Lastno POLJE, biopolje, programiranje in upravljanje

[*glas*]

Prekletstvo sedmih dni:

Povej mi, kateri je danes dan, in povem ti, kdo si.
Teden je za dnem najpomembnejša koledarska enota v našem življenju. Vikendov se veselimo, ponedeljki so žalostni, ker moramo v službo ali šolo. Sedemdnevni ritem je povsem samoumeven, malone od Boga dan, zato ga sprejemamo brez vsakega dvoma. Pa ne zato, ker je tako božanski, ampak preprosto zato, ker smo se rodili v svetu, kjer je sestavni del vsakdanjika in s tem naših navad.

Toda ni vedno bilo tako. Egipčani in Grki so se ravnali po desetdnevnem tednu, Rimljani sprva po osemdnevnem etruščanskem tednu, od 1. st. n. št. naprej pa so po Perzijcih in Judih povzeli sedemdnevni, toda šele leta 321 n. št. je po uredbi cesarja Konstantina postal uradni teden Rimskega cesarstva z nedeljo kot prvim dnem.

Kasneje se je rimljanski teden združil z nekaterimi poganskimi koledarji v Evropi in Aziji ter krščanskim in islamskim tednom; nazadnje je znotraj gregorijanskega koledarja postal najbolj izstopajoča koledarska enota v svetu. Pomislite: zaporedje dni v letu in mesecu se je večkrat spreminjalo, tok dni v tednu od nedelje do sobote pa se ni spreminjal že od časa Rimljanov!

Poleg omenjenih so v svetu sicer znani še razni drugi tedni, dolgi od 3 do 19 dni. Mnogi od njih so nastali iz potrebe po dogovorjenem zaporedju dni neodvisno od astronomskih ciklov, denimo za trgovanje ali kaj podobnega. Z dogovorom so ljudje določili, kateri dnevi v tednu bodo (najbolj) pomembni – vsak tretji, četrti, sedmi, osmi, deseti … Na podoben način so določili dneve za pobiranje davkov in druge uradne zadeve. To zaporedje je potem teklo neodvisno od lunarnega ali solarnega (ali kombiniranega) koledarja, po katerem so se sicer ravnali.

Ritem za stroje
Fiksen teden je morda praktičen za uglaševanje s tržno in militaristično družbo ter njenim redom, ni pa primeren za subtilno uglaševanje z naravo. Tog, za vse enak sedemdnevni ritem ne obstaja ne v vesolju ne v človeškem telesu ali duhu. Vsi ritmi v naravi kažejo določene nepravilnosti ali nihanja, tudi krožnice planetov niso nikoli povsem okrogle ali elipsaste, ampak so žive krivulje, ki jih sproti oblikujejo mnoge vesoljne sile. Prav bi bilo, če bi skladno s tem utripali naši meseci (in tedni).

Prof. Eviatar Zerubavel izraelski avtor knjige Cikel sedmih dni sicer navaja zanimiv argument, da je sedemdnevni cikel zastopan v vsem življenju v naravi. Susan Perry in Jim Dawson pišeta o cirkaseptanskem ciklu, ki naj bi trajal približno sedem dni. Zato naj bi tako ljudje kot živali bili najbolj sposobni prilagajanju prav na sedemdnevni teden. Vse lepo in prav. Toda meni se ob tem porodi vprašanje, zakaj bi se morali prilagajati togemu tedenskemu ritmu? Če je ritem cirkaseptanski, naj bodo še tedni cirkasedemdnevni, kot denimo v hermetičnem koledarju, ki ga omenjam kasneje.

Glavni nasprotniki poseganja v teden so predstavniki treh semitskih religij: krščanstva, islama in judovstva. Zanje je teden svet, ker je od Boga dan. Jaz pravim, da je to samo interpretacija. V Svetem pismu vsekakor piše, da je Bog svet ustvarjal šest dni in sedmi dan počival. Ampak On je to storil enkrat, mi se po njem zgledujemo v neskončnost v strahu pred sodbo ali kaznijo, kot da bi nas na to obsodil, sprogramiral. Če si smejo planeti za en krog vzeti približno toliko in toliko dni, zakaj si ne bi smeli še mi?

V čudoviti vesoljni uri (ki nam jo je dal Bog) obstaja približno sedemdnevni ritem, zakaj se ga ne bi držali tako, kot ga je Bog ustvaril, ne pa tako, kot smo si mi ta ritem razlagali – okostenelo in neživljenjsko? Skozi stoletja smo tako izgubili prav vsako vez z naravo, vesoljem, nebesnimi telesi. Tudi vanje gledamo le še preko računalniškega ekrana.

Edina preostala povezava sedemdnevnega tedna s planeti so imena dnevov, ki so jo menda vpeljali Egipčani, znana pa je bila tudi pri Babiloncih, v Indiji in poganski Evropi. V jezikih, kjer so ta imena ohranjena, se teden začne s Sončevim dnem, nadaljujeje z Luninim, Marsovim, Merkurjevim, Jupitrovim, Venerinim in konča s Saturnovim. Če planete zapišemo v krogu po vrsti glede na oddaljenost od Zemlje, se zaporedje dni pokaže v septagramu:

Če začnemo pri Mesecu in gremo v krogu v nasprotni smeri od urnega kazalca, je pred nami zaporedje nebesnih teles. Če začnemo pri soncu in sledimo zvezdi v smeri urnega kazalca, dobimo zaporedje dni v tednu:
dan planet sanskrt angleščina nemščina stari germanski naziv latinščina
nedelja Sonce ravi-vasara Sunday Sonntag sunnandaeg (Sončev dan) dies Solis
poned. Mesec soma-vasara Monday Montag monandaeg (Mesečev dan) Lunae dies
torek Mars mangala-vasara Tuesday Dienstag tiwes daeg (dan Tiu-ja, boga neba in vojne) Martis dies
sreda Merkur budha-vasara Wednesday Mittwoch* wodnes daeg (dan Wodena, Odina, poglavarja bogov) dies Mercurii
četrtek Jupiter guru-vasara Thursday Donnerstag thunres daeg (dan Thora, gromov-nika bogov) Jovis dies
petek Venera šukra-vasara Friday Freitag frigedaeg (dan Frigg, boginje neba, poroke in doma, Odinove žene) Veneris dies
sobota Saturn šani-vasara Saturday Samstag saeterdaeg (Saturnov dan) Saturni dies

V slovenščini je podobno kot v portugalščini, ruščini in drugih slovanskih jezikih prevladalo opisno (nedelja, ponedeljek, sreda) in številčno (torek, četrtek, petek) poimenovanje po delavskem tednu, ki se začne s prvim delovnim dnem in konča z dnem počitka. Le sobota je v nazivu ohranila sledi judovskega Sabatha (torek je »drugi«, kot ruski vtornik). V angleščini, nemščini in francoščini so dobro vidne sledi imen starih poganskih bogov oz. planetov.

Zaporedje po planetih so bojda vzpostavili Egipčani in za njimi Rimljani, že pred njimi pa neodvisno Judje in Babilonci. Rimljani so vsako od 24 ur v dnevu po vrsti poimenovali po enem od sedmih takrat znanih »planetov«, tekoči dan pa po prvi uri tistega dne. Kot vemo, je tradicija v vsaki družbi izredno trdoživa, zato si imena sedmih dni še danes sledijo v enakem zaporedju kot pred mnogimi stoletji.

Francoska buržoazija je konec 18. stoletja poskusila sedemdnevni teden zamenjati z desetdnevnim, stalinistični režim je Rusom predpisal petdnevni in kasneje šestdnevni teden, toda spremembe so povzročile več zmede kot koristi, zato so se reformatorji po nekaj letih vrnili k staremu tednu, kakršnemu je sicer sledil ostali svet.

Oba sistema sta nasprotovala religioznemu nareku sedmih dni in hotela vzpostaviti novi ritem humanističnega dela za družbeno dobro. Žal je takratno življenje steklo v smeri mehanicistične miselnosti in je povezava z naravo pač izostala. Reformatorje je očaral obet svobodne družbe, katero človek ureja sam, po svoji meri, onstran pritiskov verskih dogem, onstran naravnih zakonov, odpirala se jim je prihodnost svetlih možnosti, kjer vladata razum in znanost. Spotoma so izgubili dušo človeka in tako svojo zamisel obsodili na propad.

Nisem črnogled, toda mislim, da bo podobna usoda doletela tudi sedemdnevni teden, čeprav že stoletja narekuje ritem človeštvu. Botroval je tudi prevladi strojev, katerim so fiksni tedni odlično pisani na ohišje. Ljudje v njihovem svetu nimamo druge izbire, kot da sklonimo glavo, zapremo čustva v kletko in spremenimo del sebe v stroj.

Gregorijanski koledar

Julij Cezar je v času svoje vladavine naredil veliko koledarsko reformo. Rimski koledar je bil v osnovi lunisolaren, toda silno nenatančen, zato so meseci sčasoma povsem izgubili povezavo z luninimi menami in letnimi časi. Cezar je leta 45 pr. n. št. koledarju dodal 90 dni, da je uskladil mesece in letne čase. Po nasvetu astronoma Sosigenesa je vpeljal solarni koledar iz dvanajstih fiksnih mesecev, dolgih 29, 30 in 31 dni, z dodatnim dnem vsako četrto leto. Na željo politikov je za začetek leta določil 1. januar.

Koledar ni bil popoln, zato se je do 16. stoletja nabralo za 10 dni zamika med koledarskim in dejanskim ekvinokcijem. Leta 1582 je katoliška cerkev reformirala julijanski koledar v tako imenovani gregorijanski koledar – z enim samim razlogom: ohraniti pomladni ekvinokcij čim bliže 21. marcu, da bi lahko dan Velike noči še naprej izračunavali po izvorni formuli, določeni na Nicejskem koncilu leta 325. Poenostavljeno rečeno je velika noč prva nedelja po prvi polni luni po 21. marcu.

Gregorijanski koledar se je uveljavljal zelo počasi, saj je bil katoliška domislica in so ga protestanti, seveda, zavračali. Sprejeli so ga večinoma sredi 18. stoletja, Anglija in ZDA leta 1752 (takrat so morali izpustiti že 11 dni). V mnogih kolonijah so ga krščanski misionarji in islamski osvajalci vpeljali z nasiljem. Japonci so spremembe sprejeli leta 1872, kitajci 1912, balkanske države med leti 1915 in 1923, Rusija po oktobrski revoluciji (ki se je po gregorijanskem koledarju pravzaprav zgodila novembra).

Naš dogmatični koledar

Ker v gregorijanskem koledarju meseci krožijo znotraj sončevega leta neusklajeno z luninimi menami, so pravzaprav le (dolgi) tedni in ne meseci v pravem pomenu besede. Posamezni »meseci« imajo 31 in 30 dni (februar 28 oz. 29) samo zato, ker si je to nekdo (Julij Cezar & co.) izmislil in tak sistem zakonsko predpisal vsem ostalim.

Tudi imena »mesecev« so le škrbine, ki smo jih podedovali po rimljanih: marec je prvotno dobil ime po Marsu, bogu vojne, april po odpiranju (popkov, življenja), maj po Maji, boginji plodnosti, junij po Juno, boginji meseca, sledili so oštevilčeni meseci od pet do deset. V čast Juliju Cezarju so quintilis preimenovali v julij, kasneje pa po njegovem nečaku cesarju Avgustusu sextilis v avgust. Ostali so še september, oktober, november, december (torej »sedmi«, »osmi«, »deveti« in »deseti« mesec), le da so v današnjem koledarju po vrsti deveti, deseti, enajsti in dvanajsti.

Naše leto se začne v času zimskega počitka, ko nam narava narekuje, naj bomo pasivni, mi pa se prav takrat spravimo k vrhuncu aktivnosti in načrtovanj. Zakaj se leto ne bi začelo spomladi (ali kvečjemu jeseni), kar bi bilo za nas bolj naravno?

Ker se je rimljansko leto začelo malce po zimskem solsticiju, se je spodobilo, da se takrat praznuje tudi Jezusov rojstni dan. To ni edini primer prekrivanja cerkvenega praznika s poganskim – tudi velikonočni pirhi in zajčki so ostanek poganskih običajev, kakor tudi noč čarovnic, da božička niti ne omenjam.

Minevala so stoletja, tedni in »meseci« so postopoma oddaljevali ljudi od naravnih ritmov in jih navajali na mehanični red. Do danes smo postali eksperti v sledenju temu koledarju vse od službe do zabave in počitka, čeprav je poln očitno škodljivih elementov. Ali tak koledar res pristoji napredni civilizaciji? Res služi človeku ali pa le namišljeni dogmi, ki je sama sebi namen?

Naravni koledarji

Vsi koledarji so prvotno nastali, da bi služili takim ali drugačnim družbenim potrebam. Že v davni zgodovini so zelo razvite koledarje poznale civilizacije na vseh koncih sveta. Koledar je bil središče popolnoma vsega. Pomagal je pri načrtovanju setve, žetve, predvidevanju začetka in konca letnih časov, po njem so starešine izbirali imena otrok ali celih družin, določal je identiteto posameznikov in skupnosti.

Najbolj znani so koledarji Kitajcev, Egipčanov, Indijcev in Majev. Vsem starim koledarjem je skupno to, da so temeljili na naravnih ritmih Meseca, Sonca in drugih planetov ter včasih na nekaterih neotipljivih ritmih, različno pojmovanih v različnih kulturah. Marsikje so sočasno uporabljali več različnih koledarjev za različne namene.

V začetku so koledarji vselej temeljili na astronomskih ciklusih. Ker pa ti niso povsem konstantni, pa tudi ne poznamo jih v vseh potankostih, so morala pravila obsegati mehanizem, ki koledar sproti prilagaja nihanjem oz. spremembam v gibanju nebesnih teles. Gregorijanski koledar je našel precej učinkovito rešitev, da ne izgublja koraka s sončevim letom, se je pa zato povsem odrezal od ritma mesecev. Tudi drugi koledarji temu ritmu posvečajo včasih več, včasih manj pozornosti.

Keltski koledar

Keltsko leto se začne jeseni z mesecem samoniosom (ko padajo semena). Drugi mesec v letu, mid samonios, je prestopen, navadno pa nastopi le dvakrat v vsakih petih letih. Sledijo dumannios, globoka tema, riuros, mesec mraza, anagantios, ko se ne hodi iz hiše, in ogronios, mesec ledu. Pomlad se začne s kutiusom, mesecem vetra, nadaljuje z giamoniosom, mesecem poganjkov, in simivisioniosom, mesecem luči. Sredi poletja je equos, mesec konjev, potem žetveni mesec elembious, in mesec poravnave, edrinios. Zadnji mesec, cantlos, je čas pesmi in proslav ob zaključku leta.

Mesec se začne s polno luno, česar ni težko določiti po opazovanju. Kakor je začetek leta jesen, je začetek dneva sončni zahod. V koledarju sta pomembna tudi oba solsticija in ekvinokcija. Mnoge kamnite strukture v keltskih deželah so bile odlični pripomočki za natančno astonomske izračune, spomnimo se samo Stonehenga.

Kitajski in hebrejski koledar

Kitajski koledar je gotovo eden najstarejših na svetu. Uporabljali so ga že vsaj dva tisoč let pred našim štetjem. Ravna se po gibanju lune in sonca (je torej lunisolaren). Letno ima dvanajst oz. trinajst mesecev. Meseci se začnejo ob mlaju, začetek leta pa je dober mesec po zimskem solsticiju, saj je po koledarskem pravilu zimski solsticij vedno v enajstem mesecu. Dan se začne ob polnoči.

Tudi hebrejski koledar je lunisolaren. Pozna 19-letne cikluse, v katerih trinajsti mesec dodajajo v letih 3, 6, 8, 11, 14, 17 in 19. Leta imajo 354 dni (oz. dan več ali manj), prestopna leta pa 384 dni (oz. dan več ali manj), meseci so dolgi 29 ali 30 dni. Dan se začne ob sončnem zahodu. Izračun koledarja je precej zapleten, saj določeni prazniki ne smejo priti na sabath, torej se začetek leta z dodajanjem ali odvzemanjem dneva ustrezno prilagodi. Koledarski meseci se tako le okvirno ujemajo z dejanskimi luninimi menami. Religiozni pečat je verjetno močnejši kot v katerem koli drugem koledarju.

Indijski koledar

Indijski tradicionalni koledar pozna mnoge različice, pri katerih je le nekaj poglavitnih razlik: začetek meseca je ponekod ob mlaju ponekod ob ščipu, koledarsko leto se v različnih delih Indije začne ob zelo različnih časih glede na lokalne posebnosti, ostalo so manjše razlike v izračunih praznikov in finih poudarkih. Vse različice temeljijo na dejanskem položaju meseca in sonca glede na zvezdno ozadje (tehnično rečeno je to sideralni koledar), ne pa zgolj na matematičnem logaritmu. Predstavljam ga nekoliko obširneje, saj vsebuje zelo pametne domislice, ki kažejo razumevanje soutripanja narave in človeka.

V indijskem koledarju ima leto dvanajst mesecev, trinajsti (adhika) mesec se dodaja vsaka dva oz. tri leta. V koledarju so označeni tudi sončevi meseci po položaju sonca v zodiaku. Lunarni meseci nosijo ime po sončevih mesecih, v katerih se začnejo.

Pričetek leta je po polni luni spomladi. Meseci se delijo na dve polovici, črno oz. krišna (ko luna upada) in svetlo oz šukla (ko luna raste), dnevi so poimenovani preprosto: »prvi«, »drugi« …»štirinajsti«, nazadnje pa pride še »mlaj« oz. amavasja in »ščip« oz. purnima.

Imena dni se določajo po Mesecu, glede na čas, ki ga potrebuje, da v odnosu na Sonce napreduje po zodiaku za 12 stopinj. Vsak tak lunarni dan se imenuje tithi, traja pa med 20 in 27 ur. Sončevi dnevi dobijo ime po tistem tithiju, ki je aktualen ob sončevem vzhodu.

Poudariti je treba, da se določenim dnem v mesecu tradicionalno pripisuje poseben učinek. Ščip in mlaj (ter dneva pred in/ali po njima) sta navadno dneva praznovanja in počitka, prvega in osmega dne naj se učenci in študentje ne bi dotikali knjig, enajsti dan je (v povezavi z dnem prej in po njem) primeren za post in duhovne aktivnosti.

Dan se začne ob sončnem vzhodu, noč ob sončnem zahodu. Koledar ima zanimivo posebnost – tako dan kot noč imata po 30 ur (skupaj 60; ura je torej dolga 24 naših minut), toda dolžina ur se spreminja glede na letni čas. Poleti so dnevne ure daljše, nočne pa krajše, pozimi pa obratno. Na internetu sem našel uro, imenovano auspiwatch, ki kaže take ure in vse druge posebnosti indijskega koledarja. Pri takem računanju ur bi v našem podnebnem pasu »osemurni« delovnik poleti trajal dobrih devet naših ur, pozimi pa slabih sedem. Predlagati drseči čas v svetu atomske natančnosti je gotovo drzno, ne dvomim pa, da bi naš organizem tako merjenje časa sprejel odlično.

Še ena zanimivost indijskega koledarja je ta, da je že pred tisočletji upošteval globok, cikličen čas, za razliko od judeokrščanskega linearnega pojmovanja časa. Dolga obdobja se imenujejo juge, trajajo pa od pet do več sto tisoč let glede na to, kdaj prihaja do prekrivanj med planeti. Začetek vesolja je postavljen več kot 150 trilijonov let v preteklost, zadnja juga (kali-juga) naj bi se začela pred 5110 leti. Po nekaterih koledarjih je začetek kali-juge podlaga za računanje letnic trenutne ere.

Hermetični lunarno tedenski koledar

Po vzoru starodavnih lunisolarnih koledarjev je nastal zanimiv sodobni koledar, ki je zamišljen kot možna globalna alternativa gregorijanskemu koledarju. Zasnovan je podrobno in sistematično, zato tukaj nudim kratek vpogled vanj, čeprav se mi sicer ne zdi povsem posrečen. Več o njem lahko preberete na www.hermetic.ch.

Hermetični lunarno tedenski koledar ima 12 oz. 13 mesecev, ki trajajo od mlaja do mlaja. Vsak mesec ima štiri tedne, dolge med šest in devet dni – »nedelja« je vedno ob mlaju, ščipu in obeh krajcih. Dnevi se začnejo ob sončnem vzhodu, ura je tako za šest ur zamaknjena za standardnim časom. Ob šestih zjutraj je po hermetičnem koledarju 00:00.

Meseci so poimenovani po pionirskih raziskovalcih psihoaktivnih rastlin in kemikalij (kar se mi zdi nekoliko za lase privlečeno). Dnevi v tednu so preprosto »prvidan«, drugidan«, »tretjidan«, »četrtidan« in »petidan« (Dayone, Daytwo, Daythree, Dayfour, Dayfive), zadnji dan pa se imenuje »lunidan« (Moonday), ker je takrat lunina mena. Kadar je teden najkrajši, torej dolg šest dni, so to vsi dnevi; kadar ima sedem dni, je predzadnjemu ime »svobodan« (Freeday); kadar ima teden osem dni, dodamo še predpredzadnji dan »njendan« (Herday); kadar ima devet dni se pred slednjega vrine še »devetidan« (Nineday).

Koledar ima nekaj zanimivih rešitev, toda določene zamisli so zastavljene preveč neživljenjsko, da bi bile globalno sprejemljive. Boljše izhodišče za alternativni svetovni koledar najdemo v že opisanem indijskem koledarju.

V cvetju letnih časov

Po vsem napisanem mi ni težko za piko na i dodati sklep, da smo v različne nivoje tedna oviti kot v plasti mavca. Naš koledar ne diha z nami, ampak nas stiska v primež svojih pravil, ki strežejo le produktivnosti za dobro denarja. Kloni sedemdnevnega tedna so ure in minute, dnevi od polnoči do polnoči, meseci od januarja do decembra, leta od prvega do dva tisoč sedmega z vseh 365 dni in 52 tednov – vsi skupaj so naša ječa, puščava brez predstav.

»Sobota devetega junija 2007 ob 11:33« je zapis za robote. Našim predstavam bliže zveni »drugi dan po zadnjem krajcu v mesecu češenj v letu vode …« Na koncu je zadnja skrb, po katerem štetju izberete letnico. Za splošno svetovno rabo, lahko ta številka ostane enaka kot doslej, je pa tudi veliko drugih možnosti – v sami naravi, ne pa v karakterističnih družbenih pojavih, kot so rojstva svetnikov, prerokov ali predsednikov.

Najpomembneje se mi zdi spremeniti glavni del oklepa: sedemdnevne tedne in fiksno dolge »mesece«. Po zdravi pameti ni razloga, zakaj bi jih ohranili, edina razloga sta vztrajanje pri (dogmatični) tradiciji in lenoba. Zdi se mi, da so »primitivne« civilizacije naših prednikov poleg zdrave pameti premogle tudi veliko več intelektualnih zmogljivosti. Ni jim bilo težko slediti zapletenejšemu koledarju, ki terja sprotno opazovanje nebesnih pojavov in ki te jasno formulira za lažjo orientacijo skozi čas. Danes nas koledar sili v nedogled odštevati sedmice in tridesetice, kot da smo bebci. Morda zato bebci tudi postajamo. Seveda potrebujemo preprost, razumljiv koledar, toda v okviru merila, ki ga je omenil Einstein: »Vse je treba narediti kolikor je mogoče preprosto, vendar niti za las preprosteje.«

Saj planetov in ozvezdij ob vsem svetlobnem smogu niti ne vidimo več, zato o njih ne moremo več imeti predstav. O čem pa jih sploh lahko imamo? Za orientacijo v svetu številk so votle številke dejansko najbolj priročne. Toda s tem tvegamo, da prekletstvo številk še nas zreducira na prav tako votle številke. Če še vedno ne vidite, kako ta problem zadeva vas osebno, naredite tole: Ko se naslednjič vprašate, kateri je že danes dan, se spomnite stopiti pred zrcalo. Postavite si vprašanje še enkrat, ostro se zazrite v svoje oči in glasno dodajte: »In kdo sem že jaz?«

Avtor: Nara Petrovič