Moj najljubshi pesnik,

[Mateja]

njegov razkošen pesniški talent

[Piko]

Ena Srečkova:

Kozmično življenje

Nekoč me je vprašal: Ali imaš dušo?

Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto. Toda vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In zopet sem mu odvrnil, da jo ima. Ujezil se je in me v jezi vprašal: Tudi kamen? In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.

Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugemu, verujejo. Ko jim pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verjamejo, in včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.

(Srečko Kosovel, Pesmi v prozi)

[Mateja]

[Guest sanjalica]

Pridem čisto dobre volje, potem pa Matejo in Preverta in... vse pade dol...

 

 

Prevert je za moje dni...

[Guest sstane]

Duo Platin

[Alya]

Jaz pesmi ne berem preveč rada zato jih pa pišem sama.

 

Tu je ena izmed mojih pesnitev:

 

Življenje kot v filmu

 

Misliš, da je tvoje življenje

film, a ni.

Tudi ti imaš tako kot

vsi težave, skrbi.

Misliš, da je konec

vedno srečen tako

kot v filmu, a ni.

Misliš, da maska

ne izda čustev,

a nimaš prav.

Življenje ni film, je

sreča in trpljenje obenem

 

[devica]

WAW! Nekdo ma žilco...

[Nova]

Charles Baudelaire

 

TUJEC

 

Kaj najbolj ljubiš, skrivnostni mož, povej?

Očeta, mater, sestro ali brata?

Očeta nimam in ne matere ne sestre ali brata.

Prijatelje?

Izrekli ste besedo, ki ji še danes ne poznam pomena.

Domovino?

Ne vem, kje naj jo iščem.

Lepoto?

Rad bi jo ljubil boginjo in nesmrtno.

Zlato?

Sovražim ga, kot vi sovražite Boga.

O! Kaj vendar ljubiš, nenavadni tujec?

Ljubim oblake...plavajoče oblake...tam...in tam...čudovite oblake!

 

[Chandra]

Neža Maurer

[mari]

Shall I compare thee to a Summer's day? (William Shakespeare)

 

Shall I compare thee to a Summer's day?

Thou are more lovely and more temperate:

Rough winds do shake the darling buds of May,

And Summer's lease hath all too short a date:

Sometime too hot the eye of heaven shines,

And often is his gold complexion dimm'd;

And every fair from fair sometime declines,

By chance or nature's changing course untrimm'd:

 

But thy eternal Summer shall not fade

Nor lose possession of that fair thou ow'st;

Nor shall Death brag thou wander'st in his shade,

When in eternal lines to time thou grow'st:

So long as men can breathe, or eyes can see,

So long lives this, and this gives life to thee.

 

She walks in beauty (Lord Byron)

 

She walks in beauty, like the night

Of cloudless climes and starry skies;

And all that's best of dark and bright

Meet in her aspect and her eyes:

Thus mellowed to that tender light

Which heaven to gaudy day denies.

 

One shade the more, one ray the less,

Had half impaired the nameless grace

Which waves in every raven tress,

Or softly lightens o'er her face;

Where thoughts serenely sweet express

How pure, how dear their dwelling-place.

 

And on that cheek, and o'er that brow,

So soft, so calm, yet eloquent,

The smiles that win, the tints that glow,

But tell of days in goodness spent,

A mind at peace with all below,

A heart whose love is innocent!

[stankaa]

OOooh Mari zdaj si me spomnila na tiste lepe cajte nazaj, ko sem čisto ljubiteljsko zahajala na English poetry predavanja iz mojega čistega užitka!

lepo

Stankaa

[Uma]

Vojko Gorjan

[sanci_cat]

Shakespeare, E.A.Poe, Prešeren, Kette...

[majica]

VSI KOŠČKI SO CELI

 

 

Na prvi strani tvoje zgodbe,

moja zlata punčka mala,

te čaka svet, poln sanj in smeha.

Ko zagrmi zavist in bliskne laž;

če bo hudoba deževala,

bo moj objem najboljša streha.

 

Sanjaj, punčka moja, sanjaj.

 

Čez noč medvedkom zrastejo zobje

in topli plišasti nasmehi

so prvi kremplji dobre zvezdice.

Potem te skozi kičaste obljube,

kot kakšna igla, ki ostane v srajci,

zbudi poljub najljubše barbike.

 

...in če ti kdo razbije srce,

nič se ne boj,

še vedno so vsi koščki celi.

 

Jaz bom tvoj dobri duh. Tvoj doberman.

Figa pod dolgim nosom žigola.

Zate bom vedno živ in večno mlad.

Veter v laseh.

Spomin na skritem žarku upanja.

 

Sanjaj, punčka moja, sanjaj.

[Kreativa]

...

No, forgive me.

If you no longer live,

if you, beloved, my love,

if you

have died,

all the leaves will fall on my breast,

it will rain on my soul night and day,

the snow will burn my heart,

I shall walk with frost and fire and death and snow,

my feet will want to walk to where you are sleeping,

but

I shall stay alive,

because above all things you wanted me

indomitable,

and, my love, because you know that I am not only a man

but all mankind.

 

 

The dead woman

P. Neruda

[majica]

Tisoč Vrat

 

Zbudil si se v sobi tisočerih vrat.

Za vsakimi vrati je dolg teman hodnik.

Odločiš se lahko za vsakega,

a ko odpreš katera izmed vrat in se zazreš v temo,

Ti nekdo pravi, da če vstopiš, na drugi strani

Ne boš prišel ven ti. To se ti zgodi

Pri vsakih vratih in zmeraj znova se obrneš

In se vrneš in spet čakaš, da se bo odločil nekdo drug.

Ta drugi pride vsako noč. Pride in zažge

S temnim ognjem ena za drugimi vseh tisoč vrat.

Vseh tisoč vrat zgori, a v hipu zraste pred tvojimi očmi

Tisoč novih, še bolj strašnih vrat.

Tako postaja vse okrog tebe večje in večje

In ti se vsebolj stiskaš vase, dokler ne zatisneš oči.

Sanjal boš, da so se zidovi začeli oddaljevati,

stropi rasti skozi zvezde, tla izginjati v tla.

Sanjal boš in boš pomislil, da je bilo vse le začasno...

Potem boš odprl oči in mislil tuje misli...

 

Aleš Šteger

[nimbus]

TUJEC

 

Truden od vprašanj in od pogledov

brez besed v daljavo je strmel

in molče je vstal in spet odšel.

bolj kakor ljubezenskih trepetov

 

si noči popotnih je želel.

Prebedel je mnoge brez počitka,

ki nad njim so z zvezdami rojile

in daljave ozke razklenile

in se sproti menjale kot bitka;

 

druge spet, ki v mesečnih vaseh

so kot lahek plen se mu predale

ali na odmaknjenih poteh

parkov mu graščine pokazale,

ki se z mislijo jih je oklenil,

vendar le za hip, ker že je krenil,

že je čutil, da obstanka ni;

in je šel naprej in gledal nove

ceste in dežele in mostove

in velikih mest prevzetni sij.

 

Videti, ničesar poželeti,

več se mu je zdelo, kakor vzeti,

si življenja slast in čast.

A na tujih trgih v zgodnjem mraku

je vdolbino kamna ob vodnjaku včasih čutil kakor svojo last.

 

Reiner Maria Rilke

[pomlad]

Shakespeare je res dober! Njegovi soneti...mmm

 

Ne ona nime žametnih oči

in niti kodrov mehkih kakor svila,

če sneg je bel ga v njenih nedrih ni

in usta bi se od koral ločila.

 

Sem videl rože bele in redče

na njenih licih take ne cveto

in so dišave, ki so bolj dehteče,

kot vonj ki diha njeno ga telo.

 

Njen glas poslušam rad,

četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,

kako boginje hodijo ne vem,

 

ko ona hodi , stopa kot ljudje.

Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,

ki pesem jih slavi lažniva.

[pomlad]

...ups, sem šele zdele vidla, da je že blo. Ampak je tko dobra, da še enkrat ne škoduje...

[oona]

Ko vležem se k počitku,

odet z blazino in nočjo,

podobo ljubeznivo

pred sabo mi zre oko.

 

In kakor hitro spanec

mi trudne oči zapre,

se ta mi slika v hipu

pretihotapi v sne.

 

A ne zbledi mi zjutraj,

ko sen je moj končan;

potem jo nosim v srcu

povsod ves božji dan.

[tinka]

Sarajlić o sebi v svojem genialnem stilu:

 

NE ŽURITE U PJESNIKE, MLADIĆI

 

Ne žurite u pjesnike, mladići.

Ostanite što duže u predpjesničkoj fazi.

Biti pjesnik u životu nije isto što i biti pjesnik u priči.

Poezija, to su porazi.

 

Na kraju možda vas zaista čekaju ruže,

al dugo je samo trnje, i sljeva i zdesna.

Ne žurite u slavu, mladićima ostanite što duže,

a kad ne mognete više. onda će se i roditi pjesma.

 

(1961)

 

 

RANI SARAJLIĆ

 

Rani Sarajlić kao i rani Seljvinski,

nit pije rakiju nit pije viski.

 

On previše vjeruje svakom i svima.

Rani Sarajlić kao rana zima.

 

 

Rani Sarajlić, to su prvi dani slobode.

Rani Sarajlić misli jedino na ode.

 

Od njih on ne stiže ni da se objesi.

Rani Sarajliću, gdje si sada, gdje si?

 

(1961)

 

ODA OBIĆNOM DANU

 

Običan dan, neobilježen ničim.

Takve na pariskoj bovljoj pijaci prodaju za trideset sua!

Dan ispunjen iščekivanjem poštara i žagorom ptičjim.

Dan u kome ti se tako bježi u djetinstvo, da ponovo čitaš "Vinetua".

 

Običan dan, kakve uopšte ne zbrajamo kad mislimo o sreći.

Dan u kome se rađaju budući kondukteri i prodavačice tašni.

Standardni dan svijeta, ponedjeljak, takoreći.

Kako volim taj dan, običan, svakidašnji!

 

Taj u kome se ništa dogodilo nije, ništa naročito.

Taj od kakvih je i sastavljena naša besmrtnost, ako je ima.

 

Taj u kome sam ponovo o sebi jednu gadost pročito,

što je znak, da još živim, da još smetam gadovima.

 

 

(1967)

[The Dude]

P. Neruda[/b][/color]

 

No, je le nekdo še Nerudo omenil.

 

Zdaj naj me pustijo pri miru.

Zdaj naj se navadijo, da me ni.

Hočem zapreti oči.

Hočem samo pet reči,

pet svojih najljubših reči.

Prva je neskončna ljubezen.

Druga je: doživeti jesen.

Ne morem živeti, ne da bi listi

leteli in se vračali k zemlji.

Tretja je ostra zima,

dež, ki sem ga imel rad, mehkoba

ognja sredi divjega mraza.

Na četrtem mestu je poletje,

okroglo kakor melona.

Peta stvar so tvoje oči.

Ljuba predraga moja,

ne morem spati brez tvojih oči,

ne morem živeti, če me ne gledaš.

Zamenjal bom pomlad za to,

da me boš zmeraj gledala.

 

 

F.G.Lorca: So duše

 

So duše,

ki nosijo v sebi modre zvezde

ovenela jutra

med listi časa,

in čiste prostore,

kjer slišiš staro šumenje

domotožja in sanj.

 

Druge duše nosijo v sebi

boleče prikazni strasti, sadove

črvive, odmeve glasu sežganega,

od daleč prihajajoče kakor

reka senc. Prazne spomine joka

in drobtine poljubov.

 

Že dolgo je zrela moja duša

zdaj razpada

mračna od skrivnosti.

Kamni mladosti

razjedeni od sanj

padajo v vodo

mojih mračnih misli.

Vsak kamen pravi:

»Bog je zelo daleč«.

[tinka]

Uf, Lorca....

njemu ni bilo lahko!

Malo težek za zjutraj, ampak dober. Neruda pikico primernejši v tem trenutku zame

Ta je tudi lepa:

 

 

Keeping Things Whole

 

In a field

I am the absence

of field.

This is

always the case.

Wherever I am

I am what is missing.

 

When I walk

I part the air

and always

the air moves in

to fill the spaces

where my body’s been.

 

We all have reasons

for moving.

I move

to keep things whole.

 

Mark Strand

[The Dude]

Uf, Lorca....

njemu ni bilo lahko!

Malo težek za zjutraj, ampak dober. Neruda pikico primernejši v tem trenutku zame

Mark Strand

 

O, Tinka. Markova pesem mi je všeč, sploh ideja. Čeprav me ni prepričal glede razloga, da se mora premikat

 

Pesem od Lorce se mi ne zdi tak črna, kot je na prvi pogled. Sem jo velikokrat prebral, pa se mi zdi, da je pravzprav njegovo počutje ful optimistično. kamni, ki jih od sebe meče, so njegova preteklost, njegova prihodnost, sanje. On pa je vedno bolj prisoten v sedanjem trenutku in vedno bolj svoboden svoje preteklosti (ene duše so takšne, druge drugačne,..moja duša pa je,..). Izraža se pa tako, da si lahko pesem interpretiraš na veliko načinov,..kot slika, ki se je naveličaš gledat. Umetnost.

[tinka]

Lorca je super, se strinjam...mene prestraši zadnji stavek, tko...zasmili se mi človek, ki čuti, da je bog daleč od njega....glede na to, da je to skoraj direktno svetopisemsko parafrazirano *obrni kamen in našel me boš*. Začutim, kako mu je hudo, pač....

Po drugi strani pa je to morda motivacija, da obrača kamne še naprej