Kaj naj storim?

[NASA]

Pozdravljeni,

 

Ne vem kje naj začnem.

 

Namreč znašla sem se v težavah, katere ne vem kako rešiti. Sem v parnerskem odnosu 20 let in z partnerjem imava sina ki je star tri leta.

 

Z rojstvom malega sončka, pa so se na žalost pričele težave, katere so se stopnjevale in naju pripeljale do težkih odločitev. Predvsem je tu velik upliv staršev moža in to, da živimo skupaj, na istem dvorišču.

 

Rojena sem 15.08.1978 ob 11.15

Mož pa 14.04.1977 (ne vem)

Sin:24.06.2010 13,01

 

Tašča: 07.07.1953

Sestra moža: 09.07.1986

Tast: 06.08.1945

 

Rada bi vedela ali lahko na podlagi rojstnih datumov mi lahko kaj svetujete, kaj mi je storiti.

Sem sicer skoraj sprejela odločitev vendar sem zalo v strahu kaj bo v prihodnosti.

 

Vesela bom vsakršne informacije.

Hvala in lep dan

 

 

 

[anne]

Razmišljam, a čem napisati ali raje ne. Naj bo jasno, da o astrologiji gladko nimam nobenega pojma. Ampak iz zgornjega razberem, da vsi (večina) problemi izvirajo iz enega stavka - skupno življenje s partnerjevo družino. Za takšne probleme obstaja enostavna rešitev - selitev.

[Alina28]

Nisem še zasledila primera, ko bi več generacij mirno lahko živelo skupaj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png na žalost. Tako da večina problemov se bo rešila že sama po sebi s selitvijo

[Silica]

Seveda več generacij lepo živi skupaj. Če pa ne gre, pa ja, selitev.

[NASA]

Na žalost smo si v teh letih po želji moža, in neupoštevanju mojih občutkov in večkratnem pregovarjanju zgradila hišo za katero plačujeva kredit.

 

Govorila sva vendar mislim da za njega selitevne pride vpoštev.

 

Tako da je izbira v tem priemru samo, ali ostanem in se prilagodim, poskušam potrpeti, ali se umaknem z otrokom k mojim staršem.

 

Po skoraj treh letih kreganja so se stvari precej zaostrile. Na žalost mi partner ni stalob strani,vnjegovih očeh sem bila jaz problem.

[Alina28]

Na žalost smo si v teh letih po želji moža, in neupoštevanju mojih občutkov in večkratnem pregovarjanju zgradila hišo za katero plačujeva kredit.

 

Govorila sva vendar mislim da za njega selitevne pride vpoštev.

 

Tako da je izbira v tem priemru samo, ali ostanem in se prilagodim, poskušam potrpeti, ali se umaknem z otrokom k mojim staršem.

 

Po skoraj treh letih kreganja so se stvari precej zaostrile. Na žalost mi partner ni stalob strani,vnjegovih očeh sem bila jaz problem.

 

Na žalost je tvoj partner mamin sinček, očitno se ne bo spremenil. V tem primeru je največja žrtev otrok. Morali se boste resno pogovorit. Škoda ker si se vedno tako prilagajala in popuščala. Ne vem, sicer nimam izkušenj s tem, poznam pa ogromno takih primerov, ko so starši privezali otroke nase in se ni končalo dobro...

[anne]

Poleg zgornjih možnosti je najbrž še kakšna. Lahko greste vsi skupaj vsaj začasno nekam drugam živet in vidite, kako je. Nekam drugam seveda ne pomeni k tvojim staršem, ker potem ne narediš praktično nič. Lahko ostaneš tam in se ne prilagodiš, kot sama praviš, vendar poskusiš drugače gledati na stvar. Saj veš, kako pravijo - ko se spremenimo sami, se spremeni svet okoli nas.

 

Četudi se strinjam s Silico, da je življenje več generacij skupaj možno, je za to potrebno sodelovanje in razumevanje vseh vpletenih in seveda dopuščanje intime drugih. Dejansko pa opažam točno to, o čemer piše Alina. Druga stvar, ki jo zaznavam, je, da imajo v večini primerov problem priženjene snahe na taščini zemlji/v taščini hiši. Predvidevam, da s tastom takšnih problemov kot taščo in svakinjo nimaš?

 

V tvojem drugem postu zmoti predvsem, da mož vidi problem v tebi. Se je on sploh pripravljen pogovarjati o tem, sklepati kompromise?

[Silica]

Mene "zmoti" to, da so se težave začele šele z rojstvom sina, kar se mi zdi precej neverjetno.

 

Kukrkoli... bo morda astrolog kaj povedal.

[none]

Stran od konflikta, torej njegovih staršev bo verjetno rešilo veliko tvojih problemov,

vsekakor pa tudi moraš premislit, kako delujeta skupaj brez drugih,

če ne funkcionirata pol nima smisla, ločitev in pojdi po svoje,

potrpet ni opcija, saj ostajaš v neznosnem konfliktu,

po drugi strani pa verjetno najboljše, najti mesto kjer je harmonija za tebe in tvojega otroka največja.

Iz lastnih izkušenj ti povem, da ni mesta kjer bi bilo vse v enakosončju,

nažalost smo v sistemu kjer šteje drugo...

Boš že našla svojo pot, ki ti bo bolj naklonjena,

potrebne so spremembe, ki pa niso lahke...

 

 

Na žalost smo si v teh letih po želji moža, in neupoštevanju mojih občutkov in večkratnem pregovarjanju zgradila hišo za katero plačujeva kredit.

 

Govorila sva vendar mislim da za njega selitevne pride vpoštev.

 

Tako da je izbira v tem priemru samo, ali ostanem in se prilagodim, poskušam potrpeti, ali se umaknem z otrokom k mojim staršem.

 

Po skoraj treh letih kreganja so se stvari precej zaostrile. Na žalost mi partner ni stalob strani,vnjegovih očeh sem bila jaz problem.

[mayita]

Mene "zmoti" to, da so se težave začele šele z rojstvom sina, kar se mi zdi precej neverjetno.

 

Kukrkoli... bo morda astrolog kaj povedal.

poglej glih s prihodom otrok nastanejo težave,ko se začnejo vsi vtikat,kako vzagajat otroka itd, da ne govorimo o dodatni obveznostih ki jih ne moreš preložiti.neprespanih nočeh,veliko parov gre ravno v teh treh letih narazen,ker so ženske totalno izmučene,nekateri moški ma tega ne razumejo, tudi ne vidijo nič slabega da njihova mama hoče skozi˝pomagat˝in da to žene moti in ja rešitev je skoraj vedno selitev ne v drugo hišo ampak drugam.pol ti pa še vržejo naprej ja sej ti je moja mama hotla pomagat pa si rekla ne... dostikrat možje tega koraka nočejo storiti ker se nočeji zameriti mamam,in ker jim je priročno da ko žene ni doma imajo pa mamo ki skrbi za njih.... sam dostikrat ko jim ženske to postavijo kot ultimat potlej gredo z ženo, ne pa vedno.

sam to je res problem slovenskih mater,ki ne pustijo, da bi sinovi zaživeli srečno s svojo izbranko....

 

NASA piši mi na privat,jaz šlogam,če te zanima,danes sem jih imela že preveč tko da jutri....

[cigancica]

sem živela tko 3 leta, vem kako to zgleda, sicer brez otrok.

 

najprej vse zgleda ok, pa bolj komot je za tistega od katerega starši so, pa pritisk, da kaj boš po svetu

iskal dom, če pa ja maš tle pred nosom plac in podporo pa vse, pa pol nekak podležeš, še mlad in tko in se zajebeš.

 

tisti, ki je k hiši priseljen težko čuti to, kot svoj dom, četudi vlaga vanj in vse...vseeno situacija med partnerji

ni enakopravna.no, nekaterim celo rata, večini pa ne, ker občutki niso enaki, ker npr. tašči in tastu težko rečeš naj te pri miru pusti, ko bi rad mel mir,

medtem, ko svojim staršem to lahko rečeš brez zamer.

v tuji bajti nikoli ni isto, pa tudi isto ni, če partnerja sama živita ali je še kdo zraven.

 

enostavno ni isto.

 

če se počutiš tam slabo-odidi od tam, pa bo kar bo, bo ziher boljše kot je zdaj, če trpiš zaradi tega.

nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha in preživeti, preboleti je treba-se zbistriti in odločiti iti svojo pot.

če ti partner ne nudi opore, te noče razumeti ipd...-potem nima smisla odnosa nadaljevati.

 

sama se boš odločila.če je situacija res huda-pogumno pot pod noge proti ljubezni do sebe, otroka in življenja http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

[anne]

Mene "zmoti" to, da so se težave začele šele z rojstvom sina, kar se mi zdi precej neverjetno.

 

poglej glih s prihodom otrok nastanejo težave,ko se začnejo vsi vtikat,kako vzagajat otroka itd,

Saj mogoče se prej težave prikrivajo ali ne pridejo tako do izraza kot potem, ko so otroci. Mislim, da ima Mayita zelo prav.

 

Najbolj se spomnim enega dogodka, ko sem prisostvovala takšnemu dobronamernemu "nasvetu". Dojenček pač zajoka. Tipičen odgovor je - ja je pa lačen, pa daj mu nekaj za jesti, pa nič ne je, pa mora jesti, pa daj ga nahrani... Ne glede na to, da je mama točno vedela, kdaj in kako otrok je in da mislim, da ga je tik pred tem nahranila. Že mene je krepko živciralo.

 

To je le en primer. Pa saj vem, da predvsem hočejo dobro in pomagati, ampak nekje so pa meje. In če si na tujem, si jih ne postavijo, ti si jih ne upaš, pa smo lahko hitro tam.

[none]

Mayita, Anne, verjetno imata prav,

nimam teh izkušenj, si pa predstavljam,

da se vmešavati v odnos drugega ni dobro hotenje...

Tu je konflikt, kdo ima prav,

kdo je to kdo je ono, pa pol cela porcija zamer itd...

So tudi izjeme...Politika, ne vmešavat je verjetno tu dobro pravilo.

Kaj pravite punce?

Saj mogoče se prej težave prikrivajo ali ne pridejo tako do izraza kot potem, ko so otroci. Mislim, da ima Mayita zelo prav.

 

Najbolj se spomnim enega dogodka, ko sem prisostvovala takšnemu dobronamernemu "nasvetu". Dojenček pač zajoka. Tipičen odgovor je - ja je pa lačen, pa daj mu nekaj za jesti, pa nič ne je, pa mora jesti, pa daj ga nahrani... Ne glede na to, da je mama točno vedela, kdaj in kako otrok je in da mislim, da ga je tik pred tem nahranila. Že mene je krepko živciralo.

 

To je le en primer. Pa saj vem, da predvsem hočejo dobro in pomagati, ampak nekje so pa meje. In če si na tujem, si jih ne postavijo, ti si jih ne upaš, pa smo lahko hitro tam.

[NASA]

Presenečena sem bila ko sem videla koliko odgovorov ste napisali, koliko priporočil in razumevanja je v vaših odgovorih. Res mi pomaga že pri pridobivanju moči, ker se velikokrat človek krivi in s tem zgublja moč da bi nekaj naredil.

Hvala

S tastom nimam konfliktov, s taščo in sestro od brata pa na žalost imam. Najprej tudi sama sestra ni dala prav tašči vendar se je nato zaradi postavljanja mej postavila na njeno stran, kar sem pričakovala in mogočje je normalno. Nikoli se nisem utikala v njihovo življenje in sem pustila da delajo kar želijo, želela sem samo da nas pustijo pri meru da živimo kot želimo mi.

Mislim da je partner preveč povezan s svojo družino (tasta,mamo) in ne bom ga silila. Če bi želel mislim da bi naredil korak oziroma bi podprl možnost tega da bi se odselili vsaj začasno kar ne pride pri njem v poštev tudi zaradi vgleda družine,.... O ločitvi sva se že pogovarjala nisva pa izpeljala stvari, ker sama ne vem ali je to prava rešitev. Žal mi je za otroka, čeprav vem, da če bom pod pritiskom družine tudi sama ne bom mogla funkcionirati kot bi mogla z otorkom in doma. (Bom živčna in posledično vzkipljiva, mogoče nesramna in nemogoča!!) Tega si ne želim.

hvala vam vsem za vaše odgovore in prav lep sončen dan vam želim.

[NASA]

Se opravčujem napaka: sestro od moža ne sestro od brata : http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[gold]

Nasa, nekaj se zavedaj, namreč vsa ta psihoza, katera te obdaja, bo s časom zahtevala svoj davek.

Od teh pritiskov človek lahko resno zboli, sedaj pa se vprašaj, kako boš v prihodnosti poleg davka lahko vzgajala in vzdrževala otroka, moža in sebe ??

Ne, da se vtikam v neko razmerje, pač ti podajam samo nasvet, da nekaj korenito spremeni, dokler je še čas za to.

Sama odločaš, sama potem tudi odgovarjaš za naslednji korak.

Zdrav človek je zmožen marsikaj nemogočega, bolan zelo težko.

Za ceno lastnega zdravja se izplača izgubiti marsikaj, pridobiš pa lahko dosti več, kot pa si lahko predstavljaš.

Vso srečo ti želim http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

[NASA]

Naučila se nisem ničesar, ker se nimam kaj naučiti.

Veliko pa pomagajo mnenja, dodatne informacije iz zunanjega sveta, od drugih, mogoče izkušnje priporočila, katera ti dajo misliti in iz njih lahko potegneš kaj pozitivnega ali pa tudi ne Ljudje imamo različne življenske izkušnje. Žal nam ni vsem dano da imamo vse porihtano in lahko življensko pot!!

 

Verjamem pa, da se trudimo, da živimo v skladu s svojimi načeli, predvsem pa ne po pritiskom, saj si vsak želi živeti veselo in zadovoljno življenje!!!

 

 

Če živiš v ugodnem okolju si tudi ti navzven v redu, tako do sebe kot do drugih.

[anne]

Kako pa je bilo prej, pred prihodom otroka? Si kdaj dobro premislila, kaj si pričakovala od zveze, od življenja v tem okolju? Kaj je šlo narobe? Kakšna je tvoja vloga pri vsem, kaj, če bi lahko ti spremenila, da bi bilo bolje? Zakaj si se odločila, da vseeno tam začneta graditi, četudi ti do tega ni bilo?

 

Kako pa je, ko greste na dopust ali kam, kjer ni sorodnikov, ste takrat srečni ali se stanje nadaljuje?

 

Zanimivo je tudi to, da se mož ne bi selil zaradi ugleda družine, ločil se pa bi. Toliko dajati na ugled za ostale in nič zase....

 

Naučila se nisem ničesar, ker se nimam kaj naučiti.

Vse življenje se učimo. Kaj ti prinašajo te izkušnje in česa te želijo naučiti, boš morala pa ugotoviti sama.

[Silica]

poglej glih s prihodom otrok nastanejo težave,ko se začnejo vsi vtikat,kako vzagajat otroka itd, da ne govorimo o dodatni obveznostih ki jih ne moreš preložiti.neprespanih nočeh,veliko parov gre ravno v teh treh letih narazen,ker so ženske totalno izmučene,nekateri moški ma tega ne razumejo, tudi ne vidijo nič slabega da njihova mama hoče skozi˝pomagat˝in da to žene moti in ja rešitev je skoraj vedno selitev ne v drugo hišo ampak drugam.pol ti pa še vržejo naprej ja sej ti je moja mama hotla pomagat pa si rekla ne... dostikrat možje tega koraka nočejo storiti ker se nočeji zameriti mamam,in ker jim je priročno da ko žene ni doma imajo pa mamo ki skrbi za njih.... sam dostikrat ko jim ženske to postavijo kot ultimat potlej gredo z ženo, ne pa vedno.

sam to je res problem slovenskih mater,ki ne pustijo, da bi sinovi zaživeli srečno s svojo izbranko....

 

NASA piši mi na privat,jaz šlogam,če te zanima,danes sem jih imela že preveč tko da jutri....

 

Poglej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Meni se zdi pač malo čudno, da si v zvezi 17 (!!!) let in ne opaziš, kakšen je tvoj partner. To je ja človek, ki ti je oz. naj bi ti bil najbližje.

Da laufa odnos, komunikacija in vse toliko časa, potem pa kar naenkrat dec postane mamin sine? Pa ja.

[NASA]

Naredila sem napako prebrala sem odgovor ki ni bil najverjetneje iz vaše strani in še bolj slabo napisala odgovor ker sem na hitro odpisala. Ni bil namenjen vam.

Na žalost sem brez tega da sem preverila in prebrala še enkrat poslala naprej.

 

Sicer pa nisem mislila da se nimam kaj naučiti iz tega kar se mi dogaja in res sem vesela vaših odogvorov tako pozitivnih kot negativnih.

 

Odgovor ni bil namenjen vam, mi je žal.Se opravičujem.

[NASA]

Ne vem kaj se je zgodilo, je možno da je bil en kometar zbrisan, ne vem, preden sem odgovorajala sem prebrala:

en komentar in sicer je bilo nekako tako:

 

Da če sem se naučila kaj od vas, ki ste mi pisali in svetovali. Da so odogovarjali samo taki ki nimajo urejenega življenja.Sicer sedaj ko berem tega kometarja ni. Sedaj pa ne vem kaj se dogaja več. Malo mi je bilo neprijetno pri srcu za vse vas in zato sem to napisala vendar res ne vam ali sem sedaj jaz neumna ali kaj. Sem prav presenečena tudi sama ker ne vem kje je ta komntar?

 

Želela sem napisati da ne mores se direktno nekaj naučiti iz odgovorov temveč vsak nasvet in priporočilo, informacija ti pomagati posikati pravo pot do rešitve, ter da če ima tisti ki je napisal to urejeno življneje da pač vsi ga na žalost nimamo.

 

Upam da ne bo vplival ta moj kometar na vse skupaj ker mi je res žau in ne spada sem!!

 

Oprostite!!!!!

[NASA]

Še enkrat se vam vsem zahvaljume za vse!!

[NASA]

^{Nisem človek ki ste ga opisali. Sama sem imela na žalost težko življenje, mama mi je umrla v otorštvu, delala sem od 15 leta in doštuditrala, pomagala mlajši sestri, s katero sva v krasnem odnosu in si vedno pomagava .Vedno sva se borile skozi življenju v upanju na boljše čase. To sicer ni pomembno v tem primeru.}

 

^{Imam pa slabo lastnost da sem zaščitniška do vseh ki so ob meni in mi pomagajo, zato sem to napisala vendar,...}

 

^{Ne bom se več opravičevala ker na žalost je šlo za napako in nazaj ne morem.}

^{Kdor lahko naj sprejme moje opravičilo ostalim pa se prav tako zahvaljujem za nasvete , odgovore in lepe besede.}

 

^{Zelo vesela sem jih bila in zalo rada sem jih in jih berem .}

 

^{Lep sončen dan vsem}

[butl]

Hojla NASA, dobrodošla.

 

Sej se ti ni treba opravičevat tolk. Povedala si, se opravičila in to je to. A drugi to sprejmejo al ne, je itak njihova stvar. Vsem ne morš ustreč.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[viyola]

^{Nisem človek ki ste ga opisali. Sama sem imela na žalost težko življenje, mama mi je umrla v otorštvu, delala sem od 15 leta in doštuditrala, pomagala mlajši sestri, s katero sva v krasnem odnosu in si vedno pomagava .Vedno sva se borile skozi življenju v upanju na boljše čase. To sicer ni pomembno v tem primeru.}

 

^{Imam pa slabo lastnost da sem zaščitniška do vseh ki so ob meni in mi pomagajo, zato sem to napisala vendar,...}

 

^{Ne bom se več opravičevala ker na žalost je šlo za napako in nazaj ne morem.}

^{Kdor lahko naj sprejme moje opravičilo ostalim pa se prav tako zahvaljujem za nasvete , odgovore in lepe besede.}

 

^{Zelo vesela sem jih bila in zalo rada sem jih in jih berem .}

 

^{Lep sončen dan vsem}

 

Nasa...se niti nimaš za kaj opravičevat. To si ti. To je tvoja izkušnja. In skozi to izkušnjo se učiš imeti rada sebe.

To,,imeti sebe rad..je največ, kar lahko daš sebi in drugim. Mogoče se želiš preveč razdajat za druge..ob tem

pa pozabljaš nase. Na svoje želje, na svoje potrebe. In ko..ali če človek pozablja nase..se iztroši. Tako čustveno,

kot telesno.

 

Vzemi si čas in si oglej tale filmček..