Življenje po izgubi mame

[Fortuna]

Prijazen pozdrav vsem, sem nova na tem forumu, če tema ne spada sem, me prosim popravite ali preusmerite. Razlog za mojo prijavo je osebna stiska, o kateri se ne pogovarjam z nikomer, ker v grobem niti nimam ob sebi ljudi, s katerimi bi o tem želela debatirati, druga stvar pa je tudi to, da o tem - vsaj zaenkrat - ne morem govoriti, ker zmrznem.

Konec oktobra bodo minila tri leta, kar sem izgubila relativno mlado mamo po težki bolezni, s katero se je intenzivno borila pet let. S tem se nikakor ne morem sprijazniti in si priznati, da je ni več. Občutka sploh ne znam razložiti ... seveda se zavedam, da je ni, ampak nekako ne morem tega ponotranjiti, se pomiriti s tem, si na glas priznati ... sadim rože na grobu in imam ob tem blokado v glavi, kot da to počnem na grobu nekoga, ki mi nič ne pomeni. Najlažje mi je, če o njej sploh ne mislim (po naravi sem taka, da stvari, ki me obremenujejo, potlačim globoko vase in o tem ne razmišljam, zaradi česar morda delujem hladna in ljudje mislijo, da mi je vseeno, meni pa je to tako grozno in obremenjujoče, da ne morem niti misliti na to). Znorim in postanem napadalna, če kdo od bližnjih omeni mamo ali spomin nanjo, ker me vsaka misel nanjo uničuje.
Ko bližnji sanjajo o njej, vedno pravijo, da je bila v sanjah zdrava in vesela, meni pa se sanje o njej, bolje rečeno nočne more, pojavljajo (redko sicer) zadnje leto, v njej pa je vedno v bolečinah, trpi, je žalostna ... točno taka, kot je bila zadnje leto. Danes me je tlačila mora o tem, kako bolna je in kako dolgo je že v bolnici, ko sem se zbudila, sem bila tako pod vplivom sanj, da sem si rekla, da jo grem danes obiskat v bolnico, ker že dolgo nisem bila in sem nato budna razmišljala o tem, kje se že nahaja, nakar mi je šele čez čas prebilo, da je ni več in sem planila v histerični jok. Dve uri sem potrebovala, da sem nekako pomirila tresenje, mravljince po celem obrazu, lovljenje zraka itd.

 

Ko sem to napisala, mi je že postalo mučno, saj razumem, da ljudi načeloma ne zanimajo stiske drugih in ima vsak svoje težave, ki se mu zdijo najhujše. Mori me, ker se nikamor ne premaknem, ker ne vidim smisla v življenju, vse se mi zdi brezpredmetno, zdi se mi, da so šli vsi bližnji nekako naprej, kar verjetno mislijo tudi zame, jaz pa sem šele v zadnjem letu tu pa tam bolj pomislila nanjo, ker sem imela prej totalno blokado. Te izgube sem se bala celo življenje in naposled se mi je to zgodilo.

 

Zanima me, zakaj vsi drugi sanjajo o mami kot o veselem in zdravem človeku, meni pa se prikazuje v najbolj žalostni luči, v sanjah jo iščem po nekih neznanih krajih in je ne morem najti, ne oglasi se na telefon ...

 

Sploh se ne znam spopapsti s to izgubo, iskreno vam bom hvaležna za kakršen koli nasvet, kako si lahko olajšam življenje.

[mayan]

Ojla, Fortuna :-).

 

Mislim, da si zelo otežimo življenje s tem, ko ne priznavamo nečesa, da bi lahko odšlo. Ko verjamemo ob smrti, da tistega nekoga več ni. To je neke vrste logični kolaps, ki nam ustvari lažno/omejeno prepričanje o sebi kdo smo. Ko ne zaupamo, da je za vse poskrbljeno, da vse že je, nam to preprečuje, da bi uvideli. Da JE. Da SMO. Tudi mama JE. Je takšna po tvojem spominu in JE tudi kot NESKONČNA INTELIGENCA, MILOST in MIR, a misel, da je NI VEČ, povzroči trenje in občutek nečesa težkega, velikega, nerešljivega (materialnega). Seveda njenega fizičnega telesa več ni. Če verjameš, da je nekje, se lahko poskusiš pogovarjati z njo, lahko ji poveš vse, kot prijatelju, kot višjemu bitju, ki razume vse…

Mogoče bi to poskusila.

 

Dobila sem občutek tudi, da se počutiš krivo. Nikar. Nič v življenju nam ne pripada, četudi smo na nek način v vsem. Predvsem mislim na občutek krivde, ko praviš, da ti je najlažje tako, če o njej sploh ne misliš. Potem se ti najbrž oglasijo občutki, da bi pa vendarle morala mislit nanjo. Ampak to je vse iluzija uma, vse to počne um. Pričakovanja, ki jih ponavadi opišemo kot pričakovanja drugih, zgolj zrcalimo. Svoja pričakovanja pa ponavadi sploh niso naša. Zakaj ne dopustiti naravno pot? Zaupati. Ko boš, pač boš… mislila nanjo, tudi če bo čez 10 let. Bo prišlo spontano….

 

Praviš, te izgube sem se bala celo življenje in naposled se mi je to zgodilo. S tem se bi lahko tudi sama poistovetila, tudi sama sem se skoraj celo življenje bala izgube svoje stare mame, ki je skrbela zame (mame ne poznam). Toda veliko zadnjih let sem se soočala z njeno demenco, ki me je ogromno naučila, namreč, da ona sedaj sploh ni več ta oseba… Seveda JE ta duša, vendar um, vse to, kar je za časa življenja govorila, oh, koliko pomena sem dajala njenim mislim in na to, kako me ona vidi, njenim besedam… Od vsega preveč me je zaneslo v uporništvo, in spet nazaj, jokajoča s hrepenečim srcem po ljubezni.… Sedaj je čisto boga, ne govori več nič in je kot čisto majhen otrok. Pa vendar na srčni, subtilni ravni se odziva na to, kar jaz čutim (do nje)…, če prisluhnem… Hočem poudariti, da ponavadi ljudje nis(m)o to, kar mislimo o njih. Sedaj znam biti na koncu koncev tudi vesela, ko vem in čutim, da jo imam rada, ne glede na vse, najbrž sem se tega najbolj bala, da bi je ne imela, ker me ona nima (po mojih veleumnih zaznavanjih), in bo konec mojega sveta.

 

Samo skozi ljubezen se lahko rešimo. Trenutki, ko se najdemo.

 

Praviš, da se ne znaš spopasti z izgubo…Morda ni mišljeno, da se spopadeš z njo, le sprejmeš jo in se opazuješ, predvsem pa mogoče poskusiš ne gledati kot na izgubo. Poveži se v srcu z mamo…

 

Jaz sem ti hvaležna za to, kar si delila z nami, kajti o vsem tudi sama veliko razmišljam… Včasih se silimo, da nam mora biti hudo, ker mislimo, da bi nam moralo biti. Eno je priznati si, kar dejansko občutimo avtentično, drugo pa je tisto, kar mislimo, da bi morali. Ni lahko opustiti navezanost na misli, na neke kompromise, ki smo jih sklenili, ker nas je nečesa strah priznati in se tega oklepamo. Vedno pa je nagrajujoče, ko smo pogumni za soočit se.

 

Krivda pa odpade, ko spoznamo, da mi ne odločamo o tem, kako se nas nekaj dotakne in če se nas sploh. In kdaj.

 

To so pač moja spoznanja nekako, morda le želje, vedi pa, da nisi sama...Nasvete za take stvari je res težko dati, ker je ta smrt tako intimna, pa vendar naravna, lahko edino kdo pove, kako se on sooča oz. se je soočal.

[sakatumi]

Sanje bolne in trpeče matere prikazuje tebe samo. Ker si v sebi bolna in veliko trpiš. Ne znaš, ali bolje rečeno, nočeš si odpuščati. Preveč si navezana na mamo, mogoče si bila tako vzgojena, ampak kakorkoli, na delu je ego. Ego se počuti osamljen in ugrožen.

Praviš, da vse občutke zakopaš globoko vase, odličen recept za težke bolezni.

Največji tvoj strah je izguba mame,in ravno se ti je to zgodilo, to lekcijo potrebuješ. Da se spoprimeš z izgubo. Verjetno te je najbolj strah bilo, ko je mama bila bolna. In na koncu se je zgodilo to, kar si se najbolj bala.

V življenju se nočeš premakniti naprej, ker imaš mogoče rada vlogo žrtve. Mogoče se ti zdi, če ne boš več trpela te ljudje ne bodo več opazili. Mogoče misliš, da si zaslužiš trpljenje. Večina takih stvari prihaja iz krščanske vere.

Pametovati ob izgubi mame je težko. Vsak se na svoj način spoprime z izgubo. Ti si si trenutno izbrala pot, v kateri se sama sebi zdiš nemočna. Kot da nihče ne bi razumel tvoje bolečine. Pa jo niti sama ne razumeš.

[Silvija]

Fortuna. Zanimivo, da si si dala nick Sreča. In všeč, da si izbrala ta nick in s tem nakazala, da znaš postavit predse pozitiven pojem, raje, kot kakšnega nesrečnega. Zanima me tudi, koliko si stara. Morda je občutek izgube mame v zgodnji mladosti, ko se človek še najbolj oblikuje, spet bolj intenziven ali brez izkušenj še težje obvladljiv. Ob branju tvojega posta čutim en sam krik, da si izgubila nekaj, česar še nisi izživela. Kot da ti je bilo kruto odvzeto v obdobju, ko si mamo še najbolj potrebovala. Ne samo, da ne izpustiš odhoda mame, ne moreš izpustiti, da ti je bilo to nekaj odtrgano. Vse kar boš tlačila vase, puščala ob strani, bo v tebi samo še bolj "trdelo", rastlo v obsegu in teži. Mislim, da boš morala globoko vase in se soočiti s svojimi strahovi: Kako lahko živiš tukaj in zdaj brez svoje mamce? Kako se lahko postaviš na svoje noge in vzpostaviš svojo samostojnost? Kako lahko oprostiš sebi in svetu, da si ostala sama? Še najbolje bi bilo, če si poiščeš kakšno pomoč in nekoga, ki ti bo pomagal, da greš iz svoje situacije in se vidiš še z drugih zornih kotov, ki ti jih zdaj meglijo čustva.

 

Tvoje sanje so bile lucidne. Ko še spimo in hkrati že napol bedimo. Takrat ostane zmeden občutek, da se sanje dogajajo v realnosti. Kar tlačiš vase, v sanjah prihaja navzven. Močna slutnja izgube (vnaprej). To sem videla pri sebi, pri dveh svojih prijateljicah. Naše izkušnje se enako nanašajo na izgubo najdražjih oseb. Nekdo reče, da smo si s strahovi pred nečim ravno tisto priklicali. Sama pa, ko opazujem sebe v določenih situacijah in druge, vidim, da so te slutnje včasih samo dejanska slutnja, da ti je neka izkušnja v življenju namenjena. Zato, da jo premagamo. Tudi ti imaš vse možnosti, da obvladaš svoje občutenje in življenje. Že to vprašanje je morda prvi korak. Zrihtaj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/vitez.gif

[Brezo]

Če človeku umre kakšen od staršev, ko je star manj kot 20 let lahko to pusti zelo težko "travmo" v njegovi notranjosti. In soočanje z njo ter predelovanje lahko traja in traja...tudi v kasnejših letih...

 

Sanje, glede na zgornji opis, so samo odraz kako jo je nekdo videl...koliko je čustveno vpleten ali je bil...

 

"Dušica" oz to kar ljudje smatrajo, da po smrti odide, je v tem primeru še zmeraj ujeta v "materialno" atmosfero...po domače povedano "dušica" še ni čisto odšla iz Zemlje, zato so tudi bile določene sanje, občutki, ipd...

 

Najboljši pristop v tem primeru...razrahljati navezanost, razrešiti karmične vezi z mamo in pustiti ali odpeljati dušico v svetlobo...preko meditacije ali na grobu se lahko pove še kaj, če se ima, kar se še ni, ko je bila živa...Pri temu se lahko sprosti zelo zelo velik (negativnih) čustvenih nabojev, vzorcev ki trenutno še ležijo v notranjosti...to se lahko izrazi kot močan jok, tresenje, težko dihanje, bolečine, mravljinci po različnih delih telesa, čudne sanje, če omenim samo par najpogostejših...zato je mogoče dobra podpora kakšne skupine za žalovanje, duhovnika, psihoterapevta, ipd....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Jeti 1]

težko se je soočiti z minljivostjo življenja ... s tem, da ne bomo živeli večno se vsak spopada na svoj način

 

težko je sprmljati bližnjega pri odhajanju ... dokler je, je upanje, bližina, tolažba ... misli in dejanja so usmerjena v njegovo bistvo

 

ko si opomoreš od stresa nastopi čustvena praznina ... večana se nas lovi v teh občutkih, ki prikličejo na dan še tisoč drugih ... marsikdo potrebuje strokovno pomoč

[rudi.rudi.]

Fortuna

Vsak človek ima svoje poslanstvo na tem svetu in tudi ti ga imaš ,morda se ti trenutno zdi nesmiselno ob žalosti in spominu na svojo mamo toda nobena stvar ni toliko huda ,da ne bi moglo biti še hujše.

Počakaj malo ,stvari se same uredijo,z pomočjo tebe in usode ,ki ti je namenjena .

[Rožica I]

Hej draga Fortuna, dobrodošla ❤!

Tudi jaz mislim podobno kot Silvija, da če si že virtualna Fortuna, zame to pomeni, da imaš kljub vsej svoji bolečini in stiski, v sebi ogromno svetlobe in optimizma, ki ti bosta pomagala pri lažjem kosanju z vsakdanom.

Kar se ti dogaja, je veliko breme za človeka nasploh, kaj šele za mlado bitje.. To preživet in ostat človek- je prava misija, verjamem, delno tudi vem..

Pri nas se v sanjah pojavlja vesel in nasmejan pokojnik tistemu, ki je nekako sprejel situacijo in tako tistemu, ki je bil najbolj povezan s pokojno osebo, in posledično najbolj trpi, dolgo ni prišel v sanje. Ko pa je, pa ni bilo preveč prijetno..

Vem, lahko in plehko reči, vendar je sčasoma lažje živeti s tem. Verjamem, da imaš v sebi veliko ljubezni, draga Fortuna, pojdi delat (kot prostovoljka par ur na teden) z bolanimi ljudmi, otroci brez staršev...karkoli, kjer je beda od bede ... meni je pomagalo biti z ljudmi, ki so trpeli kakorkoli, saj sem se fokusirala na njih in jim želela vliti optimizma. Na svoje rane takrat pozabiš, jih pa zdraviš, ko nekomu vsaj malo polepšaš življenje.

Verjamem vate, da boš spet kdaj dihala in živela ☺!

Tvoja mama pa je tvoj angel varuh, bdi nad tabo in nikoli te v resnici ni zapustila ❤.

[sakatumi]

Hej draga Fortuna, dobrodošla ❤!

Tudi jaz mislim podobno kot Silvija, da če si že virtualna Fortuna, zame to pomeni, da imaš kljub vsej svoji bolečini in stiski, v sebi ogromno svetlobe in optimizma, ki ti bosta pomagala pri lažjem kosanju z vsakdanom.

Kar se ti dogaja, je veliko breme za človeka nasploh, kaj šele za mlado bitje.. To preživet in ostat človek- je prava misija, verjamem, delno tudi vem..

Pri nas se v sanjah pojavlja vesel in nasmejan pokojnik tistemu, ki je nekako sprejel situacijo in tako tistemu, ki je bil najbolj povezan s pokojno osebo, in posledično najbolj trpi, dolgo ni prišel v sanje. Ko pa je, pa ni bilo preveč prijetno..

Vem, lahko in plehko reči, vendar je sčasoma lažje živeti s tem. Verjamem, da imaš v sebi veliko ljubezni, draga Fortuna, pojdi delat (kot prostovoljka par ur na teden) z bolanimi ljudmi, otroci brez staršev...karkoli, kjer je beda od bede http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sad.png... meni je pomagalo biti z ljudmi, ki so trpeli kakorkoli, saj sem se fokusirala na njih in jim želela vliti optimizma. Na svoje rane takrat pozabiš, jih pa zdraviš, ko nekomu vsaj malo polepšaš življenje.

Verjamem vate, da boš spet kdaj dihala in živela ☺!

Tvoja mama pa je tvoj angel varuh, bdi nad tabo in nikoli te v resnici ni zapustila ❤.

no, zadnji stavek je larifari.

[Rožica I]

Sakatumi- bejž spat!

 

Teorija ti šiba- prestavi se v Fortunine čevlje in si probaj predstavljati bolečino človeka, mladega bitja, v takšni situaciji ... In nekoga kot si ti, opasnega teoretika in tvojo teorijo..

Kdo pa si ti, da lahko trpečemu bitju nonšalantno rečeš, da niti ne razume svoje bolečine? Kaj pa ti razumeš? Sicer ti ne privoščim, ampak glede na tvoje razmišljanje, je jasno, da boš slej kot prej v nasprotni poziciji, torej v Fortuninih čevljih- takrat boš začutil svojo teorijo. Morda ti bo pomagala, morda pa ti bo zarezala še malo globlje v rano..

Boš povedal takrat.

 

Vsak preboleva oz se sooča z odsotnostjo ljubih ljudi na svoj način. Verjemi ali ne, v kriznih situacijah, so z menoj moji ljubi pokojniki. Morda je to le "placebo", morda larifari, morda celo drži in bi lahko to znanstveno dokazali...ni bitno. Zame je bitno samo to, v kar človek verjame.

 

Sicer smo na ta topic prišli sami takšni, ki smo želeli pomagati Fortuni, sočustvovati z njo, ji povedati, da ni sama z bolečino- zato se mi ne zdi primerno, da tule meriva moči, lahko nadaljujeva v "kaj ste želeli povedati" ☺.

 

P.s.: Tudi Shamannamo naj gre spat ☺!

[rudi.rudi.]

Le v sanjah lahko spoznaš svoje najbližje ,katere sanjaš.

V paranormalni dimenziji ne prepoznaš nikogar več ,ne svojih bližnjih oziroma tistih ,ki si jih imel rad in obratno.

Tudi ni več nobenih povezav ,obstajajo samo telesne genetske povezave ,se pravi ,da stvari,,ki so po nekem vzorcu umrlega včasih prenašaš naprej v rodove.

Ne zavajajte sebe in drugih.

[sakatumi]

Sakatumi- bejž spat!

 

Teorija ti šiba- prestavi se v Fortunine čevlje in si probaj predstavljati bolečino človeka, mladega bitja, v takšni situaciji ... In nekoga kot si ti, opasnega teoretika in tvojo teorijo..

Kdo pa si ti, da lahko trpečemu bitju nonšalantno rečeš, da niti ne razume svoje bolečine? Kaj pa ti razumeš? Sicer ti ne privoščim, ampak glede na tvoje razmišljanje, je jasno, da boš slej kot prej v nasprotni poziciji, torej v Fortuninih čevljih- takrat boš začutil svojo teorijo. Morda ti bo pomagala, morda pa ti bo zarezala še malo globlje v rano..

Boš povedal takrat.

 

Vsak preboleva oz se sooča z odsotnostjo ljubih ljudi na svoj način. Verjemi ali ne, v kriznih situacijah, so z menoj moji ljubi pokojniki. Morda je to le "placebo", morda larifari, morda celo drži in bi lahko to znanstveno dokazali...ni bitno. Zame je bitno samo to, v kar človek verjame.

 

Sicer smo na ta topic prišli sami takšni, ki smo želeli pomagati Fortuni, sočustvovati z njo, ji povedati, da ni sama z bolečino- zato se mi ne zdi primerno, da tule meriva moči, lahko nadaljujeva v "kaj ste želeli povedati" ☺.

 

P.s.: Tudi Shamannamo naj gre spat ☺!

če bi dejansko prebrala kar sem napisal, bi morda bila sposobna dojeti ali prebrati, da sem napisal, da je težko pametovati ob izgubi mame. saj ti to ni težko razumeti kajne? saj veš, bereš zaporedje črk, katere sestavljajo stavek. razumemo?

dalje. ne razume svoje bolečine, veliko ljudi je ne, še sam ne razumem nekatere bolečine katere imam, pa niso tako hude kot njene. boš to lahko dojela kaj hočem povedati? saj veš, prebereš, malo razmisliš...

dalje. sem se za trenutek postavil v njene čevlje, in mora biti grozno. če bi se meni kaj takega zgodilo, ne vem kako bi ravnal. zato mogoče lahko predstavim moj pogled na svet z mojega zornega kota. dojemaš? razumeš? saj je punca na forumu spraševala in nekako se pričakuje, da se razvije debata. razumeš to, dojemaš?

dalje. nihče ni nikoli sam. razen če se sam tako odloči. če se zapre vase. dojemaš? če se človek ne želi odpreti drugim, se mu zdi da je sam. ti je to lahko za dojeti?

dalje. si mogoče kje v mojem postu zasledila, da sem jo kakorkoli obtoževal? izguba bližnjega je huda zadeva, in ni prostora za obtoževanje in poniževanja.

verjetno se boš tudi ti znašla v njeni poziciji. in potem kar kliči vse živo nad sebe, vse entitete katere ti bojo pri roki.

p.s. ti razumeš vse na tem svetu, vse bolečine, radosti, žalosti, veselja? če razumeš, prosim, poduči me pa tudi fortuno. ker po tvojem odgovoru sodeč si oh in sploh, in imaš verjetno neko pravico soditi drugim. so ti entitete dale to pravico?

jaz v življenje ne razumem nič. boš to lahko dojela? razumeš to? verjetno ja, saj si tudi sama OPASNA. v kateremkoli smislu že.

s tabo nimam interesa niti meriti ego, niti moči, niti nadaljevati debate. nepomembna si mi.

[rudi.rudi.]

povezave so, dokler je umrli na astralu, iz kakršnega koli razloga že ... in tja ga lahko kontaktiraš in komuniciraš z njim ...

ampak komuniciranje z njim je smiselno samo toliko, da urediš svoje zadeve z njim ... od tu naprej pa je smiselno in priporočljivo prekiniti kontakt ... tudi zato, da ga ne vežeš in oviraš in da ne škoduješ sebi ...

To kar si napisal so le tvoje pobožne sanje " večnosti"

Iz prve roke ti povem ,da ni povezav,ker tam tretja dimenzija ne obstaja (čas) .Čas pa je bistven za generacijske povezave ali sorodstvene.

Tam obstaja samo pozitivna in negativna energija in je vezana na sam izvor.kot so energija telesa,prdcev ,raznih kemikalij, elektro valovi in tako dalje.

Človeška energija pa je telesnega izvora,ki se pa ne zmeni za neke sorodstvene povezave. od tam naprej je energija unikatna samostojna ,brez spomina.Celotnost pa ohranja dokler jo lahko in to v obliki same strukture oziroma oblike človeškega telesa., ;kot vemo je spomin tudi vezan na čas.

 

Vse ostalo je pravljica ,ki si jo izmišljuje človek ,ki je umsko omejen.

[Silvija]

Prav čakala sem, kdaj se bo tule, po stari navadi, začelo prerekanje. Predlagam, da odgovore Fortuni pišete sem, debatiranje pa v drugo temo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[Silvija]

Mene zabava oz. sem že navajena teh "dialogov". Edino, da na koncu osebi, ki je vprašala in nas ne pozna, ne zvodenijo vsi nasveti ob vsesplošnem prerekanju http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

[rudi.rudi.]

Mene zabava oz. sem že navajena teh "dialogov". Edino, da na koncu osebi, ki je vprašala in nas ne pozna, ne zvodenijo vsi nasveti ob vsesplošnem prerekanju http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

Dobro je za človeka ,da spozna stvari iz več zornih kotov,na njemu pa je da se odloči,kaj je njemu sprejemljivo.

[Fortuna]

Nekaj časa se nisem javila. Razlog je v tem (vem, da se v tem nihče ne more strinjati z menoj, a sama tako najlažje funkcioniram), da imam obdobja, ko lahko misli o mami skoraj popolnoma zablokiram in takrat, ko mi uhajajo in me lovijo preko celega dneva. Te dni sem jih uspela zelo brzdati in že naslednji dan sem se počutila zelo slabo, ker sem to napisala, bilo me je sram, niti odpret nisem mogla teme. Kot da bi napisala nekaj, kar ne drži oziroma me tako muči, da sem se komaj lotila branja odgovorov.

 

Hvala vsakemu posebej za vaša mnenja, spodbude, prijazne besede in razumevanje. Cenim vsak odgovor posebej. Upam, da med vami nisem izzvala prepira in je to zgolj običajno funkcioniranje med že poznanimi člani na forumu.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png

 

Lep dan vam želim.

[Malina75]

 

Vraiment sympa ce site web

 

voyance 2017