nov začetek

[prunus]

Živjo.

 

(sledi kratka uveretura, poskušala bom biti čim krajša)

 

Takole je; nekateri izmed vas se me spominjate, spet drugi ne. Kar nekaj pa vas sploh ne ve, o čem govorim, saj ste se nam pridružili "na novo". Pred kakšnim letom sem namreč poniknila in se od takrat nisem več oglasila.

 

Doletelo me je namreč enoletno obdobje ponavljajočih se ciklov "depresije in drugih simptomov", ki jim nekako nisem uspela ubežati - vsakič so, potencirano, udarili nazaj. Celotna stvar me je psihično in duhovno popolnoma sesula in proti koncu se nisem več prepoznala. Zaupanje ljudem, duhovna rast (oz. želja po tem), ljubezen (do sočloveka in sebe), življenjski cilji... vse to je nekako izginilo.

 

Zdaj se počasi postavljam na noge, začenjši z ljubeznijo do sebe ter ponovnim stikom s samim sabo in svetom, ki presega materialne okvirje.

Morda to ni ravno pravi prostor za temo in bi se jo bilo potrebno prestaviti, pa vseeno...

 

Ne prosim za stavke kot so "sledi svojim občutkom" in "opazuj svet okoli sebe"... vse to se že trudim početi. Zavedam se, kako težko se je duhovno in psihično "obuditi" ali "ponovno zgraditi" in zato se tu obračam na tiste izmed vas, ki bi mi tu lahko svetovali in na katere bi se v času zmede lahko obrnila za kak manjši nasvet.

Da ne bo pomote - moja želja ni v tednu dni postati lama, temveč se zavedam, da moj cilj potrebuje čas ter ogromno dela. Vas pa vseeno prosim za nekatere smernice, nasvete, stvari, na katere sama ne bi pomislila...

In sem o njih ter o sami temi seveda pripravljena diskutirat, saj to je namen.

 

In pa hvala. Ter živjo, nazaj sem!

[viyola]

Živijo, Prunus

 

Opazuj svet v sebi.

 

[xyz]

a čas zmede je že nastopil, ali še ne?

[Brezo]

Komentirati ali ne komentirati, to je sedaj vprašanje...ma ajde neka bude, ker se spomnim slikce...

Smernice v zvezi s čim...meni je to vse preveč na splošno napisano...

 

Se pa spomnim kaj si spraševala pred enim letom, takrat si tudi dobila nakazane določene smernice, vprašanje pa je koliko si jih razumela...cikluse nihanja gor-dol je bilo pa čisto logično pričakovati glede na stanje v kakršnem si bila takrat...tehnično gledano si še zmeraj na istem...skratka nadaljevat od tam kjer si se zaustavila oz. vzela "enoletno pavzo"...

 

Če ne pa za začetek začni z nečim lažjim kot je recimo Michael Brown-proces prisotnosti...

[Silvija]

Prunus, pozdravljena nazaj. Leto te ni bilo? Meni se zdi, da si še ne tako dolgo nazaj pisala. Kako hitro mineva čas. Sem pa vesela, da si se spet oglasila, si simpatičen deklič. A to ti nič ne pomaga pri tvojem vprašanju, kajne

 

Kaj naj ti rečem, če ne smem: sledi svojim občutkom? Šalim se. Upam, da boš kmalu našla svoj smisel življenja, ki te bo izpolnjeval, te potegnil za sabo. Človek mora za nekaj živeti, s to energijo nato uspeš narediti še toliko vsega. V vmesnem času je pa dobro čim manj pričakovati, čim manj komplicirati in preprosto biti. Pomaga tudi, če pomagamo drugim. Ko jih razveselimo, ko vidimo kakšne iskrice v očeh...zdaj je tak čas...morda se vključiš pri Anini zvezdici...

[anne]

Mogoče poskusi enostavno sprejeti, da se kdaj tako počutiš. Da se ne obremenjuješ s tem, da si danes žalostna, melanholična, depresivna in razmišljaš, zakaj si takšna in da ne želiš in ne bi rabila biti, ali iščeš razloge, zakaj si lahko boljše volje. Vsaj pri meni je bilo tako, da me je slednje potisnilo le še bolj nazaj in je nastal začaran krog.

 

In poskusi zaupati, da bo enkrat res bolje, samo sedaj pač moraš iti čez to...

[prunus]

Najprej zares hvala vsem za mnenja, komentarje... Cez leto sem si veckrat rekla "Brezo bi mi zagotovo naravnost povedal, kako nespametno je tole" in "Silvija ter Lili bi mi svetovali...". Fino se je zavedat, da stvari se vedno stojijo tako. Postopoma bom, upam, prisla do svojega cilja, medtem pa bom z vami poskusala debatirati tudi v drugih temah, da se malo uvedem nazaj v LF.

[Brezo]

...Cez leto sem si veckrat rekla "Brezo bi mi zagotovo naravnost povedal, kako nespametno je tole"...

 

Po vsej verjetnosti ne bi naravnost povedal...

To je podobno kot če človek vozi avto, pred sabo vidi počasen kamion, ga začne prehitevati, je glih ob boku in takrat zagleda kako se nasproti približuje drug avto...Kaj narediti? Obstajata dve možnosti ali bo dal še bolj gas in prehitel kamion ali pa bo začel bremzat in se postavil za njega, tako kot je bil na začetku...

 

Pri duhovnosti ali soočanju s problemi je pa isto...ali se bo dalo gas in bo napovršje prišlo še marsikaj ali pa se bo bremzalo in se bo kasneje moralo iti še enkrat čez to...In tako kot so pri vožnji prisotna čustva- strah ali se bo vse srečno izteklo, kakšen napad panike, fizični simtomi- povišan srčni utrip, znojenje...prav tako je tudi pri duhovnosti. Ko na površje pridejo potlačena čustva in vzorci se lahko dogaja svašta...in včasih je bolje stisniti zobe, potrpeti, najti kakšno oporo pri tistemu, ki je že šel čez te faze, ipd. Tudi če se odneha se nabere neko izkušnjo in drugi poskusi nekako potekajo hitreje...Pri vseh zadevah obstajajo padci in vzponi, ter določeni ciklusi. Pride obdobje depresije in pride obdobje veselja, bolj ko je človek notranje stabilen manj je dovzeten za te cikluse.

 

Pogosto se zgodi, da človek ni dovolj močan, da bi šel čez vse sam, zato se pridruži kakšni skupini- skupinske vaje, meditacije, pogovori, petje, itd...Najslabše pa je, če se človek čisto osami. Za kratek čas je to včasih tudi priporočljivo, ne pa za daljše obdobje, razen če ni vsaj pola jogin...

[butl]

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gifHojla Prunus

 

Kva se dobr sliš, mislm, nov začetek, ker ja, vsak dan je nov začetek, vsak trenutek je nov začetek. Že nečesa. Novga trenutka, novga koraka, novga dneva... Vauu. A ni vznemirljivo, tko, prežeto s pričakovanjem, mislm, kva bo. A ne. Kt otrok.

Gledam svojo vnučko, ma, ona prou živi vsak trenutek posebej tko. Se čudi iskreno, se smeje iskreno, se joka iskreno, odkriva iskreno...in ko pride naslednji trenutek, se odzove iskreno. Brez truda. Spontano.

Jst sem prou očaran, ko jo opazujem in se velikrat vprašam.

 

Zakva je men tko težko bit otrok trenutka? Zakva se moram prou fest trudit, da porajtam, da prepoznam lepoto trenutka in dar, ki mi ga daje, da mi ne uide? Ko pa je vse življenje, vsa življenska čarobnost, vsa življenska veličina...v tem trenutku. Takem kot je.

 

Jst sem spoznal, da mene jebejo moja nerealna pričakovanja, sfokusirana v cilje, ki so zarad tega al težko al pa nedosegljivi. Rezultat so seveda razočaranje, žalost, potrtost, jeza, nevrednost, malodušje...nad samim seboj /ta so najhujša/, nad drugimi, nad življenjem. In trenutki, trenutki so šli v nepovrat.

Da bi se temu izognil, skoz manjkrat uporabljam besedo moram /sploh če je časovno odvisna/ in skoz blj se osredotočam na posamezne, majhne korakce...na pot. Skoz pozornost v trenutku, hvaležnost za dar trenutka, blagost /do sebe še najblj/, prisotnost v trenutku, polnost trenutka....

 

Deluje. Pr men.

 

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Bojante]

Živjo.

 

(sledi kratka uveretura, poskušala bom biti čim krajša)

 

Takole je; nekateri izmed vas se me spominjate, spet drugi ne. Kar nekaj pa vas sploh ne ve, o čem govorim, saj ste se nam pridružili "na novo". Pred kakšnim letom sem namreč poniknila in se od takrat nisem več oglasila.

 

Doletelo me je namreč enoletno obdobje ponavljajočih se ciklov "depresije in drugih simptomov", ki jim nekako nisem uspela ubežati - vsakič so, potencirano, udarili nazaj. Celotna stvar me je psihično in duhovno popolnoma sesula in proti koncu se nisem več prepoznala. Zaupanje ljudem, duhovna rast (oz. želja po tem), ljubezen (do sočloveka in sebe), življenjski cilji... vse to je nekako izginilo.

 

Zdaj se počasi postavljam na noge, začenjši z ljubeznijo do sebe ter ponovnim stikom s samim sabo in svetom, ki presega materialne okvirje.

Morda to ni ravno pravi prostor za temo in bi se jo bilo potrebno prestaviti, pa vseeno...

 

Ne prosim za stavke kot so "sledi svojim občutkom" in "opazuj svet okoli sebe"... vse to se že trudim početi. Zavedam se, kako težko se je duhovno in psihično "obuditi" ali "ponovno zgraditi" in zato se tu obračam na tiste izmed vas, ki bi mi tu lahko svetovali in na katere bi se v času zmede lahko obrnila za kak manjši nasvet.

Da ne bo pomote - moja želja ni v tednu dni postati lama, temveč se zavedam, da moj cilj potrebuje čas ter ogromno dela. Vas pa vseeno prosim za nekatere smernice, nasvete, stvari, na katere sama ne bi pomislila...

In sem o njih ter o sami temi seveda pripravljena diskutirat, saj to je namen.

 

In pa hvala. Ter živjo, nazaj sem!

 

 

Hvala

 

Dobro si povedala onim "svetnikom" in svetovalcem

 

Depresija = Nesprejemanje Stvarnikove Volje http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Torej, Sprejmeš Stvarnikovo Voljo ki je Učenje naših Duš, in ti bo tudi depresija pobegnila

 

Sprejmeš pa Stvarnikam z Njegovo Energijo Ljubezni v svoje Dušino Duhovno Srce , pa Boš Kmalu napredovala do neslutenih blaženosti , ki ti jih zmore narediti Edinole Stvarnik, delujoč z Njegovimi Energijami v tvoji Duši .

 

Vse drugo so stranpoti ki vodijo v smrt ki je Duhovni propad Duše http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif

 

Samo Ljubezen Je Življenje

 

Imej Ljubezen ( od Ljubezni) , Imaš Življenje Duše ki Bo Večno/Večna

 

Lp +

[gold]

Stvarnik je v tebi in če imaš rad sebe, imaš rad stvarnika. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Bojante]

Stvarnik je v tebi in če imaš rad sebe, imaš rad stvarnika. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Stvarnik je v nas, in Nad vsem .http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

On pa Pravi, da če imaš rad sebe, si sebičen.

 

Torej reče ; Imej rad Njega nad Vse možno, in Druge Kot samega sebe , ali pa še bolj kot samega sebe.

 

Razmerje tovje Ljubezni pa naj bo 6 : 60 : 600 , skupaj 666 za Popolnega človeka, ali za popolnega hudiča .

 

Zdaj pa naj si vsak izračuna svoj delež Ljubezni .

 

Popoln Človek ga ima 600 za Stvarnika-Boga, 60 za Bližnjega, in 6 zase.http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif

 

Popoln hudič pa ravno obratno-nasprotno .

 

Pa računajte (razmišljajte) .

 

Lp + #

[tomazslo]

Ko tole berem, čeprav te ne poznam, mi vedno pride na misel eno in isto, ki se nam vsem ponavlja celo življenje. Vsak od nas nosi v sebi nek program (usodo), po katerem se odvija naša življenska pot in nalogo, ki nam je dodeljena, moramo opraviti. Zato padamo, pod nogami se nam valjajo problemi v namenu, da se ob pobiranju učimo in tako nadgrajujemo našo skupno pamet, kolektivno zavest. Prav vsi, ki smo malo starejši smo hodili in še hodimo po tej poti in če se za nazaj spominjamo lahko ugotovimo, da smo padali vedno na enih in istih ovirah in to vse do tedaj, dokler nismo ugotovili vzroka, zakaj smo padli. Kakor hitro je bil vzrok odkrit, te nadloge ni bilo več, ker smo že razčistili v sebi, kaj je tisto, kar nas "papca" in s tem prispevali kapljico nekaj novega ali drugačnega v skupno pamet. Tako se počasi vzdigujemo po stopničkah navzgor v svojemu jazu. Zanimivo je, da ko enkrat sprejmemo našo resnico vzrokov padcev, to ne predstavlja več nobene obremenitve, enostavno to postane neka naša nova resnica, lahko bi rekel, da na drugih resnicah sprejemamo današnji svet. Cel kup zgodbic bi ti lahko naštel, ki so bile postavljene v nekem času pred nepremagljiv zid, bile so boleče, težke, polne nasprotij, a zid pade, ko si upaš v sebi razčistiti, ne glede na to, koliko nas neka želja, hrepenenja ali ego vlečeta v to, da bi ne razčistili. Verjetno ti s tem splošnim pisanjem nisem dosti pomagal, a verjami mi, da če odpišeš tisto, kar si ne upaš odpisati in sprejmeš svet tak kot je, boš kmalu tudi ti dihala polnimi pljuči, da boš letala s svobodnimi krili in ne boš nikoli več nikomur dovolila, da bi ti krila polomil...

[Sončne ideje]

tale video pa tako fino prikaže kako misel vpliva na materija in kako ljubezen in strah vplivata na naš DNK

 

http://soncneideje.blogspot.com/p/soncna-kinoteka.html

[mayita]

pronus da se rešiš depresije,vedi da je preteklost šla,prihodnosti ni sedanjost je tukaj in si jo sama kreiraš....poslušaj sebe in opazuj katere stvari nemaraš delat ji nihaj oziroma probaj poiskati pozitivno stran... imej se rada in ne sekiraj se.....

[Bojante]

Prunčika, ... depresija je nesprejemanje Stvarnikove Volje .

 

Torej Sprejmi Stvarnikovo Voljo, kot Poduk, in depresija bo izginila , nastopilo pa bo veselje :-))

 

Preteklost nemoreš nazaj priklicat, prihodnost pa Prihaja, in v Sedanjosti se lahko pripraviš nanjo, da boš takrat lahko Bolje Delovala :-)

 

Ne poslušaj sebe, kajti mi smo zmotne duše , poslušaj Stvarnika , ki je Nezmotljiv Duh-Energija.

 

Imej se rada, ampak ne preveč, da tvoja ljubezen ne postane sebična, kar je tudi skrita past .

 

Le Ljubezen do Stvarnika, in iz Nje Ljubezen do Bližnjega osvobaja, poživlja , osrečuje in ohranja naše Duše .

 

Lp + :-)

[none]

Lepo pozdravljen Prunus,

duhovno zdravje se žačne s krizo,

s spoznanjem, da nekaj ni pa je pa ni.

Menim, da si na dobri poti. Vsak, ki je "duševno

zrav" ga mora boleti glava, če pogleda kako se

obnašamo, ne samo do drugih ampak predvsem

sami do sebe. Predlagam ti, da poskušaš čim manj "delati na sebi",

saj boš tako spet krepila svoj jaz, ki predstavlja najhujšega sovražnika na svetu.

 

 

 

 

Živjo.

(sledi kratka uveretura, poskušala bom biti čim krajša)

Takole je; nekateri izmed vas se me spominjate, spet drugi ne. Kar nekaj pa vas sploh ne ve, o čem govorim, saj ste se nam pridružili "na novo". Pred kakšnim letom sem namreč poniknila in se od takrat nisem več oglasila.

Doletelo me je namreč enoletno obdobje ponavljajočih se ciklov "depresije in drugih simptomov", ki jim nekako nisem uspela ubežati - vsakič so, potencirano, udarili nazaj. Celotna stvar me je psihično in duhovno popolnoma sesula in proti koncu se nisem več prepoznala. Zaupanje ljudem, duhovna rast (oz. želja po tem), ljubezen (do sočloveka in sebe), življenjski cilji... vse to je nekako izginilo.

Zdaj se počasi postavljam na noge, začenjši z ljubeznijo do sebe ter ponovnim stikom s samim sabo in svetom, ki presega materialne okvirje.
Morda to ni ravno pravi prostor za temo in bi se jo bilo potrebno prestaviti, pa vseeno...

Ne prosim za stavke kot so "sledi svojim občutkom" in "opazuj svet okoli sebe"... vse to se že trudim početi. Zavedam se, kako težko se je duhovno in psihično "obuditi" ali "ponovno zgraditi" in zato se tu obračam na tiste izmed vas, ki bi mi tu lahko svetovali in na katere bi se v času zmede lahko obrnila za kak manjši nasvet.
Da ne bo pomote - moja želja ni v tednu dni postati lama, temveč se zavedam, da moj cilj potrebuje čas ter ogromno dela. Vas pa vseeno prosim za nekatere smernice, nasvete, stvari, na katere sama ne bi pomislila...
In sem o njih ter o sami temi seveda pripravljena diskutirat, saj to je namen.

In pa hvala. Ter živjo, nazaj sem!

[radoveden4]

Pozdrav

 

Duševna kriza lahko sesuje našo osebnost in pademo na dno. Potem se je potrebno pa nanovo sestaviti. Jaz sem mnenja, da je potrebno najprej graditi na osnovnih stvareh. Torej na stvareh, ki se tičejo fizične komponente: dovolj spanja, urejen bioritem, zdrava prehrana, telesna aktivnost in še kaj. In vse to postopoma. Jaz bi se po tej fazi lotil urejanja odnosov s ključnimi osebami v mojem življenju. Poskrbel bi za normalno in redno opravljanje vseh dnevnih obveznosti oz. dolžnosti. Mislim, da je tu temelj. Skratka, morda na začetku ni čas za tisto nebeško duhovnost, za veliko meditacije itd. Mislim, da je na začetku potrebno izpolnjevanje dolžnosti, ki jih imamo pred nosom, pa se jih velikokrat otepamo. Potem pa postopoma pride čas, da se pomaknemo bližje našim plemenitejšim željam. In šele po številnih inkarnacijah postanemo kakšen guru itd.(Vsaj nekako tako piše v nekaterih knjigah.) Pred tem je pa delo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Morda se sliši vse skupaj tako banalno, toda to je pač moj pogled.

 

Veliko uspeha želim!

[Iknee]

Češnjica, nekaj podobnega sem preživljala tudi jaz nekje okol tvojih let, mene je sesulo tudi fizično (poleg psihičnega dna sem fasala še mononukleozo, ki se mi je vlekla kako leto in me fizično tako izčrpala, da sem se komaj vlekla v drugo nadstropje.) Takrat sem naletela na enga - sploh ne vem kako naj mu rečem - duhovni učitelj, terapevt, bojevnik? - ki mi je zelo pomagal sestaviti se na novo - ne bom rekla nazaj, ker nisem bila po tistem nikoli več takšna kot prej, bilo je, kot bi na novo odkrila več kot polovico sebe. Tako da kar pogumno - to je dobra priložnost, da odkriješ v sebi kaj, do česar brez tega sesutja še dolgo ali pa sploh nikoli ne bi prišla. Namenjeno ti je bilo na tvoji poti in vzemi kot dobro - to naj ti bo izhodišče in nekaj za pogum in voljo, ko bo težko! Čisto na kratko ti bom konkretno napisala, kako sva se lotila zdravljenja, seveda ni nujno, da je vse to tudi del tvoje poti, ampak tako za eno osnovno orientacijo, na katerih področjih sva delala pa bo mogoče koristilo. Z. je deloval nekako tako kot zenovski mojstri (kar je zelo verjetno tudi bil, čeprav nikoli ni govoril o svojih referencah in znanju) in je to brezpogojno zahteval tudi od mene (zanimivo - popolnoma brez prisile ali kakega zastraševanja - stvari je enostavno tako zastavil in meni je bilo samoumevno, da sem sledila): stroga disciplina + predanost vsemu kar počneš, poenostavitev življenja na zelo osnovne zadeve, delo hkrati na vseh področjih: fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem. Morda duhovnem še najmanj, poudarjal je, da je najprej treba postaviti dobre temelje v tukaj in zdaj, v telesu, duhovna komponenta pa naj se najprej kaže v disciplini, predanosti vsemu, kar počneš in spoštljivem odnosu do telesa, hrane, narave... Takrat sem spoznala stvar, ki se ji reče mentalna higiena: tako kot skrbiš in čistiš telo, redno in vsakodnevno čistiš in skrbiš tudi za svoje misli in čustva. Pomembno je obvladovati svoj um in ne dovoliti, da ga okolica nasmeti z negativnimi mislimi, indoktrinacijami, opravljanjem drugih ljudi ipd. Vsak dan se zjutraj in zvečer pogovori sama s sabo, na pozitiven, ljubeč podpirajoč način, pošteno si oglej tudi napake, vendar se ne obsojaj! - preprosto nevtralno si jih oglej in se odloči, kako boš ravnala v prihodnje... Redno sem tekla in hodila v hribe, začela sem ukvarjati s tai-chijem (super zadeva za take težave), v meditaciji umirjala um in včasih tudi predelovala čustva, takrat sem tudi začela s prehrano po načelih makrobiotike. Skozi te dejavnosti in čisto običajno vsakodnevno življenje (študij na faksu) sem se spet začutila in nanovo zgradila. Seveda so potem kasneje še sledila viharna obdobja življenja, ampak v tisto temno luknjo nisem nikoli več padla, ostal mi je občutek za to, kdo sem in in ves čas sem bila nekako v toku življenja, akterka svojega lastnega življenja. Z. me je takrat vodil kakega pol leta, potem pa sem bila ven iz najhujšega in sem sama nadaljevala naprej. Ko danes pomislim za nazaj, bi težko zmogla sama, vsaj tako intenzivno zagotovo ne. Nisem imela tako stroge samodiscipline in predvsem ne toliko znanja in izkušenj, ogromno sem se še imela za naučit. Imela pa sem voljo do tega, da se izvlečem in pripravljena sem bila res trdo delati za to. Drži, kar pravijo: ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Sesutje pa me je pripravilo do skromnosti, spoštovanja in pripravljenosti sprejeti nekaj novega in neznanega - skratka zbilo mi je ego dovolj temeljito, da se je pojavil prostor za začetek razvoja (prej sem bila namreč svojeglava najstnica, ki ji nihče ni mogel nič dopovedati).

Nisem ti nič svetovala, le povedala sem ti svojo zgodbo. Vzemi iz nje to, kar je tvoje (kot bi rekel Z.).

[none]

V bistvu je pa vsak vdih nov začetek...