavnost oz. realnost, dejavnost? Biti suženj družbi in s svojo iniciativnostjo in iznajdljivostjo (ki mora biti v polju družbene agende) prispevati k dodatnemu zasužnjevanju sočloveka in k še večjem vplivu laži na tem planetu..

 

 

Kot je 'sin' omenil, duhovne osame ne more biti, lahko je le fizični umik v (fizično) samoto.

 

In se strinjam, potrebno je biti previden: ampak ali ni malo čudno, da ta družba hoče nase človeka prikleniti 24 ur na dan. 8+2 uri za službo, potem pa še vsi družabni dogodki, praznovanja, obletnice, veseljačenja, spletanje socialnih mrež, biti na tekočem z družbenim dogajanjem in trači,... pa raznorazni pametni telefoni, ki nekakšni mini računalniki, kjer si človek ne upa telefona izključiti, hkrat ima pa telefon povezan z internetno pošto in še z facebook profilom (oz. pošto s fb profilom), tako da si prav o vsaki novi pizdariji/upratom obveščen. FBja sicer ne uporabljam, a twitter skrbi da ne pozabim nanj, in mi na vsake toliko časa neaktivnosti pošljejo na mail, da me pogrešajo in kaj vse imajo novega...

 

In bog ne daj da ne greš na kakšen rojstni dan, te vsi po strani gledajo in takoj zamerijo. Ker jim ne daš tiste doze heroina/pozornosti/odobravanja, po kateri tako hrepenijo in brez česar jim živeti ni. In vedno se moraš drugim DOKAZOVATI, kako si dober človek in odgovoren, čim pa da kdaj ti taj spodrsne, pa takoj dobiš po glavi.. Tako da hvala lepa za takšno realnost in dejavnost - kar imej in podpiraj jo...

 

 

Kaj je pa skrita past, kaj človeka stane inkarnacije in življenja... Ha.. Kaj pa vso to zatiranje duše in vzgibov Duha na račun podrejanja in podpiranja družbe? To pa ni nevarno? To pa ni skrita past? ... ... In pol se ljudje bojijo za koga, ki se malo bolj ukvarja z duhovnostjo in naredi kaj nevsakdanjega - malo bolj radikalnega... Sem res očaran nad to prijaznostjo in to neverjetno skrbjo, ki jo imajo za človekovo dobrobit - BEMTI!! ... (sami pa doma gnijejo pred tvjem ali računalnikom)... .. .... .. . ...

[viyola]

Duhovna osama, tišina in post

http://www.jana.si/2012/10/post-je-hrana-za-duso/

[mayita]

gospa ki je članek napisala je tudi izkusila to že vsaj ene par let, jo poznam osebno, pravi da je res super

[sin]

Jp, tako nekako. Nekdo potrebuje več podpore ob tem, nekdo drug manj, itn.

 

Dobro opaženo. Duhovno se ne moreš osamiti, ker smo povezani z VSEM, bolj ko gre človek v notranjost, bolj to spoznava. In če se fizično osamiš, s tem da je človek prej bil v posvetnem okolju, ufff... dobiš cel svet na glavo, z različnih zornih kotov, takih, ki si jih prej niti videti nisi upal.. Zato je verjetno fino, da je na začetku kakšna dodatna podpora nekoga, ki je vsaj nekaj tega že prehodil.

 

tko nekako vse skupaj,

Bog Požegnaj,

L

[sin]

Ja, en velik kup fejk odnosov v tem svetu

 

 

...čim pa da kdaj ti taj spodrsne, pa takoj dobiš po glavi.. Tako da hvala lepa za takšno realnost in dejavnost - kar imej in podpiraj jo...

 

Kaj je pa skrita past, kaj človeka stane inkarnacije in življenja... Ha.. Kaj pa vso to zatiranje duše in vzgibov Duha na račun podrejanja in podpiranja družbe? To pa ni nevarno? To pa ni skrita past? ... ... In pol se ljudje bojijo za koga, ki se malo bolj ukvarja z duhovnostjo in naredi kaj nevsakdanjega - malo bolj radikalnega... Sem res očaran nad to prijaznostjo in to neverjetno skrbjo, ki jo imajo za človekovo dobrobit - BEMTI!! ... (sami pa doma gnijejo pred tvjem ali računalnikom)... .. .... .. . ...