Moj najljubshi pesnik,

[emmzi]

Janez Menart nimam pao nobene psemice za prepisat pr roki...

[lenora]

When we two parted

Lord George Gordon Byron

 

When we two parted

In silence and tears,

Half broken-hearted,

To sever for years,

Pale grew thy cheek and cold,

Colder thy kiss;

Truly that hour foretold

Sorrow to this.

 

The dew of the morning

Sank chill on my brow -

It felt like the warning

Of what I feel now.

Thy vows are all broken,

And light is thy fame:

I hear thy name spoken,

And share in its shame.

 

They name thee before me,

A knell to mine ear;

A shudder comes o'er me -

Why wert thou so dear?

They know not I knew thee,

Who knew thee too well: -

Long, long shall I rue thee

Too deeply to tell.

 

In secret we met -

In silence I grieve

That thy heart could forget,

Thy spirit deceive.

If I should meet thee

After long years,

How should I greet thee? -

With silence and tears.

[janajam]

tele sem se spomnila,salvatore quasimodo je avtor

 

vsak stoji sam,

v srcu zemlje

z zarkom sonca preboden

in ze je tu vecer

[Lisbona]

Trenutno .....Mila Kačič.

 

IŠČI ME

 

V dneh samote

me išči med stvarmi,

ki se morejo iz ljubezni dati.

 

V pomladnem spreletanju ptic,

v oblakih in večerni zarji,

krvaveči,

ko se spaja s soncem.

V poletnih kresovih,

trepetajočih,

kadar jih jemlje vase

temina neba.

V divjanju vetróv,

prepletajočih se med sabo

in v vejah dreves,

ki so objemajoče rôke.

V vsem me najdeš.

 

Ko zabredeš v vódo,

me išči v valu

in se ti bom zapletla med nóge.

Školjka,

ki se je prisesala na skalo

in je več ne izpusti,

sem jaz.

 

V šelestenju trav me išči,

ki jih veter upogiba

in se mu s slastjo vdajajo,

v koreninah sem,

segajočih v srcé zemlje.

 

V vseh stvareh,

ki se morejo iz ljubezni dati

in iz ljubezni jemljejo,

me išči.

Povsod sem jaz,

je moja ljubezen.

 

 

 

PREBUJENJE

 

Šla bom gola skozi pomladni dež.

Naj izpere z mene vso navlako

prešlih dni.

 

Pajčevino že v zametku trhlih

in izprijenih vezi.

Željâ upepeljenih saje

in ugaslih bolečin,

prah razočaranj in spoznanj,

vso rjo dvomov

in sumničenj bednih,

obljub gnilobo,

iz strahopetnosti zlaganih,

in vse blato premišljenih prevar.

 

Šla bom bosa skoz pomladni dež.

Da mi izmije nôge,

utrujene od blódenja

in od iskanj brezplodnih.

 

Skoz pomladni dež bom šla.

Morda me prav na koncu póti

le kdo čaka.

 

Stopiti hočem predenj čista,

s srcem dekletca,

ki še véruje v bajke.

[Antoninus]

Največji naš slovenski pesnik

Nihče drug kot - Vili Resnik

[nimbus]

men pa dane zajc trga gate. on mi res lepo prikaže to človeško hrepenenje, ki je v svojem bistvu ničevo. to spoznamo slej ko prej vsi. samo eni majo slabši spomin.

 

Vseeno kam

 

le kam naj grem v deževni dan

le kam po poti čisto sam

nihče ne čaka me zvečer

nobene luči ni nikjer

 

le kam naj grem v deževni dan

le kam po poti čisto sam

nihče ne čaka me zvečer

nobene luči ni nikjer

 

glej s ceste noga je zašla

ta pot nikamor ne pelja

ta pot ne vodi v tisti kraj

ki sanjal sem o njem nekdaj

da pot ne vodi me do nje

do nje zgrešil sem vse steze

 

le kam naj grem v deževni dan

od praga zadnjega pregnan

vseen kam, mrači se že

u temi enake so steze

 

Dane Zajc

[The Dude]

Trenutno .....Mila Kačič.

 

IŠČI ME

 

Stopiti hočem predenj čista,

s srcem dekletca,

ki še véruje v bajke.

 

Srce, ki veruje v bajke, ni čisto..

 

Tale Mila je še vedno ena romantična dušica,.hehe.

 

Tako živimo ljudje.

Vsak zase krmari k pogrebu.

Svetloba samo

nas druži kot zvezde na nebu.

 

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

 

(Tone Pavček)

 

Pavček rulz.

[Lisbona]

Srce, ki veruje v bajke, ni čisto..

 

Tale Mila je še vedno ena romantična dušica,.hehe.

 

Misliš ali veš?

 

Valjda, da je romantična dušica , če je pa ribica ...tko kot jaz.

 

Romantika forever.

 

 

Drugače mi je pa tudi Ivan Minatti car.

Obožujem ga.

 

 

Nekoga moraš imeti rad

 

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

 

 

MIDVA

Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.

V naju mrtva ljubezen spi.

V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,

Le redko samoten ptič zacvrči.

 

Zacvrči, vztrepeta, odprhne…

Ko da ga je groza pred nama obšla.

In spet se težek mir zlekne med davne spomine

In spet sva ko groba dva.

 

Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,

Prepletajoči liste v objem drhteč,

Nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,

Zdaj se že davno ne iščeva več.

 

Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu

In ne hudo ne lahko nama v srcu ni.

Tako bova do konca poti hodila,

Ti ne več jaz, jaz ne več ti.

(Ivan Minatti)

 

 

ODŠLA sva spet

vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla.Preprosto.In sva spet, kar

sva bila:

Komaj še človeka.Tako čudno uboga.

 

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor več ne držijo

in je vseeno kam nameriš nogo.

 

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

[The Dude]

Misliš ali veš?

 

Valjda, da je romantična dušica , če je pa ribica ...tko kot jaz.

 

Romantika forever.

 

A sem kje napisal, da mislim, da je tak? .

 

Seveda ne razumeš, če pa sama tudi verjameš pravljicam. In sicer za zmeraj celo. . Sej kul. Še enga smajlija za tebe, ker dobro misliš.

 

Minatti je bil tudi fajn. Rad bi ga poznal kot človeka.

[lia]

men pa dane zajc trga gate. on mi res lepo prikaže to človeško hrepenenje, ki je v svojem bistvu ničevo. to spoznamo slej ko prej vsi. samo eni majo slabši spomin.

 

Vseeno kam

 

le kam naj grem v deževni dan

le kam po poti čisto sam

nihče ne čaka me zvečer

nobene luči ni nikjer

 

le kam naj grem v deževni dan

le kam po poti čisto sam

nihče ne čaka me zvečer

nobene luči ni nikjer

 

glej s ceste noga je zašla

ta pot nikamor ne pelja

ta pot ne vodi v tisti kraj

ki sanjal sem o njem nekdaj

da pot ne vodi me do nje

do nje zgrešil sem vse stezele kam naj grem v deževni dan

od praga zadnjega pregnan

vseen kam, mrači se že

u temi enake so steze

 

Dane Zajc

 

 

 

Drugače mi je pa tudi Ivan Minatti car.

Obožujem ga.

 

 

 

MIDVA

Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.

V naju mrtva ljubezen spi.

V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,

Le redko samoten ptič zacvrči.

 

Zacvrči, vztrepeta, odprhne…

Ko da ga je groza pred nama obšla.

In spet se težek mir zlekne med davne spomine

In spet sva ko groba dva.

 

Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,

Prepletajoči liste v objem drhteč,

Nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,

Zdaj se že davno ne iščeva več.Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu

In ne hudo ne lahko nama v srcu ni.

Tako bova do konca poti hodila,

Ti ne več jaz, jaz ne več ti.

(Ivan Minatti)

 

 

ODŠLA sva spet

vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla.Preprosto.In sva spet, kar

sva bila:

Komaj še človeka.Tako čudno uboga.

 

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor več ne držijo

in je vseeno kam nameriš nogo.

 

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

 

 

 

Vsak tiho zori,

počasi in z leti,

a kamor že greš, vse poti

je treba na novo začeti.

 

Tako živimo ljudje.

Vsak zase krmari k pogrebu.

Svetloba samo

nas druži kot zvezde na nebu.

 

A včasih so daleč poti,

da roka v roko ne seže,

a včasih preblizu so si,

da z nohti lahko

srce kdo doseže ...

Od tega menda

človek umre,

od tega z neba

se zvezda ospe.

 

(Tone Pavček)

 

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

 

A če ne prideš ne prvič,

ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”(Tone Pavček)

[Guest VilaSonca]

Valentin Vodnik je car. ima eno lepo pesem o srakah , pa je žal ne znam na pamet.

[nimbus]

Dane Zajc: UJETI VOLK

 

Teči, teči, teči.

Z žametnimi stopinjami.

S prožnimi divjimi nogami.

Teči tiho kot neslišni sivi duh,

Teči po kletki,

Po gnilem listju.

 

Teči naprej.

Teči nazaj.

Z odprtim gobcem.

Z rdečim jezikom.

Teči kot siva senca,

Siva tiha senca sovraštva,

Siva senca prezira

V kletki.

 

Teči. Teči. Teči

Tuliti, tuliti

Divje in sovražno.

 

Kje so svobodne volčje tolpe,

Kje je krdelo sivih duhov,

Ki plava v mleku mesečine

Kot jadrna vražja čreda.

Kje so mehki ovčji vratovi.

O goltati sladko ovčjo kri.

O tuliti. Tuliti.

 

Zakaj si zatulil, volk,

Kot da bi zatulila zemlja,

Ki jo pritiska gora skal?

 

Zakaj si zatulil, volk.

Zakaj si zatulil,

Kot da bi imel zadrte v goltanec

Dolge črne trne?

 

[lia]

Na tečaju mrtvih

 

 

Skozi sivo pajčevino sije dan.

Človek stopa po cesti razcapan, bolan,

človek brezvoljen, v dno duše potrt,

človek, ki pričakuje smrt.

Tam v tišini meglenih poljan,

umrl bo sredi žalostnih sanj,

kakor luč bo pojenjal ugasnil

in pred vsem svetom se bo skril.

 

 

Srečko Kosovel

[nimbus]

Na tečaju mrtvih

 

 

Skozi sivo pajčevino sije dan.

Človek stopa po cesti razcapan, bolan,

človek brezvoljen, v dno duše potrt,

človek, ki pričakuje smrt.

Tam v tišini meglenih poljan,

umrl bo sredi žalostnih sanj,

kakor luč bo pojenjal ugasnil

in pred vsem svetom se bo skril.

 

 

Srečko Kosovel

 

Uuuu

gniloba, trohnenje, umiranje, apatija, destrukcija, padec, pojenjanje, razkroj, depresija, odklon, izstop, razvrednotenje, ugašanje, propad, razpuščanje, odtekanje, žalost, izničenje, prenehanje, odstopanje, razpad, anihilacija... izhod.

 

 

Dane Zajc: UJETI VOLK

 

Teči, teči, teči.

Z žametnimi stopinjami.

S prožnimi divjimi nogami.

Teči tiho kot neslišni sivi duh,

Teči po kletki,

Po gnilem listju.

 

Teči naprej.

Teči nazaj.

Z odprtim gobcem.

Z rdečim jezikom.

Teči kot siva senca,

Siva tiha senca sovraštva,

Siva senca prezira

O kletki.

 

Teči. Teči. Teči

Tuliti, tuliti

Divje in sovražno.

 

Kje so svobodne volčje tolpe,

Kje je krdelo sivih duhov,

Ki plava v mleku mesečine

Kot jadrna vražja čreda.

Kje so mehki ovčji vratovi.

O goltati sladko ovčjo kri.

O tuliti. Tuliti.

 

Zakaj si zatulil, volk,

Kot da bi zatulila zemlja,

Ki jo pritiska gora skal?

 

Zakaj si zatulil, volk.

Zakaj si zatulil,

Kot da bi imel zadrte v goltanec

Dolge črne trne?

 

[xyz]

Lep primer volka, kot videnega skozi oči človeka...

avtorju je žival služila kot simbolični izgovor za lastne frustracije.

[Pivi]

Za velikimi so se ena vrata.

Za se enimi vrati so se ena vrata. Manjša.

Za manjšimi vrati so se ena vrata. Se manjša.

Za se manjšimi vrati so najmanjša vrata.

Najmanjša.

Za najmanjšimi vrati so se ena vrata.

Ta vrata so vratca.

Za vratci je vrt.

Na vrtu je manjši vrt.

V manjšem vrtu je se manjši vrt.

V se manjšem vrtu je najmanjši vrt.

V najmanjšem vrtu je vrtec.

V vrtcu je roža. Ena sama dišeča.

Ta roža je zate. Najlepša in največja.

(Dane Zajc)

 

 

 

 

[Pivi]

MLADOST

 

Vonj sliv vzdolž ob cesti,

trpek kakor ostro rezilo,

poljub sladkorja med zobmi,

živahne kaplje, ki polzijo med prsti,

sladki ljubezenski mozeg,

skednji, papagaji, razburljivi

skriti prostori velikih hiš,

blazine, ki so zaspale v preteklosti,

trpka zelena dolina,

opazovana od zgoraj, izza skrite šipe:

vsa mladost, ki se moči in gori

kakor prevrnjena svetilka v dežju.

 

Pablo Neruda

 

[tantra]

France Prešeren

http://www.preseren.net/slo/3-1_poezije.asp

[nimbus]

fernando pessoa

 

[enapačtaka]

PLIMA

Ljubim te v rdečem mesecu,

ki gre po nebu;

v prelivanju plime in oseke,

v šuštenju zelenih travnih bilk,

v zateglih krikih nočnih ptic;

ljubim te v napetih gibih pri delu,

v brezbrižnosti utrujenega sna.

Ljubim te v vsakem moškem.

(NEŽA MAURER)

 

 

SVETI FRANČIŠEK

 

Baje

ima Bog v svoji božanski zlobi

čudne navade: noče se prikazati in dati vedeti, da je.

Menda uživa v naši tesnobi,

ko se nam kaže kot iznajditelj

in večni gojitelj

svoje zakulisne svetovne nadvlade.

Ne vem, ali je, a rad se v otroško dušo prikrade

in si nad njenim trpljenjem privošči razne parade.

Kako grozno mi je bilo,

ko so mi rekli: Ljudje malo živijo pa umro.

Ob moji grozi je najbrž šprical od naslade.

Ko so mi rekli: Čas se ni začel in se ne bo ustavil,

se je od smeha nad mojo tesnobo kar davil.

Ob moji grozi, kako minljivo življenje mineva,

se mi Neminljivi tam zgoraj še vedno krohota, da odmeva.

Z menoj se Slaboumni Božanski Paglavec igra

in me kot mravljico z nevidno bilko bezá.

Veseli ga

ko se z grozo sprašujem, kako mi bo, ko me ne bo,

ko se sprašujemo, kje bo ne-bo.

Rad ima od strahu znorele možgane,

njegov smeh od zgoraj odmeva skozi nebeške sobane.

In ko se mi roga, ima okrog sebe zbrane

vse peklenščke in nebeščane.

Vsi napeto gledajo, kdaj se bom od strahu uscal v gate

in mu začel lizati Božje Podplate.

A jaz lahko tudi brez Njega ljubim sestro svetlobo in sestre ptice,

sovražim sestro temo in sestre krivice

in ljubim in sovražim ljudi – svoje sestre in brate

(ERVIN FRITZ)

[enapačtaka]

RAD

Napravim ti ogrlico iz rad.

Rad je droben seznam

stvari, ki se rimajo na mlad.

Recimo, če rečem: Rad te imam.

 

Rad je tvoje malo uho,

rad so tvoji lasje,

rad so oblaki, ki hite

za svojo bolestjo čez nebo,

 

rad so takti male melodije,

ki se od nekod prikrade z nočjo,

pa mehkoba, ki leže na srce,

kadar se človek od vsega hudega napije,

 

rad je zdrsana Mondšajnsonata,

rad je bučanje gozda, visoka trava,

rad je odpadla pozlata

z resnobne besede očetnjava ...

 

Na nitko ti jih nizam, te rad stvari,

brez vrste in pravega reda,

kar tako, da ti z vratu zažari

moja rad beseda.

(ERVIN FRITZ)

[janko]

Nimam sicer najljubšega pesnika, pa roko na srce, tudi poznam ne vseh. Če bi jih, bi potem mogoče kdo izstopil... Pojma nimam, pa tudi pomembno ni. Ampak Neža... kapo dol...

 

******************

 

KAJ BI S TEM

 

 

 

Cefram čas

 

na četrtinke ure

 

in ga spuščam v reko.

 

Voda ga zvrtinči

 

in odnese.

 

 

 

Naj ga pokloni nekomu,

 

ki mu manjka samo četrtinka,

 

ura ali dan.

 

Meni manjka pol življenja.

[Lisbona]

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

 

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

 

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič

in zopet

in znova.

 

Pavček

[nimbus]

men je pa tale všeč

 

iz filma "wing of desire" (der Himmel ueber Berlin).

 

[janko]

PREBOLETI JE TREBA

še sebe-

kakršen si,

pa ne bi hotel biti.

Treba je naprej

zaradi žejne rože,

lačne ptice,

otroškega joka.

Šele ko tega ne bi bilo,

bi smel sesti

in obupati.

 

N.Maurer