Šamanizem

[Brezo]

 

Zgodila se mi je podobna izkušnja kot tebi, Hollowself, pa ne vem kaj naj naredim. Grozno v glavnem.

Bila sem res empatično, ustvarjalno, veselo, zgovorno, občutljivo, ljubeznivo, izredno čustveno, dojemljivo, bistro in srečno bitje, zaljubljeno v življenje. Vedno sem veliko sanjala in svojim sanjam tudi sledila, naredila sem dva faksa in se usmerila v to, kar sem si res želela. Kjub vzponom in padcem sem ohranjala otroka v sebi, imela velik krog tesnih prijateljev, katerim sem lahko res zaupala. Poleti pa se mi je zgodilo nekaj strašnega. Napadle so me grozne misli, res zelo grozne. Od tega, da sem nesposobna, nedojemljiva, v glavnem same take napadalne. Nekaj dni sem živela v tako močnem strahu in grozi, da si je kar težko predstavljati, potem pa se je v mojih možganih zgodil klik. O takrat naprej sem povsem drugačna oseba.

Tako je, kot da bi nekdo izsesal iz mene moje bistvo. Tako se počutim že skoraj eno leto in nimam pojma kaj naj naredim, da se to spremeni.

Nimam ne strahov, ne skrbi, ne veselja, ne nič. Sem povsem brez čustev. Glava se mi je čisto spremenila. Nimam nobene motivacije, želje, vizije, cilja, ni stvari, ki bi me zares veselila. Prej pa sem bila tako radovedna, vse me je zanimalo.

Glavo imam povsem prazno, lahko ure in ure strmim v strop pa sem povsem brez misli. Ni ne teme, ne luči. Vse se mi zdi brez veze. Nič me ne prizadene, nič se me ne dotakne, nobena knjiga mi ne pomaga, ne morem se jokati. Prej sem tako lahko spoznavala ljudi, ohranjala lepe odnose in uživala ob ljudeh, sedaj me odnosi sploh ne zanimajo. Nič, prav nič me ne zanima. Razen tega, kako sebe spet dobiti nazaj. Poizkusila sem že praktično vse - psihoterapija, psihiater, tableti, bioenergija, parapsiholog, masaže, razni zdravilci, akupunktura, sprehodi, narava, pes, šport, prehrana, delo, hipnoza, meditacija - to sploh ne morem - lahko sem povsem brez misli, vendar ni čustev, ni energije. Nič mi ne pomaga. Čisto nič. Sploh ne vem kako to moje bistvo - mojo glavo - sebe dobiti nazaj. Edini izhod, ki ga trenutno vidim je samomor, pa vem da to ni rešitev. Nimam pojma kaj se mi je zgodilo in ne vem več kaj naj naredim.

Na koga naj se še obrnem, kaj še naj poizkusim? Morda pa ima kdo kakšno idejo, ki mi pomaga. Hvala že vnaprej.

 

Meni tukaj izstopa par stvari...gledano od sedanjosti v preteklost...

 

-psihiatri, tablete...kar lahko vodi do tega kar je omenil glas...

 

-smrt babice oz. nek dogodek v preteklosti...tujaj so v igri nekateri vzorci ala "ne bom več čustveno čutil, ipd"...skratka človek se sam zapre pred nekaj ali nečim...ponavadi je to zato da ne čuti velike bolečine...to je ponavadi ob izgubi kakšnega bližnjega, nekoga ki ga je imel zelo rad, je bil navezan...

 

-temne sile, črna magija in "črni prijateljčki" (demončki)...ta del mi je najbolj nerazumljiv...Kot da ni vse iz tega življenja. Zaokroženo bi rekel, da je pola- pola...pol iz tega pol iz preteklosti...

Če gledam iz tega stališča potem so mi je nekatere stvari nelogične, tudi če bi kdo tretji kaj "nabacio" v tem lifeu, vklučno s hodžami, zdravilci, itd...Torej bi bilo zanimivo slišati s čim se je oseba ukvarjala v tistem času. Stvari iz preteklosti se ponavadi sprožijo z delom na sebi, meditacijami, delo z energijami, regresije, ipd.

Ampak tudi če se človek ukvarja s tem ponavadi ni glih takih "ekstremov" do določene točke. Zato je v takih primerih dobro preveriti razvojno stopnjo duše. In potem znajo stvari dobiti smisel. Na kratko povedano za res globinske vzroke je treba gledati v tisti smeri kot je nakazala iknee+ kar je omenjeno v tej alineji...

 

Pomaga lahko vse kar pomaga razreševati to kar je nakazano zgoraj- vse tri alineje...in s tem naj bi se zgoraj omenjeni človečki (z rdečo) ukvarjali...torej se pojavi vprašanje zakaj so bili tako malo uspešni (samo 20%)...Lahko povem samo da je zadnja alineja zelo jeba...zakaj...je bilo pa že nakazano v neki drugi temi...

[Yvonne]

Seveda je spregovorila o tem, saj potem,ko se že tako počutila, je šele šla do psihiatra, ki ji je dal antidepresive. In čisto jasno pove, da ni z antidepresivi nič bolje - torej antidepresivi sicer očitno ne delujejo, niso pa vzrok njenemu počutju. Vzrok je drugje. Človek, čigar duša si je izbrala pot duhovnosti, pogosto doživi takšno obdobje, ki ima celo ime - Temna noč duše, ki ga prisili, da razširi svoje zavedanje sebe in sveta v duhovno polje. Povezava um - srce je pomembna, ni pa to vse, obstaja tudi povezava z duhovnim delom tvojega bitja, preko katerega ustvariš povezavo z Bogom. Yvonne, ljudem, ki imajo to pot v življenju se pogosto zgodi ta prekinitev, ki se je zgodila tebi, da bi na novo našli duhovno povezavo. Potem bo vse spet na svojem mestu, ne skrbi.

Upam, da imaš prav, res upam!!

[gold]

Kdo je potem opisu podobna ženska, ni več živa, je pa iz tvoje bližine..

Tam je problem, verjemi mi

[*glas*]

Ja občutki totalnega strahu so bili izvor, antidepresive pa sem dobila po tem, pa mi ne pomagajo... Ko bi še enkrat lahko šla v njih in jih predihala, si želim najbolj na svetu, pa na žalost ne gre.

 

Zakaj bi potem jedla nekaj kar ti ne pomaga.. Vsekakor je to kar si izpostavila kot tvoj trenutni problem, to je 100%-na posledita teh tablet, ki jih ješ.. Ker antidepresivi naredijo to, da ne čutiiš več NIČ.

 

Če ne bi jedla več te kemije, ti garantiram, da bi imela spet priložnost čutiti te strahove, jih imela možnost "predihati".. skratka vse kar si dala takrat na pavzo, ko si šla na tablete, te vstrajno čaka tam, ko se boš želela s tem soočiti.. tivoje življenje je zdaj itak na pauzi.. ko ti bo za stisnit play, boš že stisnila in se začela ukvarjati s tem kar je potrebno..

[mgd]

Imam eno knjigo Molitve od Dona Miguela Ruiza in jih potem naglas berem, ne morem pa jih začutiti, na žalost. Pojem vsega po malo, ponavadi ko hodim po gozdu. Včasih se ustavim pod enim podhodom kjer je ful dobra akustika pa sm svojo pesem sestavla, da si želim občutke pa sanje nazaj. Joj da bi našla to povezavo, pa sem na konju!

 

Ja, lahko najdeš to povezavo ja. Ne rabiš prosit za dobit tiste občutke in sanje nazaj, ker to se skos spreminja in ti nisi ti občutki in te sanje, ti si tista, ki se jih je zavedala, npr. da se je zdej spremenil in ni tko kot prej. In spremenil se je z razlogom, da to opaziš in da te vzpodbudi da se lahko "upgrade-aš" v svojem zavedanju, da lahko dobiš nekaj veliko večjega kot tiste občutke in sanje, se prav zakaj bi prosila za njih, če pa so ti bili s tem namenom odvzeti, za tvoje boljše dobro. Če maš občutek, da ti Izvor lahko pomaga, a ni potem boljš da ga prosiš za tisto kar On misli, da je najboljše zate? Zakaj bi se hotela prikrajšat s svojimi omejitvami. A ni to boljš? Lahko sestaviš molitev s svojimi besedami ja, ampak prosi ga za tisto kar On misli, da je zate najboljš, tko boš dobila veliko več, nepredstavljivo več. Če pa hočeš pa ti lahko tudi jaz dam kakšno molitev, ki so jo napisali Njegovi osebni spremljevalci, ki ga poznajo in vejo kakšna je njegova najboljša želja zate. To te lahko potegne ven in te ohranja v najvišji izpolnitvi.

[*glas*]

Kaj so počeli naši slovenski predniki ob zimskem solsticiju?

 

Zimski solsticij je dan v letu, ko se sonce pojavi najnižje na nebu in nam podarja najmanj svetlobe. Simbolično odpira vzpenjajočo se fazo letnega ciklusa, medtem ko poletni solsticij označuje spuščajočo se fazo. To je bil nadvse pomemben dogodek v življenju naših prednikov, ki so častili zvezdo, brez katere ni življenja na Zemlji.

 

Naši predniki, ki so bili bolj povezani z naravo, so občutili, da so energije na dan solsticija še posebej močne, prav tako pa so se zavedali pomembnosti sonca za preživetje. Zato je bilo na ta dan, ko se sonce ponovno rodi, vezanih veliko obredov. Na najdaljšo noč, 21. decembra (redko 22. decembra), so kurili zimske kresove, se poklonili soncu in se družili ob obredih. Danes je seveda drugače. Običaji so že skoraj popolnoma utonili v pozabo. Kdo še sploh praznuje praznik sonca?

...

 

Pozabljeni obredi ob zimskem kresovanju v Posočju

(Odlomki iz knijge Iz nevidne strani neba, Pavel Medvešček – Klančar)

Na najdaljšo noč so torej zakurili ogenj – simbol sonca oz. kres, ki je imel svoje mesto običajno na vrhu hriba. Po zapisih Pavla Medveščka, pisatelja in zapisovalca ljudske dediščine, so naši predniki v Posočju v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale, pa tudi klase rži in verjetno še kaj. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.

... ... ...

celoten opis: https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/kaj-so-poceli-nasi-slovenski-predniki-ob-zimskem-solsticiju-2/

...

Pričakovanje je doseglo vrhunec, ko so le dočakali novo rojeno sonce, ki je zopet premagalo temo. V primeru, da je bilo naslednji dan oblačno in se sonce cel dan ni prikazalo, je bilo to slabo znamenje za prihajajočo letino. Takrat so se mnogi spraševali: “Kaj je bilo v tistem letu z nami narobe, da se je Nikrmana odločila za to kazen?”.

Navada je bila tudi, da so zjutraj po zimskem kresu doma naredili ognjak, iz katerega so prerokovali. Vzeli so nekaj pepela, ki je nastal v kresni noči, mu dodali toliko vode, da so iz njega lahko izoblikovali kroglo v velikosti jajca in vanjo porinili zrno boba. Da bi bil ognjak bolj čvrst, so ga še povaljali v moko. Nato so ga stisnili in položili na sredino krožnika. Šele takrat so vanj dolili toliko vode, da je segala do polovice ognjaka. Isti zvečer je ena od žensk, ki je to najbolje znala, prerokovala letino in drugo, ki je veljalo za domačo hišo.

Ko so bili vsi zbrani okoli ognjišča, je gospodar varonce (suha izvotljena bezgova palica, velika okoli 20 centimentrov, vanje so dali različna posušena dišeča zelišča in jih na obeh koncih zalili z voskom) posamično metal v ogenj, tako da je dišala cela hiša. V ogenj pa so metali tudi že omenjene brinove iglice, pa tudi suho borovo smolo, liste lovorja in rožmarina.

 

Na leskove palice so nabodli repo in jo pekli na žerjavici. Pripovedovali so si pripovedi, ki so segale daleč v preteklost. Zaželeli so si veliko sonca in obilno prihajajočo letino. Čarobnost in skrivnostnost, ki je lebdela v prostoru ob ognju, je obredju dajala poseben pečat, dokler se noč ni prevesila v naslednji dan.

 

 

 

Tudi vi si ustvarite lep, svečan in miren zimski solsticij. Zahvalite se soncu za življenje, ki nam ga daje. In potihem upamo, da vas je kakšen običaj naših prednikov navdihnili, da ga tudi sami obudite.