Odvisnost

[mačky]

Na lastni koži sem spoznala, kako je odvisnost grozna bolezen. Imam očeta in imela sem fanta alkoholika. Z njim sva se razšla. Žal je bilo z njim po eni strani lepo, po drugi strani pa huda muka. On me ima res rad, ne razumem pa tega, kako lahko taka oseba pada iz takega ekstrema v ekstrem, da te že naslednji trenutek sovraži in goji takšno jezo. Namesto, da bi se o tem pogovoril pije še bolj. Razlog za to, da sva se razšla, je oseba, ženskega spola, s katero ni želel da se družim. Ker ni bila všeč njemu. Bil je prav posesiven, nenormalno. In res ne vem, kaj se v njihovih glavah dogaja. Se je brezveze trudit razumet, ker se ne da. Dala sem mu ultimat. Da če misli prit nazaj, mora najprej po strokovno pomoč. Prej nisem nikoli naletela na koga takega. Sem pa zdaj vsaj prebrala Ruglja Nekaj knjig. Te odvisnosti, so j... Sicer ne vem, kako so vsi ti ljudje zdržali te njegove terapije, ker so navajeni delat še 1% tega verjtno ne. Samo se strinjam, da rabijo trdo vzgojo. Ker vem za bivšega, on je razvajenček, zanj je vedno mama preveč skrbela. Namesto da bi ga sterala nekam.

[mačky]

Pri alkoholikih je najhuje, če imajo zelo velik ego. Ego je maska, ki jo nosijo in s katero hočejo pokazat svetu, da so močni, odločni itd... kar pa v resnici niso. Ego prikriva vse tiste komplekse in njihovo šibkost. Zato jih je tudi zelo težko prepričati v zdravljenje oz. se težko odločijo. Ko pa se, je naloga pri zdravljenju, da se ta ego zamenja z novim, bolj zdravim. Ker vsak človek ima ego, do neke mere je ego koristen. Enim pa njihov ego koplje jamo. Druga stvar je, da josebnostno nazadujejo in pridejo menda lahko na raven zrelosti dvoletnega otroka. Ne prenašajo pritiskov, nso odgovorni, vse bi delali hitro, delali bi samo tisto, kar je fajn, vse drugo je stres in napor... Trma, jeza, določene reakcije, so znak nezrelosti. In zato se sploh nima smisla kregat z njimi in jim dopovedovat, ker ne bodo dojeli. Trenba je bit previden, dosti direkten, ampak nekako razumevajoč. Ne sme se stvari osebno vzet, nikakor. To te lahko ubije.... Jaz sem - na trenutke, ke rsi ne moreš pomagat. Človeško je, da te prizadane. Ampak oni ne znajo drugače. Zdravljenje je v bistvu na nek način zanje tud osebnostna rast, prevzgoja. Samo meni se zdi Rugljeva metoda mogoče malo prestroga za nekatere, čeprav se strinjam. Ampak ko si ti navajen na neko cono udobja, moraš po mojem postopoma prehajat iz nje, drugače ne zmoreš. To je isto, kot da bi si previsoke cilje postavljal, pa pol prej obupaš.

[Zala_]

Tudi soodvisnost je druga medalja iste "bolezni"...

[mačky]

Tudi soodvisnost je druga medalja iste "bolezni"...

Se strinjam. Zato morajo svojci tudi hodit k terapijam. Oni v bisvu alkoholika držijo v odvisnosti, dajejo potuho, pa se ne zavedajo. Saj jaz sem jo tudi bivšemu, pa sem se zavedala, samo nisem znala rečt vedno ne, dost je. Zaznajo tvojo neodločnost Ko sva včasih šla kam, pa se mu ni ljubilo domov, pa se meni res ni ljubilo več bit in sem kar šla in bi ga kar tam pustila, takrat mi je potem sledil ko en cucek. Drugače pa ne, ni šans.... za eno pivo sva se kregala ko mala otroka Kot bi otroku igračo vzel. Ko sem si prebrala nekaj stvari, mi je bilo jasno. Potem je dobl ultimat in zdaj je cel nesrečen, pa se napie, pa zjoka. Pomaga nič zaenkrat ulitimat, zaenkrat se še samo smili samemu sebi in verjetno so vse drugi krivi. Prijateljica je rekla naj ga pustim in ignoriram, da vsi bi ga mogli in ko bo čist na konc, bo mogoče pripravljen na pgoovor, da je skrajni čas, da se odloči za zdravljenje. Mislim pa, da se ne bo., ni dosti pogumen. Res ga je škoda, ampak zame je pač stvar potem tu zaključena.

[Zala_]

Precej o njemu pišeš... zato sem omenila soodvisnost.

[mačky]

To je bilo zdaj... Prvič in nikoli prej. Tako da vzorec ne more bit, če pa moj bivši fant ni pil nič in sva bila 11 let skupaj.

[Zanija]

vsi smo odvisni .. no ja če ne vsi... pa večina... imamo svoje načine pobega... na srečo ne bežimo vsi v droge in alhkol... bežino pa vseeno...

najpogosteje v delo,

hrano,

skrb in nego za druge

spolnost

vse kar prinaša užitek ali

občutek, da smo OK

da nam je cort

 

tako da dejmo nazdravit na čase, ko ne bo treba bežat

 

al pa ko bomo na kratko pobegnili tako, da bo za našo psiho in telo koristno

[Zala_]

To se ne strinjam s tabo, ni treba bežat, pred čem? Pred sabo? Ne moreš pobegnit, je pa res, da deluje tako lažje... Odrasla oseba je navezana, otrok je odvisen...

[Zanija]

prečudovita Zala ...teorijo poznam

 

delam z ljudmi

 

tudi čudoviti ljudje bežijo

 

je bi ga

 

zakaj

 

kdo bi vedel

 

včasih deluje to življenje pretrdo, pregrobo, nesmiselno ... včasih si ne upamo narediti sprememb, ki jih rabimo .... včasih se bojimi, da bomo koga ranili, če bomo sledili sebi in svoji resnici ... kar zgodi se

dva ki se ljubita ... se odtujita ... doma je vedno nekaj narobe ... pa moški dela in dela in dela, ker se tam počuti sposobnega, močnega, sprejetega, ker to obvlada ... ne obvlada pa nezadovoljstva svoje žene na primer

 

in lepa moja Zala upam da si mlada ... da dihaš ideale ... vrtnice <3

ker življenje včasih smrdi po gnitju in je gnitje ravno tako lep del življenja

 

 

kdo bi vedel

 

sporočam samo svoja praktična opazovanja

[Zala_]

Beg je odločitev. Veliko bežanja se skozi družinske vzorce naučimo. Odločitev pa je tudi prevzeti odgovornost zase, dostikrat takrat ko so posledice bega prehude. Je pa res, da je to težko narediti, če se tega nisi naučil. Vsekakor se mi zdi, da je ogromno ljudi, ki se je odločilo zbrati pogum in prevzemat odgovornost za lastna vedenja, čustvovanja, doživljanja in jih ločit od iluzije, da lahko vplivaš/kontroliraš vedenje drugih. Tem ljudem sem neskončno hvaležna...

 

Odtujenost, strah in vse o čemer govoriš, je del življenja, bežati pa ni ravno treba od tega, ker nimaš kam zbežat, kamor greš, tam pač si. Slej ko prej to pride za tabo in se je s tem treba soočiti. Odtujenost je npr.: dober pokazatelj, da si se odtujil od sebe in je še kako koristno sporočilo, spet če zbereš pogum, da to polno začutiš in se odločiš, kaj boš s tem.

 

Ko govoriš o moškem zgoraj, zakaj bi on moral obvladat ženino nezadovoljstvo, to je v resnici njena stvar, darilo je, da ji dovoli, da se ona s tem ukvarja, ker edino ona s tem lahko kaj naredi...njegov izziv pa je v tem, kako ne prevzet nekaj, kar ni tvojega... (ta, ki hoče obvladat nezadovoljstvo žene, bo slej ko prej moral obvladat še druga čustva drugih ljudi: sina, hčere, mame, očeta, šefa...- to pa ne gre, ne da bi ti spodletelo, ker je to enostavno nemogoče...).

 

Seveda se je lažje sklicevati na to, da tudi drugi bežijo in to je legitimna pravica, ampak z mojega stališča tako zelo omejujoča in ni zares treba se omejevat http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png. To je hkrati tudi vse, kar sem mislila napisat na to temo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png.

[Zanija]

razumem Zala

očitno bežanje ni koristno

KAKO BI SE MORALO DELATI je samo en način bežanja

KAKO JE PRAV je samo en način ne videti, tega kar je, ne doživeti tega, kar je .. to kar je je OK...ne rabi dišati po vrtnicah, da bi bilo OK ... ne rabi biti popolno... lahko je nepopolno, pa je OK...

sam včasih je krajše bežanje samo odmik in možnost za premislek

vse v tebi je napeto zaradi situacije, ki si jo primoran rešiti, pa greš na dolg sprehod, ali pa si celo vzameš kak dan, da se umakneš, da predelaš ... pobegneš, pa ni konec sveta, ker ves čas veš, da se boš vrnil, da rabiš sam mal razdalje od zadeve

tudi ta moj namišljen možakar, če bi šel iz službe eno uro prej, sam nekam na pivo in bil nekaj časa v nothing box (brez misli, kar tako v miru), bi potem nekoliko lažje prenesel svojo nezadovoljno ženko, ki mu še preden zares vstopi v stanovanje nanj strese vsa svoja zmiksana čustva, ki jih še sama ne razume najbolje .... (NE GRE ZA TO, KAKO BI MOGLO BITI, AMPAK KAKO JE... NE GRE ZA TO KAJ JE PRAV IN KAJ NAROBE...GRE ZA SPREJEMANJE TEGA KAR JE)

 

pa tudi to, da bežimo lahko na veliko ali na malo

da bežimo v stvari ki so malo manj in malo bolj škodljive

da bežimo v določenih obodbjih bolj v drugih manj

da je del človeške narave to, da ne zna obstati v tu in zdaj, ampak da se lima na preteklo ... ali na prihodnje

da je alkoholizem samo zelo močen in škodljiv prikaz te tipične človeške lastnosti, biti brez obstanka, ne biti v sebi, s sabo, s tem trenutkom, ne biti, v bistvu... biti v glavi

ideali te ravno tako lahko zasvojijo

celo meditacija te lahko zasvoji

vedno ko nečemu, kar ti paše, daš preveliko moč... obstaja nevarnost zasvojitve

meni se zdi bistveno

in to je bilo to kar sem hotela povedati

da je človeško

kot je drek ravno tako del človeka, kot njegova pamet ... na primer

 

nisem htela bit osebna, sam spomnila si me name ... v čas, ko še nisem smrdela po gnitju ... ko sem še verjela v ideale... jih dihala

zdej pa smrdim po gnitju ... pa me to pofukano gnitje dela človeka ... ki razume... ki diha z drugimi ... ki lažje sprejema to kar je in ne išče več tistega kar bi moralo biti

[Zala_]

Zavrtele sva se v nek krog nečesa drugega, kar je tema. Namreč (so)odvisnost kot relativno trajni način bežanja pred težavami, pred samim sabo ( npr.: v alkohol, v misli- on mi to dela, jaz pa sem samo nemočna žrtev...). "Delati, soočati se s temi vzorci" seveda ne pomeni, pritisk nase KAKO BI MORALO BITI (ker to je del prejšnje štorije: alkoholik bi moral nehat piti, jaz bi morala postaviti ultimat, oditi...). Ampak pomeni ohranjati abstinenco in postati odgovoren za sebe. Ko razmišljam, kako bi morala delat, mislit, izgledat, se grem "zadet", ker tega ne prenesem. Ko ostanem s tem, kar je, prevetrim svoja prepričanja, vidim iz kje to izhaja, imam pa možnost nekaj narediti s tem.

 

Oditi na sprehod je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje,po sprehodu in stiku z naravo (tudi svojo, je veliko lažje ukrepat ali se umiriti, kar pač je v tem trenutku uredu zate), medtem ko odit na kozarček, sanjarit o čem... (ki to iskreno nikoli ni samo to), je pa beg.

 

Glede dišanja in gnitja, pa smo vsi v tem. Prevzeti odgovornost pa ne pomeni iz gnitja naredi dišanje (ker tudi to je odvisnost),

 

Rada bi še samo napisala, da obstaja pot iz odvisnosti, ker jo včasih sama nisem videla, ali pa se mi je zdela pretežka. Danes pa trdno stojim za tem, da obstaja, za vse tiste, ki so taki kot sem bila sama, da sem nujno potrebovala malo spodbude in kanček upanja . To je tudi edini namen, da sploh pišem še v tej temi .

[mačky]

Jaz sem nekako zdaj dojela, da nima smisla, da se ti ljudje smilijo Za nekaj takega je mogoče pri meni šlo. No meni ta ultimat gre, držim se ga in ne popuščam in ne počutim se več šibko, da ko bi prišel moj bivši do mene, da bi popustila. Ker enkrat sem, samo takrat ni šlo za ultimat. Ker sem pač v taki situaciji, da če hočem ali ne, bi se srečala vsak teden, sem opazila, da hoče z menoj stik, ko me nekaj vpraša npr. in me opazuje. Ta ultimat velja tudi za prijateljstvo in pač nekatere njegove vzorce obnašanja, dokler ne bo dojel, se ne pogovarjam z njim, razen če so kake nujne stvari, ki jih moraš rešit. On je imel navado - da ko je hotel do mene, se je začel opravičevat in vse priznal in obljubil, verjetno je komu znano... Saj tudi meni je bilo jasno, takoj da se pretvarja. Samo nisem vedela kako naredit, da bi res to naredil. Dejasnko se on pred ljudmi pretvarja, da dobi določene ugodnosti od njih. Do vseh. S tistimi, ki mu povedo, da je cepec, se pa skrega. No zdaj pa te obljube ne bodo delovale, ker če hoče karkoli, prijateljstvo itd. je še vseen pogoj strokovna pomoč, kjer so še zraven kake psihoterapije. Ne moreš bit niti prijatelj z nekom, ki hoče s teboj manipulirat in sploh mu ne koristiš, če se ti smili. Na tak način ne dojamejo.

[mayan]

nista se oddaljili od teme, rada preberem, hvala za tvoja spoznanja Zanija, prav cutim tvoje sprejemanje..., ki zdravi!

[Zala_]

Jaz sem nekako zdaj dojela, da nima smisla, da se ti ljudje smilijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Za nekaj takega je mogoče pri meni šlo. No meni ta ultimat gre, držim se ga in ne popuščam in ne počutim se več šibko, da ko bi prišel moj bivši do mene, da bi popustila. Ker enkrat sem, samo takrat ni šlo za ultimat. Ker sem pač v taki situaciji, da če hočem ali ne, bi se srečala vsak teden, sem opazila, da hoče z menoj stik, ko me nekaj vpraša npr. in me opazuje. Ta ultimat velja tudi za prijateljstvo in pač nekatere njegove vzorce obnašanja, dokler ne bo dojel, se ne pogovarjam z njim, razen če so kake nujne stvari, ki jih moraš rešit. On je imel navado - da ko je hotel do mene, se je začel opravičevat in vse priznal in obljubil, verjetno je komu znano... Saj tudi meni je bilo jasno, takoj da se pretvarja. Samo nisem vedela kako naredit, da bi res to naredil. Dejasnko se on pred ljudmi pretvarja, da dobi določene ugodnosti od njih. Do vseh. S tistimi, ki mu povedo, da je cepec, se pa skrega. No zdaj pa te obljube ne bodo delovale, ker če hoče karkoli, prijateljstvo itd. je še vseen pogoj strokovna pomoč, kjer so še zraven kake psihoterapije. Ne moreš bit niti prijatelj z nekom, ki hoče s teboj manipulirat in sploh mu ne koristiš, če se ti smili. Na tak način ne dojamejo.

Jaz ne vem, če se ljudje pretvarjajo, ko rečejo, da jim je žal, po moje to tudi resno mislijo (vsaj zase lahko povem, da sem si neštetokrat rekla, da bom abstinirala od kakšnega vzorca pa ni in ni šlo, pa sem povedala partnerju, pa sem čez dva tedna ponovila isti vzorec...), ampak potem je vzorec močnejši od volje po abstinenci in seveda deluje kot, da gre za manipulacijo, v bistvu gre pa za še en neuspel poskus abstiniranja, ki prvo prizidane tistega, ki se trudi, da bi ostal trezen in potem še vse okrog njega. Tako, da v smislu sočutja, empatije do tega in sebe, ker nazadnje tudi mi kot partnerji, poskušamo dati ultimat in ga ne speljemo (to je isti vzorec kot pri alkoholiku, ko poskuša abstinirat, pa ne gre...), se mi ne zdi, da gre za to, da se ti drugi smili. Se pa zelo strinjam s tabo, da je treba poskrbeti zase, če je treba se tudi oddaljit od zveze. Mislim, da je glavni problem soodvisnega, da precej visi na "težavnemu partnerju", kar mu služi kot krpanje svoje lastne praznine...

[mačky]

Vem, da je težko prekinit z neko odvisnostjo, ali navado - vsak ima kako. Tudi jaz, moje sicer niso alkohol, droga, cigareti, so prav malenkost za nekatere. Delam prav vsak dan na tem - in vsaj delam. Ampak nisem nikomur nič obljubila.

 

Ja to a gre za manipulacijo ali ne, včasih ti res nekdo nekaj obljubi in si res želi to naredit... Bivši mi je, samo sem vedela, da tega ne bo naredil, ker je šibek. Jaz vem da določenih stvari ne počnem pred ljudmi, ki imajo avtoriteto, pred drugimi pa mogoče počnem. Včasih za neko stvar rabiš trdo roko, da jo spremeniš.

 

Jaz nekdanjega fanta poznam dobro, lahko da je pri kom drugače. On je šibek, je velik egocentrik, ima napihnjen ego do brezmejnih razsežnosti, v resnici pa občutljiv, nesamozavesten... Saj ego je itak samo tisto kar on hoče, da ga drugi vidijo. Zato on pri men nima avtoritete, če se razjezi, se jaz njega ne prestrašim npr. - on si s tem hoče zagotovit prevlado. Pri men si tega ni mogel, noče tud slišat resnice, on ko ga nekaj moti, se unmakne brez razpravljanja. Pol tisto jezo preboli, se čist popolnoma sesuje, zlomi... napije se in tud zjoka. Potem ne zdrži sam, pa pride nazaj. Takrat je cel sladek. On točno ve, kakšen mora bit. I vidim ga - z ljudmi se druži samo zaradi koristi. Saj se je tudi z menoj na bnek način. Ko bi se mogel s težavo soočit, se tako ne bi znal, takrat bi midva itak šla narazen. Še vedno je bilo to tako (pri bivših nejgovih). On vse kar komu reče, je z namenom, da bo od njega nekaj imel. Včasih seveda ni bil tak, to naredi odvisnost. Če hoče do alkohola, mora to obvladat...

 

Jaz nisem živela dejansko med alkoholiki, mi sploh nismo imeli tipičnih navad Slovencev. Alkohol samo za novo leto. Za rojstne dneve - še to redko... In malo, en kozares do dva. Zato je pri men drugače, hitro sem imela tega obnašanja dovolj. Hkrati imam tudi velik ego, ma ravno prav velik, da me potem ubrani pred takimi stvarmi. Zdaj jaz točno vem, da popustila ne bom. Vsaj upam, da ne. Poleg tega, da raje sem na nek način sama kot v vezi. On lahko pride do mene kadar hoče po pogovor, če bo res v depresiji, ne bom nekoga zavrnila... Za vse ostalo, druženje, prijateljstvo, vezo - velja samo en pogoj. Pa še če bo prišel jokat, mu bom povedala resnico, sicer na lep način. Samo ne bo tega naaredil,, on bo kvečjemu prišel z obljubami... Takrat mu bom rekla, ne nič obljub, povedala sem kaj priakujem in tega nisi naredil, lahko greva pa zdaj ta trenutek skupaj po pomoč. Napotnico k zdravniku oz. karkoli pač. Če pa ne pa pač ne - pridi nazaj, ko boš to naredil.

[Zanija]

ja Zala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif obstaja pot iz odvisnosti

ko pride pravi trenutek

ko se vse sestavi

ko nekaj klikne v človeku

lahko zapusti neko grobo odvisnost

male odvisnosti

drobno potrebo po tem da se na nekaj prilepimo

pa prečiščujemo postopoma

z veliko enega samoopazovanja

[mačky]

Pa kolikor vem, odvisnosti ne zapusti zlahka. To je dolga in mučna pot. Mi je pa zanimivo, da je prijateljica nehala kadit, ker se je odločila in res se ne prekrši, niti ni videt da trpi. Zanjo pravijo, da je bila v komuni... ker je bila nekoč na igli. Neka njena res dobra prijateljica mi je povedala. Bi ji verjela, ker je v redu oseba. Samo ne predstavljam si te osebe, prijateljice, da je res bila kdaj na tem. Enkrat je sicer en delček priznala... Za marihuano. Kar pa že danes v splošnem skoraj ni nič posebnega. Skriva pa ene dele svoje preteklosti. Pa če je vse res, bi ji jaz ćestitala. Tega vsak ne premaga.

[Zanija]

vse se da ... samo velikokrat samo eno odvisnost zamenjamo za drugo... družbeno bolj sprejemljivo... potreba po lepilih je velika...

[mačky]

Jp... Pokemon Go Haha

[domoljubka]

Pri tej debati, ki jo berem mi je všeč pristop iskrenih izpovedi in misli ...

Lepo, zanimivo in poučno vas brat punce....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/hypnodisk.gif

[Pico Della Mirandola]

Ni je ženske ki ne bi bila odvisna in ni ga deca ki to ne poskuša izkoristit, se temu prilagodit al pa s tem vzbujat pozornost..

 

kot ste ugotovil, je vse to naš lažni ego..

[mayan]

Sama sem zdravljen alkoholik. Sedaj je tri leta in pol od zdravljenja. (Me zanima, če bo oz. koga bo ta izjava presenetila)

 

Kaj lahko rečem?

 

Skopo je vse to, kar v zvezi s tem razmišljam. Velik del mojega življenja, ko sem pila, se mi zdi kot drugo življenje ali življenje nekoga drugega, oddaljeno.

 

Bistvo zdravljenja je v tem, da si priznaš…. Bolj kot si zmožen tega, uspešnejše se spoznavaš, predvsem v razliki med tem, kar želiš pokazati svetu in med resnico. Jaz svoje tam nisem bila zmožna povedati, se razgaliti popolnoma, sem olepševala. Sicer pa imaš občutek, da vedo, če že ne terapevtke pa vsaj sotrpini. To so ljudje, težko verjet, iz vseh vetrov, od gospodinj v zrelih in starejših letih, mladih punc, trdih delavcev… vsi… povezani… Veliko začudenje mi je bilo, koliko težav so imeli sploh s priznavanjem tega, da so alkoholiki (npr. koliko so spili…).

 

Njihovo bistvo zdravljenja pa temelji na tem, da si odslej zmeraj alkoholik. Nisi ozdravljen. Si alkoholik - zdravljen. Ostaneš alkoholik. Popolna abstinenca mora biti. Imeli smo učne ure vsak dan, po petih tednih izpit o alkoholizmu in posledicah…vmes pogovore pred skupino po vrsti…, kulturna udejstvovanja (recitali, petje…), peka slaščic, red v sobah, pravila (nič kave iz avtomata do 11h), vmes sem morala dati skozi Valentinovo (nastop pred celim oddelkom) in Pust (našemljena plesala trezna, bog pomagaj)… 

 

So bili povratniki, ki so se npr. po desetih letih popolne abstinence čutili dovolj močne, da spijejo kozarček na dopustu in so zdrsnili nazaj, kjer je skorajda pravilo, da padeš še globje…

 

Skratka, svojo nalogo sem opravila le delno, ker sem po vsem tem, ko še zmeraj hodiš redno v skupino, eni prostovoljno tudi pet let…, imela občutek, da stagniram… No, saj vem zakaj, nisem se mogla odpreti, in sem bluzila enaintaisto… z zavedanjem, da mi nihče ne more pomagati… Problemi so drugje in so ostali kot nerešljivi…

 

Celoten sistem se mi zdi pozitivno zastavljen, sploh če še imaš količkaj rešpekta oz. da potrebuješ nekoga, katerega mnenje boš spoštoval in tako preko tega potem abstiniraš, ker se čutiš povezan. Več skorajda ne morejo narediti, ker moraš sam želeti spremeniti svoje življenje na bolje.

 

Velikokrat čutim praznino, ko bi zelo zelo spila pivo, in sem jezna na celi svet, ker ne morem te moje tako značilne osebnostne poteze izživet, ko mi je svet preveč in se melanholično predam v svet čustev, s pijačo seveda. Vem pa kam to vodi - resnično samo navzdol. Ker ni moč ostati pri enem pivu. Čeprav bi znali porečti tam, da se pač očitno nisem dosegla dna. Pozabim, da je to moja odločitev in se zdi, kakor da le ubogam in čakam, kdaj bo konec kazni, hehe... Veliko se sprašujem o svobodi...

 

Ne vem sicer pravega razloga zakaj sem napisala to, če koga kaj zanima naj vpraša… Jaz le upam, da se bom lahko še kdaj iz srca smejala, to pogrešam pri sebi… kot da je del mene umrl…, a vendarle ne dovolj.

[mačky]

Kje si se to zdravila oziroma kaka metoda je bila? Vključuje to tudi individualne pogovore s terapevti? Si se kdaj prekršila in če ja - kaj je bilo potem?

[mayan]

Psihiatrija, Oddelek za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni odvisnosti v MB.

 

Metoda kot sem opisala. Najprej greš k svojemu zdravniku po napotnico, lahko tudi kar tja, imaš pogovor s psihiatrom in naknadno najbrž zahtevajo napotnico, ne vem...

 

Imaš krajše, osnovno zdravljenje, 5 tednov in drugo, temeljitejše, 6 mesecev. Čez tri tedne lahko odhajaš za vikende domov.

 

Vmes si občasno, recimo 1x mesečno naročen pri psihiatru za pogovor, ki pa so nekako dislocirani od zdravljenja, so na drugem oddelku. Tudi kasneje lahko hodiš tja, vendar meni se je zdelo brezplodno, saj nisem naletela na takega, kjer bi začutila, da ima razumevanje ali sočut in da bi nekaj koristi bilo, saj le posluša in potem je tako bedasto vse kar si rekel zapisano na papir dobesedno in ko to bereš ti mine... Vsaj meni je. Individualnih pogovorov s terapevtkami ni, to so skupinske terapevtke, ki pač vodijo svoje skupine... seveda se lahko na svojo željo kaj pogovoriš na štiri oči...

 

Prekršila sem se še isto leto na Silvestrovo, zdravljenje končala marca in sem potem hodila v skupino 1x tedensko... V skupini sem povedala oz. napisala in prebrala skesano pismo. So mi "oprostili", vendar nikoli ni bilo isto potem več, saj sem čutila tisti madež na novem življenju, novi šansi... Temu se strokovno reče spodrsljaj in "gre vun", pa vendar.... ni več to to. Potem sem se odločila pustiti skupino... V kolikor ne bi abstiniral, več naj ne bi hodil v skupino, ampak bi se naj šel ponovno zdravit - od začetka vse.

 

Imela sem srečo, da so mi v službi stali ob strani (tudi delodojalec mora nek tvoj opis poslati tja...) in pa seveda moj partner...Partnerjeva prisotnost je zaželena v skupini naknadno.

 

Ker pa trenutno ne čutim prav zares neke hvaležnosti, bom to prišparala, ko bom tako daleč in seveda podelila s celim svetom...:-) Se zgleda sploh ne zavedam...