Šri Čejtanja Mahaprabhu - Njegovo življenje in nauki

[mgd]

Danes obletnica njegove pojavitve v tem svetu. Vabljeni k branju zgoraj citirane knjige.

[Pico Della Mirandola]

V osmem letu je bil sprejet v tol (šolo) Gangadasa Pandita v Ganganagarju (blizu Majapurja), kjer je v dveh letih obvladal sanskrtsko slovnico in retoriko. Po tem se je samoizobraževal v domači hiši, kjer je našel vse pomembne knjige – last njegovega očeta, ki je bil prav tako pandit. Kot je videti, je sam zase študiral smriti (vedske obrede in predpise) in njajo (logiko), v katerih je tekmoval s prijatelji, ki so tedaj študirali pod vodstvom znamenitega Pandita Raghunatha Širomanija.

 

Pri desetih letih je bil Čejtanja že pravi učenjak v slovnici, retoriki, smritiju in njaji. Po tem je njegov starejši brat Višvarup odšel od doma in stopil v ašram sanjasija (stan meniha). Čejtanja je, čeprav še zelo mlad fant, potolažil svoja starša rekoč, da ju bo služil v zadovoljstvo Boga. Takoj po tem je njegov oče zapustil smrtni svet. Ovdovela Šači Devi je bila skrajno ožaloščena, vendar jo je vedno zadovoljni Mahaprabhu potolažil.

 

Pri štirinajstih ali petnajstih letih se je oženil z Lakšmi Devi, hčerjo Valabha Ačarije, ki je bil prav tako iz Nadije. Čejtanja je tedaj veljal za enega najboljših učenjakov v Nadiji, ki je tudi sicer slovela kot sedež filozofov njaje in učenjakov sanskrta. Vsi smarta panditi in tudi naijajiki so se bali postaviti se mu po robu v literarnih razpravah. Kot poročen človek je odšel v Vzhodno Bengalijo ob reki Padmi, da bi si pridobil premoženje. Tam je pokazal svojo učenost ter zbral precejšnjo vsoto denarja.

 

V tem času je v presledkih oznanjal vajšnavizem. Tapana Mišro je poučil o načelih vajšnavizma in mu naročil, naj odide živet v Benares. Ko je bil v Vzhodni Bengaliji, je njegova žena Lakšmi Devi zaradi pika kače odšla s tega sveta. Ob vrnitvi domov je našel žalujočo mater in jo pomiril, ko jo je poučil o negotovosti človeških odnosov. Na njeno prošnjo se je oženil z Višnuprijo, hčerjo dvornega pandita Sanatana Mišre.

 

Ko se je vrnil iz pravasa (začasnega bivanja drugje), so se mu pridružili njegovi tovariši. Sedaj je bil že tako priznan, da je užival sloves najboljšega pandita v Nadiji. Takrat je Kešav Mišra iz Kašmirja, ki se je poimenoval veliki digvidžaji (zmagovalec vseh smeri) prišel v Nadijo, da bi razpravljal s tamkajšnjimi panditi. Profesorji šol v Nadiji so v strahu pred »zmagovalnim panditom« zapustili mesto, pod pretvezo, da so bili povabljeni nekam drugam. Kešav se je srečal z Mahaprabhujem pri Barokona-ghatu v Majapurju, a ga je fant po kratki diskusiji porazil, tako da je moral v ponižanju oditi. Nimaj Pandit je bil sedaj najpomembnejši pandit svojega časa.

 

Pri šestnajstih ali sedemnajstih letih je s skupino svojih učencev odpotoval v Gajo ter tam prejel duhovno iniciacijo od Išvara Purija, vajšnavskega sanjasija in učenca spoštovanega Madhavendre Purija. Ko se je Nimaj Pandit vrnil v Nadijo, je začel vneto oznanjati vero; njegova religiozna narava je postala tako močno izražena, da so bili Advejta Prabhu, Šrivas in drugi, ki so vajšnavsko vero sprejeli še pred Čejtanjevim rojstvom, osupli nad mladeničevo spremembo. Sedaj namreč ni bil več tekmovalni naijajik, prepirljivi smarta in kritizerski retorik. Pod vplivom verskih čustev se je onesveščal že ob sami omembi Krišnovega imena in se vedel kot navdihnjenec.

 

Očividec Murari Gupta je opisal, kako je Čejtanja v hiši Šrivasa Pandita razodel božanske moči v navzočnosti stotin privržencev, večinoma zelo učenih mož. Tedaj je za iskrene privržence na posestvu Šrivasa Pandita odprl večerno šolo kirtana (petja svetih imen Boga). Tam je oznanjal, tam je pel, tam je plesal in razodel vse vrste verskih čustev.

 

V tistem času se mu je pridružil Nitjananda Prabhu, oznanjevalec vajšnavizma, ki je takrat končal potovanje po vsej Indiji. Resnično, iz vseh delov Bengalije so se mu prišli pridružit številni panditi, ki so oznanjali vajšnavizem in so bili vsi iskrenih src. Nadija je sedaj postala sedež vajšnavskih ačarij (duhovnih učiteljev), katerih poslanstvo je bilo poduhoviti človeštvo z najvišjim vplivom vajšnavske vere.

 

Prvo pooblastilo, ki ga je izdal Prabhuju Nitjanandi in Haridasu, je bilo: »Pojdita prijatelja, podajta se na mestne ulice, ustavita se na vsakih vratih in zaprosita vsakogar, naj v svetem duhu poje ime Gospoda Harija, potem pa se vrnita in mi vsak večer poročajta o uspehu vajinega oznanjanja.« S tem poslanstvom sta se pridigarja podala na pot ter srečala Džagaja in Madhaja, dva najodurnejša nepridiprava. Ko sta slišala Mahaprabhujevo naročilo, sta pridigarja užalila, a sta se pod vplivom bhakti (ljubezni) njunega Gospoda kmalu spreobrnila. Ljudje v Nadiji so bili sedaj začudeni in so govorili: »Ne samo da je Nimaj Pandit največji genij, temveč je vsekakor tudi odposlanec Vsemogočnega Boga.«

 

Od tedaj pa do triindvajsetega leta je Mahaprabhu oznanjal svoja načela v Nadiji ter v vseh važnejših okoliških mestih in vaseh. V domovih privržencev je prikazoval čudeže, poučeval ezoterična načela bhakti in pel svoj sankirtan z drugimi bhaktami. Njegovi privrženci iz Nadije so začeli peti sveto ime Harija na ulicah in trgih. To je povzročilo senzacijo in vzbudilo različne občutke v različnih krogih. Bhakte so bili zelo zadovoljni, smarta brahmani pa so zaradi uspehov Nimaja Pandita postali ljubosumni in so se pritožili pri Čand Kaziju (muslimanskem oblastniku), češ da se Čejtanja obnaša nehindujsko. Kazi je prišel v hišo Šrivasa Pandita, tam razbil mridango (glineni boben) in zapretil, da bo moral – če Nimaj Pandit ne preneha zganjati hrupa s svojo smešno religijo – njemu in njegovim pristašem vsiliti muslimanstvo. Ko je Mahaprabhu izvedel, kaj se je zgodilo, je meščanom naročil, naj se zvečer vsi zberejo, vsak z baklo v roki. To so tudi storili in Nimaj je odkorakal s svojim sankirtanom (skupinskim petjem svetih imen Boga), podeljenim na štirinajst skupin. Ko je prispel do Kazijeve hiše, je imel z njim dolg pogovor in mu na koncu v srce prenesel svoj vajšnavski vpliv, ko se je dotaknil njegovega telesa. Kazi je nato zajokal in priznal, da je začutil močan duhovni vpliv, ki je razpršil njegove dvome in v njem vzbudil religiozno čustvo, ki ga je navdalo z najvišjo ekstazo. Kazi se je potem pridružil skupini sankirtana. Svet je bil osupel vpričo duhovne moči Vélikega Gospoda in po tem dogodku se je na stotine heretikov spreobrnilo ter pridružilo pod zastavo Višvambharja.

 

Po tem je nekaj ljubosumnih in nizkotnih brahmanov iz mesta Kulija zanetilo spor z Mahaprabhujem in zbrali so skupino, da bi se mu postavili po robu. Nimaj Pandit je bil po naravi mehkega srca, a neomajnih načel. Rekel je, da sta strankarsko čustvo in sektaštvo dva največja sovražnika napredku in da njegovo poslanstvo ne bo imelo popolnega uspeha, dokler bo ostal prebivalec Nadije, ki pripada določeni družini. Zato se je odločil, da bo prerezal vezi z eno samo družino, kasto in vero ter postal prebivalec sveta. Tako odločen je v štiriindvajsetem letu stopil v red sanjasa (meniha) pod vodstvom Kešava Bharatija iz Katve. Njegova mati in žena sta grenko jokali v ločenosti od njega, toda naš junak je bil, čeprav mehkega srca, oseba zelo močnih načel. Zapustil je mali svet svojega doma in ga zamenjal za neomejeni duhovni Krišnov svet, ko je šel živeti skupaj z vsemi ljudmi.

[domoljubka]

Čist en ženski preblisk in prevod;

 

Ampak ne morem se znebit vprašanja zakaj moška logika, tudi, če je na sami poti razsvetljenja mimogrede pridela tist ; -3 point

 

Eh ja ...takšna je pač negotovost človeških odnosov...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

 

gremo dalje v moške zmage...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

P.S.

Aja ...pa mal se hecam...vem, da so to resne teme...še preberem ob času http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png )

[mgd]

vsi se pojavljamo v tem svetu, ne samo on ... vsi smo bog in avatarji ... in tu smo, da razvijemo svojo zavest o tem kdo smo ...

 

Čejtanja Mahaprabhu je pokazu da je vseveden. On je Bog, Avatar, Najvišje bitje, Izvor. Mi nismo Bog, smo Njegovi večni služabniki. Če mu postanemo nenaklonjeni, tj. če zlorabimo svojo svobodno voljo, se mormo posledično, tj. za vzgojno kazen nenehno rojevat in umirat v tem svetu. Ko se Bog pojavi v tem svetu, se ne rodi pod prisilo posledice svojega napačnega dejanja tako kot mi, On pride po svoji sladki volji in v svoji večni obliki, ne v materialno telo tako kot mi. Bog/Avatar je samo en, vsa ostala živa bitja smo večno iz Njega in od Njega. Mi smo v tem svetu da odslužujemo svojo kazen da se iz nje naučimo da smo narobe deloval. Tako kot npr. otrok ne more sam po sebi vedt kdo je njegov oče če mu mama ne pove ali če ne opravi biološkega testa, tako mi ki smo v pozabi/neznanju kdo v resnici smo, ne mormo sami po sebi vedt za naš vzrok in zakaj smo tu. Zato se Bog iz sočutja pojavi v tem svetu ali pa pošlje svoje odposlance, da nas spomnijo da smo v resnici od Boga in da ker smo mu postali nenaklonjeni mormo tuki trpet in da se ne mormo dejansko rešit dokler ne popravimo te izvorne napake/greha. Ko se po milosti Boga ali njegovega odposlanca zavemo, da smo od Boga in kakšno napako smo nardil in se kesamo in popravmo, tj. začnemo služit svojega večnega gospodarja Boga, smo lahko trajno rešeni trpljenja, pomirjeni in zadovoljni.

[mgd]

ja kje si pa ti bil ... a v indiji ??? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png ... fajn, da si še živ ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

 

Bog ve kje sem bil, živ Mi vsi mamo večni odnos s Krišno.

[mgd]

Ja

[mgd]

Samsara pomen materialna eksistenca, tj. ko je duša pogojena z materialno energijo, tj. ko se zmotno poistoveča z umom in telesom... in iz tega jo je strah (pred neobstojem, ker telo bo umrlo, um se skos spreminja) in ima materialne potrebe za ohranjanje in zadovoljevanje telesa in uma... in ker je le to ne more zadovoljit, misl da more še povečat to materialno uživanje vedno več in več in s tem pride do konflikta z ostalimi živimi bitji, ki se tud za to trudjo vedno več in več... in žge ogenj... poleg tega pridejo pol še nadloge od lastnega telesa (bolezni) in uma (npr. pogrešanje), od drugih živih bitij (terorizem...) in naravne katastrofe (poplave itd.) in žge ogenj.... in trpljenje rojstva, smrti, ostarelosti.... vse to je gozni požar.... davanala

 

in gozdnega požara se ne da lahko pogasit... v bistvu se ga ne da, ker je preobsežen... zato edina rešitev je če pride dež od zgori...

 

zato ta pesem zgori pravi... samsara davanala lidha loka tranaja karunja ghanaghanatvam praptasya kalyana gunarnavasya vande guroh sri caranaravindam... za pogojene duše, ki se žgejo (trpijo) v gozdnem požaru materialne eksistence... je edina rešitev gost oblak z dežjem... tj. milost od zgori... od osebe ki ima vse dobre kvalitete... kot ocean teh kvalitetet... tj. neomejeno kvantiteto in kvaliteto... tj. verodostojni Guru, tj. Bog sam, Krišna sam oz. tisti, ki ga Krišna pooblasti kot predstavnika..

 

ko sprejmeš milost verodostojnega Guruja/Boga, si lahko rešen gozdnega požara materialne eksistence in si pomirjen in zadovoljen, vedno..

[Malina75]

Vraiment sympa ce site web

voyance mail gratuit

[mgd]

Danes 533-ta obletnica dneva pojavitve Šri Čejtanja Mahaprabhuja v tem svetu (glede na lunin dan). Vabljeni k branju njegove biografije in naukov, na začetku te teme.