Kaj je resnica o Bogu?

[Andreja Anda Jagodič]

Kaj pa letnica rojstva? Kako gledata na to? To je bolj pomembno, kot pa to, ali se je rodil 25 decembra, ali ne.

 

Sicer pa v Izraelu zime niso tako ostre, kot tukaj. Čeprav so Božič verjetno res namerno postavili na dan, ko so poganski rimljani praznovali dan nepremagljivega sonca - ko se dan začne daljšati - to še en pomeni, da Jezus ni bil rojen pozimi.

Kdaj se je Jezus rodil?

 

Sveto pismo odgovarja

V Svetem pismu ni naveden točen datum rojstva Jezusa Kristusa, o čemer pričata naslednji knjigi:

 

»Pravi datum Kristusovega rojstva ni znan.« (New Catholic Encyclopedia)

»Ne vemo natančno, kdaj se je Jezus rodil.« (Velika knjiga o praznikih – praznovanja na Slovenskem in po svetu)

Čeprav Sveto pismo neposredno ne odgovarja na vprašanje »Kdaj se je Jezus rodil?«, pa opisuje dva dogodka, ki sta se zgodila okoli njegovega rojstva, zaradi katerih mnogi sklepajo, da se ni rodil 25. decembra.

 

Ne pozimi

Popis prebivalstva. Nedolgo, preden se je Jezus rodil, je cesar Avgust izdal odredbo, »naj se popiše ves obljudeni svet«. Vsakdo se je moral dati popisati »v svojem rodnem kraju«, kar je morda pomenilo, da je moral potovati teden ali več. (Luka 2:1–3) Ljudje bi nad to odredbo, ki je verjetno bila vpeljana zaradi lažjega pobiranja davkov in novačenja vojakov, negodovali ne glede na letni čas. Toda Avgust najverjetneje ne bi hotel svojih podložnikov še bolj razdražiti s tem, da bi mnoge med njimi prisilil, da se na dolgo pot odpravijo med mrzlo zimo.

Ovce. Pastirji so »bivali na prostem in ponoči čuvali svoje črede«. (Luka 2:8) Knjiga Daily Life in the Time of Jesus pravi, da so bile črede zunaj od »tedna pred pasho [druga polovica marca]« do sredine novembra. Nato dodaja: »[Črede] so zimo preživljale pod streho; in že samo iz tega se lahko vidi, da je malo verjetno, da bi bil tradicionalni datum božiča, ki je pozimi, pravi, saj v evangeliju piše, da so bili pastirji zunaj.«

Zgodaj jeseni

Domnevamo lahko, kdaj se je Jezus rodil, če štejemo od datuma njegove smrti nazaj. Umrl je na dan pashe, 14. nisana, to je bilo spomladi leta 33 n.št. (Janez 19:14–16) Glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta in pol, lahko sklepamo, da se je rodil zgodaj jeseni leta 2 pr.n.št. (Luka 3:23)

 

Zakaj se 25. decembra praznuje božič?

Zakaj se božič praznuje 25. decembra, ko pa ni nobenih dokazov, da bi se Jezus rodil takrat? Splošni religijski leksikon pravi: »Ta praznik so uvedli, da bi odpravili pogansko praznovanje rojstva nepremagljivega sonca [...], ki so ga v Rimu svečano praznovali 25. decembra (takoj po zimskem solsticiju).« Glede na The Encyclopedio Americano mnogi učenjaki menijo, da so se tako odločili zato, »da bi krščanstvo približali poganskim spreobrnjencem«.

[emanuel]

Kaj pa letnica rojstva http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png ?

A nimate Jehove priče nobenga mnenja o tem ???

[Andreja Anda Jagodič]

Kaj pa letnica rojstva ?

A nimate Jehove priče nobenga mnenja o tem ???

Domnevamo lahko, kdaj se je Jezus rodil, če štejemo od datuma njegove smrti nazaj. Umrl je na dan pashe, 14. nisana, to je bilo spomladi leta 33 n.št. (Janez 19:14–16) Glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta in pol, lahko sklepamo, da se je rodil zgodaj jeseni leta 2 pr.n.št. (Luka 3:23)

[gold]

no, če se že pri rojstvu poraja dvom, se lahko dvomi tudi v vse zapise sv.pisma in biblije http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

sprijaznite se s tem, da živite v nenehnih dvomih http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

[Andreja Anda Jagodič]

 

Ali so vse religije v čast Bogu?

Verjetno ste pri novicah iz vsega sveta že kdaj slišali, da so ljudje v imenu religije storili kaj slabega. Vse religije ne izvirajo od pravega Boga. (Matej 7:15) Pravzaprav je velik del človeštva zaveden. (Beri 1. Janezovo 5:19.)

 

Vendar pa Bog opazi iskrene ljudi, ki ljubijo to, kar je dobro in resnično. (Janez 4:23) Bog takšne ljudi vabi, naj spoznajo resnico, ki je zapisana v njegovi Besedi, Bibliji. (Beri 1. Timoteju 2:3–5.)

 

Kako lahko prepoznate pravo religijo?

Bog Jehova združuje ljudi iz mnogih religij tako, da jih uči resnico in to, da naj ljubijo drug drugega. (Miha 4:2, 3) Zato lahko pripadnike prave religije prepoznate po tem, da drug drugemu izkazujejo ljubezen. (Beri Janez 13:35.)

 

Bog Jehova združuje vsakršne ljudi v pravem čaščenju. (Psalm 133:1)

Pravi častilci imajo za temelj svojega verovanja Sveto pismo, poleg tega se tudi v življenju ravnajo po tej knjigi. (2. Timoteju 3:16) Spoštujejo Božje ime. (Psalm 83:18) Drugim govorijo, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo. (Daniel 2:44) Podobno kakor Jezus skrbijo, da njihova »luč sveti«, kar pomeni, da delajo dobro drugim. (Matej 5:16) Prave kristjane lahko prepoznamo po tem, da prijateljsko obiskujejo ljudi na njihovih domovih, zato da bi jim sporočili dobro novico o Božjem kraljestvu. (Beri Matej 24:14; Apostolska dela 5:42; 20:20.)

[gold]

religije so ena od plati boga ...

njihov namen je ves čas razvoja človeka enak : naučit folk deset zapovedi, da niso več barbari, ker le tako se jih lažje nadzira, izkorišča ... etc ... v imenu višje sile ...

 

in ... plati boga so naše plati ... ker, ljudje smo po božji podobi in vsebini ...

samo lajnanje biblije nima nobenega smisla, če se ne želimo spremenit ...

 

ko pa se dovolj naučimo in spremenimo delovanje, spoznamo, da smo bog in biblije ne rabimo ... zakaj bi nekoga mučili s staro kramo ...

s staro babo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

[gold]

to je ena od variant ...

ki se jo videva na netu....

[gold]

tudi na netu ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

v mladosti je bila v dvomu, al bi vzela, ali dala

in te dvome fura sedaj z biblijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

[Andreja Anda Jagodič]

Kako lahko ugotovite, katero čaščenje je pravo?

 

»Pazite se lažnih prerokov.« (MATEJ 7:15)

 

»Javno razglašajo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zatajujejo.« (TITU 1:16)

 

1. Ali obstaja samo ena prava vera?

Jezus je svoje sledilce učil samo eno vero, pravo vero. Primerjal jo je s potjo, ki vodi v večno življenje. Glede te poti je rekel: »Malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:14) Bog sprejema samo čaščenje, ki temelji na njegovi Besedi, Svetem pismu, ki je resnica. Vsi pravi častilci so združeni v eni veri. Beri Janez 4:23, 24; 14:6; Efežanom 4:4, 5.

 

2. Kaj je Jezus povedal glede lažnih kristjanov?

Jezus je svaril, da bodo lažni preroki izpridili krščanstvo. Navzven so videti kot pravi častilci. Njihove cerkve trdijo, da so krščanske. Vendar lahko ugotovite, kakšni so takšni ljudje v resnici. Kako? Samo pravi kristjani, ki imajo pravo vero, kažejo značilne lastnosti in jih je mogoče prepoznati po tem, kar delajo. Beri Matej 7:13–23.

 

3. Kako lahko prepoznate prave častilce?

Razmislite o petih prepoznavnih znakih:

 

Pravi častilci spoštujejo Sveto pismo, saj verjamejo, da je Božja Beseda. Prizadevajo si živeti po svetopisemskih načelih. Zato se prava vera razlikuje od vere, ki temelji na človeških zamislih. (Matej 15:7–9) Pravi častilci ne učijo eno, delajo pa drugo. Beri Janez 17:17; 2. Timoteju 3:16, 17.

Jezusovi pravi sledilci poveličujejo Božje ime Jehova. Jezus je poveličeval Božje ime tako, da ga je razglašal. Ljudem je pomagal spoznavati Boga in jih je učil, naj molijo za to, da bi bilo Božje ime posvečeno. (Matej 6:9) Katera religija v vašem kraju razglaša Božje ime? Beri Janez 17:26; Rimljanom 10:13, 14.

Pravi kristjani oznanjujejo Božje kraljestvo. Bog je poslal Jezusa, da bi oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu. Božje kraljestvo je edino upanje za človeštvo. Jezus je o njem govoril še na dan svoje smrti. (Luka 4:43; 8:1; 23:42, 43) Rekel je, da bodo o Kraljestvu govorili tudi njegovi sledilci. Kaj bi rekli, kateri veri najbrž pripada človek, ki želi z vami govoriti o Božjem kraljestvu? Beri Matej 24:14.

Jezusovi sledilci niso del tega hudobnega sveta. Prepoznate jih lahko po tem, da ne sodelujejo niti v političnih niti družbenih sporih. (Janez 17:16; 18:36) Prav tako ne posnemajo škodljivih navad in pogledov tega sveta. Beri Jakob 4:4.

Pravi kristjani se imajo med seboj zelo radi. Božja Beseda jih uči, da je treba spoštovati vse etnične skupine. Čeprav kriva vera pogosto močno podpira vojne med narodi, pravi častilci tega ne počnejo. (Miha 4:1–3) Pravi kristjani raje nesebično namenjajo svoj čas in sredstva temu, da pomagajo drugim in jih spodbujajo. Beri Janez 13:34, 35; 1. Janezovo 4:20.

4. Ali lahko prepoznate pravo vero?

Katera religija uči samo to, kar piše v Božji Besedi, poveličuje Božje ime in razglaša, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo? Katera skupina kaže ljubezen z deli in ne podpira vojn? Kaj menite? Beri 1. Janezovo 3:10–12.

[gold]

»Pazite se lažnih prerokov.« (MATEJ 7:15)

 

 

in za koga se imaš potem ti, ki prodajaš dvome ??

mar ni to laž ??

[emanuel]

Domnevamo lahko, kdaj se je Jezus rodil, če štejemo od datuma njegove smrti nazaj. Umrl je na dan pashe, 14. nisana, to je bilo spomladi leta 33 n.št. (Janez 19:14–16) Glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta in pol, lahko sklepamo, da se je rodil zgodaj jeseni leta 2 pr.n.št. (Luka 3:23)

Če bi že domneval, da je Jezus umrl spomladi leta 33 n.št. in glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta (ne vem, od kje še pol), potem bi rekel, da je bil rojen konec leta 1 p. n. š. ali začetek leta 1 n. š., in ne leta 2. p. n. š. Ampak, domneva da je umrl leta 33 temelji zgolj na domnevi, da se je naše štetje začelo z Njegovim rojstvom! Vendar pa, kot sem že omenil, Herod, ki je dal pobiti otroke do dveh let starosti, ko se je rodil Jezus, je umrl leta 4. p. n. š.!!! Kar je zgodovinsko dejstvo. Največ o Herodovem življenju izvemo iz del Jožefa Flavija, in kot navaja zgodovina, na prestolu je ostal do svoje smrti leta 4 pr. n. št. Vir http://sl.wikipedia.org/wiki/Herod_Veliki

Lahko pa preverite tudi druge vire.

 

Torej kako to, da vsi modreci Jehovih prič, ki jim neomajno zaupaš, tega niso opazili? Ali res verjamete, da je bil Jezus rojen kasneje, kot je umrl, Herod, če pa Sv. pismo jasno piše, da je je Herod umrl po Jezusovem rojstvu. In kako bi se lahko potem pogovarjali o bolj zahtevnih stvareh, če pa še tako preproste zadeve ne moremo razčistiti? Hvala za odgovor!

[Andreja Anda Jagodič]

Varujmo se običajev, ki Bogu ne ugajajo

 

NA MAJHNEM dvorišču je pod žgočim afriškim soncem postavljena odprta krsta. Medtem ko žalujoči ob njej drug za drugim izrazijo svojo žalost, se neki starejši moški ustavi. Z veliko bridkostjo v očeh se skloni k obrazu umrlega in spregovori: »Zakaj mi nisi rekel, da odhajaš? Zakaj si me kar tako zapustil? Ali mi boš zdaj, ko si spet nazaj, še naprej pomagal?«

Na drugem koncu Afrike se rodi otročiček. Nihče ga ne sme videti. Šele ko mine nekaj časa, ga pokažejo drugim in med obredom tudi poimenujejo.

Nekaterim ljudem se morda zdi nenavadno, da bi se pogovarjali z mrtvim človekom oziroma novorojenčka skrivali pred pogledi drugih. Toda v določenih kulturah in družbah na to, kako ljudje ravnajo ob smrti in rojstvu in kako nanju gledajo, zelo vpliva verovanje, da mrtvi v resnici niso umrli, ampak živijo in se vsega zavedajo.

To verovanje je tako močno, da je sestavni del običajev in obredov, ki se dotikajo skoraj vsakega vidika življenja. Milijoni denimo verjamejo, da so pomembne stopnje v človekovem življenju – kot so rojstvo, puberteta, poroka, porod in smrt – del prehajanja v duhovno področje prednikov. Verjamejo, da mrtvi tam še naprej igra dejavno vlogo v življenju ljudi, ki jih je zapustil. Življenjski krog lahko nadaljuje s ponovnim rojstvom.

Da bi bil prehod med vsemi stopnjami v tem krogu kar se da neoviran, se ob tem izvajajo številni običaji in obredi. Nanje vpliva verovanje, da nekaj v nas preživi smrt. Pravi kristjani se ogibajo vseh običajev, ki so povezani s tem verovanjem. Zakaj?

Kakšno je stanje mrtvih?

Biblija jasno opisuje, kakšno je stanje mrtvih. V njej preprosto piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .]. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10) Pravi Božji častilci že dolgo priznavajo to temeljno biblijsko resnico. Razumejo, da duša ni nesmrtna, temveč lahko umre in se uniči. (Ezekiel 18:4) Poleg tega vedo, da duhovi umrlih ne obstajajo. (Psalm 146:4) V starodavnem času je Jehova svojemu ljudstvu izrecno zapovedal, naj se popolnoma loči od vsakršnih običajev ali obredov, ki so povezani z verovanjem, da so mrtvi pri zavesti in lahko vplivajo na žive. (5. Mojzesova 14:1; 18:9–13; Izaija 8:19, 20)

Podobno so se tudi kristjani v prvem stoletju izogibali vsakršnih tradicionalnih običajev oziroma obredov, ki so imeli zvezo s krivimi verskimi nauki. (2. Korinčanom 6:15–17) In danes se Jehovove priče neglede na raso, pleme ali svojo preteklost ogibajo tradicij in običajev, ki so povezani s krivim naukom, da nekaj v človeku preživi smrt.

Kaj nas kot kristjane lahko vodi pri odločanju, ali naj se ravnamo po določenem običaju ali ne? Skrbno bi morali premisliti, ali je morda povezan s kakšnim nesvetopisemskim naukom, kot je verovanje, da duhovi umrlih lahko vplivajo na življenje živečih. Poleg tega bi morali pretehtati, ali bi s sodelovanjem pri takšnem običaju oziroma obredu morda spotaknili ljudi, ki vedo, kaj verjamejo in učijo Jehovove priče. S tem v mislih preiščimo dve področji – rojstvo in smrt.

Obredi ob rojstvu in poimenovanju

Veliko običajev, povezanih z rojstvom otroka, je primernih. Toda v krajih, kjer gledajo na rojstvo kot na prehod iz področja duhov prednikov v človeško skupnost, morajo biti pravi kristjani previdni. V nekaterih delih Afrike imajo na primer novorojenčka zaprtega v hiši in mu ne dajo imena, vse dokler ne mine nekaj časa. Dolžina tega obdobja se lahko od kraja do kraja razlikuje, a na koncu pripravijo obred poimenovanja, pri katerem otroka prinesejo iz hiše in ga uradno predstavijo sorodnikom in prijateljem. Takrat vsem navzočim objavijo otrokovo ime.

V knjigi Ghana—Understanding the People and Their Culture o pomenu tega običaja piše: »Na dojenčka prvih sedem dni njegovega življenja gledajo, kot da je na ‚obisku‘ in prehaja iz sveta duhov v zemeljsko življenje. [. . .] Dojenčka imajo običajno zaprtega v hiši in ne sme ga videti nihče, razen ožjih družinskih članov.«

Zakaj mora miniti nekaj časa, preden otroka obredno poimenujejo? V knjigi Ghana in Retrospect je pojasnjeno: »Otrok do svojega osmega dne naj še ne bi bil človek. Bolj ali manj je povezan z drugim svetom, iz katerega prihaja.« V knjigi še piše: »Ime je tisto, ki otroka tako rekoč naredi človeka, zato par, ki se boji, da bo njun otok umrl, ponavadi odlaša s poimenovanjem, vse dokler ni prepričan, da bo otrok živel. [. . .] Menijo, da je ta obred prehoda oziroma predstavitev otroka javnosti velikanskega pomena za otroka in njegove starše. Gre za obred, ki otroka vpelje v družbo oziroma svet ljudi.«

Obred poimenovanja običajno opravlja starejši družinski član. Potek dogodka se od kraja do kraja razlikuje, vendar velikokrat med tem obredom izlivajo pitno daritev, molijo k duhovom prednikov, da bi se jim zahvalili za otrokov varni prihod, in drugo.

Vrhunec obreda je objava otrokovega imena. Za poimenovanje otroka so sicer odgovorni starši, a imajo drugi sorodniki pogosto veliko vpliva pri izbiri imena. Nekatera imena lahko imajo v krajevnem jeziku simboličen pomen, na primer »odšel in se vrnil«, »mati je prišla drugič« ali »oče je spet prišel«. Druga imena nosijo v sebi pomen, ki prednike odvrača od tega, da bi novorojenčka vzeli nazaj v svet mrtvih.

Seveda ni nič narobe, da se ob rojstvu otroka veselimo. Sprejemljivo je, da otroka poimenujemo po kom drugem in mu damo ime, ki odseva okoliščine, povezane z rojstvom. Osebna odločitev je tudi to, kdaj otroka poimenujemo. Vendar se kristjani, ki želijo ugajati Bogu, skrbno ogibajo vsakršnih običajev oziroma obredov, s katerimi bi dajali vtis, da se strinjajo s pogledom, da je novorojenček »obiskovalec«, ki prehaja iz duhovnega sveta prednikov v svet žive skupnosti.

Poleg tega bi morali biti kristjani, glede na to, da mnogi gledajo na obred poimenovanja kot na pomemben obred prehoda, pozorni na vest drugih in premisliti o tem, kakšen vtis bi pustili na neverujoče. Kaj bi denimo lahko nekateri sklenili, če bi krščanska družina skrivala novorojenčka pred pogledi drugih, dokler ne bi opravili obreda poimenovanja? Kaj bi si mislili, če bi ime nasprotovalo njihovi trditvi, da so učitelji biblijske resnice?

Kristjani si zato pri odločanju glede tega, kako in kdaj poimenovati svojega otroka, prizadevajo ‚vse delati Bogu v slavo‘, tako da ne bi povzročali spotike. (1. Korinčanom 10:31–33) Ne ‚zavračajo Božje zapovedi, da bi ohranili svoje izročilo‘, katerega namen je čaščenje mrtvih. Prav nasprotno, častijo in slavijo živega Boga, Jehova. (Marko 7:9, 13)

Prehod iz smrti v življenje

Mnogi na smrt, podobno kakor na rojstvo, gledajo kot na prehod; tisti, ki umre, se iz vidnega sveta preseli v nevidno področje, v katerem prebivajo duhovi umrlih. Veliko jih verjame, da bodo duhovi prednikov, ki naj bi imeli moč kaznovati ali nagrajevati žive, jezni, če se ob smrti posameznika ne priredijo določeni pogrebni obredi. Takšno verovanje močno vpliva na to, kako pogrebe pripravljajo in prirejajo.

Na pogrebih, s katerimi se želi pomiriti mrtve, se pogosto izraža cela paleta čustev – od ponorelega objokovanja in vpitja pred mrličem do radostnega veseljačenja po pokopu. Za takšne pogrebne obrede so pogosto značilne nebrzdane gostije, pijančevanje in ples ob bučni glasbi. Pogrebi so tako pomembni, da se celo najrevnejše družine pogosto zelo potrudijo zbrati dovolj sredstev za »primeren pogreb«, čeprav lahko zaradi tega zapadejo v stisko in dolgove.

Jehovove priče že vrsto let natančno razkrivajo nesvetopisemske pogrebne običaje.* Med takšne običaje spada bedenje ob mrliču, izlivanje pitnih daritev, govorjenje mrtvemu in molitve k njemu, obredno obhajanje obletnice pogreba in drugi običaji, ki temeljijo na verovanju, da nekaj v človeku preživi smrt. Takšni običaji, ki Boga sramotijo, so ‚nečisti‘ in ‚prazna prevara‘, ki temelji na »človeškem izročilu«, ne pa na Božji Besedi resnice. (Izaija 52:11; Kološanom 2:8)

Pritisk, da bi se prilagodili

Nekaterim je izziv to, da se ogibajo tradicionalnih običajev, še posebej če živijo v deželi, kjer je čaščenje mrtvih izredno pomembno. Jehovove priče se ne ravnajo po teh običajih, zato drugi na Priče gledajo z nezaupanjem oziroma jih obtožujejo, da se držijo za sebe in so nespoštljivi do mrtvih. Zaradi kritike in močnega pritiska se nekateri kljub pravilnemu razumevanju biblijske resnice bojijo, da bi bili preveč drugačni. (1. Petrovo 3:14) Drugi menijo, da so ti običaji del njihove kulture in se jim ne morejo popolnoma ogniti. Spet nekateri pa razmišljajo, da lahko z odklanjanjem običajev obrnejo ljudi proti Božjemu ljudstvu.

Ljudi ne želimo po nepotrebnem žaliti. Vseeno pa nas Biblija svari, da nas svet, ki je Bogu odtujen, zaradi našega trdnega stališča za resnico, ne bo maral. (Janez 15:18, 19; 2. Timoteju 3:12; 1. Janezovo 5:19) Z veseljem se zavzamemo za takšno stališče, saj vemo, da se moramo razlikovati od teh, ki so v duhovni temi. (Malahija 3:18; Galačanom 6:12) Prav kakor se je Jezus uprl Satanovim skušnjavam, da bi storil nekaj, kar Bogu ne ugaja, se tudi mi upiramo pritisku, da bi ravnali tako, kot Bogu ni všeč. (Matej 4:3–7) Pravi kristjani ne dovolijo, da bi nanje vplival strah do človeka, temveč v prvi vrsti skrbijo za to, da ugajajo Bogu Jehovu in ga častijo kot Boga resnice. Zaradi pritiska drugih ne popuščajo pri biblijskih merilih čistega čaščenja. (Pregovori 29:25; Apostolska dela 5:29)

Spoštovati mrtve – častiti Jehova

Povsem naravno je, da ob smrti koga od ljubljenih čutimo močno čustveno bolečino in žalost. (Janez 11:33, 35) Ohraniti spomin na ljubljenega človeka in poskrbeti za spoštljiv pokop je ustrezen in primeren izraz naše ljubezni. Vendar Jehovove priče velike žalosti, ko jim kdo umre, ne premagujejo s tradicionalnimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. To ni preprosto za tiste, ki so odrasli v kulturi, v kateri se mrtvih zelo bojijo. Ko smo zaradi smrti nekoga, ki nam je bil blizu, čustveno prizadeti, ni lahko ostati uravnovešen. Kljub temu zveste kristjane krepi Jehova, »Bog vse tolažbe«, ljubeče pa jih podpirajo tudi soverniki. (2. Korinčanom 1:3, 4) Pravim kristjanom močna vera v to, da bodo mrtvi, ki se ničesar ne zavedajo in so zapisani v Božjem spominu, nekega dne spet živeli, daje vse razloge za to, da se popolnoma ločijo od nekrščanskih pogrebnih običajev, ki z ničimer ne priznavajo resničnosti vstajenja.

Ali nas ne gane, da nas je Jehova poklical »iz teme v svojo čudovito svetlobo«? (1. Petrovo 2:9) Naj nas močna želja, da delamo to, kar je prav, in velika ljubezen do Boga Jehova, zmeraj spodbujata, da ‚živimo kot otroci luči‘, medtem ko okušamo veselje ob rojstvu in prenašamo žalost ob smrti. Nikoli ne dovolimo, da bi se duhovno okužili z nekrščanskimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. (Efežanom 5:8)

[Andreja Anda Jagodič]

Ali bo človek zemljo popolnoma uničil?

 

»Rod odhaja in rod prihaja, zemlja pa ostaja na veke.« (KRALJ SALOMON, 11. STOLETJE PR. N. ŠT.) *

 

Starodavnemu biblijskemu piscu se je zdelo, da je kratka življenjska doba človeka v ostrem nasprotju z neminljivostjo zemlje. Čeprav generacije že tisočletja prihajajo in odhajajo, je bila zemlja vedno neverjetno prilagodljiva in stabilna gostiteljica živih bitij – vse do danes.

 

Leta po drugi svetovni vojni nekateri imenujejo doba velikanskih sprememb. V eni sami življenjski dobi smo bili priča neverjetnemu napredku, kar zadeva transport, komunikacije in druge tehnologije, ki so povzročile nepredstavljive ekonomske spremembe. Življenjski standard mnogih je tako visok, da si kaj takega v preteklosti nismo mogli niti zamisliti. In v tem času se je prebivalstvo na zemlji skoraj potrojilo.

 

Vse to pa ima svojo ceno. Po mnenju nekaterih naj bi človek s svojimi dejavnostmi prekoračil vse meje in začel ogrožati naravna kroženja. Pravzaprav so nekateri znanstveniki mnenja, da smo vstopili v novo geološko dobo, ki so jo poimenovali antropocen – dobo, v kateri ljudje vse močneje vplivajo na naš planet.

 

Sveto pismo je napovedalo, da bo človek v prihodnosti »pokončeval zemljo«. (Razodetje 11:18) Nekateri se sprašujejo, ali morda ne živimo ravno v tem času. Koliko škode bo še narejene? Ali obstaja točka brez povratka? Ali bo človek zemljo popolnoma uničil?

 

TOČKA BREZ POVRATKA?

Ali se zemlja približuje točki brez povratka? Nekateri znanstveniki menijo, da je posledice klimatskih sprememb težko napovedati. Zaradi tega jih skrbi, da se približujemo »kritični točki«, ko lahko nenadne in nepričakovane podnebne spremembe prinesejo katastrofalne posledice.

 

 

Poglejmo si na primer zahodno antarktično ploščo ledu. Nekateri so mnenja, da bomo, če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, prišli do točke, ko se taljenja ledene plošče ne bo moglo več ustaviti. Ledena plošča namreč odbija sončne žarke, toda ker se tanjša in manjša, je ocean, ki sončnih žarkov ne odbija tako močno, sčasoma bolj izpostavljen soncu. Tako temna površina morja vsrka še več toplote, kar še dodatno pospeši taljenje. To pa lahko pripelje do uničevalnega procesa, ki ga ne bo več mogoče ustaviti. Zaradi takšnega taljenja ledu bi se gladina morja dvignila, kar bi stotinam milijonov ljudi prineslo katastrofalne posledice.

 

VSE VEČJI EKOLOŠKI DOLG

Za to, da bi se lahko spopadli z »izrednimi razmerami«, v katerih se je znašel naš planet, so bile sprejete različne strategije. Ena od teh dolgoročnih strategij se imenuje trajnostni razvoj, ki spodbuja k ekonomski rasti in družbenemu napredku, vendar ne na račun rušenja ekološkega ravnovesja v naravi. In kakšni so rezultati?

 

Na žalost tako kakor dolgovi svetovne finančne krize tudi ekološki dolgovi še naprej naraščajo. Ljudje naravna bogastva še vedno izčrpavajo hitreje, kakor se ta lahko obnavljajo. Ali lahko glede tega kaj ukrenemo? Neki ekolog je odkrito priznal: »Lahko bi rekli, da nimamo niti najmanjšega pojma, kako uspešno upravljati naš planet.« Ta izjava povsem ustreza temu, kar piše v Svetem pismu: »Človek nima oblasti nad svojo potjo. Ni mu dana oblast, da usmerja svoje korake.« (Jeremija 10:23)

 

Po drugi strani nam Sveto pismo zagotavlja, da Bog, naš Stvarnik, ne bo dovolil človeku, da popolnoma uniči okolje na našem planetu. V Psalmu 115:16 piše: »Zemljo pa je [bog] dal človeškim sinovom.« Da, naš planet je »dober dar« našega nebeškega Očeta. (Jakob 1:17) Ali naj bi pričakovali, da bo Božje darilo le začasno, kakor da bi imelo rok uporabe? Nikakor ne! To se vidi iz tega, kako je zasnovan naš planet.

 

KAKŠEN JE STVARNIKOV NAMEN Z ZEMLJO

Iz 1. Mojzesove knjige spoznamo veliko o tem, kako spretno je Bog oblikoval zemljo. Glede zemlje na začetku piše, da je bila »pusta in prazna« in da je bila »nad vodnimi globinami« tema. Tukaj je omenjena voda, ki je nujna za življenje na našem planetu. (1. Mojzesova 1:2) Bog je nato rekel: »Naj nastane svetloba.« (1. Mojzesova 1:3) Očitno so sončni žarki prodrli skozi atmosfero in tako je bila na zemlji prvič vidna svetloba. Zatem Sveto pismo omeni nastanek kopnega in morja. (1. Mojzesova 1:9, 10) Nato se pojavijo »trava, rastlinje, ki daje seme po svojih vrstah, in drevesa, ki rojevajo sad«. (1. Mojzesova 1:12) Tako so bili pripravljeni vsi osnovni elementi, ki so potrebni za procese in kroženja v naravi in so nujni za življenje, na primer za fotosintezo. Kakšen namen je imela vsa ta obsežna priprava?

 

Starodavni prerok Izaija je Boga opisal z naslednjimi besedami: »On, ki je pravi Bog, ki je oblikoval in naredil zemljo, On, ki jo je utrdil in je ni ustvaril brez razloga, On, ki jo je oblikoval zato, da bi bila naseljena.« (Izaija 45:18) Očitno je Bog zemljo ustvaril zato, da bi ljudje večno živeli na njej.

 

Na žalost človek tako zlorablja Božje čudovito darilo, da ga je že skoraj uničil. Kljub temu se Stvarnikov namen z zemljo ni spremenil. Nekdo je pred davnimi časi dejal: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi kaj obžaloval. Ali je kdaj kaj rekel, pa tega ni storil?« (4. Mojzesova 23:19) Bog ne bo dopustil, da bi človek uničil zemljo, pravzaprav se že naglo približuje čas, ko bo Bog »pokončal tiste, ki pokončujejo zemljo«. (Razodetje 11:18)

 

ZEMLJA BO VEDNO NAŠ DOM

Jezus Kristus je v svojem znamenitem govoru na gori rekel: »Srečni tisti, ki so blage narave, ker bodo podedovali zemljo.« (Matej 5:5) V tem govoru je kasneje še razkril, kako bo zemlja rešena pred uničenjem. Svojim sledilcem je naročil, naj molijo: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« Božji namen z zemljo bo izpolnilo Božje kraljestvo oziroma vlada. (Matej 6:10)

 

Glede presenetljivih sprememb, ki jih bo prineslo Kraljestvo, je Bog objavil: »Glej! Vse delam novo.« (Razodetje 21:5) Ali to pomeni, da bo Bog naš planet zamenjal z novim? Ne, saj v resnici ni prav nič narobe z njim. Bog bo uničil vse tiste, ki so odgovorni za krizo, v kateri se je znašel naš planet – »tiste, ki pokončujejo zemljo,« oziroma današnje politične sisteme. Te politične sisteme bosta nadomestila »nova nebesa in nova zemlja« – nova nebeška vlada oziroma Božje kraljestvo, ki bo vladalo nad novo zemeljsko družbo. (Razodetje 21:1)

 

Da bi lahko Bog poravnal ekološki dolg, ki si ga je nakopalo človeštvo, bo tako rekoč naredil rebalans ekološkega proračuna, saj bo obnovil zemljine naravne vire. Psalmist je pod Božjim navdihnjenjem napisal, kaj bo Bog naredil: »Prijazno si se ozrl na zemljo in ji dal obilje.« Zaradi človeku prijaznega vremena in predvsem zaradi Božjega blagoslova bo zemlja postala raj, v katerem bo hrane v obilju. (Psalm 65:9–13)

 

Mahatma Gandi, preminuli duhovni vodja Indije, je po besedah svojega osebnega tajnika Pjarelala dejal: »Zemlja lahko poteši potrebe vsakega človeka, ne more pa njegovega pohlepa.« Božje kraljestvo bo odstranilo osnovni vzrok problemov na zemlji, saj bo spremenilo človeška srca. Prerok Izaija je napovedal, da človek pod Božjim kraljestvom »ne bo storil nič žalega in nič pogubnega« sočloveku pa tudi ne zemlji. (Izaija 11:9) V bistvu se že danes na milijone ljudi različnih kultur in družbenih položajev uči o Božjih visokih moralnih merilih. Učijo se ljubiti Boga in bližnjega, kazati hvaležnost, skrbeti za okolje, ohranjati naravne vire in živeti v skladu s Stvarnikovim namenom z zemljo. Dejansko se pripravljajo na življenje na rajski zemlji. (Pridigar 12:13; Matej 22:37–39; Kološanom 3:15)

 

 

Zemlja je enostavno preveč dragocena, da bi Bog pustil, da bi jo človek popolnoma uničil.

 

Poročilo o ustvaritvi iz 1. Mojzesove knjige se sklene z besedami: »Bog [je] videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1. Mojzesova 1:31) Zares, zemlja je enostavno preveč dragocena, da bi Bog pustil, da bi jo človek popolnoma uničil. Tolaži nas dejstvo, da je prihodnost našega planeta v varnih rokah ljubečega Stvarnika Boga Jehova, ki nam obljublja: »Pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej.« (Psalm 37:29) Želimo vam, da bi bili tudi vi med temi, ki bodo šteti za »pravične« in bodo imeli zemljo za svoj večni dom.

 

Človek uničuje planet

Atmosfera. »Imamo jasen dokaz, da se zemljina atmosfera, oceani in kopno segrevajo [...]. Od leta 1950 je glavni razlog za segrevanje človeška dejavnost.« (Ameriško meteorološko društvo, 2012)

Kopno. »Človek je s svojo dejavnostjo spremenil skoraj 50 odstotkov kopnega, kar ima resne posledice za bioraznolikost, kroženje hranil [...] in podnebje.« (Global Change and the Earth System)

Oceani. »Okoli 85 odstotkov svetovnih ribolovnih področij je izropanih, opustošenih, povsem izpraznjenih ali pa so v fazi okrevanja od čezmernega ribolova.« (BBC, september 2012)

Bioraznolikost. »Mnogi znanstveniki menijo, da lahko krivdo za [naslednje] masovno izumrtje, morda najhitrejše v zgodovini zemlje, pripišemo izključno človeku.« (Iz science.nationalgeographic.com)

Območje življenja

 

Kaj je »območje življenja« ali biosfera? Po podatkih NASE je »to del zemlje in njene atmosfere, kjer lahko obstaja življenje«. Biosfera je kakor lupina pri jajcu zelo tanka plast ali plašč okoli zemlje.

 

Biosfero sestavljajo živa bitja in okolje, denimo atmosfera, kopno in oceani, iz katerih živa bitja črpajo energijo in hranila, ki so potrebna za življenje. Rastline na primer vsrkavajo sončno energijo in nato z njeno pomočjo spreminjajo ogljikov dioksid, vodo in minerale v kisik in hrano. Ljudje in živali vdihavajo kisik in uživajo hrano, nato pa ogljikov dioksid in druge snovi vračajo v sistem. In krog je tako sklenjen. S tem lahko biosfera vzdržuje življenje v nedogled.

 

Zato ima Sveto pismo dobre razloge, da za Boga pravi, da je »s svojo modrostjo [...] utrdil rodovitna tla«. (Jeremija 10:12) Kot je sklenil neki biblicist, »del zemlje, ki je primeren za bivanje, čudovito ustreza človeku in njegovim potrebam«.

[gold]

http://matrixworldhr.files.wordpress.com/2014/09/kako-sprijec48diti-jehovine-svjedoke-da-ne-kucaju.jpg?w=700&h=

[Andreja Anda Jagodič]

http://matrixworldhr.files.wordpress.com/2014/09/kako-sprijec48diti-jehovine-svjedoke-da-ne-kucaju.jpg?w=700&h=

Sram te bodi, baraba pokvarjena.

[Mantis]

Sram te bodi, baraba pokvarjena.

 

Tole je pa izgleda zadelo v živo. Torej vsa tolerantnost prič izpuhti kadar se morajo nasmejati na svoj račun. Mhm, mhm, zanimivo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/party.gif

[sakatumi]

http://shrani.si/f/2R/rZ/1jQZTUfY/sto.jpg

[anne]

Mene pa zanima, kakšno je stališče Jehov(ov)ih prič o homoseksualnosti.

 

Ta tematika me doslej sicer ni zanimala, a ker sem prejela sporočilo z zelo zanimivo "vsebino", me je pač zanima, kaj edini pravi bog pravi o tem.... Pravzaprav kakšno je stališče selov od selov od ....

[anne]

Aha, potem je to lahko tudi neka čudna taktika novačenjahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png?

[Andreja Anda Jagodič]

Mene pa zanima, kakšno je stališče Jehov(ov)ih prič o homoseksualnosti.

 

Ta tematika me doslej sicer ni zanimala, a ker sem prejela sporočilo z zelo zanimivo "vsebino", me je pač zanima, kaj edini pravi bog pravi o tem.... Pravzaprav kakšno je stališče selov od selov od ....

Kaj Sveto pismo pravi o homoseksualnosti?

 

Sveto pismo odgovarja

Ko je Bog ustvaril ljudi, je spolnost namenil samo moškemu in ženski, ki sta poročena drug z drugim. (1. Mojzesova 1:27, 28; 3. Mojzesova 18:22; Pregovori 5:18, 19) Sveto pismo obsoja vsakršno spolno aktivnost, ki ni med možem in ženo, pa naj gre za homoseksualni ali heteroseksualni odnos. (1. Korinčanom 6:18) K temu spadajo tudi božanje spolovil druge osebe ter oralna in analna spolnost.

 

Čeprav Biblija ne odobrava homoseksualnih odnosov, pa tudi ne zagovarja sovraštva do homoseksualcev ali homofobije. Kristjanom je pravzaprav naročeno: »Vse spoštujte.« (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod)

 

Ali se človek lahko rodi homoseksualec?

Sveto pismo ne govori neposredno o naravi homoseksualnih želja, priznava pa, da imamo vsi prirojeno nagnjenje k temu, da ravnamo v nasprotju z Božjimi zapovedmi. (Rimljanom 7:21–25) Biblija se ne osredotoča na vzrok homoseksualnih želja, vseeno pa prepoveduje homoseksualne odnose.

 

Kako lahko človek ugaja Bogu, tudi če ga privlači isti spol?

V Svetem pismu piše: »Ne dovolite svojemu telesu, da vas obvladuje. Usmrtite vsako željo po napačni spolnosti.« (Kološanom 3:5, Contemporary English Version) Napačne želje, ki vodijo k napačnim dejanjem, vam bo uspelo usmrtiti samo, če boste nadzorovali svoje razmišljanje. Če boste svoj um ves čas polnili s čistimi mislimi, vam bo lažje zavračati napačne želje. (Filipljanom 4:8; Jakob 1:14, 15) Čeprav utegne biti boj na začetku zelo težak, lahko ta čez čas postane lažji. Bog obljublja, da vam bo pomagal »se obnavljati v sili, ki žene vaš um«. (Efežanom 4:22–24)

 

Boj s svojimi željami bijejo tudi milijoni tistih, ki imajo heteroseksualne želje, vendar se želijo ravnati po Božjih merilih. Med njimi so na primer tisti samski, ki imajo malo možnosti za poroko, ali pa tisti, ki so poročeni z nekom, ki ni zmožen spolne aktivnosti. Takšni se odločijo nadzorovati svoje spolno poželenje kljub skušnjavam, v katerih se morda znajdejo. Njihovo življenje je lahko srečno, prav kakor je lahko srečno tudi življenje posameznikov z istospolnimi nagnjenji, če si le resnično želijo ugajati Bogu. (5. Mojzesova 30:19)

[sakatumi]

http://shrani.si/f/F/143/sP59RvM/ad6vz3b460s.jpg

[sakatumi]

http://shrani.si/f/2X/aM/TttavnO/jesus-honda-accord.jpg

[sakatumi]

V čem se jehovci vozijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif

[sakatumi]

http://shrani.si/f/3d/zB/cbaRqFw/ad6w9gj700b.jpg

[Silvija]

Smešno vprašanje. Kot prvo, kaj je sploh resnica? Razen splošno veljavnih vrednot, o katerih se strinjamo, da so to zdravje, dobrota, poštenost ipd., ima vsakdo svoje individualno prepričanje, zaznave. Resnica je realnost nekega človeka, ki jo v določenem obdobju priznava za svoje prepričanje in vrednote. Kaj pa šele resnica o Bogu? Huh, še zase nisem ziher, če sem v smiselni realnosti http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif