Oboje - to, od česar bežiš in to, po čem hrepeniš - je v tebi!

[Brezo]

No , po mojem mnenju, je potrebno tudi družinske karme razreševati interdividualno, torej dušo vsakega člana družine posebej popeljati naprej po Duhovni Poti , da se ne parazitira na naših soljudeh in tako rešiti oba ubožca : parazitiranega človeka in parazitskega duha/dušo .

 

Jap, nekaj v tem smislu...je pa to samo del procesa...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

ja sej zato ne rabiš,hoditi nazaj... v prejšna življenja....

nekdo k se s tem ukvarja je rekel prijatelju da sta bila v enem izmed prejšnih življen s partnerico brat in sestra, verjemi ni jima pomagalo zdaj se ne moreta nikakor več ujeti pa sta prej skupaj živela srečno saj dvajset let če ne več.take in drugačne zgodbe ki nimajo blage veze zdaj....

ena je tudi rezanje vezi tudi en lari fari ker dvomim da je res kdo to sposoben delati

 

Kot prvo bi se jaz raje vprašal, kako je prišel do te informacije...kot drugo ali se je prepričal o mentaliteti in še drugih stvareh kaj lahko sploh pove...in kot tretjič vprašanje kaj je bilo vse v ozadju...ena taka informacija pač ne more zamajat kao srečne veze...

 

Karmične vezi se da čisto preprosto "prerezat", ampak fora je drugje...če niso razrešene vse zadeve in poplačani vsi pufovi (karmične zadeve), potem se bo ta vez ponovno obnovila...tako kot kuščarju zraste nov rep, če se mu ga odseka...Povedano drugače, ni vse v "rezanju". Rezanje zavzema samo del procesa, bolj pomembno je razreševanje vzrokov...In kot prvo mora biti človek sam pripravljen kaj naresti v tej smeri...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

By the way obstajajo funkcionalne in nefunkcionalne vezi...ene so aktivne, druge so pasivne- ostanki iz preteklosti ali že rešenih zadev. Funkcionalne se lahko prereže, ampak se bodo sestavile skupaj, medtem ko nefunkcionalne se ne bodo. Pri pasivnih je tako kot da bi se človek znebil bremena, ki ga je prenašal ne vem koliko časa...ampak pustmo detajle na miru...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Iknee]

ČLoveka vsak trenutek doleti iz notranjega in zunanjega okolja ogromno informacij (v najširšem smislu), zavestno sprejmemo in predelamo pa le zelo majhen delček tega. Kaj bomo sploh sprejeli in predelali in kako bomo to interpretirali, možgani določijo še preden zadeva sploh pride do zavesti in to glede na prejšnje izkušnje. Ja, zavestno res uporabljamo majhen del možganov, kar pa ne pomeni, da preostali del kar spi, kar dobro je zaposlen s selekcijo informacij iz okolja. Mi mislimo, da živimo v sedanjosti, v resnici pa je naša zavest določena v zelo veliki meri s tem, kar se nam je dogajalo v preteklosti, že v maternici ali pa še prej. Hočeš nočeš vlečemo preteklost s sabo. Domišljamo si, da se odzivamo, ravnamo v skladu s trenutno situacijo, v resnici pa je že to, kako to situacijo sploh zaznamo z možgani, določeno z našo izkušnjo iz preteklosti, še preden sploh lahko karkoli rečemo o tem. Keč je v tem, da se velik del obdelave podatkov zgodi podzavestno - še preden začnemo z zavestno, miselno obravnavo.(tudi Mayita tu ni nobena izjema, po postih sodeč ima glih take možgane kot vsi navadni smrtniki ). Zato ljudje (ja, Mayita, glih tisti ta iskreni!) na neki stopnji razvoja zavesti (ko se razvije sposobnost vpogleda "od zgoraj" v lastne miselne procese) ugotovijo, da jim nekaj v interpretaciji realnosti ne ustreza, ne veš zakaj je tako, kot je, pravzaprav niti tega ne veš, ali je to dejansko od tukaj in zdaj in torej Ok ali je to nekaj iz preteklosti, kar je v tej situaciji bolj ko ne zavajajoče. Za ta namen je smiselno zadevo raziskat, pa ne zato, da bi iskal izgovore ali se umikal v neko iluzijo, ampak prav nasprotno - da bi opustil, kar ne ustreza več in na novo sprejel in interpretiral "realnost" tukaj in zdaj. Ne moreš namreč nečesa opustiti, če sploh ne veš dobro, kaj naj bi opustil in zakaj. Je pa ta postopek lahko precej nevarna reč, ja, ljudem se dejansko lahko "mal zmeša",ker se izgubijo v tem, nekako izgubijo miselna tla pod nogami. Zato je ful pomembno, da si prizemljen in s temi zadevami ne pretiravaš, mal po mal in sproti z vsemi čuti v stiku s "tukaj in zdaj".

[Bojante]

Da, Iknee , kot si napisal :

 

ČLoveka vsak trenutek doleti iz notranjega in zunanjega okolja ogromno informacij (v najširšem smislu), zavestno sprejmemo in predelamo pa le zelo majhen delček tega. Kaj bomo sploh sprejeli in predelali in kako bomo to interpretirali, možgani določijo še preden zadeva sploh pride do zavesti in to glede na prejšnje izkušnje. Ja, zavestno res uporabljamo majhen del možganov, kar pa ne pomeni, da preostali del kar spi, kar dobro je zaposlen s selekcijo informacij iz okolja.

 

Namreč, procentualno Zeloooo malo "impulzov" prepoznamo kot Sporočila za naše Življenje , žal, zaradi naše veliiike Duhovne Slepote .

 

In ta Sporočila so Vsa Skrbno Načrtovana.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

 

Si zapisal tudi : Mi mislimo, da živimo v sedanjosti, v resnici pa je naša zavest določena v zelo veliki meri s tem, kar se nam je dogajalo v preteklosti, že v maternici ali pa še prej.

 

No, to ta zadnje, Je Za Poudariti : Ne samo v maternici, že v Predhodnem-Vmesnem Duhovnem Svetu , torej preden gre Duša iz ene Inkarnacije v drugo , ali pa v prvo Inkarnacijo, ima že Veliko "Izkušenjskega Znanja" .

 

In za tole zadnje pisanje : Keč je v tem, da se velik del obdelave podatkov zgodi podzavestno - še preden začnemo z zavestno, miselno obravnavo.(tudi Mayita tu ni nobena izjema, po postih sodeč ima glih take možgane kot vsi navadni smrtniki ). Zato ljudje (ja, Mayita, glih tisti ta iskreni!) na neki stopnji razvoja zavesti (ko se razvije sposobnost vpogleda "od zgoraj" v lastne miselne procese) ugotovijo, da jim nekaj v interpretaciji realnosti ne ustreza, ne veš zakaj je tako, kot je, pravzaprav niti tega ne veš, ali je to dejansko od tukaj in zdaj in torej Ok ali je to nekaj iz preteklosti, kar je v tej situaciji bolj ko ne zavajajoče. Za ta namen je smiselno zadevo raziskat, pa ne zato, da bi iskal izgovore ali se umikal v neko iluzijo, ampak prav nasprotno - da bi opustil, kar ne ustreza več in na novo sprejel in interpretiral "realnost" tukaj in zdaj. Ne moreš namreč nečesa opustiti, če sploh ne veš dobro, kaj naj bi opustil in zakaj. Je pa ta postopek lahko precej nevarna reč, ja, ljudem se dejansko lahko "mal zmeša",ker se izgubijo v tem, nekako izgubijo miselna tla pod nogami. Zato je ful pomembno, da si prizemljen in s temi zadevami ne pretiravaš, mal po mal in sproti z vsemi čuti v stiku s "tukaj in zdaj

 

Ti pa moram dati :

Hvala ... , + hvala tudi zato, da meni ni bilo treba tega razlagati

 

Mst.

 

B + #

[Igmúwathogla]

ČLoveka vsak trenutek doleti iz notranjega in zunanjega okolja ogromno informacij (v najširšem smislu), zavestno sprejmemo in predelamo pa le zelo majhen delček tega. Kaj bomo sploh sprejeli in predelali in kako bomo to interpretirali, možgani določijo še preden zadeva sploh pride do zavesti in to glede na prejšnje izkušnje. Ja, zavestno res uporabljamo majhen del možganov, kar pa ne pomeni, da preostali del kar spi, kar dobro je zaposlen s selekcijo informacij iz okolja. Mi mislimo, da živimo v sedanjosti, v resnici pa je naša zavest določena v zelo veliki meri s tem, kar se nam je dogajalo v preteklosti, že v maternici ali pa še prej. Hočeš nočeš vlečemo preteklost s sabo. Domišljamo si, da se odzivamo, ravnamo v skladu s trenutno situacijo, v resnici pa je že to, kako to situacijo sploh zaznamo z možgani, določeno z našo izkušnjo iz preteklosti, še preden sploh lahko karkoli rečemo o tem. Keč je v tem, da se velik del obdelave podatkov zgodi podzavestno - še preden začnemo z zavestno, miselno obravnavo.(tudi Mayita tu ni nobena izjema, po postih sodeč ima glih take možgane kot vsi navadni smrtniki ). Zato ljudje (ja, Mayita, glih tisti ta iskreni!) na neki stopnji razvoja zavesti (ko se razvije sposobnost vpogleda "od zgoraj" v lastne miselne procese) ugotovijo, da jim nekaj v interpretaciji realnosti ne ustreza, ne veš zakaj je tako, kot je, pravzaprav niti tega ne veš, ali je to dejansko od tukaj in zdaj in torej Ok ali je to nekaj iz preteklosti, kar je v tej situaciji bolj ko ne zavajajoče. Za ta namen je smiselno zadevo raziskat, pa ne zato, da bi iskal izgovore ali se umikal v neko iluzijo, ampak prav nasprotno - da bi opustil, kar ne ustreza več in na novo sprejel in interpretiral "realnost" tukaj in zdaj. Ne moreš namreč nečesa opustiti, če sploh ne veš dobro, kaj naj bi opustil in zakaj. Je pa ta postopek lahko precej nevarna reč, ja, ljudem se dejansko lahko "mal zmeša",ker se izgubijo v tem, nekako izgubijo miselna tla pod nogami. Zato je ful pomembno, da si prizemljen in s temi zadevami ne pretiravaš, mal po mal in sproti z vsemi čuti v stiku s "tukaj in zdaj".

 

Iknee, seveda se strinjam s tabo - verjetno samo gledam iz malo drugačnega zornega kota. Gotovo so mnogi vzorci po katerih se vedemo - zavestno in/ali podzavestno - nastali v preteklosti . Imamo jih pa še zdaj - zato se še vedno po njih vedemo.

 

Za znanje, ki si ga zavestno pridobila v šoli, na faksu, kjerkoli....verjetno tud ne praviš, da vlačiš hočeš nočeš znanje iz preteklosti s sabo, pa čeprav znaš verjetno tudi marsikaj, s čemer bi komu (ali sebi) lahko naredila precejšno škodo, če bi to znanje uporabila. Znaš - zdaj, čeprav si se naučila pred časom. Marsikaj si se verjetno tudi naučila pa ne znaš več, ker pač to znanje zate ni bilo uporabno, ga nisi uporabljala in s časoma pozabila.

Z vedenjskimi vzorci, vzorci po katerih ocenjujemo situacije, emocionalnimi vzorci je po moje podobno (tudi če smo si kakega "nadejali" podzavestno), pridobili smo si jih kadarkoli (včeraj pred 20imi leti ali v maternici), določene še uporabljamo, določene smo opustili, določene uporabljamo pogosto, druge redko, za kakšne situacije jih imano več na izbiro za kašne manj. Ampak zdaj lahko uporabljamo samo tiste vzorce, ki jih imamo tudi zdaj na razpolago.

 

Sicer se mi pa zdi dosti bolj važno to, da vsak vzorec (mnenje, pravilo, reakcijo...kakor koli to želimo poimenovati) ki zdaj deluje, zaradi katerega se pač obnašamo kot se, reagiramo kot reagiramo...kakorkoli je nastal, bodisi, da smo se ga z vztrajno vajo zavestno naučili, bodisi, da nimamo pojma kako smo ga kreirali, ker je nastal "pod zavestjo", bodisi, da smo ga "prekopirali" od staršev, prijateljev, vzornikov....vsak vzorec lahko tudi spremenimo. seveda ni nujno lahko - že zavestne navade je včasih težko opustiti, kaj šele podzavestne vzorce. dostikrat tudi sploh ni treba "spremeniti", ampak samo dodati "še eno opcijo" (ali dve :-)). in po mojih izkušnjah, večinoma niti ni treba vedeti kako je do "starega" ("manj zaželjenega")....vzorca prišlo (lahko seveda pomaga če veš, ni pa nujno).

[Iknee]

 

Sicer se mi pa zdi dosti bolj važno to, da vsak vzorec (mnenje, pravilo, reakcijo...kakor koli to želimo poimenovati) ki zdaj deluje, zaradi katerega se pač obnašamo kot se, reagiramo kot reagiramo...kakorkoli je nastal, bodisi, da smo se ga z vztrajno vajo zavestno naučili, bodisi, da nimamo pojma kako smo ga kreirali, ker je nastal "pod zavestjo", bodisi, da smo ga "prekopirali" od staršev, prijateljev, vzornikov....vsak vzorec lahko tudi spremenimo. seveda ni nujno lahko - že zavestne navade je včasih težko opustiti, kaj šele podzavestne vzorce. dostikrat tudi sploh ni treba "spremeniti", ampak samo dodati "še eno opcijo" (ali dve :-)). in po mojih izkušnjah, večinoma niti ni treba vedeti kako je do "starega" ("manj zaželjenega")....vzorca prišlo (lahko seveda pomaga če veš, ni pa nujno).

 

Ja, se strinjam, poanta je v prepoznanju pomena in možnosti spremembe. Že zavest o tem, da lahko sami naredimo spremembo in ne sodimo in obdolžujemo drugih/okolja, je lahko pomemben korak. Včasih je vzorec, ki naj bi ga spremenili jasen in tudi jasno čutimo, v kateri smeri moramo delati spremembe, takrat pač res nima smisla vleči nekih povezav in dogodkov iz preteklosti. Sem tud jaz že opazila, da nekateri ljudje takrat, ko bi se morali spoprijeti s spremembo, premagati strah pred njo, rajši zbežijo v neskončno premlevanje vzrokov in povezav in brskanje po preteklosti, iz ene regresije v drugo ... (tud jaz nekaj časa, ampak sem se kar hitro vzela v roke in šla v akcijo, ko sem uvidela, kaj pravzaprav počnem ) Včasih pa je stvari dejansko veliko lažje opustiti in sprejeti drugačno razlago in gledanje na stvari, če cel kompleks spraviš iz podzavesti. Te stvari se posamič včasih namreč ne dajo kar tako zlahka in se kljub zavestnemu trudu vztrajno vračajo in ponavljajo. Ni pravil, vsak človek je poseben svet.

[Bojante]

Ja, se strinjam, poanta je v prepoznanju pomena in možnosti spremembe. Že zavest o tem, da lahko sami naredimo spremembo in ne sodimo in obdolžujemo drugih/okolja, je lahko pomemben korak. Včasih je vzorec, ki naj bi ga spremenili jasen in tudi jasno čutimo, v kateri smeri moramo delati spremembe, takrat pač res nima smisla vleči nekih povezav in dogodkov iz preteklosti. Sem tud jaz že opazila, da nekateri ljudje takrat, ko bi se morali spoprijeti s spremembo, premagati strah pred njo, rajši zbežijo v neskončno premlevanje vzrokov in povezav in brskanje po preteklosti, iz ene regresije v drugo ... (tud jaz nekaj časa, ampak sem se kar hitro vzela v roke in šla v akcijo, ko sem uvidela, kaj pravzaprav počnem ) Včasih pa je stvari dejansko veliko lažje opustiti in sprejeti drugačno razlago in gledanje na stvari, če cel kompleks spraviš iz podzavesti. Te stvari se posamič včasih namreč ne dajo kar tako zlahka in se kljub zavestnemu trudu vztrajno vračajo in ponavljajo. Ni pravil, vsak človek je poseben svet.

 

 

 

 

... ni pravil, ... res, po eni strani ... in vendar po drugi strani zopet - so

 

Lp + #

[Lemurian]

Evo, tudi ti očitno veš, "kaj bi bilo smiselno za človeka" - vsakega? Kaj je "potrebno", česa bi se moral "zavedati? Čeprav smo vsi del celote imamo vsi različne misli, različne potrebe, različne strahove, različne življenske filozofije, različne poti, različne pristope, različne bogove in različne svetove....strinjam se pa s tem da bomo videli kaj bo, ko bo.

 

Seveda, vem kaj bi bilo dobro, da bi ljudje počeli. Bi bilo dosti manj škode na svetu. Ne zdi se mi s tem nič narobe. Pusti tisto, da moramo človeku omogočiti svobodo in se ne vtikati v njegovo življenje; hkrati pa to govorijo ljudje, ki so najbolj nori in hočejo svojo norost zavarovati. In seveda se bom obranil pred to norostjo, in nekomu povedal/nakazal da je nor in da je nezaželjen v moji družbi. Imam to pravico in tudi to dolžnost, da se postavim za tisto, kar menim da je PRAV in RESNIČNO. Takega človeka nočem v svojem polju, življenju, kaj pa drugje počne se me pa ne tiče kaj dosti. In ko postopoma širim svoje polje, se prostor norosti umika - in tako nekega dne norost zapusti planet in je končno na tem planetu spet vlada modrosti in harmonija.

 

Vsi imamo različno vse to, to je res, a vse to tudi določa, kaj bomo v svojem življenju ustvarili. In DOLŽNOST je poskrbeti za te svoje stvaritve in z njimi spoštljivo ravnati, ko se jim pa čas izteče, jih pa vrniti v prvotno stanje, razgraditi. Malo je pa tečno, da eni bi kar svinjali vse povprek in briga njih, kaj se dogaja z njihovimi izumi (plastika na primer, olja, akumolatorska kislina,..), ostali naj pa čistijo - če jim je to že v veselje. Vidiš, to se mi pa ne zdi sprejemljivo in je rahlo nadležno.

In vsi ti različni pristopi prinašajo določene REZULTATE - so takšni, kot jih nekdo hoče? Bodo nekoga pripeljali na cilj? Naj jih im akakršne že hoče, ampak če mi prekriža pot, mi je s tem dal dovoljenje, da povem svoje MNENJE kaj si mislim o vsem skupaj. In če poseže v moj prostor, bom ta prostor tudi ZAVAROVAL - na takšen ali drugačen način. Je v tem kaj čudnega? Ali praviš, da bi moral drugim dopustiti, da po meni in mojem prostoru teptajo kolikor se jim zahoče? Mislim da ne....

 

 

 

 

Kot sem že na post viyole odgovoril mi koncept vzroka in posledice ne paše preveč, ker je tudi vzrok posledica nekega prejšnjega vzroka, ta spet posledica prejšnjega in konec koncev je sam nastanek vsega kar je prvi vzrok za vse posledice. Je pa res da vsaka akcija izzove reakcijo.

Jablana pa sicer nosi marsikaj, zaradi mene tudi vsa prejšnja stanja - ampak vse kar nosi nosi prav zdaj in to s tem kar si potem napisal potrdiš

 

 

Jaz sicer pravim, da je sedanja situacija plod mojih sedanjih prepričanj (se mi pa zdi da to zadevo gledava podobno). Strinjam se pa seveda s tem da ni treba raziskovati prejšnjih življenj (in niti "bližnje preteklosti") - kar je po mojem prepričanju sevda čisto logično, če je vse kar zdaj je odvisno le od tega kar sem zdaj (pač od mojih trenutnih mnenj in prepričanj) ni nobenih "vzrokov" za to v preteklosti (ampak so "vzroki" - če jih že kdo mora iskati - zdaj - čeprav so moja trenutna prepričanja lahko nastala v kakem "prejšnjem zdaj", so zdaj še vedno tu - sicer ne bi imela več vpljiva na moje doživljanje).

 

(velike črke pomenijo absolutno, male črke pomenijo relativno:) Obstaja ABSOLUTNA RESNIČNOST, ENOST, BOG, VEČNI ZDAJ. V tem ni ne časa (preteklost, sedanjost, prihodnost = vse je ZDAJ), ni ne prostora (je večni TUKAJ), niti ni vzroka in posledice, je večni ___ (ne vem kaj).

 

 

Mi živimo pa v relativni resničnosti, kjer pa - do določene mere oz. navidezno - obstaja čas (preteklost, sedanjost, prihodnost) (čeprav vseeno vedno živim v ZDAJ: ko je bila preteklost je bil ZDAJ, in ko bo prihodnost bo/je ZDAJ), obstaja prostor, in obstaja vzročnost: vzrok in posledica. V sedanjosti živimo posledice, in vzroki za te posledice so v preteklosti; v sedanjosti so vidni kot posledice. In dejanja v sedanjosti, so vzroki za to, kar bo nastalo v prihodnosti - posledice. Torej:

 

Jablana dobro obdorila - posledica. Sklepam lahko, da je vzrok za to posledico to, da je nekdo pravilno skrbel zanjo. Vidim drugo jablano, glavna veja/deblo je mrtvo, iz njega je pognala nova glavna veja/deblo - posledica; iz tega lahko sklepam, da so verjetno jablano pozimi obiskale srne - vzrok.

 

Preteklost definira sedanjost. A sedanjost definira prihodnost. Zato drži, da ni smiselno odlagati reči na jutri (nehati kaditi), ampak je to potrebno narediti že sedaj. Ker če boš sedaj pokadil en cigaret, si dal en kamenček k vzroku več, da boš kadil tudi v prihodnosti. Če se sedaj odločiš, da ne kadiš, si dal en majhen kamenček k vzroku, ki bo prinesel do posledice, kjer ne boš kadil več (splošen primer).

 

 

 

Kot sem že na post viyole odgovoril mi koncept vzroka in posledice ne paše preveč, ker je tudi vzrok posledica nekega prejšnjega vzroka, ta spet posledica prejšnjega in konec koncev je sam nastanek vsega kar je prvi vzrok za vse posledice.

 

Če refleksiraš na določene posledice, ki jih imaš v sedanjosti, prideš do določenih vzrokov iz preteklosti. Greš nazaj, nazaj, širše in globlje, in posledično prideš do razlage, ki te zadovoljuje, ki ti pokaže vzroke za sedanjo situacijo, kar pomeni, da lahko sedanjo situacijo spremeniš, in s tem ustvariš prihodnost, ki je bolj tebi po godu.

 

Je pa posledično res, da bi lahko z vzroki šel nazaj in nazaj in nazaj in nazaj in prišel do velikega poka. In kaj bi ti to povedalo o vsemu skupaj? (imam občutek, da odgovor nosi zelo pomembno sporočilo)

 

 

 

 

 

Jaz sicer pravim, da je sedanja situacija plod mojih sedanjih prepričanj (se mi pa zdi da to zadevo gledava podobno). Strinjam se pa seveda s tem da ni treba raziskovati prejšnjih življenj (in niti "bližnje preteklosti") - kar je po mojem prepričanju sevda čisto logično, če je vse kar zdaj je odvisno le od tega kar sem zdaj (pač od mojih trenutnih mnenj in prepričanj) ni nobenih "vzrokov" za to v preteklosti (ampak so "vzroki" - če jih že kdo mora iskati - zdaj - čeprav so moja trenutna prepričanja lahko nastala v kakem "prejšnjem zdaj", so zdaj še vedno tu - sicer ne bi imela več vpljiva na moje doživljanje).

 

"Jaz sicer pravim, da je sedanja situacija plod mojih sedanjih prepričanj." Glede na to kar sem zgoraj rekel: sedanja situacija je plod/posledica prepričanj, ki imajo v sedanjosti vpliv in zadosten vztrajnostni moment, da so se manifestirala. To pa prihaja iz preteklosti, kjer je tudi vzrok.

 

In za naprej kar praviš lahko odgovorim podobno. Se mi zdi da mešaš ABSOLUTNI ZDAJ z relativnim sedaj. Ker če bi bilo res to kar ti praviš, potem bi pomenilo, da je manifestacija hipna/takojšnja. Nekaj si zamisliš, in se že zgodi. Ampak tako ne deluje - je določen časovni zamik, v katerem je potrebno nabrati dovolj energije in momenta (miselnega/energijskega), da se lahko potem nekoč te reči tudi udejanijo.

 

 

In enako mayita:

 

točno to kar sem ti napisala, če bi pa ona usmerila pozornost da bi se znebila vzroka za bolečine verjetno ne bi umrla v prometni nesreči, ki jo je oblgavilo.mislim sem sigurna ker bi bila pol drugje v tistem trenutku ko se je nesreča zgodila.

vzrok je vedno pomemben če hočemo razumeti in uvedeti.

da ti razložim, bom pač sklepala verjetno je ženska kljub svoji bolečini vstraja na istem delovnem mestu isti življenski slog in ravno to jo je pripeljalo v to nseerečo. če bi pa ona poiskala vzrok in ne samo zdravilo ki je samo trenutno in bi raje spremenila življenje, se ta nesreča ne bi zgodila.

 

V sedanjosti ima posledico, vzrok je očitno nekje v preteklosti.

 

 

ljudje ne morejo slediti toku tega življenja pol jim pa vi še začnete omenjati prejšna....

glih mi imamo privilegi ker pozabimo kaj smo delali v prejšnih življenjih zato da, zdaj lahko začnemo znova in popravimo napake prejšnih življenj. popraviti je treba napake tega življenja da spremenimo nekaj za naslednje, pa da se ne ukvarjamo z naslednjim ker se itak ne bomo spomnili pač je treba živeti tukaj in zdaj. torej je treba vzroke iskati tukaj in zdaj. se popolnoma strinjam z Igmú-jem.

kaj te briga prejšno življenje, nič ti ne more pomagadi v sedanjosti. dej joj kaj vse mešate in vi filozofirate kar neki.... full ratam jezna k slišim take stvari, veliko mojih prijateljic je čist odtrganih zaradi tega. poglek že z včerajšnjim dnem ne moreš danes nič, preteklost je preteklost.ti lahko tok energije spremeniš samo ZDAJ.....IN NE VČERAJ IN NE JUTRI, IN NE V PREJŠNJEM ŽIVLJENJU.

 

tu popravljam tisti prejšnji "Nekako o tem sem razlagal." Malo drugače:

 

"popraviti je treba napake tega življenja" (vzrok za prihodnost) "da spremenimo nekaj za naslednje" (bodoča posledica)

 

"torej je treba vzroke iskati tukaj in zdaj" kako pa iščeš vzroke tukaj in zdaj? Se refleksiraš določen dogodek, in ga poizkušaš videti v vsej širini in globini, potem to verjetno tudi pripelje do pleteklega dogajanja, dan, dva ali več nazaj.?

 

"kaj te briga prejšno življenje, nič ti ne more pomagadi v sedanjosti." brskanje po prejšnjih življenjih kot avantura je nesmiselno. Ni pa nič narobe, če te preko iskanja vzrokov za posledice, ki jih doživljaš v sedanjosti, pripelje v prejšnja življenja (z običajno zavestjo praktično nemogoče), ker je čisto dovolj to življenje; od spočetja naprej. Teoretično torej lahko pomaga kakšnemu duhovnemu mojstru, ali tistemu, ki opravlja iniciacijo v himalajski votlini za precej visoko stopnjo mojstrstva, na primer (za nekaj podobnega beri: Elisabeth Haich: Posvetitev, poglavje Posvetitev (kajpak drugega), str 301); v praksi, za civilizirane ljudi, pa je načeloma res, dokaj nepraktično in nepotrebno oz. povedano drugače, da poiščeš vzroke za določene reči v sedanjosti, bo čisto dovolj TO življenje, TA inkarnacija.

 

"poglek že z včerajšnjim dnem ne moreš danes nič, preteklost je preteklost" lahko, lahko ti poizkuša razumeti sedanjost. Relativna preteklost, če se poglobiš vanjo, postane ŽIVA. Če bereš knjigo, ki je bila napisana leta 1800, se vanjo vživiš in postane sedanjost.

 

 

 

 

Če sem se kje zaplezal ali če je kakšna nejasnost,

pa povedite;

L

[viyola]

Toliko napisanega..in se sprašujem, lahko zares zbežiš pred tistim, česar se bojiš?..

In dosežeš tisto, po čemer hrepeniš?..Če gledam z vidika duše, učenja, zaradi česar

je bila inkarnirana..lahko ubežiš sam sebi? Delno najbrž ja, zavestna odločitev, jasna namera..

podkrepljena s čustvi, itd...v celoti pa mislim, da ne.

Primer: Nekdo v tem trenutku izgublja svojega bližnjega zaradi bolezni...Izgubljati ga je bilo vedno strah.

Lahko spremeni usodo? Karmo? Verjame in hrepeni po čudežu. Kaj zdaj?

[Bojante]

Žal nemoremo zbežati , ... sicer , : le kam pa, ko pa smo v Stvarnikovem Stvarstvu, in "zunaj" tega nič Ni, kajit On zaseda Vse , torej Ves Enotni prostor, ki je Eno z vsemi Vesolji vred .

 

 

Četudi bežimo, se na koncu vedno znova utrudimo , in ujamemo v lastno past , kajti Stvarnik nam je vseskozi za hrbtom , in nas Skrbno Nadzoruje + Opazuje, kajti v Njegovem Telesu Živimo in se Gibljemo duše katere nas je ustvaril že od pradavnine .

 

No, Zbežati od Negativnosti k Pozitivnosti bi že še Šlo, Ampak Nikakor Ne v smislu Bežanja pred problemi , kajti to bi zopet bilo odlašanje reševanja Problemov .

 

Temveč dostojno se spopasti z Problemi + težavami ki nam jih Stvarnik nameni Izključno-Samo za Naš Poduk , in Nič Drugega .

 

No, včasih tudi zmoremo spremeniti Usodo Katero nam je Začrtal Stvarnik , in sicer gre po Temle "Receptu" ki se glasi "Prek Ljubezni" .

 

Torej, : Če neka duša nezmore sprejeti dane naloge, in če močno ljubi Stvarnika, in ga goreče prosi, da bi ji to dano nalogo/problem odmaknil-opustil, potem On to tudi Stori, in sicer Tako, da Kompletni splet okoliščin Preusmeri stran od te "Točke" in nevarnost /problem grem mimo .

 

Namreč On Je Edini Gospodar Vse Usode .

 

On-Je-Ljubezen, kajti Deluje . Po Ljubezni, Prek Ljubezni in Iz Ljubezni .

 

Zato.

 

Lp + #

[Igmúwathogla]

Seveda, vem kaj bi bilo dobro, da bi ljudje počeli. Bi bilo dosti manj škode na svetu. Ne zdi se mi s tem nič narobe. Pusti tisto, da moramo človeku omogočiti svobodo in se ne vtikati v njegovo življenje

To kar ti veš da bi bilo dobro, je dobro iz tvojega osebnega vidika in meni ni treba niti praviti, da "moramu človeku pustiti svobodo" - nič drugega nam ne preostane, vsak človek je tako svoboden delati kar se mu zdi (seveda z določenimi reakcijami okolja) kot ti in jaz.

In seveda se bom obranil pred to norostjo, in nekomu povedal/nakazal da je nor in da je nezaželjen v moji družbi. Imam to pravico in tudi to dolžnost, da se postavim za tisto, kar menim da je PRAV in RESNIČNO. Takega človeka nočem v svojem polju, življenju, kaj pa drugje počne se me pa ne tiče kaj dosti. In ko postopoma širim svoje polje, se prostor norosti umika - in tako nekega dne norost zapusti planet in je končno na tem planetu spet vlada modrosti in harmonija.

Seveda imaš - kot vsak drug tudi - pravico, povedati, kaj se ti zdi prav in resnično. Ni pa nujno, da je to kar je zate prav in resnično tudi za vse ostale prav in resnično. Prav tako imaš seveda možnost in pravico vsakemu za katerega se ti zdi to potrebno, izobčiti iz svojega življenja in mu nakazati da je po tvoje nor, prav tako kot lahko vsak drug, če žel,i ali čuti potrebo zato, tebe izobči iz svojega življenja....

 

 

Vsi imamo različno vse to, to je res, a vse to tudi določa, kaj bomo v svojem življenju ustvarili. In DOLŽNOST je poskrbeti za te svoje stvaritve in z njimi spoštljivo ravnati, ko se jim pa čas izteče, jih pa vrniti v prvotno stanje, razgraditi. Malo je pa tečno, da eni bi kar svinjali vse povprek in briga njih, kaj se dogaja z njihovimi izumi (plastika na primer, olja, akumolatorska kislina,..), ostali naj pa čistijo - če jim je to že v veselje. Vidiš, to se mi pa ne zdi sprejemljivo in je rahlo nadležno.

Verjetno bi našli kar dosti ljudi, ki jim je marsikaj tečno in verjetno se jih najde dosti, ki so jim iste stvari tečne. Ampak "izumitelji" so po moje bolj malo krivi. Noben izum se še ni masovno produciral, če ga nihče ni uporabljal.

 

 

In vsi ti različni pristopi prinašajo določene REZULTATE - so takšni, kot jih nekdo hoče? Bodo nekoga pripeljali na cilj? Naj jih im akakršne že hoče, ampak če mi prekriža pot, mi je s tem dal dovoljenje, da povem svoje MNENJE kaj si mislim o vsem skupaj. In če poseže v moj prostor, bom ta prostor tudi ZAVAROVAL - na takšen ali drugačen način. Je v tem kaj čudnega? Ali praviš, da bi moral drugim dopustiti, da po meni in mojem prostoru teptajo kolikor se jim zahoče? Mislim da ne....

Se strinjam, vsi ti različni pristopi prinašajo določene rezultate, nekateri so tebi všeč in drugim tudi, nekateri tebi niso všeč, so pa zato mogoče komu drugemu, nekateri niti tebi niti meni niso všeč, gotovo se pa najde nekdo, ki si je prav take želel itd.

In se seveda lahko zaščitiš in braniš svoj prostor, nikakršnega ugovora. Kaj kdo na kak način kje dela je vsakemu prepuščeno (tudi če obstajajo moralni, pravni itd...zakoni ki naj bi marsikaj preprečili...jih vsak kadarkoli lahko krši - z določenimi reakciami družbe v kateri živi seveda).

 

 

 

(velike črke pomenijo absolutno, male črke pomenijo relativno:) Obstaja ABSOLUTNA RESNIČNOST, ENOST, BOG, VEČNI ZDAJ. V tem ni ne časa (preteklost, sedanjost, prihodnost = vse je ZDAJ), ni ne prostora (je večni TUKAJ), niti ni vzroka in posledice, je večni ___ (ne vem kaj).

 

 

Mi živimo pa v relativni resničnosti, kjer pa - do določene mere oz. navidezno - obstaja čas (preteklost, sedanjost, prihodnost) (čeprav vseeno vedno živim v ZDAJ: ko je bila preteklost je bil ZDAJ, in ko bo prihodnost bo/je ZDAJ), obstaja prostor, in obstaja vzročnost: vzrok in posledica. V sedanjosti živimo posledice, in vzroki za te posledice so v preteklosti; v sedanjosti so vidni kot posledice. In dejanja v sedanjosti, so vzroki za to, kar bo nastalo v prihodnosti - posledice.

To da obstaja absolutna resničnost, enost, bog, večni zdaj, je relativna resnica, ker gotovo obstaja dosti ljudi, ki se s to tvojo trditvijo ne strinjajo.

Moje osebno mnenje glede tega je, da sicer lahko obstaja kaka absolutna resničnost, lahko pa da ne obstaja (ni nikakršne variante, da bi dokazal eno ali drugo).

 

Je pa posledično res, da bi lahko z vzroki šel nazaj in nazaj in nazaj in nazaj in prišel do velikega poka. In kaj bi ti to povedalo o vsemu skupaj? (imam občutek, da odgovor nosi zelo pomembno sporočilo)

Ne vem kakšno pomembno sporočilo naj bi bilo v tem da je vzrok za kakršenkoli vmesni rezultat kakega procesa dejstvo, da se je proces nekoč začel.

 

 

"Jaz sicer pravim, da je sedanja situacija plod mojih sedanjih prepričanj." Glede na to kar sem zgoraj rekel: sedanja situacija je plod/posledica prepričanj, ki imajo v sedanjosti vpliv in zadosten vztrajnostni moment, da so se manifestirala. To pa prihaja iz preteklosti, kjer je tudi vzrok.

 

In za naprej kar praviš lahko odgovorim podobno. Se mi zdi da mešaš ABSOLUTNI ZDAJ z relativnim sedaj. Ker če bi bilo res to kar ti praviš, potem bi pomenilo, da je manifestacija hipna/takojšnja. Nekaj si zamisliš, in se že zgodi. Ampak tako ne deluje - je določen časovni zamik, v katerem je potrebno nabrati dovolj energije in momenta (miselnega/energijskega), da se lahko potem nekoč te reči tudi udejanijo.

Razlika je med željo in prepričanjem. Svet je tak kakršen si prepričan da je - čisto brez časovnega zamika. Če si prepričan, da na tvojem dvorišču stoji hrast, je zelo verjetno brez časovnega zamika tam. Če pa misliš da bi bilo bolje če bi na dvorišču stala jablana, moraš pa hrast podreti, izkopati luknjo in posaditi jablano - in boš prepričan da na dvorišču stoji jablana.

Prepričanja so uresničena - če si prepričan da je - je. Želje se pa lahko kdaj uresničijo ali pa tudi ne. V mojem svetu sprememba prepričanja privede do takojšnje manifestacije - če je v tvojem zato potreben časovni zamik, mi je pa tudi prav.

 

Sicer se rahlo čudim teorijam, ko pametni ljudje pravijo kako nepogrešljivo je biti v sedanjem trenutku iztočasno pa razmišljajo o "prejšnjih življenjih" (verjetno zato, ker imam prepričanje, da je življenje samo eno ki traja od samega začetka, če je kdaj in bo trajalo do samega konca, če kdaj bo).

ali ko pravijo kako je vse povezano in vse eno, istočasno se jim pa zdi popolnoma razumljivo, da se po nekem dogodku ki ga imenujejo "smrt" duša in telo razdvojita - telo ostane v trugi, ali žari - duša pa odfrči odvisno koga poslušaš v vice, ali nebesa ali astral ali se pripopa kakemu revežu v avro potem pride spet nazaj si izbere novo telo....(verjetno zato, ker sem prepričan, da se duša od telesa nikoli ne loči, se ne more ker telo in duša zame nista "dve ločeni zadevi" - niti se ni ločila pred kakim "rojstvom", niti se ne loči po kaki "smrt"),

ali ko ljude postulirajo kakega "externega" stvarnika (ki je večinoma odgovoren za "ta dobre stvari" - za "ta slabe" smo pa sami pristojni), ki je vse ustvaril, potem pa pravijo kako neke stvari v stvarstvu "niso v skladu s stvarnikom" ali celo da so "proti stvarstvu" (verjetno zato, ker vidim kdo ustvarja vse kar je, namreč vse kar obstaja ustvarja - vse se stalno spreminja, v nobenem trenutku ni vesolje tako kot je bilo v prejšnjem, vsi ki smo tu ustvarjamo v vsakem trenutku in neprestano....to pomeni da smo vsi stvarnik in stvarstvo istočasno. pri tem pa seveda ne kaže pozabiti da je vsako dejanje ustvarjalno:

 

če zabrišem steklen kozarec v zid, uničim kozarec in ustvarim črepinje. tudi dejanja ki se nam, ki moramo vse kategorizirati in ovrednotiti, ne zdijo v redu so stvarstvo. sodba o tem kaj je "dobro" in kaj je "slabo" pa daje tudi samo stvarstvo - celo v biblji piše, da "na sodni dan" - v nemškem prevodu svetega pisma je prevedeno "na sodni dan", "am juengsten Tag" in "am juengsten Tag" pomeni "najmlajšega dne". Najmlajši dan pa je vedno tisti ki ravno je - danes - ta trenutek. V vsakem trenutku imamo vsi to kar smo si "prislužili").

 

Opomba: to ni božja beseda, ampak samo Igmúwathoglova relativna resnica.

[Bojante]

Telo je materialno oblačilo Duše , ki ga bo odložila Takoj, ko bo postalo neuporabno.

 

Res pa je, da se ni dobro poglabljati v prejšnja življenja, Kajti treba je iti naprej , Kajti ravno zato smo prišli semkaj , na ta Planet, da začnemo Novo Življenje , to je Življenje Božjega Otroštva , staro življenje / stara življenja pa pustimo za seboj, in gremo naprej - na Bolje .

 

Bili smo satanovi otroci ( no , nekateri so še zmeraj precej ) , transformiramo pa se v Božje Otroke .

 

Ravno zato pa je ta temen neprijazen Planet Določen , da se naše Duše Izpopolnijo za Božje Otroštvo .

 

Drugače bi bilo veliko lažje inkarnirati se na kakem lepšem-svetlem Planetu, kjer je vsega dovolj, živi se kot v raju, z prečudovitimi medsebojnimi odnosi v taaaki Ljubezni, da se nam komajda svita .

 

No, ampak tiste duše tam žal nemorejo toliko doseči, kot mi tukaj .

 

Zato Smo Tukaj : za pridobitev Božjega Kraljestva in Božjega Otroštva v naših Dušah http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Zato smo tu na tem bednem temnem neprijaznem planetu , ki bo Kmalu postal Prizorišče Čiščenja , ki Bo postalo Model za Čiščenje vseh Materialnih Vesolij v Stvarstvu .

 

Pod Stvarnikovim Nazdorom-Vodenjem, Seveda , ... drugače žal nebo šlo .

 

Lep pozdrav do tedaj, ajd', čaw .

 

B + #

[mayan]

Toliko napisanega..in se sprašujem, lahko zares zbežiš pred tistim, česar se bojiš?..

In dosežeš tisto, po čemer hrepeniš?..Če gledam z vidika duše, učenja, zaradi česar

je bila inkarnirana..lahko ubežiš sam sebi? Delno najbrž ja, zavestna odločitev, jasna namera..

podkrepljena s čustvi, itd...v celoti pa mislim, da ne.

Primer: Nekdo v tem trenutku izgublja svojega bližnjega zaradi bolezni...Izgubljati ga je bilo vedno strah.

Lahko spremeni usodo? Karmo? Verjame in hrepeni po čudežu. Kaj zdaj?

 

Če gledamo tako, da je vse v nas, potem izgleda da čudež v tem primeru ni, da bi bližnji ostal in večno živel, marveč skozi naše sprejemanje, napram strahu pred izgubo in bolečino, vseeno ostal zmeraj v našem srcu in spominu in tako živel... Le da ne fizično. Tisti, ki ostanemo tu, moramo prav tako dalje živeti in prav to je na nek način umiranje...da bi spoznali čudež življenja. I guess

[janko]

Če gledamo tako, da je vse v nas, potem izgleda da čudež v tem primeru ni,

 

lahko gledamo pa tudi tako, da je edini čudež... sprememba zavesti...

in če imaš v zavesti večno življenje... ali hojo po vodi, ali bruhati ogenj kot zmaj...z zmajem vred ...

potem to ni več čudež... ampak tudi materialna realnost... če seweda imaš materialno realnost še v zavesti...

I guess

 

itaq pa sem spet sam mau na hitr ircnu na zadnji post

[Bojante]

Če gledamo tako, da je vse v nas, potem izgleda da čudež v tem primeru ni, da bi bližnji ostal in večno živel, marveč skozi naše sprejemanje, napram strahu pred izgubo in bolečino, vseeno ostal zmeraj v našem srcu in spominu in tako živel... Le da ne fizično. Tisti, ki ostanemo tu, moramo prav tako dalje živeti in prav to je na nek način umiranje...da bi spoznali čudež življenja. I guess

 

Ja, ampak tisto njegovo "obstajanje ni Njegovo , Temveč le naš spomin nanj v naši duši .

 

Pokojni pa kot Energijski Skupek Duše dejansko Živi po odložitvi Telesa, Kajti Duša si sama izgradi telo, in ko ni več uporabno ga odloži ter odide naprej po Duhovni Poti .

 

In Takrat se šele Začne Pravo + Resnično Duhovno Življenje Duše .

 

Lp + #

 

lahko gledamo pa tudi tako, da je edini čudež... sprememba zavesti...

in če imaš v zavesti večno življenje... ali hojo po vodi, ali bruhati ogenj kot zmaj...z zmajem vred ...

potem to ni več čudež... ampak tudi materialna realnost... če seweda imaš materialno realnost še v zavesti...

I guess

 

itaq pa sem spet sam mau na hitr ircnu na zadnji post

 

Ja, skoraj bi lahko tudi tako rekli : največji Čudež je Sprememba Zavesti v Duhovnem Srcu vsake Duše , in sicer pride do te Spremembe pod Vplivom Stvarnikove E-nergije Ljubezni , ki Itak vse Povezuje (+ oživlja / preživlja ) .

 

Lp + #

[janko]

 

 

 

Ja, skoraj bi lahko tudi tako rekli : največji Čudež je Sprememba Zavesti v Duhovnem Srcu vsake Duše , in sicer pride do te Spremembe pod Vplivom Stvarnikove E-nergije Ljubezni , ki Itak vse Povezuje (+ oživlja / preživlja ) .

 

Lp + #

 

čim se ti z mano strinjaš, se mi koj alarmne lučke pržgejo. še dobr, da si me mau popravu in dopolnil

[Bojante]

čim se ti z mano strinjaš, se mi koj alarmne lučke pržgejo. še dobr, da si me mau popravu in dopolnil

 

 

Heh, ti si tud en as ...

 

No, tudi jaz včasih rabim kake popravke od Bogahttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif , pa četudi prek raznoraznih bratov

 

Lp + #

[Liam]

Če ima posledica vzrok in vzrok posledico je pot neskončna.

Za moje pojme je tudi "življenje v zdaj" pot ,ki je v času .

Onkraj vzročnosti je odgovor do katerega z analiziranjem ni možno priti , onkraj poti časa vzročnosti je nič ki je hkrati vse in ker je onkraj je nedosegljivo.

[butl]

Če ima posledica vzrok in vzrok posledico je pot neskončna.

Za moje pojme je tudi "življenje v zdaj" pot ,ki je v času .

Onkraj vzročnosti je odgovor do katerega z analiziranjem ni možno priti , onkraj poti časa vzročnosti je nič ki je hkrati vse in ker je onkraj je nedosegljivo.

 

 

Ne vem kva je povedan...ampak je tko lepo

[mayan]

Če ima posledica vzrok in vzrok posledico je pot neskončna.

Za moje pojme je tudi "življenje v zdaj" pot ,ki je v času .

Onkraj vzročnosti je odgovor do katerega z analiziranjem ni možno priti , onkraj poti časa vzročnosti je nič ki je hkrati vse in ker je onkraj je nedosegljivo.

 

 

Ne vem kva je povedan...ampak je tko lepo

 

 

 

[Liam]

a veš kva

čist isto kot pa

To je to .

 

 

[Bojante]

Če ima posledica vzrok in vzrok posledico je pot neskončna.

Za moje pojme je tudi "življenje v zdaj" pot ,ki je v času .

Onkraj vzročnosti je odgovor do katerega z analiziranjem ni možno priti , onkraj poti časa vzročnosti je nič ki je hkrati vse in ker je onkraj je nedosegljivo.

 

 

 

 

Ne, Neee, pa Ni : Nič pa na srečo Ni "vse" .

 

Nič je lahko samo v naših glavah (bučah) , Dejanskega "niča" pa Ni Nikjer , kajti Ves E-notni Prostor ( kot ga je že naš brat Ajnštajn razložu) je napolnjen z Energijo ki je za povrhu še Inteligentna .

 

No, na kratko je to to . http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

[mayita]

Jap, nekaj v tem smislu...je pa to samo del procesa...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

 

 

Kot prvo bi se jaz raje vprašal, kako je prišel do te informacije...kot drugo ali se je prepričal o mentaliteti in še drugih stvareh kaj lahko sploh pove...in kot tretjič vprašanje kaj je bilo vse v ozadju...ena taka informacija pač ne more zamajat kao srečne veze...

 

Karmične vezi se da čisto preprosto "prerezat", ampak fora je drugje...če niso razrešene vse zadeve in poplačani vsi pufovi (karmične zadeve), potem se bo ta vez ponovno obnovila...tako kot kuščarju zraste nov rep, če se mu ga odseka...Povedano drugače, ni vse v "rezanju". Rezanje zavzema samo del procesa, bolj pomembno je razreševanje vzrokov...In kot prvo mora biti človek sam pripravljen kaj naresti v tej smeri...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

By the way obstajajo funkcionalne in nefunkcionalne vezi...ene so aktivne, druge so pasivne- ostanki iz preteklosti ali že rešenih zadev. Funkcionalne se lahko prereže, ampak se bodo sestavile skupaj, medtem ko nefunkcionalne se ne bodo. Pri pasivnih je tako kot da bi se človek znebil bremena, ki ga je prenašal ne vem koliko časa...ampak pustmo detajle na miru...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

 

 

sej o tem govorim če bi te ljudje ki pravijo da lahko gledajo pretekla življenja, ma meni je smešno da že skoraj vsak tako samoimenovani zdravilec lahko dela to v sloveniji imamo vsaj sto ljudi ki pravi da so sposobni tega lepo te prosim to ni realni in je nemogoče ker prvo kot prvo je to samo njihova domišljija.

je bilo težko za niju ker sta verna.

obstaja posesivnos.nehajte z nefunkcionalnimi in funkcionalnimi. lari fari.

[mayita]

Toliko napisanega..in se sprašujem, lahko zares zbežiš pred tistim, česar se bojiš?..

In dosežeš tisto, po čemer hrepeniš?..Če gledam z vidika duše, učenja, zaradi česar

je bila inkarnirana..lahko ubežiš sam sebi? Delno najbrž ja, zavestna odločitev, jasna namera..

podkrepljena s čustvi, itd...v celoti pa mislim, da ne.

Primer: Nekdo v tem trenutku izgublja svojega bližnjega zaradi bolezni...Izgubljati ga je bilo vedno strah.

Lahko spremeni usodo? Karmo? Verjame in hrepeni po čudežu. Kaj zdaj?

 

 

poglej ne moreš zbežati pred tistim kar te je strah. ja lahko dosežeš tisto po čemer hrepeniš.

samemu sebi ne moreš ubežati.

prvo kot prvo čudežev ni. spremniš lahko samo če se soočiš s strahom in nisi otročji.življenje je resna stvar in ne bi smelo biti niti sekunde takih otročjih stvari. ampak ja ljudje se raje zatečejo k svojemu strahu kot da bi pomagali sebi in drugim.

če nekdo umira je 1001 razlog zakaj. ti mu lahko pomagaš ali pa tudi ne odvisno v kakšnem stadiju je koliko ti veš o življenju samemu.

usode ni so sam dejanja. karmo lahko spremiš v sekundi.če se ne predajaš otročariji in primeš vajeti v svoje roke.

[mayita]

ČLoveka vsak trenutek doleti iz notranjega in zunanjega okolja ogromno informacij (v najširšem smislu), zavestno sprejmemo in predelamo pa le zelo majhen delček tega. Kaj bomo sploh sprejeli in predelali in kako bomo to interpretirali, možgani določijo še preden zadeva sploh pride do zavesti in to glede na prejšnje izkušnje. Ja, zavestno res uporabljamo majhen del možganov, kar pa ne pomeni, da preostali del kar spi, kar dobro je zaposlen s selekcijo informacij iz okolja. Mi mislimo, da živimo v sedanjosti, v resnici pa je naša zavest določena v zelo veliki meri s tem, kar se nam je dogajalo v preteklosti, že v maternici ali pa še prej. Hočeš nočeš vlečemo preteklost s sabo. Domišljamo si, da se odzivamo, ravnamo v skladu s trenutno situacijo, v resnici pa je že to, kako to situacijo sploh zaznamo z možgani, določeno z našo izkušnjo iz preteklosti, še preden sploh lahko karkoli rečemo o tem. Keč je v tem, da se velik del obdelave podatkov zgodi podzavestno - še preden začnemo z zavestno, miselno obravnavo.(tudi Mayita tu ni nobena izjema, po postih sodeč ima glih take možgane kot vsi navadni smrtniki ). Zato ljudje (ja, Mayita, glih tisti ta iskreni!) na neki stopnji razvoja zavesti (ko se razvije sposobnost vpogleda "od zgoraj" v lastne miselne procese) ugotovijo, da jim nekaj v interpretaciji realnosti ne ustreza, ne veš zakaj je tako, kot je, pravzaprav niti tega ne veš, ali je to dejansko od tukaj in zdaj in torej Ok ali je to nekaj iz preteklosti, kar je v tej situaciji bolj ko ne zavajajoče. Za ta namen je smiselno zadevo raziskat, pa ne zato, da bi iskal izgovore ali se umikal v neko iluzijo, ampak prav nasprotno - da bi opustil, kar ne ustreza več in na novo sprejel in interpretiral "realnost" tukaj in zdaj. Ne moreš namreč nečesa opustiti, če sploh ne veš dobro, kaj naj bi opustil in zakaj. Je pa ta postopek lahko precej nevarna reč, ja, ljudem se dejansko lahko "mal zmeša",ker se izgubijo v tem, nekako izgubijo miselna tla pod nogami. Zato je ful pomembno, da si prizemljen in s temi zadevami ne pretiravaš, mal po mal in sproti z vsemi čuti v stiku s "tukaj in zdaj".

 

 

poglej ja vem da iskereni ljudje iščejo rešitve ampak tudi te iskreni ljudje niso popolnoma iskreni do sebe in okolice če ne ne bi iskali več odgovorov ampak bi jih že imeli.in bi z lahkoto živeli zdaj.....