navezanost

[Zanija]

zadnje čase mi bolj prihaja v zavest kako zelo se na nekaj ali nekoga zalimamo in pa tudi kako boli potem ko gremo narazen

če nas kdo zapusti ali nas nima na enak način rad, kot mi njega nas to boli, včasih prav grozno... zavojo navezanosti

pomembna oseba umre... ni povsem samoumevno da trpimo.... trpimo zaradi navezanosti

služba nam je všeč jo izgubimo, bolj smo navezani bolj trpimo

mogoče pa bi lahko že ko bi imeli stvari, ki jih imamo radi lahko razmišljali, da je to nekaj kar ni trajno in vsaj do neke mere zmanjšali bolečino ob koncu...

kdo kej razmišlja o tem

[Zanija]

danes razmišljam o tem

kako sem bila včeraj boginija

rešiteljica

čista in brezmadežna

in sem danes zlobno

nevredno

nehvaležno

hudičevo seme

 

poznate to

ko vas nekdo dvigne do neba

potem pa spusti v nasprotje

 

in čeprav ne želim

znam tudi sama nekaj takega narediti

 

zakaj se navežemo?

 

mogoče zato, ker nam drugi predstavlja srečo, smisel, veselje, varnost.... nekaj kar nam temeljno manjka... in iščemo zunaj?

[butl]

Jst mislm, da vseh navezanosti ne morm enačit. Ziher ni dobr zame, če skoz potrjevanje v službi, skoz pohvalo drugih...vim sebe kt vrednega al pa nevrednega, ker to pomen, da drugi določajo, a nej se mam ta moment fajn al švoh, a sem ok al ne, a sem vreden al ne...se prav, drugim dajem v roke upravljanje mojga življenja in s s tem tud odgovornost.

Drgač pa je navezanost na svoje najdražje. Tud tle je lahko patološko, v glavnem pa ni. Čist normalno je, da nas boli in da trpimo, ko odidejo. Ker zadej je zgodovina, tkorekoč življenje. In tud ni pravila, kolk cajta nej en se jezi in žaluje in sprejema ob izgubi.

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[A65]

Vse, kar se vam je zgodilo, je bila najboljša možna stvar, ki se vam je sploh lahko zgodila. Mi sami smo ustvarjalci slehernega naslednjega trenutka. Mi sami smo tisti, ki dozdevno slabim dogodkom damo negativno moč, da se zdijo slabi. Nobena stvar ni dobra ali slaba. Šele naše misli jo naredijo take. Vaša osebna filozofija določa, kako se boste odzvali na dogodke, ki se vam zgodijo v življenju. Je povsem odgovorna za stanje sreče in vedrosti. Moč naših misli vpliva na naše občutke, saj lahko dva človeka različno vidita isto stvar. Nenazadanje pa življenjska filozofija pretežno določa tudi to, kaj se nam dogaja v življenju. V zunanjem svetu namreč ne obstaja nobena stvar, ki bi bila neodvisna od našega mišljenja.

 

Sreča in nezadovoljstvo ne izvirata iz dogodka samega, ampak iz našega dojemanja tega dogodka. Čeprav je dogodek še tako boleč in vam prinese bridko izgubo, ste še vedno vi tisti, ki vtisnete vanj pozitivni ali negativni pečat. Vi določate njegov izid. Osredotočite se na uvidenje čiste resnice zdaj, v vsakem trenutku, ko se nekaj zgodi, in sreča bo postala vaša stalna sopotnica. Prihranili si boste neštete ure, dneve in tedne nekoristnega tarnanja nad okoliščinami, ki se pozneje vedno obrnejo vam v korist. Jamranje ni še nikoli nobenega nikamor pripeljalo. Okoliščine, ki povzročajo največje težave, prinašajo tudi največje koristi.

 

Najboljši način za pridobitev nove izkušnje je sprememba našega odziva na dogodke. S spremenjenimi odzivi ustvarimo nove učinke, ki jih bodo predstavljalo novo resničnost. Vsako naše prepričanje se namreč izraža v nekem načinu delovanja; neko dejavnost spodbudi ali pa nas od nje odvrne. Delovanje v skladu z resnico, da je to, kar se zgodi, najboljša možna stvar, ki se sploh lahko zgodi ter novi učinki takšnega delovanja nas privedejo korak bližje k sreči. Sami si izbiramo svoje cilje in tako krojimo svojo prihodnost.

 

Vzhodnjaška filozofija je usmerjena zgolj kot obvladovanju uma. Kot pravi Dhammapadav svojem reku: Celo vaš najhujši sovražnik vas ne more tako hudo prizadeti, kot vas lahko vaš neukročeni um. Ampak, ko ga enkrat obvladate, postane vaš najzvestejši zaveznik. Stanje vašega razuma je najpomembnejši dejavnik vašega življenja. Misli so nad materijo. Moč razuma je neizmerna. Ne bodite sužnji vaših dogodkov. Če zunanji svet nikoli ne razvname naših misli, lahko kjer koli doživimo razsvetljenje.

 

Pri tem obstaja izjemno pomembna povezanost med umom, telesom in čustvi. Negativna čustva povzročajo bolezen in na drugi strani so pozitivna čustva odločilen dejavnik v procesu okrevanja. Če ste srečni, podjetni in se veselite prihajajočih dogodkov in če običajno z zaupanjem zrete v prihodnost, se bo vaš imunski sistem okrepil ter ohranjal vaše zdravje. Čustvena stanja pa so nalezljiva, prav tako se notranje okrepijo ob vsakem čutenju. Vsi dobro vemo, da se čustvena stanja prenašajo, če nas kdo razjezi, običajno ta čustva prenašamo na druge situacije. Enako velja znotraj nas, nastajanje novih celic je odvisno od čustvenih predznakov.

 

V primeru,da prevzamemo vedenjski vzorec potrtosti, nas depresivno stanje v resnici zasvoji, saj naš organizem zahteva še več takšnih čustvenih vsebin, kot jih že sprejema, in tako dobesedno sproža lakoto po depresiji. Torej če smo prežeti z negativnimi čustvi, bo naše fizično telo pomagalo pri vztrajnosti teh čustev. Tako je najtežje narediti tranzicijo, nato pa gredo stvari vedno lažje. Bolj kot se prepuščamo kakršnemu koli načinu čustvovanja ali vedenja, toliko silnejše bo tudi hrepenenje po teh stanjih. Vsaka stvar v življenju se zgodi, ko je zanjo čas. Namreč razmere postanejo za nas ugodne šele takrat, ko se nanje privadimo.

 

Pomemben del vzhodnjaške filozofije je tudi iluzija o ločenosti in minljivosti. Najprej ločenost stvari je iluzija. Naš razum ustvarja iluzijo ločenosti stvari, vendar pa nas te iluzije tudi osvobodi. Občutek ločenosti je neresničen, razum pa nam lahko prinese osvoboditev, tako da presega pojavni svet dualizma. Drugo pomembno dejstvo je, da se stvari ne izgubijo in ne uničijo, temveč se smo spremenijo. To velja tudi za nas. Ker smo sestavni del Vesolja, bomo obstajali tudi po smrti. Morda v drugačno obliki, morebiti v drugačnem stanju, ampak… bomo. Siddharta je to zapisal z besedami, da naj se zavedamo, da so vse stvari slepila, so gradovi v oblakih. Nobena stvar ni v resnici taka, kot se zdi.

Na koncu je pomembno tudi okolje, ki nas obkroža. Če nas obkrožajo ljudje, ki poleg tega da ne verjamejo v naše cilje, še omalovažujejo naš optimizem in nam nenehno mečejo polena pod noge, bomo izjemno težko ohranili svoje trdno prepričanje v srečo in uspeh. Vsak človek, ki mu dopustimo vstop v svoje življenje, bo vplival na kakovost našega življenja. Siddharta je povedal to na zelo oster način in sicer z besedami, kdor se druži z bedaki, bo dolgo trpel. Družba bedakov je vedno naporna, družba modrecev pa prinaša radost.

Stres je glavna ovira na poti do sreče in skupni imenovalec za občutenje strahu, tesnobe, stiske, skrbi, nelagodja ter hudih slutenj. Sprožajo ga miselne predstave o neugodnem poteku dogodkov v preteklosti, sedanjosti ali prehodnosti. Miselne predstave so edini sprožilec stresa. Dogodki in okoliščine same po sebi niso stresne, pa čeprav se zdi, da taki so. Stres je odraz našega odziva na dogodke in življenjske razmere. Mi sami smo tisti, ki posameznemu dogodku pripišemo takšen ali drugačen pomen. Stres lahko premagamo le, če obvladujemo naše miselne predstave. Torej če spremenimo negativni predznak naše miselne naravnanosti, se bodo spremenili tudi učinki naših dejanj in dogodkov. Seveda pa življenje pri tem ne prizanaša. Vesolje nam vedno zada najmočnejši udarec prav tam, kjer smo najbolj ranljivi. Samo tako si lahko utrdimo voljo. Tako nas življenje postavi pred dejstvo, da se soočimo s svojo notranjo negotovostjo, saj ravno ta sproža negativne miselne predstave o neugodnem razpletu dogodkov. Torej šele v temi se vidijo zvezde, šele skozi trpljenje lahko postanemo srečni. Da to lahko doživimo, pa se moramo najprej zavedati, da se nam nekaj dogaja z določenim namenom in to v našo korist. Pri tem je pomembna pot, ne cilj. Pot in cilj sta namreč ena in ista stvar – iskanje resnice, igra usode in doživljanje sreče.

 

Pomembno vlogo pri tem ima tudi naša preteklost. Le ozdravljena preteklost nam omogoča doživljanje sreče v sedanjosti. Preteklosti se lahko osvobodimo le z novim razumevanjem preteklih dogodkov, ki so nas prizadeli. To lahko naredimo le zodpuščanjem. Postati moramo hvaležni za vse tiste dogodke, ki so nam prinesli korist, čeprav se tega takrat nismo zavedali.

 

Odgovorov nikoli ne bomo našli v zunanjem svetu. So namreč v našem notranjem svetu, v nas samih. Le odkriti jih moramo. Kot pravi Dogen, če ne najdeš resnice tam, kjer si, nikar ne pričakuj, da jo boš našel, kjer koli drugje. Sreča prihaja od znotraj, je izraz naših misli. Od načina prebolevanja naših travm je odvisna naša sposobnost doživljanja sreče. Če se smejimo svoji lastni nesreči, nas ne bo nikoli prevzela.

Edina prava moč, se skriva v sedanjem trenutku. Sedanji trenutek je čudovit. Sedanji trenutek je vse, kar obstaja. Kadar živimo v sedanjosti, smo sredotočeni na sedanji trenutek. To je eno izmed glavnih področji, s katerimi se ukvarja Zen. Zen je preprosta osredotočenost na tukaj in zdaj. Ravno pri tem je najbolj koristna meditacija. Z meditacijskimi tehnikami se naučimo misli usmerjati na sedanji trenutek ter ohranjati osredotočenost na tukaj in zdaj. Meditacija sicer mogoče je za koga beg pred življenjem, za večino pa priprava na resnično življenje.

 

Za konec še misel Tao Te Chinga. Ko človek enkrat spozna zadovoljstvo, preprosto postane zadovoljen in tak tudi ostane. Zato se prepusti objemu preprostosti. Bodi zadovoljen s tem, kar imaš, in tem, kar si. Tega ti nihče ne more vzeti. Ključ do srečnega življenja se skriva v nas samih. In na drugi strani, jezen človek bo poražen tako v boju, kot v življenju.

(Blaž Kos)

 

Temelj Zena, o katerem sem brala nedolgo nazaj in ki zbere tisto, kar sem brala že kdaj drugje. In za kar sem v sebi vedela, da tako preprosto - je.

 

[Silvija]

Moja izkušnja. Sem se šla tole: če ne morem spremenit realnosti, bom spremenila pogled na realnost. Pozitiven pristop, nič ne bo bolje, če bom še v svojih mislih prenapenjala, se sekirala, jezila... To zdaj predvsem moja služba... Vendar...enkrat v aprilu mi je začelo totalno prebijat, naknadno sem še zbolela. Če vsega tega, kar je zgoraj zapisano, ne zares in resnično ponotranjiš in resnično tako čutiš, ne pomaga. Če se delaš, da imaš zadovoljen in lep pogled na življenje, znotraj pa gloda črv, nič ne narediš. Samo potiskaš. Kako pa doseči resničen notranji mir, pa ni ajnfoh, ane? Teorijo že obvladamo. Ampak, ali je potem volja, redno delat na sebi?

[Brezo]

Navezanost prihaja zaradi želja...Um ima veliko želja...Če hoče človeček doseči nenavezanost, se mora osvoboditi želja in dobiti nadzor nad umom...Pa ne pozabit- praktični del je "jeba"...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[butl]

Želje so nekej najbl normalnega v življenju...so nekej, kar nas ločuje od živali, tko da z željami ni čist nč narobe. Problem so vzroki in vzgibi naših želja

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

[Zala_]

danes razmišljam o tem

kako sem bila včeraj boginija

rešiteljica

čista in brezmadežna

in sem danes zlobno

nevredno

nehvaležno

hudičevo seme

 

poznate to

ko vas nekdo dvigne do neba

potem pa spusti v nasprotje

 

in čeprav ne želim

znam tudi sama nekaj takega narediti

 

zakaj se navežemo?

 

mogoče zato, ker nam drugi predstavlja srečo, smisel, veselje, varnost.... nekaj kar nam temeljno manjka... in iščemo zunaj?

Men se zdi, da je problem, ker se navežemo na MNENJE drugega o nas, oziroma še dlje, sami menimo, da smo npr.: hudičevo seme in pol drugi to potrdi v nekem trenutku in mi se identificiramo s temi mnenji (najprej s svojimi, nato še z mnenji drugih) in jih živimo kot realnost, namesto kot zgolj neko misel, ki je zdaj tu, v naslednjem momentu pa kakšna druga. Mi na to misel damo svojo pozornost in iz nje naredimo svojo identiteto.

 

Navezanost je sama na sebi naravna, nujna za preživetje, kasneje nastopi še samostojnost. Ne moreš bit samostojen, ne da bi v otroštvu izživel/doživel odvisnost in navsezadnje večina staršev nosi v sebi eno lastno egoistično težnjo po tem, da bi bili otroci odvisni od njih, tudi ko so že dovolj zreli, da bi lahko bili samostojni.

 

Ideja za tem mojim pisanjem je spet, opazovanje in videnje vsega kot minljivega, trenutnega in identifikacija samo s tistim, kar je pomembno- trajno (to je energija, sočutje, ljubezen...).

[Brezo]

Želje so nekej najbl normalnega v življenju...so nekej, kar nas ločuje od živali, tko da z željami ni čist nč narobe. Problem so vzroki in vzgibi naših želja

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

A lahko našteješ nekaj vzrokov in vzgibov kot primer...Pa da vidimo, če ti razumeš določene stvari...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

[Zanija]

Men se zdi, da je problem, ker se navežemo na MNENJE drugega o nas, oziroma še dlje, sami menimo, da smo npr.: hudičevo seme in pol drugi to potrdi v nekem trenutku in mi se identificiramo s temi mnenji (najprej s svojimi, nato še z mnenji drugih) in jih živimo kot realnost, namesto kot zgolj neko misel, ki je zdaj tu, v naslednjem momentu pa kakšna druga. Mi na to misel damo svojo pozornost in iz nje naredimo svojo identiteto.

 

Navezanost je sama na sebi naravna, nujna za preživetje, kasneje nastopi še samostojnost. Ne moreš bit samostojen, ne da bi v otroštvu izživel/doživel odvisnost in navsezadnje večina staršev nosi v sebi eno lastno egoistično težnjo po tem, da bi bili otroci odvisni od njih, tudi ko so že dovolj zreli, da bi lahko bili samostojni.

 

Ideja za tem mojim pisanjem je spet, opazovanje in videnje vsega kot minljivega, trenutnega in identifikacija samo s tistim, kar je pomembno- trajno (to je energija, sočutje, ljubezen...).

 

Ja super hvala vsem za mnenje. Ja navezanost je nujna... vendar naj bi odrasel človek postopoma spuščal navezanosti... bil samostojen

ja videnje vsega kot minljivega

zavedanje, da nič ne bo za vedno tako

in da smo kot minljiva bitja vezani na minljiva bitja

to lahko malo omili trpljenje

ko pride do ločitve, smrti ali česa drugega

rečmo da navezanosti na stvari, denar, status, javno mnenje in podobno niso tako globoke..ampak po drugi strani, ne smem vse iz sebe sklepat

no ja, jaz ko sem dobila in se zaljubila v novo pisarno, sem že v tistem trenutku vedela, da se bo to spremenilo in s tem sem hvaležna a vem, da je samo začasno

če malo opuščamo oprijem in te naše mreže ne stiskamo tok k sebi, potem je vse lažje, se mi zdi

 

kar jaz po novono odkrivam je

da se navežemo na nekega človeka tudi za to, ker spodbuja določene dele nas, ki so nam všeč

problem je, da potem v tem hlastenju po osebi, lahko s svojimi divjimi reakcijami osebo odrinemo od sebe... čeprav si jo želimo imeti blizu

 

jasno je, da vem samo to, da nič ne vem

in da samo besede , teorija res ne bo nič spremenila

in jeba je ni kej Brezo,, vsekakor je jeba, sam ta jeba je edina smiselna stvar, če mal od daleč pogledaš

delo na sebi seveda

[Boudika]

Želje so nekej najbl normalnega v življenju...so nekej, kar nas ločuje od živali, tko da z željami ni čist nč narobe. Problem so vzroki in vzgibi naših želja

 

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif

 

Tole, kar Brezo navaja, je iz budističnega učenja - vir našega trpljenja so želje. Se pa da debatirat o tem... Glede na mišljenje zahodnega človeka, si brez želja mrtev. Po budističnem učenju si brez želja v nirvani. E sad....

[Zanija]

tudi budisti pravijo, da so želje pomembne

ker je želja podlaga vsega delovanja

brez želje za razsvetljenjem, ni razsvetljenja

so gonilo, in včasih nas gonijo tudi tja, kjer gonil ni več... samo v pravem trenutku jih moramo spustiti... kajti če jih ne spustimo, potem nam želja za razsvetljenje onemogoča razsvetljenje

[Boudika]

zadnje čase mi bolj prihaja v zavest kako zelo se na nekaj ali nekoga zalimamo in pa tudi kako boli potem ko gremo narazen

 

kdo kej razmišlja o tem

 

Ja, razmišljam, celo življenje. Pa tudi, ne bi rekla vsem navezanostim zalimanost. So normalne navezanosti, kot je rekel Butl, kot del normalnega odnosa. Problem je, kako se naučit spustit, ko človek odide ali umre. Kako predelati izgubo.

 

danes razmišljam o tem

kako sem bila včeraj boginija

rešiteljica

čista in brezmadežna

in sem danes zlobno

nevredno

nehvaležno

hudičevo seme

 

poznate to

ko vas nekdo dvigne do neba

potem pa spusti v nasprotje

 

No, to je pa tip manipulatorjev. Se mi dogaja, sicer redko, ampak se mi dogaja. Nazadnje prav na tem forumu. Problem je v mojih mejah, ker v kakšnih redkih trenutkih ne znam komu reči, naj odjebe s svojimi projekcijami - naj bodo pozitivne ali negativne.

[Brezo]

Tole, kar Brezo navaja, je iz budističnega učenja - vir našega trpljenja so želje. Se pa da debatirat o tem... Glede na mišljenje zahodnega človeka, si brez želja mrtev. Po budističnem učenju si brez želja v nirvani. E sad....

 

Evo ruke...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

Želje so spremljevalci na poti po kateri hodi čisto vsak človeček...na določenih etapah (del poti) so potrebne, lahko služijo kot motivacija...ko pa se človeček bliža "cilju" pa postanejo ovira...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[Zanija]

hvala Boudika

ti kar tu prilimam všeček http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

manipulatorji verjetno eni zavestni drugi malo manj, kaj se ti zdi?

[mgd]

to je res.

 

zato navezanost na trajno reš vse te probleme.

[Boudika]

hvala Boudika

ti kar tu prilimam všeček http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

manipulatorji verjetno eni zavestni drugi malo manj, kaj se ti zdi?

 

Govorim o prej omenjenem primeru - ko si najprej utelešenje vsega dobrega, nato vsega slabega in ko sem v stiku s takimi ljudmi (saj so redki), se sicer trudim postavljati meje - ne postat poligon za njihove potrebe, mogoče mi samo ne ratuje vedno. To je posebna vrsta manipulacije, za katero verjamem, da je zavestna. Lahko pa ima kdo drugačno izkušnjo.

[mgd]

to je res.

 

zato pa spoznanje sebe reš vse te probleme.

[Boudika]

jaa ... nekateri/nekatere si prav želijo, da si na njihovem poligonu, pod njihovimi pogoji ... da švicaš, da trpiš in krvaviš ...

 

Nimam pojma, ker ne razumem dovolj takega obnašanja. Ko ga bom, se ne bom več zapletala, I guess.

[mgd]

jaa ... nekateri/nekatere si prav želijo, da si na njihovem poligonu, pod njihovimi pogoji ... da švicaš, da trpiš in krvaviš ...

 

naš lažni ego tud. in mi smo tisti, ki mu to dajemo. ko nočmo bit za tistega od kogar smo.

[Boudika]

Evo ruke...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

 

Želje so spremljevalci na poti po kateri hodi čisto vsak človeček...na določenih etapah (del poti) so potrebne, lahko služijo kot motivacija...ko pa se človeček bliža "cilju" pa postanejo ovira...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

 

Želim si živeti brez želja, hkrati pa me je po zahodnjaško strah, da bi bila potem res mrtva http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif V bistvu je tako, da v tem trenutku še ne znam živeti brez želja. Ne znam si tega predstavljati.

 

Vse, kar se vam je zgodilo, je bila najboljša možna stvar, ki se vam je sploh lahko zgodila. Mi sami smo ustvarjalci slehernega naslednjega trenutka. Mi sami smo tisti, ki dozdevno slabim dogodkom damo negativno moč, da se zdijo slabi. Nobena stvar ni dobra ali slaba. Šele naše misli jo naredijo take. Vaša osebna filozofija določa, kako se boste odzvali na dogodke, ki se vam zgodijo v življenju. Je povsem odgovorna za stanje sreče in vedrosti. Moč naših misli vpliva na naše občutke, saj lahko dva človeka različno vidita isto stvar. Nenazadanje pa življenjska filozofija pretežno določa tudi to, kaj se nam dogaja v življenju. V zunanjem svetu namreč ne obstaja nobena stvar, ki bi bila neodvisna od našega mišljenja.

 

Nekaj moram pripomnit na to temo - v določenih primerih je težko takole gledati na življenje. Če gre za hude osebne izgube, za hude travmatične dogodke, nasilje, itd. - vsak človek rabi čas, da se s tem sooči, da to predela - ne moreš kar reči, juhu, kakšna dobra stvar se mi je zgodila. Je pa res, da s časom lahko tudi na to gledaš kot na vir učenja, priložnost za zorenje, za drugačno izkušnjo, ki ti omogoča razumevanje tistega, česar brez te izkušnje ne bi mogel razumeti.

[mgd]

ni lažnega ega ... ego je identiteta tvojega bivanja v telesu ... in smisel je v tem, da pričneš razumet kaj ti dogaja in zakaj ... po kaj si prišel v ta lajf ...

 

je prekrivalo

 

po izkušnjo da to ni bla najboljša izbira

[mgd]

res ni življenja brez želja.

 

zato želet si vsedobr reš vse te probleme.

[Brezo]

Tudi "duša" ima nekaj čemur se v našem (zemeljskem) jeziku lahko reče "želja", ker ne obstaja boljše besede za to. To je še najboljši približek...Ampak ta "želja" človečka ne veže na krog rojevanja in umiranja...Prave Mesije, Bude in Avatarji delujejo iz te "želje", kar po njihovo sploh ni želja tako kot si mi predstavljamo...Zato ne metat vsega v isti koš...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[mgd]

neumnost ... prišel si po nove izkušnje ... pa tudi po nov pogled na stare izkušnje

 

preko katerih pol ugotoviš, da niso bla najboljša izbira in si ne želiš več.