Skoči na vsebino

Osamljena v času prebujanja


dawa

Recommended Posts

Vemo, da se po svetu vedno bolj in bolj dogajajo razne spremembe in da ljudje odpirajo oči. Takšna sprememba se dogaja pri meni že par let, najbolj drastnične spremembe v glavi pa so se zgodile malo več kot dve leti nazaj, ko sem zanosila. Naenkrat sem postala vegetarijanka, začela uporabljat eko hrano in kozmetiko, začela se upirat farmacevtskim in industrijskim lobijem in se poglobila v to kako v resnici deluje celoten sistem. Vse mi je jasno, in tudi delam na tem, da smo čim bolj neodvisni od teh pokvarjenih lobijev. Ampak samo v eno stvar se ne morem poglobit in to je v sebe. V meni so nekakšni demoni,ki mi ne dajo da najdem duhovni mir. Hodim na jogo,kjer se sproščamo in meditiramo. Ko pa pridem domov, pa kot da vse pozabim... Nevem, ali iščem samo izgovore ampak enostavno ne gre. Mogoče zaradi otroka. Tudi če z očetom kam gresta, si vedno najdem nekakšno zaposlitev(saj veste, dela doma nikoli ne zmanjka...)

 

Največji problem, ki pa me muči je to, da enostavno več ne prenašam ljudi. V moji bližini ni niti enega (razen partnerja), ki bi imel podobne poglede na svet kot jaz. In ta njihova zaslepljenost me odbija. Ne morem gledat, kaj delaj svojim otrokom, kak jih zastrupljajo z vso svinjarijo iz hrane, z zdravili, ne morem gledat kako jim mediji perejo možgane in delajo navadne ovce iz njih. Probala sem z pogovorom, jih opozarjala, da določene stvari niso vredu, ampak čez čas sem obupala, ker sem samo jaz izpadla čudakinja,ki nima doma televizije in ne gre za vsako malenkost po antibijotike k zdravniku... Žal so to osebe, s katerimi bom morala shajat celo življenje (od partnerja brati in sestre). Da o tašči ne govorim... Živi nadstropje pod nama (na srečo se kmalu selima).... Nimam nobenih problemov z njo, ampak njene vsakdanje depresivne zgodbe me ubijajo. Vedno jo nekaj muči, jo nekaj skrbi, samo se sekira...

 

In vsi ti ljudje zelo negativno vplivajo na mene. Pravijo,če hočeš najti notranji mir in širit ljubezen, moraš ljubiti vse okrog sebe, tudi ljudi ki jih ne maraš... Ampak kako naj to naredim. Sprejela sem, da so takšni kot so, da za njih še ni prišel čas, da se prebudijo... Ampak, vsa ta njihova dejanja nosijo posledice na svet in na njihove otroke...

In v vsem tem kaosu,ki se dogaja v moji glavi, se vedno bolj umikam v ozadje. Vedno bolj sem osamljena v tej norišnici. Tudi ko sem v družbi sem sama, sama z svojimi mislimi. Kako naj prebrodim to, kako se naj spet počutim dobro v družbi ljudi, kako naj preženem tega demona iz sebe in nadaljujem svojo duhovno pot?

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

mogoče se lahko mal zamisliš še nad tem, da vsak ima tudi prav-na svojem nivoju zavedanja. glede na to, da praviš, da si vse že sprejela, kakršni so, ti najbrž ne bi smel bit težko še sprejet tega, da so drugačni kot ti. torej-na različnih nivojih zavedanja. konec koncov, pa vsi oni tud tebe dojemajo kot drugačno od sebe in tut oni zase mogoče mislijo, da imajo prav in da se ti motiš.

ti nisi bolj ozaveščena od nikogar drugega in nihče bolj od tebe.

vsi smo pač na svojih nivojih in vsi imamo na teh svojih nivojih zavedanja tudi prav.

in kar veš ti... vsi ostali že vemo, ali pa bomo še zvedeli.

in kar vemo vsi mi, veš tudi ti, ali pa boš še izvedela.

pomoje je čist okej, če se ti to dogaja-in gleda na to, da se ti to dogaja-seweda tut je čist okej. si pa domišljam, da te do ene mere štekam. mogoče zato, ker poznam iz prve roke. označen sem bil celo za asocialnega tipa, hahahahahhaahahahahahha.

use je uredu uglawnem x:)x

sploh nimam besed... miiiissslllmmmmmm....
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Tipični simptomi, ki se lahko pojavijo človeku, ko pride malo bolj v stik s svojo notranjostjo...Ne bi bilo slabo, če bi se malo pozanimala o pasteh, slepilih, ki se lahko pojavijo pri meditaciji in na duhovni poti...x;)x

 

Nope, nisi jih sprejela, drugače jim ne bi tupila kaj naj delajo...človek, ki kao hodi po duhovni poti, se navadi da poda mnenje samo, če ga vprašajo al pa kdaj kaj nakaže med pogovorom, tako da ne izstopa preveč...Pa negativni podzavestni vzorec "Jaz imam vedno prav" se prav lepo opazi...Če tebi ugaja asketsko življenje, to še ne pomeni da ugaja tudi drugim. V današnjem času bi tudi Buda uporabljal telefon, internet, se vozil z avtom ipd...zakaj se izogibati stvarem, ki so lahko koristen pripomoček...

 

Če hoče neki osebek širit mir in ljubezen, mora to najprej najdet pri sebi...kako naj človek to širi navzven, če tega še sam ne izraža...širi lahko samo v tolikšni meri kolikor se to izraža pri njemu...x:)x

Life is like a game...play it...

http://smileys.smilchat.net/smiley/spiritual/myst1c.gif

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Išči sebe skozi sebe. Ne dovoli, da drugi upravljajo s tvojo potjo. To je tvoja pot, res le tvoja. Ostali lahko gredo s teboj, vendar nihče ne more naprej namesto tebe.

 

Tole je eno izmed indijanskih pravil..in vedno bolj se mi zdi, da so to priporočljiva pravila za vse nas.

Ne bi se delala pametne..samo kdor želi širiti luč in ljubezen, mora sam postati ljubezen. In ljubiti

najprej sebe. Na svoji poti si vedno sam, kolikor berem, imata s partnerjem podobne poglede..

za to si lahko srečna. Zaupati sebe, popolnoma se odpreti nekomu, s tem tvegaš, da si od nekoga

lahko zelo prizadet. Zato je lepo, da sta na ..o.k. istih frekvencah. Govoriti nekomu o svojem najglobjem

jazu, če ni na isti valovni, te ima lahko za popolnoma odbitega. Že dolgo sem v iskanju sebe, v iskanju

svojega namena bivanju tukaj. Jaz uživam v delu z ljudmi. Ne srečavam več meni zoprnih ljudi..je pa res..

svoj notranji mir vedno najdem v samoti in naravi. Me pomirja, me čisti..mi daje energijo. Je velik del mene.

Eno ravnovesje. Zelo lepo je, da ti na pot pridejo enako ali podobno misleči ljudje. Za druge si čudak.

 

lep dan

And in the end , it is not the years in your life that count. It is the life in your years.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Vemo, da se po svetu vedno bolj in bolj dogajajo razne spremembe in da ljudje odpirajo oči. Takšna sprememba se dogaja pri meni že par let, najbolj drastnične spremembe v glavi pa so se zgodile malo več kot dve leti nazaj, ko sem zanosila. Naenkrat sem postala vegetarijanka, začela uporabljat eko hrano in kozmetiko, začela se upirat farmacevtskim in industrijskim lobijem in se poglobila v to kako v resnici deluje celoten sistem. Vse mi je jasno, in tudi delam na tem, da smo čim bolj neodvisni od teh pokvarjenih lobijev. Ampak samo v eno stvar se ne morem poglobit in to je v sebe. V meni so nekakšni demoni,ki mi ne dajo da najdem duhovni mir. Hodim na jogo,kjer se sproščamo in meditiramo. Ko pa pridem domov, pa kot da vse pozabim... Nevem, ali iščem samo izgovore ampak enostavno ne gre. Mogoče zaradi otroka. Tudi če z očetom kam gresta, si vedno najdem nekakšno zaposlitev(saj veste, dela doma nikoli ne zmanjka...)

 

Največji problem, ki pa me muči je to, da enostavno več ne prenašam ljudi. V moji bližini ni niti enega (razen partnerja), ki bi imel podobne poglede na svet kot jaz. In ta njihova zaslepljenost me odbija. Ne morem gledat, kaj delaj svojim otrokom, kak jih zastrupljajo z vso svinjarijo iz hrane, z zdravili, ne morem gledat kako jim mediji perejo možgane in delajo navadne ovce iz njih. Probala sem z pogovorom, jih opozarjala, da določene stvari niso vredu, ampak čez čas sem obupala, ker sem samo jaz izpadla čudakinja,ki nima doma televizije in ne gre za vsako malenkost po antibijotike k zdravniku... Žal so to osebe, s katerimi bom morala shajat celo življenje (od partnerja brati in sestre). Da o tašči ne govorim... Živi nadstropje pod nama (na srečo se kmalu selima).... Nimam nobenih problemov z njo, ampak njene vsakdanje depresivne zgodbe me ubijajo. Vedno jo nekaj muči, jo nekaj skrbi, samo se sekira...

 

In vsi ti ljudje zelo negativno vplivajo na mene. Pravijo,če hočeš najti notranji mir in širit ljubezen, moraš ljubiti vse okrog sebe, tudi ljudi ki jih ne maraš... Ampak kako naj to naredim. Sprejela sem, da so takšni kot so, da za njih še ni prišel čas, da se prebudijo... Ampak, vsa ta njihova dejanja nosijo posledice na svet in na njihove otroke...

In v vsem tem kaosu,ki se dogaja v moji glavi, se vedno bolj umikam v ozadje. Vedno bolj sem osamljena v tej norišnici. Tudi ko sem v družbi sem sama, sama z svojimi mislimi. Kako naj prebrodim to, kako se naj spet počutim dobro v družbi ljudi, kako naj preženem tega demona iz sebe in nadaljujem svojo duhovno pot?

 

Dawa izgleda, da imava dosti podobno zgodbo...tudi sama sem pred malo manj kot dvema letoma zanosila in tudi meni se je takrat svet okoli prehrane popolnoma obrnil...sicer nisem postala vegetarijanka ampak sem začela jesti bolj zdravo in od kar sem v službi na to slišim kar nekaj pripomb...vsak k ma pet minut časa se neki vtakne v to...na začetku sem se temu sam smejala pol mi je šlo pa počasi že pošteno na živce...sicer nikoli ne vsiljujem drugim svoje mnenja, ker vem, da tudi sama ne maram, da bi kdo to meni počel...se pa oni bolj vtikajo vame kot jaz v njihov junk food oziroma no se sploh ne k to ni moja stvar...sicer bi jim z veseljem povedala kaj vse sem ugotovila v tem letu glede prehrane ipd vendar se mi res ne zdi potrebno, ker ja ljudje pač niso pripravljeni to slišat...tisti, ki je bo že sam vprašal, drugače se pa samo zmrdujejo in jim je celo vse smešno...

Moram pa rečt, da se zdej od kar delam res sprašujem kam gre ta svet, k to ni več normalno, k da je tik pred eksplozijo...ozračje je neverjetno napeto...polno zamer ipd...

Ni pa nič čudnega, da to negativno vpliva nate (tudi name, ko imam slabe trenutke) sam ni fora v tem...probaj pogledat izven sebe izven čustev, ki delajo samo zamero in se zaradi tega odmikaš...dovolj je da imaš partnerja, ki te v tem podpira in te razume...še vedno je najbolj pomembno kaj imamo doma (notri v sebi) kot pa tisto kar kažemo svetu...svet je tako ali tako poln mask in s temi se res ni potrebno ukvarjat...kakršne koli so posledice na njihove otroke in svet, vedi le eno, da nikoli nikogar ne boš mogla spremeniti, če si sam ne bo želel spremembe...(ljudje se spreminjajo samo če se sami želijo)...na koliko ljudi boš pa s svojim načinom vplivala pa tako ali tako ne veš...dovolj je delaš ljubeče do sebe in okolja kakor si sama želiš, slej k prej se ti bo vse vrnilo...za vse druge se pa tako ali tako ne moreš obremenjevati, ker potem boš tako kot tvoja tašča, polna skrbi in depresivni trenutkov...vedno lahko odgovarjamo samo zase...kr pogumno naprej...meni je všeč, da tako razmišljaš...sicer pa nas ni tako malo veš http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

All that we need in this world is acceptance

What lies behind us and what lies before us are tiny matters compared to what lies within us. - Emerson
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Me zanima, če od brata punca tako razmišlja o meni - ker ne jem kakor ona - češ, žal me bo morala ves lajf prenašat :wOOt: x:Dx joke x;)x

 

Med ljudmi se boš pa pomoje spet dobro počutila, ko te bodo zanimali oni - kaj imajo radi, kaj jih veseli, kaj žalosti, kako so preživeli dan ... ne pa koliko "strupa" so požrli, da so kupili napačno kremo, ...

Penny: Oh big deal. Not knowing is part of the fun.

Sheldon: "Not knowing is part of the fun". Was that the motto of your community college?

 

~

This is where the old mountain goat lives. He hangs out here and has a good time. B. R.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Vemo, da se po svetu vedno bolj in bolj dogajajo razne spremembe in da ljudje odpirajo oči. Takšna sprememba se dogaja pri meni že par let, najbolj drastnične spremembe v glavi pa so se zgodile malo več kot dve leti nazaj, ko sem zanosila. Naenkrat sem postala vegetarijanka, začela uporabljat eko hrano in kozmetiko, začela se upirat farmacevtskim in industrijskim lobijem in se poglobila v to kako v resnici deluje celoten sistem. Vse mi je jasno, in tudi delam na tem, da smo čim bolj neodvisni od teh pokvarjenih lobijev. Ampak samo v eno stvar se ne morem poglobit in to je v sebe. V meni so nekakšni demoni,ki mi ne dajo da najdem duhovni mir. Hodim na jogo,kjer se sproščamo in meditiramo. Ko pa pridem domov, pa kot da vse pozabim... Nevem, ali iščem samo izgovore ampak enostavno ne gre. Mogoče zaradi otroka. Tudi če z očetom kam gresta, si vedno najdem nekakšno zaposlitev(saj veste, dela doma nikoli ne zmanjka...)

 

Največji problem, ki pa me muči je to, da enostavno več ne prenašam ljudi. V moji bližini ni niti enega (razen partnerja), ki bi imel podobne poglede na svet kot jaz. In ta njihova zaslepljenost me odbija. Ne morem gledat, kaj delaj svojim otrokom, kak jih zastrupljajo z vso svinjarijo iz hrane, z zdravili, ne morem gledat kako jim mediji perejo možgane in delajo navadne ovce iz njih. Probala sem z pogovorom, jih opozarjala, da določene stvari niso vredu, ampak čez čas sem obupala, ker sem samo jaz izpadla čudakinja,ki nima doma televizije in ne gre za vsako malenkost po antibijotike k zdravniku... Žal so to osebe, s katerimi bom morala shajat celo življenje (od partnerja brati in sestre). Da o tašči ne govorim... Živi nadstropje pod nama (na srečo se kmalu selima).... Nimam nobenih problemov z njo, ampak njene vsakdanje depresivne zgodbe me ubijajo. Vedno jo nekaj muči, jo nekaj skrbi, samo se sekira...

 

In vsi ti ljudje zelo negativno vplivajo na mene. Pravijo,če hočeš najti notranji mir in širit ljubezen, moraš ljubiti vse okrog sebe, tudi ljudi ki jih ne maraš... Ampak kako naj to naredim. Sprejela sem, da so takšni kot so, da za njih še ni prišel čas, da se prebudijo... Ampak, vsa ta njihova dejanja nosijo posledice na svet in na njihove otroke...

In v vsem tem kaosu,ki se dogaja v moji glavi, se vedno bolj umikam v ozadje. Vedno bolj sem osamljena v tej norišnici. Tudi ko sem v družbi sem sama, sama z svojimi mislimi. Kako naj prebrodim to, kako se naj spet počutim dobro v družbi ljudi, kako naj preženem tega demona iz sebe in nadaljujem svojo duhovno pot?

 

 

Čiiiiiiiist Noben "Demon" Ni To, Temveč si kar na Dobro Poti , ... le Sprejela pa njihovih Napak-Slabosti očitno še Nisi v Dno svoje Duše .

 

In, Ko Nehamo Obsojati , Takrat naredimo precej Velik Duhovni Korak , ...

 

Sicer pa smo itak Vsi Prebujajoči kar nas je, bolj ali manj Osamljeni v tem Duhovnem kaosu starega-Prepokvarjenega Sveta, Ki Bo Kmalu - Odmrl .

 

In, ... Ja, ... Pust tiso Jogo, ... Kajti Dovolj Je Bilo Duhovnega Lenarjenja, ... Čas Je Za AKCIJOOOOOOO xDDx x:)x xDDx

 

Go, sister, GoOo xDDx x:)x xDDx

 

Naj ti bo Mir na tvojem Dušinem Srcu xsrcx

 

Bog Je Ljubezen ki Oživlja , Ker Je Življenje xsrcx xsrcx xsrcx

 

Sprejmi Njega, da Sprejmeš Življenje xsrcx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Oj. Kot je napisala Silica, tudi mene zanima, kako zgledam v očeh snah kot tašča x:Dx ...ali pa ne rajš (sem se sproti odločila oziroma opomnila). V bistvu je moja stvar, kakšna sem. Smo se ravno zadnjič pogovarjale o tem, kako se kar neki opravičujemo, kakšni da smo, da nimamo tako in tako opremljenega stanovanja, počiščenega...pa kaj. Treba je bit naraven in sproščen, si to, kar si in se ne opravičuješ drugim ter se daješ v nič.

 

Dawa, te razumem in lepo in prav. Ampak morala se boš naučit, da ne moreš učit drugih ljudi, da jim svetuješ le, če te vprašajo. Še manj je treba presojat jih, se sekirat zaradi njih. Sama tudi zelo rada berem o zdravi hrani, no, prakticiram veliko manj x:Dx , pa tudi večkrat opazim, kako nekaterim dol visi, ko jim govoriš o tem. Zanje je to kompliciranje, pretiravanje, pa samo enkrat se živi in hrana je uživanje... Se tudi ravnam, da o tem govorim čim manj, razen, če me kdo izrecno vpraša. A se ti ne zdi nekoliko "nezdravo", da se kar odmakneš od ljudi in jih presojaš? Nekako nad njimi si, češ, kako lahko, kako se ne zavedajo, kako se ne potrudijo. Zase, za svoje zdravje? Kot je Janko super napisal: vsi smo na svojih nivojih zavedanja. Sem včasih bila veliko bolj zase, tudi bolj kritična do drugih ljudi in sedaj je tako lepo, ko jih sprejemam. In veš, ko se ljudem približam z odkrito, iskreno energijo, to vrnejo. Vedno seveda nisi dobre volje, a z leti zmečeš s sebe vedno več balasta. Presenečena sem, kaj vse dobrega, posebnega skrivajo v sebi. Pa čeprav so malo prej pojedli en mastn šnicl x:o)x

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

 

 

sm dal to čez in vem kaj govorim

 

izkušnje so zanimiva reč in vsi jih tolk zlo čislamo.

pozabljamo pa, da izkušnja, ki se nam je zgodila, da je bila samo en scenarij... od neomejeno možnih.

in tudi v njemen primeru se bo zgodil eden... od neomejeno možnih.

pa še neki je zanimivega... al pa žalostnega, al pa veselega, al pa rečmo temu kuker hočmo...

na scenarij, ki se nam bo zgodil... imamo samo mi sami upliv. reče se mu lahko tudi upravljanje s svojo usodo... ali s svojim življenjem...

teorija, da na to, kako se bodo drugi obnašali do nas.. ne pije vode. tudi to si skreiramo sami. včasih v trenutku, včasih z daljšim procesom.

in vsi, prav vsi smo na istem. x:)x

sploh nimam besed... miiiissslllmmmmmm....
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Lepo si opisala svojo situacijo in glede na vse napisano, verjamem, da se počutiš osamljeno in nerazumljeno. Stopila si na pot, za katero si trdno prepričana, da je prava. Ostali pa ostajajo na svoji poti, za katero prav tako verjamejo, da je njihova. In verjetno so celo bolj zadovoljni od tebe.

V tej sliki pogrešam samo ljubezen in toplino, ki naj bi bila temelj prebujanja zavesti? Nič od tega, kar si napisala, ne odraža tega. Napiši še kaj o tem. :)

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

http://sphotos-a.xx.fbcdn.net/hphotos-ash4/s480x480/318998_409283512475147_1613867178_n.jpg

 

 

Praviš, da so ljudje zaslepljeni. Ali ni velikokrat to kar srečamo v drugih, prav naš lasten nivo osebne evolucije? Vsak ima svojo pot.

 

In pa, zakaj bi morala širiti ljubezen na vse in vsakogar? Ko boš imela zase zadosti sočutja, bo to avtomatsko. Takrat boš morda začutila to željo ali potrebo po tem, da bi jo širila. Ni pa sploh nujno. Ustvarjamo si nasilje nad svojo dušo s tem, ko zahtevamo ali pričakujemo takšne stvari od sebe. Čeprav pa se na nek način nenehno izpopolnjujemo v najdenju pravega sebe, osebe, kot bi želeli.

 

Mi je nekdo enkrat rekel, da me razume, me čuti v tem, kako imam občutek, da me nihče ne razume. Je rekel: "Veš, saj ti bo tinktnilo. Tudi meni je kar naenkrat. Sprevidel sem, da sem flegmatik." Mi je bilo zanimivo, ko sem razmišljala, ker jaz bi vse prej kot pa priznala, da mi je vseeno. Pa si je dobro kdaj pa kdaj.. :-) Da sploh najdemo tisti vir...

 

 

68448_381802218580636_435608183_n.jpg

 

~THE LESSON IS ALWAYS LOVE.~
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Nope, nisi jih sprejela, drugače jim ne bi tupila kaj naj delajo...človek, ki kao hodi po duhovni poti, se navadi da poda mnenje samo, če ga vprašajo al pa kdaj kaj nakaže med pogovorom, tako da ne izstopa preveč...Pa negativni podzavestni vzorec "Jaz imam vedno prav" se prav lepo opazi...Če tebi ugaja asketsko življenje, to še ne pomeni da ugaja tudi drugim. V današnjem času bi tudi Buda uporabljal telefon, internet, se vozil z avtom ipd...zakaj se izogibati stvarem, ki so lahko koristen pripomoček...

 

Brezo, nikoli nisem nobenemu nič tupla v glavo. Nazačetku me preplavilo neko navdušenje in sem hotela z celim svetom delit te izkušnje. Jim pomagat, da se obrnejo na bolje. Kar hitro so me postavli na realna tla... Zdaj omenjam stvari samo če pogovor nanese na to, pa še to v govorim samo kaj jaz delam in ne kaj naj oni naredio. Zdaj če jim bo ostalo kaj v glavi bo, če pa ne pa ne.

 

 

 

Moram pa rečt, da se zdej od kar delam res sprašujem kam gre ta svet, k to ni več normalno, k da je tik pred eksplozijo...ozračje je neverjetno napeto...polno zamer ipd...

kakršne koli so posledice na njihove otroke in svet, vedi le eno, da nikoli nikogar ne boš mogla spremeniti, če si sam ne bo želel spremembe...(ljudje se spreminjajo samo če se sami želijo)...

 

 

Dawa, te razumem in lepo in prav. Ampak morala se boš naučit, da ne moreš učit drugih ljudi, da jim svetuješ le, če te vprašajo. Še manj je treba presojat jih, se sekirat zaradi njih. A se ti ne zdi nekoliko "nezdravo", da se kar odmakneš od ljudi in jih presojaš? Nekako nad njimi si, češ, kako lahko, kako se ne zavedajo, kako se ne potrudijo. Zase, za svoje zdravje?

 

Kam gre ta svet... Vsaki dan gledam naše otroke in se resno sprašujem kam gre ta svet... Kako naj bom mirna? Otroku pri niti dveh letih kupujejo puške in pištole, dajejo jim zapit kokakolo z še dodanim cukrom, ker on ne mara mehurčkov (wtf???), otroci nevem če so bili vse skupaj parkrat v naravi, oni se rajše hodijo zabavat v nakupovalne centre itd... Potem pa se čudijo zakaj so skozi bolani in na antibijotikih... In takšni otroci so naša prihodnost? Če otroci zgubijo stik z naravo, kako bodo skrbeli za njo? Upam da se motim in da se bo svet obrnil na bolje. Enostavno čutim takšno ljubezen do teh otrok, da me vsaki dan boli ko gledam kaj jim starši delajo. Ne obsojam kaj oni delajo sebi in za svoje zdravje. Mi pa je zelo težko gledat kako ti otroci odraščajo. Zato se rajše distanciram od njih, da ne rabim spet gledat kako se ona za brezveze spravlja na svojo hčer, kako mali že spet ni jedo celi dan nič ker so ga nafilali z cukrom, potem spet poslušat kako je on spet bil dva tedna bolan, druga mi prinese celo vrečo zdrave hrane, ker zaj pa mala več ni alergična na jajca in mleko in ne rabi več jest tega... Jaz vem, da oni mislijo, da delajo najboljše za svojega otroka, tako kot jaz mislim. Ampak ne razumem... če bi jaz oz.moj otrok imel bilokake ponavljajoče se težave, bi naredila vse, da bi prišla temu do dna in probala rešit težavo. Oni pa se vdajo in rečejo to je tak in gotovo, niti slišati nočejo, da obstaja enostavna rešitev za te težave. Jih je strah stopiti iz tega varnega balončka.

 

Silvija, vem da je to zelo nezdravo. Ampak neznam si izklopit te skrbi iz glave. Da rečem, eh to niso moji otroci,kaj se bom sekirala za njih... Tako kot ne morem rečt, eh kaj me briga kaj se dogaja z živalmi, grem spet jest meso.

 

Ne morem in ne morem najti mira v sebi. Žalostno, ampak najboljše se počutim ko sem sama z otrokom. Takrat sem lepo brez skrbi in brez stresa. Bi bilo bolj zdravo, da se enostavno neham obremenjevat z tem? Da mi postane vseeno? Da si neham jemat stvari k srcu?

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

tipični komentar nekoga ki misli da je beg iz realnosti solušn..

s partnerjem se bosta razšla kljub temu da se za cenen fuk trudi ratat vegi in joga pristaš

in pol boš zopet na istem v tej isti čredici ki jo sedaj preziraš

 

sm dal to čez in vem kaj govorim

 

Haha Porny zakon si :)

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Brezo, nikoli nisem nobenemu nič tupla v glavo. Nazačetku me preplavilo neko navdušenje in sem hotela z celim svetom delit te izkušnje. Jim pomagat, da se obrnejo na bolje. Kar hitro so me postavli na realna tla... Zdaj omenjam stvari samo če pogovor nanese na to, pa še to v govorim samo kaj jaz delam in ne kaj naj oni naredio. Zdaj če jim bo ostalo kaj v glavi bo, če pa ne pa ne.

 

 

 

 

 

 

 

Kam gre ta svet... Vsaki dan gledam naše otroke in se resno sprašujem kam gre ta svet... Kako naj bom mirna? Otroku pri niti dveh letih kupujejo puške in pištole, dajejo jim zapit kokakolo z še dodanim cukrom, ker on ne mara mehurčkov (wtf???), otroci nevem če so bili vse skupaj parkrat v naravi, oni se rajše hodijo zabavat v nakupovalne centre itd... Potem pa se čudijo zakaj so skozi bolani in na antibijotikih... In takšni otroci so naša prihodnost? Če otroci zgubijo stik z naravo, kako bodo skrbeli za njo? Upam da se motim in da se bo svet obrnil na bolje. Enostavno čutim takšno ljubezen do teh otrok, da me vsaki dan boli ko gledam kaj jim starši delajo. Ne obsojam kaj oni delajo sebi in za svoje zdravje. Mi pa je zelo težko gledat kako ti otroci odraščajo. Zato se rajše distanciram od njih, da ne rabim spet gledat kako se ona za brezveze spravlja na svojo hčer, kako mali že spet ni jedo celi dan nič ker so ga nafilali z cukrom, potem spet poslušat kako je on spet bil dva tedna bolan, druga mi prinese celo vrečo zdrave hrane, ker zaj pa mala več ni alergična na jajca in mleko in ne rabi več jest tega... Jaz vem, da oni mislijo, da delajo najboljše za svojega otroka, tako kot jaz mislim. Ampak ne razumem... če bi jaz oz.moj otrok imel bilokake ponavljajoče se težave, bi naredila vse, da bi prišla temu do dna in probala rešit težavo. Oni pa se vdajo in rečejo to je tak in gotovo, niti slišati nočejo, da obstaja enostavna rešitev za te težave. Jih je strah stopiti iz tega varnega balončka.

 

Silvija, vem da je to zelo nezdravo. Ampak neznam si izklopit te skrbi iz glave. Da rečem, eh to niso moji otroci,kaj se bom sekirala za njih... Tako kot ne morem rečt, eh kaj me briga kaj se dogaja z živalmi, grem spet jest meso.

 

Ne morem in ne morem najti mira v sebi. Žalostno, ampak najboljše se počutim ko sem sama z otrokom. Takrat sem lepo brez skrbi in brez stresa. Bi bilo bolj zdravo, da se enostavno neham obremenjevat z tem? Da mi postane vseeno? Da si neham jemat stvari k srcu?

 

Dobro Si Povedala http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

In, ja, ta svet drvi k Prepadu , iz katerega se jih Bo Rešilo nekaj manj kot polovico Svetovnega prebivalstva.

 

Otroke so pa že itak skor čist uničili, Žal .

 

In, ja, Kot si zaključila : Ti bom zdaj povedal, da nam je Stvarnik-Bog za Te, Poslednje Dni Starega Umirajočega Sveta , torej za te Poslednje Čase Pokvarjenega Človeštva Pred Novo Dobo Naročil :

 

" ... da naj se ne obremenjujemo preveč,če bo pred našimi očmi izgledalo hudo , če bodo poleg nas padali ob hudih katastrofah , kajti nad Vsem Tem Dogajanjem Skrbno Bdi On, Ki Ima Vse pod Natančnim Nadzorom, tako da B O Vsakdo Dobil kar si je zaslužil ... "

 

 

Toliko za pomiritev in tolažbo .

 

Zaupaj Le Njemu , in Čudežno Obvarovana Boš Prešla Vsa ta nevarna Obdobja ki se nam pripravljajo in se že kažejo kmalu v prihodnosti Človeštva .

 

Lp + #

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Hojla Dawa, dobrodošla

 

Na vse to, kar si napisala in te bega in žre...pa tko.

 

Jst se v takih primerih vprašam, kako se počutim. Kaj čutim. Kje čutim.... In ko mi rata definirat čim blj svoje občutke in čutenja, začnem iskat po spominu, kdaj sem čutil podobno ali enako.

In ko najdem /če dost cajta iščem in ko je cajt...tud najdem/, najdem tud vzrok.

 

To in tam so ti demoni, ki me begajo.

 

xsrcx

Čutim, da čutiš, da čutim, kar čutiš
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

 

 

Kam gre ta svet... Vsaki dan gledam naše otroke in se resno sprašujem kam gre ta svet... Kako naj bom mirna? Otroku pri niti dveh letih kupujejo puške in pištole, dajejo jim zapit kokakolo z še dodanim cukrom, ker on ne mara mehurčkov (wtf???), otroci nevem če so bili vse skupaj parkrat v naravi, oni se rajše hodijo zabavat v nakupovalne centre itd... Potem pa se čudijo zakaj so skozi bolani in na antibijotikih... In takšni otroci so naša prihodnost? Če otroci zgubijo stik z naravo, kako bodo skrbeli za njo? Upam da se motim in da se bo svet obrnil na bolje. Enostavno čutim takšno ljubezen do teh otrok, da me vsaki dan boli ko gledam kaj jim starši delajo. Ne obsojam kaj oni delajo sebi in za svoje zdravje. Mi pa je zelo težko gledat kako ti otroci odraščajo. Zato se rajše distanciram od njih, da ne rabim spet gledat kako se ona za brezveze spravlja na svojo hčer, kako mali že spet ni jedo celi dan nič ker so ga nafilali z cukrom, potem spet poslušat kako je on spet bil dva tedna bolan, druga mi prinese celo vrečo zdrave hrane, ker zaj pa mala več ni alergična na jajca in mleko in ne rabi več jest tega... Jaz vem, da oni mislijo, da delajo najboljše za svojega otroka, tako kot jaz mislim. Ampak ne razumem... če bi jaz oz.moj otrok imel bilokake ponavljajoče se težave, bi naredila vse, da bi prišla temu do dna in probala rešit težavo. Oni pa se vdajo in rečejo to je tak in gotovo, niti slišati nočejo, da obstaja enostavna rešitev za te težave. Jih je strah stopiti iz tega varnega balončka.

 

Silvija, vem da je to zelo nezdravo. Ampak neznam si izklopit te skrbi iz glave. Da rečem, eh to niso moji otroci,kaj se bom sekirala za njih... Tako kot ne morem rečt, eh kaj me briga kaj se dogaja z živalmi, grem spet jest meso.

 

Ne morem in ne morem najti mira v sebi. Žalostno, ampak najboljše se počutim ko sem sama z otrokom. Takrat sem lepo brez skrbi in brez stresa. Bi bilo bolj zdravo, da se enostavno neham obremenjevat z tem? Da mi postane vseeno? Da si neham jemat stvari k srcu?

 

Pozorno preberi citiran odstavek. Tako močno čutenje, angažiranost, "netivseenost", vloži v humanitarno prostovoljno delo na področju prosvetljevanja in pomoči...namesto, da se odmikaš, pristopiš k njim preko določenih aktivnosti, kjer se pričakuje, da to počneš.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Brezo, nikoli nisem nobenemu nič tupla v glavo..........

 

Kam gre ta svet... Vsaki dan gledam naše otroke in se resno sprašujem kam gre ta svet... Kako naj bom mirna? Otroku pri niti dveh letih kupujejo puške in pištole, dajejo jim zapit kokakolo z še dodanim cukrom, ker on ne mara mehurčkov (wtf???), otroci nevem če so bili vse skupaj parkrat v naravi, oni se rajše hodijo zabavat v nakupovalne centre itd... Potem pa se čudijo zakaj so skozi bolani in na antibijotikih.........

 

Besedice "nikoli" bi se jaz skušal malo izogibati...razen če lahko s 100% gotovostjo trdiš, da v celem življenju nisi nikoli ničesar tupila drugim al pa da sedaj ne "pereš" možganov otroku...x;)x Torej si se naučila eno lekcijo...zdaj se pa skušaj še druge, recimo kako delovati nenavezano, kako ohraniti notranji mir in delovati v kaotičnem svetu, ipd...te stvari pač spadajo pod pojem "joga"...x;)x

 

Nasvet od Silvije je pa zelo dober...xokx..."karma joga" lahko kar lepo uravnoteži čustveno nemirnost...x:)x

Life is like a game...play it...

http://smileys.smilchat.net/smiley/spiritual/myst1c.gif

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

ja, konkretne dejavnosti namesto prisilnih misli.

 

sicer pa znamo ljudje lastno ošabnost kaj hitro zamenjati za dobroto, kar je resda odličnen material za virtualno duhovno pot, katero tlakujemo,

in obenem podlaga premnogim idejam; kot npr. tej o lastni razsvetljenosti in zaslepljenosti drugih.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Hojla! Dobrodošla! :)

 

Sem mislila, da bo bolj poduhovljena tema, ker govoriš o prebujanju.

 

To da si ti poštekala nekaj in zdaj to furaš, ima zvezo samo s tabo.

 

Da ima vso to žlahto, si najbrž vedela že prej (ker očitno to pomeni, da si se ti priselila zraven), tako da jo boš morala sprejeti - razen če se ne boš odselila.

No najbrž to ne bo potrebno, saj verjetno sta/ste v svojem stanovanju?

Ali, ko praviš, da jih moraš skoz poslušat, to pomeni, da ko vstopiš v prostor, da so oni vedno že kar tam?

Oz. ali so nenehno prisotni?

To pa mora biti res moteče in sočustvujem.

Ampak kot kaže, se ti nič manj ne vtikaš vanje, če jim želiš sugerirati, kaj naj jejo, kaj naj počnejo in kako naj mislijo.

 

Pač očitno te motijo, samo najbrž zato, ker nimata zasebnosti z možem, kar je popolnoma razumljivo za mlad par ali mlado družino.

Bolj me čudi razlog, zakaj te motijo - ne zaradi tega ker jih moraš skoz gledat zraven, pač pa zaradi tega, kar furajo, kakršni so, neodvisno od tebe?

To pa zna bit res problem oz. to potem ni prebujenje - posiljevanje drugih s svojimi furkami.

 

Skratka najbolje se je brigati zase, uživaj in furaj kar želiš, drugi pa naj tudi (morda oni enako zate mislijo, joj kako bo zamorila tega ubogega otroka s temi svojimi idejami).

 

Strpnost je lepa čednost, svoj mir je pa tudi fajn imeti - velja zate in za druge, kar pomeni, ti imaš pravico do svojega miru, oni pa tudi do vsega kar je njihovo (če se tebi zdi še tako nazadnjaško in ne-eko in nezdravo itd.).

 

Morda pa je samo prehodno, lahko bi celo bili hormoni še, čeprav je pa res, da približno okoli 1 leta naj bi se unesli. No morda pri kom traja dlje.

 

Drži se pa čim manj se obremenjuj z njimi oz. morda jim lahko daš vedet tudi, da si želiš malo zasebnosti, če jih lahko 'poučuješ' o tem, kaj je dobro zanje oz. slabo, jih torej skušaš spreminjat, potem bodo najbrž prenesli tudi iskreno besedo, da pliz če imaš lahko tudi kaj svojega miru.

To vsakdo razumen lahko šteka, ne vem, zakaj oni ne bi.

  • Lajkam 1
  • Buuuu 1

Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.

Picasso

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Hekate

Nekateri so vedno pre-budni.

 

Drugi se pa pre-budijo, ko je že vsega konec.

 

 

To ni fer. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

  • 3 weeks later...

Ko sem se jaz začel ukvarjati z duhovnostjo, mi je kmalu postala vrednota, kako biti čimbolj dober, širiti čimveč pozitivnega, ljubezni itd. Skratka, kakor da bi želel od danes na jutri postati nekakšen svetnik. In tudi meni so se v tistem hipu zazdeli vsi drugi kakor grešniki, ki ne razumejo, kaj se dogaja. Sicer nisem nikoli vsiljeval svojih pogledov drugim, lahko pa rečem, da me je moja težnja po biti čimboljši morila oz. me spravljala v nelagodje.

 

Moje mnenje je, da lahko pogled na svet razdelimo na t.i. duhovni in pa, recimo "zemeljski" oz. materialni. In ta dva pogleda morata biti usklajena. Biti izključno vpet v neke duhovne teorije o čistosti, vzvišenosti ipd. ni dobra izbira. Menim, da moramo sprejeti oz. sprejemati tudi ta "zemeljski" del sveta. Oz. da moramo sprejeti ta realni kontekst v katerem se nahajamo. Tudi ta "zemlejski" del je tu z razlogom in namenom in ni dobro, da se nanj gleda izključno z neke zastrašujoče oz. negativistične perpektive (ima svoje pozitivne in negativne plati). Sicer pa se zelo strinjam s tistim, kar je bilo povedano že zgoraj, in sicer, da je vsak na svoji stopnji razvoja, zato je nesmiselno od drugih pričakovati enak način življenja. Vsak človek ima svojo zgodbo (svojo karmo) in vsak je svet zase.

 

Meni je vrednota, da živim skladno z družbenim okoljem v katerem se nahajam. In pomagati oz. govoriti o duhovnih stvareh je dobro samo tistim, ki nas za to prosijo oz. si tega želijo. Tako je moje mnenje.

 

 

 

 

 

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Prebujanje. Ta izraz je zadnje čase postal zelo priljubljen in poznam kar nekaj ljudi, ki zase verjamejo, da so "prebujeni", medtem ko ostali še "spijo", ta njihova prebuditev pa ne gre dosti dlje od neke ekonomsko/politične/ekološke osveščenosti oz. še slabše - ideologije, ki priložnostno vsebuje tudi nekatere new age prvine. In mnogi izmed njih so zelo kritični in poskušajo ves svet prepričati v svoj prav. So primerki, ki pridigajo o univerzalni ljubezni, hkrati pa so skregani z vso svojo familijo.

 

Smo v obdobju, ko se globalno/makrokozmično dogajajo določene spremembe in nekoliko naprednejši ljudje so za te spremembe dovzetni, kar hkrati spodbudi, da do neke mere navežejo tesnejši stik s svojo dušo. Pri tem seveda pride do širitve zavesti, vendar to je zelo relativen pojem, saj duhovno prebujanje nikakor ni binaren proces in svet se ne deli na prebujene in speče, ampak je precej bolj pisan. Ta tesnejši stik z dušo pri sebi doživijo lahko precej dramatično, medtem ko imajo v svojem čustvenem telesu še precej balasta in na dan udarijo ta tipična slepila. Vem, ker sem šel tudi sam pred leti skozi nek podoben stadij. Sumim pa, da pri nekaterih niti ne gre za dejanski stik z dušo, ampak se samo "priklopijo" na določene kolektivne čustveno-mentalne vzorce, ki se pojavljajo zadnja leta.

 

Mislim, da se je v takem primeru najbolje opomniti, da nismo "prebujeni", ampak gremo skozi proces in da je z nekega višjega vidika naše trenutno duševno stanje vsaj toliko napačno (ali "neprebujeno"), kakor mi vidimo kot napačne življenjske navade drugih ljudi. In navsezadnje, opustimo fanatizem. Jaz sem odraščal v zakajenem stanovanju in avtu, popil kot otrok hektolitre kokakole, bil hranjen s tonami mesa, cepljen z vsemi cepivi, ... kljub temu sem odrasel v običajno zdravo osebo, ki lahko hodi po svoji duhovni poti - in tudi naši otroci bodo. Mislim, da s svojim fanatičnim obnašanjem lahko otroku naredimo več psihične škode kot vse običajne slabe življenjske navade na njegovo telo. Ni pa čudežnega zdravila. Čustev se ne da kultivirati čez noč in verjetno bomo nekaj časa zajebani do sebe in do drugih, dokler tega ne skultiviramo in prerastemo. In tudi to je OK, je del našega procesa. Pomembno je, da se ne slepimo z lastnim duhovnim veličastjem in da rečemo bobu bob.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Guest Hekate

Razmišljanje Radovednega tudi meni osebno ugaja.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

meni je pa na sploh hecno da duhovnost delite na zemeljsko materialno kaj kdo je kaj kdo počne.kaj je za vas spolh duhovnost?

to bi moralo biti življenj... kaj kdo da v usta pa je res najmanjši problem.

tako imenovani duhovneži so zdaj najbolj nestrpni ljudje to je samo še ena manipulacija ljudi da se sovražijo med sabo.

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...
×
×
  • Objavi novo...